Part

 1 I   |     Malči si je mislila: glej, zdaj bo padla! Samo po eni nogi
 2 II  | ozirala s hudomušnim pogledom: Zdaj poglejte, otroci, kaj sem
 3 III |       od ljudi, ubežale so, in zdaj žive svoje nemirno, tiho
 4 III |  postelji je ležala, Malči. In zdaj poslušaj, Malči. Smejala
 5 III |        v sivo noč. ~"Katera bo zdaj prva izmed nas?" je vprašala
 6 IV  | poskočil znova proti oknu, ali zdaj komaj za ped visoko; padal
 7 V   |        drugačni kakor podnevi; zdaj ni bilo na njih nič veselja,
 8 V   |      kakor od usnja; videla je zdaj natanko po sobi; in kakor
 9 V   |        za črnim zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih,
10 V   |         oči so izpregledale in zdaj je potrto njegovo srce,
11 VI  |     šinila vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oči so gorele. ~
12 VI  |   polodprta usta sopejo težko; zdaj je zavzdihnil, zdrznil se
13 VI  |      mogla več dolgo, Malči... Zdaj rabimo veliko in delati
14 VI  |         in to mine tako hitro. Zdaj bo kmalu Božič, potem Velika
15 VI  |      kdo je bil... Lasjé so ji zdaj siveli in tudi se ni več
16 VII |      večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla, dvoje belih zavojev
17 VIII|        izpregovoril: ~"Lepo je zdaj doma, Tončka; boljše ti
18 VIII|  zaradi stranke vas pustimo za zdaj še pri miru..." Nikoli ni
19 VIII|   dejala nekoč, "Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš." Lucija je
20 VIII|        Lucija, kako se ti godi zdaj... Zakaj mi nisi povedala?
21 VIII|       obleke kipeči udje, toda zdaj se je zdelo, da je razcapana
22 VIII|       grozi naproti. ~"Lepo je zdaj doma!" je dejal oče. "In
23 VIII|     učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. Ali nisi nič vesela?" ~"
24 IX  |     prvi večer in zajokala je; zdaj je bil daleč tisti večer
25 IX  |      mislila, odkod žalost... ~Zdaj pa je razumela vse, njene
26 IX  |    nemirne, nejasne, so hodile zdaj po lepi ravni cesti, naravnost
27 IX  |     kakor slutnja, pojemajoče, zdaj visoko plapolajoče, sosed
28 IX  |      kakor roža v topli sobi. ~Zdaj je odprla oči in se je ozrla
29 IX  |      več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in holmi,
30 IX  |       in ozrla se je po sobi. "Zdaj pač pojdemo!" si je mislila.
31 IX  |  čakala je nanj neprestano, in zdaj je ni, ko je treba na pot... ~
32 IX  |  pravem času je prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno drugo