| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imele 4 imeli 1 imeniten 2 in 1493 inštitut 1 inštitutu 1 iskal 1 | Frequency [« »] ----- ----- 3045 je 1493 in 1149 se 785 so 483 v | Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances in |
Part
1001 VII | ki je ležal v jaslicah, in pastirji, ki so klečali 1002 VII | vse je bilo tako blizu in domače, nič skrivnosti ni 1003 VII | nič skrivnosti ni bilo in nič nedosegljive glorije. ~ 1004 VII | glavo, druga na životu. In ko je ležala in so blodile 1005 VII | životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele 1006 VII | kako ji je dihnilo v lica in vedela je, da je šel angel 1007 VII | angel mimo. Srečna je bila in se je smehljala; če bi iztegnila 1008 VII | se je, svetlilo, luč bela in mirna, kakor spomladanska 1009 VII | soba je bila polna angelov in zadaj na tronu je sedela 1010 VII | božja z Jezusom v naročju in obraz Matere božje je bil 1011 VII | nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko na koridorju in vzdramile 1012 VII | jasno in zvonko na koridorju in vzdramile so se. Sestra 1013 VII | se hitro, še v polsanjah in molčé, nato pa se je napotila 1014 VII | proti kapelici, po dolgem in mračnem koridorju. Trudoma, 1015 VII | telesa, zavržena, obsojena; in iz drobnih obrazov, prezgodaj 1016 VII | od daleč: tam je bila luč in Kristus je bil tam, ki so 1017 VII | je odgovorila Katica. ~In v sobi je bila tema, komaj 1018 VII | od neba, ki je bilo jasno in posuto z belimi zvezdami. 1019 VII | zamolklo božične pesmi. Sladek in skrivnosten šum je prihajal 1020 VII | belo od snega tam zunaj in od zvezd, luči na jaslicah 1021 VII | jaslicah so trepetale dremotno in otožno in v ozkem kolobarju 1022 VII | trepetale dremotno in otožno in v ozkem kolobarju se je 1023 VII | odeja, roka se je vzdignila in je zamahnila po zraku... 1024 VII | so prišumele časih gor, in bilo je, kakor da bi stopali 1025 VII | Sama je hotela biti Katica in v temi, zato ker je bila 1026 VII | večer. Jutri pride mati in ji prinese v papirju kolača. 1027 VII | kolača. Mati bo upognjena in suha in uboga, oči bodo 1028 VII | Mati bo upognjena in suha in uboga, oči bodo objokane. 1029 VII | zgrbljena, žuljeva roka. In kakor da bi hotela prositi: " 1030 VII | mati bega, Bog vedi kod. In otroci so se stisnili v 1031 VII | strah, o Božiču kramljajo in o kolačih, o jaslicah in 1032 VII | in o kolačih, o jaslicah in o drevescu. Kakor da bi 1033 VII | že glase pesmi od vzhoda in od zahoda. Trepečejo od 1034 VII | je, otroci čakajo matere in toplo jim je od veselega 1035 VII | mati, da bi prinesla mesá in morda celó jabolk in orehov? 1036 VII | mesá in morda celó jabolk in orehov? Mraz je zunaj in 1037 VII | in orehov? Mraz je zunaj in led se drobi pod nogami... ~ 1038 VII | nogami... ~Zadremala je in vse je bilo pred njo še 1039 VII | jih poklicala vse, otroke in mater, da bi jih ogrela 1040 VII | mater, da bi jih ogrela in da bi jim bilo dobro. Zakaj 1041 VII | bilo dobro. Zakaj toplo in dobro je tukaj in vsega 1042 VII | toplo in dobro je tukaj in vsega je dovolj... K sebi 1043 VII | sebi bi poklicala mater -- in zaklicala je, da je čula 1044 VII | čula v polsanjah svoj glas in se je za hip vzdramila. 1045 VII | vzdramila. Tiho je bilo; mirno in dremotno so gorele luči 1046 VII | Zatisnile so se oči in vse je bilo pred njo jasno 1047 VII | vse je bilo pred njo jasno in čisto telesno... Mati je 1048 VII | ves večer, vse dolgo leto in vse dolgo življenje. Trudna 1049 VII | Trudna je bila, legla je in je zaspala; njen obraz je 1050 VII | zaspala; njen obraz je bil bel in miren, celo smehljale so 1051 VII | bili preplašeni, jokali so in niso vedeli zakaj -- tema 1052 VII | zakaj -- tema je bila v izbi in mraz je bilo, mati je ležala 1053 VII | ležala mirno na postelji in se ni zgenila. Tedaj so 1054 VII | oče. Dišal je po žganju in je postal med durmi. Oči 1055 VII | spoznal, je skočil k postelji in je zakričal... ~Slišala 1056 VII | krik, prestrašila se je in se je vzdramila vdrugič. 1057 VII | Komaj se je zavedla pesmi in dremotnih luči in teme in 1058 VII | pesmi in dremotnih luči in teme in spet so se zatisnile 1059 VII | in dremotnih luči in teme in spet so se zatisnile oči... ~ 1060 VII | so se odprle duri narahlo in prišla je mati. V dolgo 1061 VII | zavita, upognjena je bila in plašna kakor zmerom. Ali 1062 VII | njen obraz je bil čudobel in čudolepo so gledale plašne 1063 VII | tudi roke so bile gladke in bele. Stopila je k postelji 1064 VII | bele. Stopila je k postelji in se je smehljala, kakor se 1065 VII | prinesla nekaj lepega." In Katica je ugledala v njeni 1066 VII | ker je pri tebi tako lepo in prijetno, da te vidim in 1067 VII | in prijetno, da te vidim in da te pobožam." Sklonila 1068 VII | potem še njenih toplih lic in tudi las, ki so padali na 1069 VII | z velikimi slepimi očmi, in tam je Malči, ki ima tako 1070 VII | tako nežen, majhen obraz in tako živorazumne, razmišljajoče 1071 VII | živorazumne, razmišljajoče oči in čelo kakor sneg, in celo 1072 VII | oči in čelo kakor sneg, in celo Pavla, židovka je tam. 1073 VII | svetloba je razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli, 1074 VII | dotikajo tal... ~Vstala bi in bi šla z njimi. Zgenila 1075 VII | šla z njimi. Zgenila se je in je zavzdihnila; ni mogla 1076 VII | sobe, vzdignila se je roka in luč je ugasnila. Stopali 1077 VII | videla angela tisto noč in nič se ni začudila. Komaj 1078 VII | Postavil je drevesce na mizo in okoli je naložil polno lepih 1079 VII | okoli je naložil polno lepih in sladkih stvari, kolačev, 1080 VII | da ni bilo čuti koraka. In ko je šel mimo, je bil njegov 1081 VII | sestre Cecilije, tako lep in poln ljubezni. Zasanjalo, 1082 VII | zableščalo se je Reziki in zašepetala je v polsanjah: " 1083 VII | sobi!" je odgovorila Malči in je zaspala... ~Veselo se 1084 VII | v beli zimski svetlobi. In soba je bila polna glasnega 1085 VII | bila polna glasnega veselja in smeha in pesmi in lepih 1086 VII | glasnega veselja in smeha in pesmi in lepih misli. Popoldne 1087 VII | veselja in smeha in pesmi in lepih misli. Popoldne pa 1088 VII | Nikoli še jih ni bilo toliko in vsi so bili obloženi z darovi. 1089 VII | Postelje so bile polne kolačev in mesa, dišalo je po cveticah, 1090 VII | cveticah, po pomarančah in jabolkih, po svežem zraku, 1091 VII | svežem zraku, ki je bil zunaj in po tujih ljudeh. Darove, 1092 VII | ponoči angel okoli drevesca in ki so bili slajši in so 1093 VII | drevesca in ki so bili slajši in so dišali drugače. ~Prišel 1094 VII | Prišel je Rezikin oče, bled in slaboten, izmučen; bilo 1095 VII | da nosi na ramenih velik in težak križ, čigar črna senca 1096 VII | hišo, upognjen, plašen. In vendar mu je lagalo ubogo 1097 VII | sočutju, lagalo je o svobodnem in zdravem življenju, ki je 1098 VII | siromaka, dar sočutne ljubezni. In Reziki se je oče smilil. 1099 VII | oče smilil. Bolan je bil in ubog in uklenjen, ko je 1100 VII | smilil. Bolan je bil in ubog in uklenjen, ko je bila ona 1101 VII | uklenjen, ko je bila ona zdrava in svobodna. Kakor je bila 1102 VII | svobodna. Kakor je bila drobna in majhna, da je segala očetu 1103 VII | pritisnila k sebi, manjšega in ubožnejšega, bi ga pitala, 1104 VII | pripovedovala lepe bajke in bi ga uspavala... ~Prišla 1105 VII | Prišla je Malčina mati in je prinesla zavojev v obeh 1106 VII | je ugledala zavoje. Dobre in sladke reči so bile, prav 1107 VII | da jih je mati prinesla in spodobilo se je. Ali na 1108 VII | je odondod, kjer je mraz in veter; ali mislila je pač 1109 VII | ubogemu, bolnemu?" Skrbela je in je delala, morda vso noč, 1110 VII | trepalnice so lezle na oči. In ko je delala, morda vso 1111 VII | komaj ,razločne misli, in zato se je nasmehnila... ~ 1112 VII | ene same noči, od bolečine in kesanja ene same noči, daljše 1113 VII | so prosile oči usmiljenja in prizanesljivosti. "Katica, 1114 VII | Glas mu je bil hripav in tih, ni mogel iz grla. Katica 1115 VII | grla. Katica se je ozrla in mu je pogledala mirno v 1116 VII | je umrla!" Začudil se je in prestrašil, zato mu je Katica 1117 VII | meni, ko se mi je sanjalo, in mi je prinesla lepo rdečo 1118 VII | rdečo rožo. Mimo je šla in je prišla k meni..." Oče 1119 VII | kolena so se mu šibila in pokleknil je poleg postelje... ~ 1120 VII | življenja, ki je tam zunaj in v njih samih, pustega, zlobnega, 1121 VII | samih, pustega, zlobnega, in ki so ga bili našemili v 1122 VII | našemili v pustno šaro majhne in umazane radosti, majhne 1123 VII | umazane radosti, majhne in nizkotne sreče, da bi mu 1124 VII | bi mu ne gledali ostudne in strašne nagote ter poginili 1125 VII | Izveličarja... ~K Lojzki so prišli in Lojzka jih je pozdravila 1126 VII | Elegantna sta bila, gospod in gospa, v bogate kožuhe zavita, 1127 VII | v bogate kožuhe zavita, in prinesla sta zavojev veliko 1128 VII | vzela zavoje, odpirala je in se je ozrla po sobi. "Náte, 1129 VII | levo, po belih posteljah in se je smejala prešerno. 1130 VII | dotaknila. Dišali so po domu in kakor dom so bili oskrunjeni 1131 VII | kakor dom so bili oskrunjeni in opljuvani. "Kaj počneš, 1132 VII | Lojzka?" je prašala dama in lica so ji bila zardela. " 1133 VII | delim!" je odgovorila Lojzka in se ni brigala več ne za 1134 VII | sta; dolgčas jima je bilo in v prsih je bilo nekaj zoprnega 1135 VII | prsih je bilo nekaj zoprnega in je sijalo iz oči. Občutila 1136 VII | polzavedno, da sta oskrunjena in uboga in da ne sodita drugam, 1137 VII | sta oskrunjena in uboga in da ne sodita drugam, nego 1138 VII | Tončki, ki je čakala v strahu in tudi nji so prinesli dragocenih 1139 VII | nji so prinesli dragocenih in lepih reči. Gladka roka 1140 VII | sklonil se je nekdo k nji in jo je poljubil na ustnice, 1141 VII | zaščegetali so jo vlažni brki in vsa se je stresla. Umaknila 1142 VII | stresla. Umaknila bi se in se ni upala. Ko so odšli, 1143 VII | križ je hodil pred njimi in njegova črna senca je padala 1144 VII | nanje. Vsi so bili z grehi in trpljenjem obloženi; oni, 1145 VII | glavo globoko sklonjeno; in oni, ki so hodili pokonci 1146 VII | oni, ki so hodili pokonci in čijih prešerne oči so lagale 1147 VII | gosposko našemljeni, prstane in zapestnice na rokah, čipke 1148 VII | zapestnice na rokah, čipke in svilo na belih telesih, 1149 VII | življenja. Tako so romali in vsi so bili obloženi z grehi 1150 VII | so bili obloženi z grehi in trpljenjem. Romali so in 1151 VII | in trpljenjem. Romali so in so nosili darove onim, ki 1152 VII | darove onim, ki so bili čisti in so živeli onkraj življenja 1153 VII | živeli onkraj življenja in v srcu romarjev je utripalo 1154 VII | komaj zavedno hrepenenje in upanje... ~Sveti dan je 1155 VII | rodil se je Izveličar. In zgodilo se je nekaj čudovitega. 1156 VII | hlapci, obloženi z grehi in življenja težo, in prinašali 1157 VII | grehi in življenja težo, in prinašali so mu darov, gospodarju 1158 VII | kralji iz Jutrove dežele in so se mu poklonili, ko je 1159 VII | Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli so -- veliko, 1160 VII | vzdignilo kakor veter od juga in je zavalovalo po vsi božji 1161 VIII| odprta, kadar je sijalo sonce in Tončka je stala ob oknu. 1162 VIII| tople, ali prijazne so bile in materinske. Zapihal je časih 1163 VIII| veter, zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno 1164 VIII| nebeška svetloba. Poslušala je in slišala je že od daleč pesem 1165 VIII| čisto, kakor njena duša in njeno nezavedno upanje... ~" 1166 VIII| mrzel je bil njen glas in slovesen, Tončka se ga je 1167 VIII| Brala je v glasu tihe misli in začutila je, da je bilo 1168 VIII| je bilo sočutje v mrzlem in slovesnem glasu. ~Bližali 1169 VIII| glasu. ~Bližali so se koraki in Tončka se je umikala od 1170 VIII| je umikala od okna v kot in se je pritisnila k zidu. 1171 VIII| ustnice, dišeče po tobaku in gladek glas je izpregovoril: ~" 1172 VIII| Nagnila je glavo, molčala je in se ni branila. Imela je 1173 VIII| Imela je takrat trinajst let in komaj so se šele bočili 1174 VIII| poldrugim letom je bila prišla in takrat je bila slabotna 1175 VIII| takrat je bila slabotna in bolna. ~"Boljše ti bo, nego 1176 VIII| Tončka se je domislila dóma in je nagnila glavo... ~Spominjala 1177 VIII| polpozabljeni preteklosti, in ki bo nekdaj, zato ker srce 1178 VIII| bil drugačen, tako mehak in poln ljubezni, kakor glas 1179 VIII| so kakor mušice v luči. ~In tedaj se je zgodilo nekoč, 1180 VIII| da je vse ugasnilo. Strah in nepokoj je bil v hiši, hodili 1181 VIII| so po sobi neznani ljudje in slišala je ihtenje. Pred 1182 VIII| polpozabljeni preteklosti in bo nekdaj... ~Vmes pa je 1183 VIII| pa je tema, je življenje in dom. Prišla je bila iz sončnih 1184 VIII| krajev v dolino, kjer je mrak in kjer žive v mraku ljudje, 1185 VIII| v mraku ljudje, vsi zli in umazani. Ali pride čas, 1186 VIII| kadar je stala ob oknu in je sijalo sonce... ~Oče 1187 VIII| njegov glas pa je bil mrzel in trd. Ali pripetilo se je 1188 VIII| je bil prijazen, gladek in mehek, posebno kadar je 1189 VIII| kadar je govoril z ženskami. In tedaj se je tudi smejal, 1190 VIII| svétnik" so rekli očetu in tisti "svétnik" je bil zmerom 1191 VIII| je bil zmerom tako plah in proseč, dolgi, zategnjeni " 1192 VIII| zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal, da, klečal 1193 VIII| je zvijal, da, klečal je in pripogibal ponižni hrbet... 1194 VIII| pravico, da je delil milosti in prijaznosti. Le malo je 1195 VIII| jim priklanjal on sam -- in takrat se je tresel in zvijal 1196 VIII| in takrat se je tresel in zvijal tudi njegov glas, 1197 VIII| glas, prav tako ponižno in plaho, kakor tisti zategnjeni " 1198 VIII| času; ljudje so prihajali in so prosili zastonj. ~Zanjo 1199 VIII| brigal nič, božal jo je in poljubljal samo tedaj, kadar 1200 VIII| skoro čisto pozabil nanjo in jo je prepustil služkinjam. 1201 VIII| je prepustil služkinjam. In služkinje so se menjale 1202 VIII| kaj. Tončka je poslušala in ugibala, iz glasov in šumov 1203 VIII| poslušala in ugibala, iz glasov in šumov so vstajale čudne 1204 VIII| vstajale čudne podobe, grozne in toliko groznejše, ker so 1205 VIII| glasove. Govorila sta oče in služkinja, hlastno, vzburjeno, 1206 VIII| vzburjeno, v presekanih stavkih in polrazumljivih besedah. 1207 VIII| upirale noge z vso silo; težko in sunkoma so dihale prsi. " 1208 VIII| da bi se vilo, napadalo in branilo četvero rok. Nató 1209 VIII| rok. Nató je zaropotalo in udarilo ob tla z vsem telesom. 1210 VIII| Duri so se hrupoma odprle in zaprle... Drugi dan ni bilo 1211 VIII| Oče se je oženil vdrugič in od začetka je bilo v stanovanju 1212 VIII| stanovanju veliko smeha in življenja. Nova mati je 1213 VIII| materine ustnice so bile mrzle in Tončka je čutila, da so 1214 VIII| tudi vse materine mehke in sladke besede. Z novo materjo 1215 VIII| prišla tudi njena hčerka in s Tončko sta bili kmalu 1216 VIII| Spali sta s Tončko skupaj in kadar sta legli, se je pritisnila 1217 VIII| čudno -- blago ji je bilo in bala se je, umikala. "Kako 1218 VIII| roke! je šepetala Lucija in jo je poljubljala na rame, 1219 VIII| dvajset let, prsi velike in polne, boke kakor omožena 1220 VIII| boke kakor omožena ženska, in moški so gledali za njo. 1221 VIII| je hodila v goste k njim in kadar sta bili sami doma, 1222 VIII| pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole prsi, 1223 VIII| pripovedovala Lucija -- in zelo sta se smejali, ali 1224 VIII| je bila Marija tako divja in grda. Polt je imela na stegnih 1225 VIII| imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeče 1226 VIII| so se zalile Mariji oči in je dihala težko in so se 1227 VIII| Mariji oči in je dihala težko in so se prikazale potne kaplje 1228 VIII| kaplje izpod las na sencih in čelu. Stiskala jo je tako 1229 VIII| k sebi, da jo je dušila, in kadar sta se izpustili, 1230 VIII| da se je Lucija smejala in da se ji je Marija zastudila. 1231 VIII| zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti več sama 1232 VIII| prikazala kri. Lucija se je bala in zato je šla časih k prijateljici, 1233 VIII| njenih objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah, ki 1234 VIII| ležala ji je v naročju in je mislila Bog vedi kam, 1235 VIII| Marija, samo zamahnila je in ji sunila roko stran, kadar 1236 VIII| Marija je časih jokala in tedaj je imela obraz ves 1237 VIII| drobno drobčkeno roko!" In Lucija je ni udarila nikoli 1238 VIII| kadar ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem objemu 1239 VIII| toplega telesa Tončkinega. In Tončke je bilo strah; kakšno 1240 VIII| kjer so vse tiste grde in grozne skrivnosti, ki jih 1241 VIII| skrivnosti, ki jih komaj sluti in hi govore neprestano in 1242 VIII| in hi govore neprestano in se gibljejo okoli nje... 1243 VIII| bili zmerom skupaj z Lucijo in čelo na izprehodu se je 1244 VIII| pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila na ustnice. 1245 VIII| obedu, kadar sta bila oče in mati poleg, se je sklonila 1246 VIII| ljubezen zmerom bolj vroča in divja. Nič ni pripovedovala 1247 VIII| pripovedovala več, vsa gorela je in trepetala, kadar sta bili 1248 VIII| trepetala, kadar sta bili sami in ni izpregovorila besede. 1249 VIII| zunaj je sijalo žareče sonce in Lucija je zagrnila okno. 1250 VIII| zagrnila okno. Objela je Tončko in je prosila: "Gorko je, Tončka, 1251 VIII| ker se je tresel njen glas in je bil tako plah. "Sama 1252 VIII| sami je bilo motno v glavi in roke so bile neokretne, 1253 VIII| Lucija se je sklonila in jo poljubila na prsi, da 1254 VIII| ali bele so, ne tako rjave in velike, kakor so Marijine..." 1255 VIII| Šepetali sta, obe vroči in trepetajoči, dokler se ni 1256 VIII| večer je bilo Tončki slabo in spala je nemirno... Potrkalo 1257 VIII| nekoč, odprle so se duri in Lucija se je vsa prestrašila, 1258 VIII| minila jo je prva osuplost in vzdignila se je v nji zlovoljnost, 1259 VIII| odpornost. Marija je prosila in njen glas je bil zmerom 1260 VIII| je bil zmerom bolj boječ in neodločen: "Tako sem te 1261 VIII| sem te imela rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej, še 1262 VIII| hodijo za tabo!" Vsa uboga in beraška je stala Marija 1263 VIII| razen tebe. Hudo mi je bilo in zmerom sem mislila nate!" 1264 VIII| očetovo sobo; prav tako plah in proseč je bil njih glas 1265 VIII| proseč je bil njih glas in zasmilila se ji je Marija. 1266 VIII| Saj imaš drugih dovolj... in jaz ne maram nič več, ne 1267 VIII| več!" Govorila je glasneje in zlobno, kakor oče, kadar 1268 VIII| Samo roko mi daj, Lucija, in še enkrat me poljubi!" -- " 1269 VIII| trenotka se je bala Lucije in ni ji bilo več prijetno 1270 VIII| je šla počasi proti durim in bilo je Tončki kakor da 1271 VIII| enkrat ter se ozrla z dolgim in prosečim pogledom. "Morda 1272 VIII| samo šalila; zasmeje se in pohiti k meni!" Tako si 1273 VIII| Lucija je stala ob oknu in je gledala na cesto; počasi 1274 VIII| duri... ~Minilo je poletje in jeseni so poslali Lucijo 1275 VIII| poljubila Tončko zelo hladno in se ni več veliko brigala 1276 VIII| bolj vesela, bolj gibka in topla, "Bog ji blagoslovi!" 1277 VIII| blagoslovi!" si je mislila Tončka in nič ji ni bilo žal. ~Tako 1278 VIII| žal. ~Tako je ostala sama in kakor prej je popótovala 1279 VIII| je časih v očetovo sobo in je sedla na mehek stol; 1280 VIII| stol; oče se je ozrl nanjo in je ni videl, ni se zmenil 1281 VIII| zdel se ji je čudovelik in strašen, njegovo življenje 1282 VIII| skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker 1283 VIII| ker so bile tako velike in strašne. Bilo je kakor v 1284 VIII| drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge 1285 VIII| v vetru; noge se tresejo in se napotijo tja, ne morejo 1286 VIII| drugam, zato ker je tam groza in noč... ~Z ljudmi, hi so 1287 VIII| oče dolgočasno, poslovno in takrat Tončka ni slišala 1288 VIII| zlovoljno, kadar je prosilo in tudi kadar se je smejalo 1289 VIII| se je smejalo s prešernim in umazanim smehom. Prišla 1290 VIII| Prišla je ženska nekoč in je prosila za moža, pisarja, 1291 VIII| pijanec. Oče se je smejal in njegov smeh je bil trd in 1292 VIII| in njegov smeh je bil trd in ostuden. Čutila je Tončka, 1293 VIII| Oče se je smejal še zmerom in govoril je tišje. Nato je 1294 VIII| tišje. Nato je umolknil in tudi ženska je molčala; 1295 VIII| se je čulo težko sopenje in Tončke je bilo strah. Ženska 1296 VIII| je dejal: "No, dobro je!" in je zaprl duri za njo. Tedaj 1297 VIII| Tedaj je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril osorno: " 1298 VIII| dolgo po poroki, veselja in življenja pa ni bilo več 1299 VIII| ni bilo več v hiši. Oče in mati sta se prepirala, naposled 1300 VIII| naposled sta živela zase in Tončka ni slišala skoro 1301 VIII| s težkimi koraki po sobi in je vzdihovala s smešnojokavim 1302 VIII| moja glava! Moja glava!" In nekoč je stopila k Tončki, 1303 VIII| k Tončki, stresla jo je in je kričala: "Tvoj oče je 1304 VIII| Lump! Lump!" -- Zajokala je in je pozabila, da je Tončka 1305 VIII| pozabila, da je Tončka otrok in je tožila: "Za en mesec 1306 VIII| polastil druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo... Vse 1307 VIII| Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke... Lump! 1308 VIII| omožene ženske in vlačuge in otroke... Lump! Lump! Lump!" -- 1309 VIII| Lump! Lump! Lump!" -- In Tončka je slišala nekoč, 1310 VIII| govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: "Čemu 1311 VIII| Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal... ~Prihajal 1312 VIII| Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; 1313 VIII| njegova roka je bila gladka in mrzla kakor riba. "Tončka, 1314 VIII| gladek, spolzek kakor riba. In nato je prihajal pogostokrat, 1315 VIII| začutila njegovo gladko in mrzlo roko. Šinila je nekoč 1316 VIII| prsti preko njegovega obraza in spoznala je, da mu je obraz 1317 VIII| da mu je obraz kakor roka in kakor glas -- starikav, 1318 VIII| tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka 1319 VIII| Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove roke, 1320 VIII| se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla geniti. 1321 VIII| mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji je padla 1322 VIII| je vsa trepetala od sramú in od groze in je legla na 1323 VIII| trepetala od sramú in od groze in je legla na posteljo... 1324 VIII| še zmerom, dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, 1325 VIII| strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor je hotel. 1326 VIII| hotel. Lica so ji upadala in spala je nemirno; prestrašila 1327 VIII| vzbudila se je nenadoma in slabo ji je bilo... ~Prišlo 1328 VIII| bilo... ~Prišlo je hrupno in silno, kakor velik vihar 1329 VIII| silno, kakor velik vihar in bilo je, kakor da se je 1330 VIII| kakor da se je zamajal strop in da se je zazibala vsa hiša. 1331 VIII| zgrabil ga je bil pač trdo in težki koraki so drsali proti 1332 VIII| Nato je stopil k Tončki in jo je sunil v kot; postal 1333 VIII| sredi izbe, nato šel molčé in zaprl je duri mirno za sabo, 1334 VIII| v svoji sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho. 1335 VIII| se je nenaravno, hripavo, in je šla... Tončka ni razumela, 1336 VIII| kakor v viharju sredi gozda. In kmalu so prišli in so jo 1337 VIII| gozda. In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila 1338 VIII| poslovila se je brez žalosti in vesela je bila, ko je drdral 1339 VIII| kraje, kjer sije čisto sonce in boža po licih z nedolžno 1340 VIII| neprestano, dolga je bila pot in daleč je bil že dom z vso 1341 VIII| je bil že dom z vso temno in zaduhlo grozo... Ko je prišla, 1342 VIII| naročje materinske roke in vedela je, da je bil čist 1343 VIII| vedela je, da je bil čist in ljubezniv obraz, ki se je 1344 VIII| nagnil k nji, tako čist in ljubezniv kakor sonce, ki 1345 VIII| ki je sijalo tam blizu in kakor zvonovi, ki jih je 1346 VIII| je slišala časih od daleč in ki so jo vabili... Daleč 1347 VIII| dom. -- ~Nagnila je glavo in se ni branila, ko je začula 1348 VIII| kakor bi stopala radovoljno in s tresočimi nogami v črni 1349 VIII| zdaj doma!" je dejal oče. "In ne spodobi se, da bi bila 1350 VIII| bolnišnici! Damo ti učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. 1351 VIII| ki je bil butil ob okno in padel na polico ter umrl. ~ 1352 VIII| durmi pa se je okrenila. In tedaj so bile njene oči, 1353 VIII| izpregledale: široko so bile odprte in polne groze. ~Tako se je 1354 IX | vsa srca so ga bila polna. In upanje, prej tako negotovo, 1355 IX | vzdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo. ~Vstala 1356 IX | so se opirale ob blazino in gledala je skozi okno. Tam 1357 IX | naravnost v oči, smejalo se je in je vabilo... ~Jeseni je 1358 IX | prišla Malči, takrat še mlada in otročja. Ni bila samo zima 1359 IX | popolnoma; bel je bil kakor prej in droben, toda nič otroškega 1360 IX | plahosti; gledale so resno in pokojno, kakor gledajo oči 1361 IX | Spreletelo jo je bilo prvi večer in zajokala je; zdaj je bil 1362 IX | je bil daleč tisti večer in vse, kar je bilo pred njim. ~ 1363 IX | njim. ~Prihajala je mati in je prinašala darov; Malči 1364 IX | ki je prinašala darov. In mati je pripovedovala o 1365 IX | pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno in smešno, tako 1366 IX | žalostno in malenkostno in smešno, tako da Malči ni 1367 IX | Malči ni poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila, 1368 IX | prijela je časih mater za roko in jo je stisnila v obe svoji 1369 IX | svoji tenki koščeni roki in jo je privila k sebi -- 1370 IX | več ne sočutja, ne matere in je gledala skozi okno, kjer 1371 IX | okno, kjer je sijalo sonce in je vabilo... ~Njeno telo 1372 IX | skopnelo. Tenke, skrivljene in zvite koščice so bile zavite 1373 IX | ustnice so bile tanjše in daljše, iz globokih jam 1374 IX | otekle so nenadoma celó dlaní in od dolgega ležanja so bila 1375 IX | naselila bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice 1376 IX | želodec. Ustnice so bile vroče in so pokale, v kotih pa se 1377 IX | Malči?" je izpraševala mati in solze so ji tekle po licih. ~ 1378 IX | samo malo se je nasmehnila in je stresla z glavo, zato 1379 IX | padali lasjé venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. 1380 IX | venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla 1381 IX | ščegetali. Videla je mater in je mislila, čemu ji pač 1382 IX | ali Malči ni bila žalostna in tudi trpela ni. Kaj je bilo 1383 IX | ni slišala svojega vzdiha in tudi čutila ga ni. Okusila 1384 IX | trepalnic ni vzdignila. In ko je stopila mati k postelji, 1385 IX | počasi oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. "Ali 1386 IX | je njen obraz, ves solzen in plašen. Kako bi ne poznala 1387 IX | Govoriti pa se ji ni hotelo in sama ni vedela, kako se 1388 IX | se zatisnile trepalnice in samo malo so se svetile 1389 IX | skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel 1390 IX | imela rada; dolg je bil in suh, tudi obraz mu je bil 1391 IX | tudi obraz mu je bil dolg in suh in nos je štrlel kakor 1392 IX | obraz mu je bil dolg in suh in nos je štrlel kakor kljun. " 1393 IX | življenje. Svetu je v nadlego in sebi..." Malči je poslušala 1394 IX | sebi..." Malči je poslušala in se smejala v srcu. Od daleč 1395 IX | ali bili so čisto jasni in razumljivi. Iz doline je 1396 IX | je govorilo, tako resno in svečano, kakor govoré otroci, 1397 IX | kadar se napravijo v odrasle in hodijo po sobi, v naročju 1398 IX | očetov cilinder na glavi in njegovo dolgo pipo v ustih... 1399 IX | njegovo dolgo pipo v ustih... In o smrti govore s spoštovanjem 1400 IX | smrti govore s spoštovanjem in strahom, kakor govori otrok 1401 IX | Govorili so o smrti in tako je tudi Malči mislila 1402 IX | bila prišla, jo je ugledala in se je hitro navadila nanjo, 1403 IX | je k tej, k oni postelji in prijazen je bil njen obraz. 1404 IX | preštevala je jagode na molku in je dremala... Vse so vedele, 1405 IX | so vedele, da je v sobi in se niso zmenile zanjo, tudi 1406 IX | zato ker se je niso ne bale in je tudi ljubile niso. Tu 1407 IX | bila njena lica še polna in ko so gledale še nemirno 1408 IX | Ob postelji sta bili mati in sestra Cecilija in mati 1409 IX | mati in sestra Cecilija in mati je bila vsa vesela, 1410 IX | kaplja krvi v Malčinih licih. In tedaj je dejala sestra Cecilija: " 1411 IX | mogoče, da se obrne na boljše in da pride na spómlad ven..." 1412 IX | tipala se je po ubogem telesu in je jokala... Ob tistem času 1413 IX | bil obraz smrti bolj tuj in bolj strašen, nego pozneje, 1414 IX | poklicala. Žalostna je bila in ni razumela in tudi ne mislila, 1415 IX | Žalostna je bila in ni razumela in tudi ne mislila, odkod žalost... ~ 1416 IX | je bil določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. 1417 IX | popki poganjali. ~Otročje in nerazumno je upala nekoč 1418 IX | mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, "po Božiču 1419 IX | svetilko, globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz. 1420 IX | na čudež. "Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim, bo 1421 IX | vse drugače..." Nerazumno in nestalno upanje, vzraslo 1422 IX | iz bolnega srca, iz skrbi in trpljenja, izgubljeno, blodeče 1423 IX | plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju... Tako ga 1424 IX | sobi. ~Zdaj je odprla oči in se je ozrla na nebo, ki 1425 IX | ozrla na nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila... ~Zunaj 1426 IX | nebo, ki je sijalo jasno in toplo, na veselo sonce, 1427 IX | sonce, ki se je smejalo in je hodilo skozi okno v vas, 1428 IX | hodilo skozi okno v vas, in napravljale so se na pot. 1429 IX | povesti so pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko 1430 IX | jih je bilo že lani tam in pripovedovale so, s čistim 1431 IX | pripovedovale so, s čistim in skrivnostnim veseljem, kakor 1432 IX | svetem Miklavžu, o Božiču in o Veliki noči. ~Koncem maja 1433 IX | prazniško oblečene, smejoče in vriskajoče. Sestra Cecilija 1434 IX | kopiti, voznik se bo oziral in bo priganjal. "Urno, urno, 1435 IX | vlaka!" Urno, urno na pot! In po širokih, neizmerno dolgih 1436 IX | dimnikov -- mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo se 1437 IX | ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in 1438 IX | pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in holmi, drug 1439 IX | In zdaj polja in travniki in holmi, drug svet, novo življenje... 1440 IX | upanje je bilo, samo slutnja! In tu je sonce, razgrnilo je 1441 IX | prostrani zemlji. Visoko je in neizmerno, vse je potopljeno 1442 IX | poplačal Bog trdno vero... ~In vera je bila zmerom nemirnejša, 1443 IX | kolikor lepši so bili dnevi in kolikor toplejše noči. Na 1444 IX | sončnih sanjah; rože sanjajo in človek gre mimo in sliši 1445 IX | sanjajo in človek gre mimo in sliši sanje in je srečen, 1446 IX | gre mimo in sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah 1447 IX | sanje in je srečen, v soncu in sanjah izgubljen. Metulji 1448 IX | izgubljen. Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem 1449 IX | svetlem zraku, ugašajo krila in se užigajo... ~V srcih je 1450 IX | prepregale čudne, svetle in sladke pravljice poletni 1451 IX | pravljici, ki se uresniči, in sanjale so v spanju do jutra 1452 IX | vetru, o rožah, ki sanjajo. In od drevja so visela zlata 1453 IX | se sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu je sedel pritlikavec 1454 IX | z veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak. Podile 1455 IX | pajčevine, podile so se in so se smejale, da je segal 1456 IX | na nizkem zlatem stolcu in je pletla nogavice, gledala 1457 IX | pa je stala gospa grofica in je prosila, da bi ji odprle 1458 IX | osoljeni presti podoben; in Lojzka je stopila tja -- " 1459 IX | času smo bile že zunaj, in ni bilo takega sonca kakor 1460 IX | Samo do nedelje še počakamo in če ne umrje, pojdemo." -- 1461 IX | vami?" -- "Seveda pojdeš!" ~In ko je sijalo sonce tako 1462 IX | sijalo sonce tako veselo in toplo, se je ozrla Malči 1463 IX | se je ozrla Malči po sobi in je videla vse oči uprte 1464 IX | poslušale so, kako je sopla. In vse oči so jo prosile: " 1465 IX | Zakaj zunaj je sijalo sonce in je vabilo, vsa srca so se 1466 IX | trdna, vera v drug svet in v novo življenje in tudi 1467 IX | svet in v novo življenje in tudi nji se je mudilo tja, 1468 IX | kjer sije resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren 1469 IX | skrivnostno po sobi, vstale so in so se napravljale hitro, 1470 IX | vzdignile so se malo trepalnice in ozrla se je po sobi. "Zdaj 1471 IX | prstih; stopila je k postelji in se je sklonila, toda videla 1472 IX | obrisala ji je z robcem pot in ji je potegnila odejo do 1473 IX | mislila. "Treba je vstati in se napraviti!" Toda glej, 1474 IX | postelji. Leži pač na stolu in bilo bi treba pogledati. 1475 IX | čakala je nanj neprestano, in zdaj je ni, ko je treba 1476 IX | sence, ropotalo je zamolklo in duri so se odpirale. Tedaj 1477 IX | postelje. Nagnila se je in je poslušala; oči so se 1478 IX | oči so se odprle trudoma in so zasijale nemirno, ustnice 1479 IX | nerazumljivo. "Da, Malči, pojdeš!" In sestra Cecilija je šla in 1480 IX | In sestra Cecilija je šla in ji je prinesla prazniško 1481 IX | njena vera je bila trdna in silna; ni je bil obšel strah, 1482 IX | prazniške obleke na postelji in ker so se napravljale tako 1483 IX | se napravljale tako tiho in tihotapsko, kakor da bi 1484 IX | da bi jo hotele prevariti in jo ostaviti samo... Zašumelo 1485 IX | že čaka sonce, rože diše in vabijo... Treba se je hitro 1486 IX | Treba se je hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo 1487 IX | splesti lasé v lepo dolgo kito in potem na pot... Glej, odprle 1488 IX | pravem času je prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno 1489 IX | prvikrat obšel nemir, temno in bolestno ji je leglo na 1490 IX | proti dolini, kjer je noč in trpljenje... Ustnice so 1491 IX | Prijetno so se zibali vozovi in so jo uspavali... ~Vesela 1492 IX | vila iz doline, kjer je noč in trpljenje. Biči so pokali, 1493 IX | pokali, rezgetali so konji in kopita so bíla po kameniti