Part

 1 I   |      bile v njenih laseh in še bolj bel je bil njen obraz. Oči
 2 I   |    ustnice so bile čisto bele, bolj bele kakor svetlo platno
 3 I   |   žarki milosti na zemljo. Ali bolj jasen kakor zvezde na plašču
 4 I   |   plašču in kakor zlati rob in bolj kakor žarki milosti, ki
 5 I   |     eno nogo; tako je ropotala bolj ter se premikala bolj počasi.
 6 I   | ropotala bolj ter se premikala bolj počasi. Noge so ji bile
 7 II  |     Prihajali so ljudje zmerom bolj pogostoma. Matere so stale
 8 III |      in Malči se je vzdramila. Bolj svetlo je bilo že na koru
 9 III |  molila... in suha je bila, še bolj suha od mene, pa je imela
10 III |        podobna, Malči, samo še bolj majhna je bila. Čisto droben
11 III |     imela čisto odprte oči; še bolj svetlo je bilo. Svetlo je
12 III |       Svetlo je bilo in zmerom bolj svetlo, kakor da bi se hotelo
13 III |       nebo se je nižalo zmerom bolj in je temnelo; kakor motno
14 III |     Malo čudno ji je bilo, ali bolj je bila radovednost nego
15 III |       sobe, preko okna, zmerom bolj kvišku. Ob oknu pa se je
16 IV  |       ter se čudil. In kolikor bolj je opazoval, tem manj ga
17 IV  |      sovražno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje
18 IV  |  najprej nalahko, potem zmerom bolj hitro in srditohreščeč glas
19 IV  |       in dolgočasni so bili še bolj nego drugače. Malči se je
20 IV  |       misliš!l Vsak človek ima bolj črno senco, nego je sam.
21 IV  |        za ped visoko; padal je bolj težko, bolj že na prsa in
22 IV  |   visoko; padal je bolj težko, bolj že na prsa in na glavo kakor
23 IV  |  navzgor, mu je temnelo zmerom bolj pred očmi, ginilo je nebó,
24 V   |   belega. Svetilo se je zmerom bolj, zdelo se ji je, da se premika,
25 V   |   oglasili so se drugi, zmerom bolj so se bližali, skoro je
26 V   |       gledala podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala
27 V   |       In podobe so bile zmerom bolj mirne in čiste, misli so
28 VI  |    cukreno. Obadva pa sta bila bolj gnusna, kakor takrat, ko
29 VI  |        izgubljali so se zmerom bolj. Živ in jasen pa je bil
30 VII |        vse je bilo pred njo še bolj jasno, čisto telesno. K
31 VIII|     bili trudni obedve. Zmerom bolj pogosto je prihajala k njim,
32 VIII|       Lucijina ljubezen zmerom bolj vroča in divja. Nič ni pripovedovala
33 VIII|        njen glas je bil zmerom bolj boječ in neodločen: "Tako
34 VIII|       prijateljico, ki je bila bolj vesela, bolj gibka in topla, "
35 VIII|        ki je bila bolj vesela, bolj gibka in topla, "Bog ji
36 VIII|   upala klicati. Bil je zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil
37 IX  |        času je bil obraz smrti bolj tuj in bolj strašen, nego
38 IX  |        obraz smrti bolj tuj in bolj strašen, nego pozneje, ni