Part

 1 I   |    dotaknila tipke, in samoten glas, kakor iz daljne daljave,
 2 I   |  oglasil od duri tenak, majhen glas, kakor da bi bila zaklicala
 3 I   |      oglasil globok. zategnjen glas. ~"Samo eno Malči smo šele
 4 I   |    Sklenile so se roke, kričeč glas se je vzdignil iz gruče
 5 II  |      in vse so se zasmejale na glas. ~"Malči, le pripravi predpasnik,
 6 II  |      Lojzka se je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim smehom,
 7 II  |    vprašal nje tenki, nosljavi glas -- razlil se je po sobi
 8 II  |   sestra Cecilija!" ~Prišel je glas od mrzle stene, od zunaj,
 9 III |       dolg; Lojzka je sopla na glas in je gorela v lica. ~Zasvetile
10 IV  |    bolj hitro in srditohreščeč glas je prišel iz tankega grla,
11 IV  |      je iz grla cvileč, obupen glas. ~Takrat pa se je vzdignilo
12 IV  |     obrazu, globoki in raskavi glas. Dokler je bila v sobi ta
13 IV  |             Govoril je zelo na glas, hitro in jezno; držal je
14 IV  |        prišel Reziki šepetajoč glas iz grla. ~"Malči, glej!" ~
15 IV  |    mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči
16 IV  |      črno. ~Zasmejale so se na glas. ~"Vrabec! Vrabec!" ~Vrabec
17 V   |       od onkraj oblakov osoren glas, udaril je kakor s pestjo,
18 V   |       Govorila ni veliko, njen glas je bil globok in nelep.
19 V   |      prsim, molila je skoro na glas. In podobe so bile zmerom
20 VI  |       njej in smejala se je na glas. Lojzka je legla na zofo
21 VI  |    kartali, razgovarjali se na glas in se smejali, tudi sprli
22 VI  |      odejo in se je smejala na glas, roke je bila položila pod
23 VI  |        nenadoma je zajokala na glas. "Nikoli več ne pride, nikoli
24 VII |       zvonjenje, bilo je kakor glas tistih sanj, ki so prihajale
25 VII |       je čula v polsanjah svoj glas in se je za hip vzdramila.
26 VII |      Katica, zgodilo se je..." Glas mu je bil hripav in tih,
27 VIII|    Cecilija; mrzel je bil njen glas in slovesen, Tončka se ga
28 VIII|     dišeče po tobaku in gladek glas je izpregovoril: ~"Lepo
29 VIII|     tukaj!" je obljubil gladki glas; Tončka se je domislila
30 VIII|        in poln ljubezni, kakor glas sestre Cecilije, kadar je
31 VIII|      govorili jecljaje, njegov glas pa je bil mrzel in trd.
32 VIII|   tresel in zvijal tudi njegov glas, prav tako ponižno in plaho,
33 VIII|      se je tresel plaho očetov glas. Prišli so trdi koraki,
34 VIII| smejala se ni tako šumno; njen glas je bil nekako zamolkel,
35 VIII| smilila, ker se je tresel njen glas in je bil tako plah. "Sama
36 VIII|       Govoril je plah zamolkel glas. "Prišla sem pogledat, Lucija,
37 VIII|      Marija je prosila in njen glas je bil zmerom bolj boječ
38 VIII|     plah in proseč je bil njih glas in zasmilila se ji je Marija.
39 VIII|      sobi. Ali slišala je vsak glas, ki je prišel iz srca; kadar
40 VIII|   ubožica!" je dejal, ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek
41 VIII|      obraz kakor roka in kakor glas -- starikav, ostudnogladek...
42 VIII|   branila, ko je začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako
43 VIII|        odgovorila Tončka, njen glas pa je bil kakor krik kanarčka,
44 IX  |       postelji, je zajokala na glas. "Malči! Malči!" Zakaj pač
45 IX  |   ozrla sestra Cecilija, tenek glas se je bil vzdignil iz postelje.