| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sapa 1 sapi 1 scela 1 se 1149 sebe 2 sebi 14 seboj 1 | Frequency [« »] ----- 3045 je 1493 in 1149 se 785 so 483 v 467 na | Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances se |
Part
1 I | Tiho so se zaprla velika železna vrata; 2 I | vztrepetala v materinem naročju in se je prekrižala. ~Izza steklenih 3 I | šepava ženska. Nasmehnila se je, kakor se smehljajo v 4 I | Nasmehnila se je, kakor se smehljajo v kloštrih, s 5 I | jo je groza in stiskala se je k materi. Na prvi podobi 6 I | bilo čisto belo, tako da se je svetilo iz temne podobe 7 I | le ustnice kakor da bi se premikale. Neštevilo rdečih, 8 I | Neštevilo rdečih, silnih rok se je dvigalo zadaj, na desni, 9 I | solzne. Okrvavljeno kamenje se je spremenilo v dišeče rdeče 10 I | polumrak. Iz polumraka so se zasvetile najprej široke 11 I | polumrak tam doli. Roka se je dotaknila tipke, in samoten 12 I | kakor iz daljne daljave, se je zazibal v zraku, padal 13 I | padal je polagoma, izgubil se tja dol v temò. Iz teme 14 I | tja dol v temò. Iz teme se je svetlikala luč; visoko 15 I | glavi velike zelene kače, ki se je vila okoli zemlje, objemala 16 I | blage, na srebrno solzo, ki se je svetila čudovito na belih 17 I | čelo na okno, Mati božja se je bližala, stopila je iz 18 I | obraz... ~Vstali sta, Malči se je oklenila matere okoli 19 I | je mimo ženska in Malči se je stresla od groze. Lica 20 I | bila vsa razjedena, kazalo se je živo meso, ustnic ni 21 I | čeljustih. Postala je, ozrla se je z mirnim pogledom -- " 22 I | božjega trona... ~Odprle so se duri, iz postelje so se 23 I | se duri, iz postelje so se vzdignile glave, radovedne 24 I | glave, radovedne oči so se ozrle nanja. ~Soba je bila 25 I | Bila je že pri durih in se je vrnila, pokleknila je 26 I | obraz ji je bil miren in ni se ozrla na mater; život jo 27 I | dolge poti, čutila je, da se odpira rana na nogi; tudi 28 I | vzdignila je roko, da bi se dotaknila materinega obraza, 29 I | blizu ta obraz in zdelo se ji je, kakor da ga še nikoli 30 I | motne od solza in ustnice so se tresle. ~Sestra Cecilija 31 I | Cecilija mirno. Duri so se zaprle in koraki so odhajali 32 I | odhajali po mostovžu... ~Sestra se je vrnila, prinesla je kruha 33 I | Pij in jej, Malči, nato se preoblečeš." ~Malči je popila 34 I | hudoben pogled, ali že so se bile navadile nanjo, spet 35 I | bile navadile nanjo, spet se je oglasil smeh, krik čvrljajoči, 36 I | čvrljajoči, veseli glasovi so se podili vsekrižem. ~Hipoma 37 I | podili vsekrižem. ~Hipoma se je ozrl širok, rdeč, razposajen 38 I | da boš imela vina, kadar se ti bo hotelo!" ~Malči se 39 I | se ti bo hotelo!" ~Malči se je prestrašila. Tista, ki 40 I | nizkem stolčku, z rokama se je opirala ob slonice, kakor 41 I | močno in zelo hitro, ter se je tako pomikala naprej, 42 I | pomikala naprej, ne da bi se doteknila tal z bolnimi 43 I | težkih copatah. Bližala se je postelji in Malči se 44 I | se je postelji in Malči se je bala, prijela se je za 45 I | Malči se je bala, prijela se je za odejo z obema rokama 46 I | odejo z obema rokama in se je naslonila na vzglavnik. ~" 47 I | naslonila na vzglavnik. ~"Kaj se me bojiš? Čakaj, odgriznem 48 I | Pusti jo no, Lojzka!" se je oglasil od duri tenak, 49 I | postelje, ki je stala tik duri, se je spustila tenka, tenčkena 50 I | pusti jo, Lojzka!" ~Spustila se je od postelje in Malči 51 I | padla! Samo po eni nogi se je bližala, druga, v veliki 52 I | čudovito hitro, sukala se na levo in na desno, život 53 I | mati pride póte!" Tedaj se je skrila v kot in je gledala 54 I | Prišla je k postelji in se je naslonila s komolci na 55 I | postelje, v mračnem kotu se je oglasil globok. zategnjen 56 I | morem tja z roko." ~Nekoliko se je vzdignila kuštrava glava 57 I | žareče, črni lasje; iztegnila se je roka, koščena, tenka 58 I | počasi na blazino in oči so se spet zatisnile. ~Izpraševale 59 I | samo še visoko ob stropu so se svetili rdeči žarki. Sestra 60 I | Večerja!" Sklenile so se roke, kričeč glas se je 61 I | so se roke, kričeč glas se je vzdignil iz gruče in 62 I | vzdignil iz gruče in za njim so se oglasili mrmrajoči, zategnjeni 63 I | mir brez sledu, ustnice so se smejale prešerno, oči so 64 I | jo je vprašala Lojzka in se je smejala z rdečimi, debelimi 65 I | debelimi ustnicami, da so se svetili široko beli zamorski 66 I | bi jih pila!" ~Oglasila se je Tina, najstarejša, ki 67 I | Močne, mesnate roke so se opirale ob stol; hodila 68 I | drugače kakor Lojzka: zibala se je s stolom in z vsem životom 69 I | desne na levo in opirala se je z eno nogo; tako je ropotala 70 I | tako je ropotala bolj ter se premikala bolj počasi. Noge 71 I | dveletnega otroka, in so se skrivale pod krilom. ~"Jej 72 I | stropa. Žareča bela svetloba se je razlila po sobi. ~Slačile 73 I | razlila po sobi. ~Slačile so se in so se napravljale spat. 74 I | sobi. ~Slačile so se in so se napravljale spat. Stoli 75 I | vzkriknilo -- ponesrečilo se je kateri in padla je, ko 76 I | je kateri in padla je, ko se je slačila; samo strah je 77 I | samo strah je bil, smejala se je sama in vse so se smejale. 78 I | smejala se je sama in vse so se smejale. Postelje so šumele, 79 I | polagoma utihnilo, smejale so se pritajeno, sunkoma, samo 80 I | Tončka? Tončka!" ~Glave so se vzdignile v posteljah. ~" 81 I | Tončka ni odgovorila; slačila se je počasi in se je smehljala, 82 I | slačila se je počasi in se je smehljala, kakor da je 83 I | bile roke obrnile glavo, se je ozrla Tončka naravnost 84 I | Dober večer, Malči!" se je nasmehljala Tončka. Malči 85 I | nasmehljala Tončka. Malči se je komaj ozrla, trudne so 86 I | in dolg, kakor takrat, ko se je vozila po železnici od 87 I | ali ni si upala. Tresla se je, odela se je do ust in 88 I | upala. Tresla se je, odela se je do ust in je sklenila 89 I | lune, ali košček neba, ki se je svetlikal nad črnimi 90 I | strah jo je bilo. Zgenilo se je časih tu, tam, zašumela 91 I | Malči je bila sama, izgubila se je bila, sama kakor ponoči 92 I | pošle, težko, mučno ihtenje se je vzdigalo iz prsi, ustnice 93 I | ustnice so trepetale in se nategale, zaskelelo jo je 94 I | zaskelelo jo je v očeh. Spomnila se je bila na malega brata, 95 I | rdeča in potna. Na mater se je spomnila, ki sedi za 96 I | rdeč od luči. Zasmilili so se ji vsi, tudi kanarček se 97 I | se ji vsi, tudi kanarček se ji je zasmilil, ki je sedel 98 I | Izpregovoriti je hotela, toda ozrla se je, -- tišina vsenaokoli, 99 I | varuh moj -- --" ~Ali odeja se je stresala sunkoma, po 100 I | dol so ji tekle solze, ni se mogla braniti, ihtenje se 101 I | se mogla braniti, ihtenje se je oglasilo po sobi. Obrnila 102 I | okna je zašumelo, Tončka se je bila vzdignila v postelji 103 I | blazini, po odeji, doteknila se je Malčinih las. ~"Malči, 104 I | Malči, ali ne spiš?" ~Malči se je ozrla, od okna je padala 105 I | jutri bo nedelja..." ~Malči se je nasmehljala sama -- jutri 106 I | jutri bo nedelja. Komaj še se je malo ozrla, spreletelo 107 I | toplo in trudno, oči so se zatisnile... In precej se 108 I | se zatisnile... In precej se ji je sanjalo nekaj zelo 109 I | nekaj zelo čudnega: tam se je širil travnik, do kolen 110 I | rdeče in rumene cvetice so se klanjale. Sonce je sijalo 111 I | Sonce je sijalo in Malči se je igrala z veliko rdečo 112 II | slonela ob oknu. Obrnila se je proti sobi, obraz ji 113 II | hudobnim nasmehom in vse so se zasmejale na glas. ~"Malči, 114 II | ljí-bo djéte!" ~Ozrle so se vse hkrati, če so zaškripale 115 II | oblečena ženska. Toliko da se je ozrla po sobi in da je 116 II | in šepetali sta, dokler se ni zmračilo; nihče ni čul 117 II | nihče ni čul besede in se ni zmenil zanja. Prinesla 118 II | še ni videla Lojzka, ki se je časih ozrla, da bi bila 119 II | ko je odhajala, Katica pa se je obrnila k steni in ni 120 II | gledale zamišljeno. ~Lojzka se je ozrla nanjo in zamežikala 121 II | mehkim, pojočim glasom. ~Tina se je zdrznila, oprla se je 122 II | Tina se je zdrznila, oprla se je z rokama ob slonice in 123 II | je z rokama ob slonice in se je napol vzdignila z životom; 124 II | z životom; temna rdečica se ji je razlila po licih do 125 II | stolec sunkoma, zazibala se je z vsem životom naprej 126 II | životom naprej in nazaj ter se pomikala ropotoma proti 127 II | ropotoma proti mizi. Lojzka se je zasmejala na glas, s 128 II | levo ter je bežala. Tina se je ustavila pri mizi, pogladila 129 II | bili padli preko čela in se je nasmehnila. Tudi Lojzka 130 II | Hvaljen bodi Jezus Kristus!" se je oglasilo v pojočem zboru 131 II | stala je še pri durih ter se ozirala z zelo prijaznim, 132 II | nosljavi glas -- razlil se je po sobi kakor med. ~Lojzka 133 II | sobi kakor med. ~Lojzka se je poklonila in je odgovorila 134 II | gospa grofica!" -- Rezika se je ozrla v stran, mežikala 135 II | je odvijala dama zavoj in se je ozirala s hudomušnim 136 II | izpregovorila besede. Iz zavoja so se prikazale pomaranče, četvero 137 II | tenka rdeča mezinca, ozirala se je izpod črnega klobuka 138 II | delile koščke, iz katerih se je cedila sladka voda. ~" 139 II | sladka voda. ~"Bog poplačaj!" se je glasilo enakomerno, dolgo 140 II | robec, sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem 141 II | stopila sredi sobe, zasmejala se je, vzdignila je roko. ~" 142 II | zavojček in prikazali so se podolgasti, tenki piškoti, 143 II | razžarjena od radosti in med se je cedil na tenkih ustnicah. ~" 144 II | zavojček in prikazale so se pisane podobe, natanko štirinajst 145 II | trepalnic je videla Lojzko, ki se je bila pravkar spačila 146 II | spačila tam zadaj; in Malči se je zdelo dobro, da se je 147 II | Malči se je zdelo dobro, da se je Lojzka spačila. ~Pred 148 II | odreši vsega hudega --" ~Dama se je ozrla, sestra Cecilija 149 II | je ozrla, sestra Cecilija se je umaknila, odprle so se 150 II | se je umaknila, odprle so se duri na stežaj... Hipoma 151 II | duri na stežaj... Hipoma se je spremenil obraz rdečenose 152 II | jezen, tenke ustnice so se približale nosu. S krepkimi 153 II | spremljevalki njeni; pred durmi se je poklonila sestra Cecilija, 154 II | kakor iz testa. Nasmehnila se je hudobno, ko je bila ugledala 155 II | črno damo in podbradek se ji je nalahko stresel in 156 II | ji je nalahko stresel in se je tresel še ves čas, ko 157 II | hudoben pogled, zaprle so se duri. ~Velik zavoj je nosila 158 II | ste dobile?" ~Zasmejale so se grohotoma. ~"Podobice in 159 II | Podobice in olupke." ~Dami se je zasvetil obraz, kakor 160 II | plavolasimi glavami so se svetile široke bele perotnice. ~ 161 II | pogleda sestre Cecilije, uprla se je vanj, obraz je lezel 162 II | okrogle gube, podbradek se je tresel, stresalo se je 163 II | podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno telo. ~"Take 164 II | času..." ~Sestra Cecilija se je tiho nasmehnila, poklonila 165 II | tiho nasmehnila, poklonila se je in je šla proti durim. 166 II | debela, silna, smehljala se je, gledala je proseče po 167 II | proseče po sobi. Ali nihče se ni ozrl nanjo, otroci so 168 II | nanjo, otroci so jedli in so se smejali... ~Prihajali so 169 II | oči uprte na duri. Stresla se je, nagnila je glavo in 170 II | je, nagnila je glavo in se je ozrla v stran. Prišlo 171 II | je bila v sobi. Pomikala se je težko s stolom in če 172 II | kodrastih, židovskih las se je svetilo čelo kakor od 173 II | mramorja; velike oči so se ozirale malomarno in mirno 174 II | usnja. ~Stopil je k Tini in se je nalahko nasmehnil. ~" 175 II | dihala je težko. Obrnil se je in se je vrnil počasi 176 II | je težko. Obrnil se je in se je vrnil počasi k sestram. ~" 177 II | polna, rdeča, ustnice so se široko smejale, oči so gledale 178 II | razposajeno. ~"Edvard!" ~Zasmejal se je tudi on in je stopil 179 II | lase, je nagnila glavo in se je ozrla izpod njegove bele, 180 II | stol, oči žareče... ~Pavla se je dolgočasila. Pričakovala 181 II | durmi, si je zaželela, da bi se vrnili... In zunaj je bil 182 II | bil lep jesenski dan, nebo se je svetilo nad lepo pokrajino 183 II | skozi okno -- tam zunaj se je svetil prelep jesenski 184 II | prelep jesenski dan... Pavla se je ozrla na obraz materin, 185 II | sestre, na brata in zasmejalo se ji je srce od tihe hudobnosti. ~" 186 II | in so molčale, zunaj pa se je že nagibal dan, že so 187 II | zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil v očeh kakor 188 II | Rezika je prebledela in se je oklenila postelje z obema 189 II | vse še prestrašene, so se veselo zasmejale. ~Prišel 190 II | je vzpela roke visoko in se ga je oklenila, kakor da 191 II | licih in njen drobni obrazek se je čisto skril v veliki 192 II | je bilo, -- kakor da bi se bil nasmehnil siv kamen. ~" 193 II | nasmehnil siv kamen. ~"Kako se ti godi, Rezika?" ~"Dobro, 194 II | prijetno je tukaj..." ~Ozrl se je naokoli, z motnim, hrepenečim 195 II | Rezika ni mogla doseči in se je smejal kakor otrok. ~" 196 II | jokajočim glasom, ali srce se ji je smejalo s sladkim, 197 II | razumnim smehom, zato ker se je oče smejal. Tako je bil 198 II | kakor mati... ~Praznila se je soba, zagrnili so že 199 II | ležala na postelji ob durih, se je zgenila in je vzdignila 200 II | koščeni prsti levice so se krčili, prijela je robeč, 201 II | strašnem domu, ali Katica se je bila ozrla in je pogledala 202 II | pogledala naravnost v srce. Mati se je sklonila in njene ustnice 203 II | sklonila in njene ustnice so se doteknile drobnih koščenih 204 II | koščenih prstkov, ki so se iztegali proti njenemu obrazu, 205 II | njenemu obrazu, doteknile so se uboge desnice, ki je ležala 206 II | životu... ~"Šest!" Zaprle so se duri za življenjem in zgodilo 207 II | za življenjem in zgodilo se je, kakor da bi se odgrnila 208 II | zgodilo se je, kakor da bi se odgrnila okna na stežaj 209 II | neomadeževana svetloba. Kakor da bi se odprla okna in bi dihnil 210 II | blagoslovljene roke... ~Osmešilo se je pustnopisano življenje, 211 II | netopir ob zori in sonce se je smejalo s širokim, otroškim 212 II | ogenj na licih. ~Lojzka se je zibala proti durim. Njen 213 II | debele živordeče ustnice so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu. ~ 214 II | nasmehu-posmehu. ~Vzdignila se je trudoma, odprla je duri 215 II | pojdeš v izbico!" ~Lojzka se je ozrla vdano. ~"Kakor 216 II | Kramljaje, šepetaje so se napravljale v postelje. 217 II | Spat, Tina!" ~Vzdignile so se motne, rdeče obrobljene 218 II | resno, začudeno, zgenilo se je ob ustnicah, kakor spomin, 219 II | do postelje, zapirale so se trepalnice, na ustnicah 220 II | mlade duše, glej, in vse so se vzdignile in so šle veselo 221 II | je onkraj smrti. Danilo se je in sence so bledele, 222 II | bledele, čudolepa pokrajina se je odpirala, kakršne še 223 II | je onkraj smrti... ~Malči se je nenadoma prebudila in 224 II | svetloba jesenske noči... ~Tina se je bila vzdignila, sedela 225 II | sklenjene na prsih. Glava se je nagnila, dlani so zakrile 226 II | zakrile obraz in ves život se je stresel, zaihtelo je 227 II | legale spet na oči, zameglilo se je, zazibalo in spet se 228 II | se je, zazibalo in spet se je odgrnil zastor pred čudolepo 229 II | posteljo na novo in Tina se je preoblekla. Na obrazu 230 III | vstale so zgodaj in so se napravljale k maši zadušnici. 231 III | k maši. Dolga procesija se je pomikala po mostovžu; 232 III | potna že in trudna; opirala se je z eno nogo, zibala je 233 III | drsati; Lojzka in Tina sta se drsali sami, zibaje, ropotaje, 234 III | jih je bilo zadaj; dve sta se zibali na stolih, dve sta 235 III | daleč tam koncu koridorja se je svetila luč. Od sten, 236 III | strmeli obrazi svetnikov, se je črnila kri na belih, 237 III | kapelici, sestra Cecilija se je okrenila. ~"Brž, otroci, 238 III | gorela v lica. ~Zasvetile so se steklene duri, procesija 239 III | steklene duri, procesija se je ustavila. Sestra Cecilija 240 III | ni bilo ob zidu, komaj so se razločevala podobe na stenah. 241 III | žametom; zgoraj na žametu se je svetil bel križ, pod 242 III | oltarjih, po koru samem so se plazile sence, vztrepetavale 243 III | sence, vztrepetavale so in se plašile, kadar je švignil 244 III | plamen sveče, vračale so se, prihajale so čisto blizu, 245 III | so čisto blizu, zgrinjale se skoro preko vse kapelice. 246 III | tisti dolgi, beli, zibajoči se plameni in živele so tiste 247 III | svetih podobah; izgubile so se morda sence od ljudi, ubežale 248 III | podobe žive; živo, strahotno se belijo iz teme, na obrazih 249 III | belijo iz teme, na obrazih se pozna trpljenje, še se niso 250 III | obrazih se pozna trpljenje, še se niso posušile solze na licih... ~ 251 III | globoko sklonjene, Ustavili so se sredi kapelice pred visokim 252 III | odmevalo od zidov. ~Malči se je tresla od čudne groze. 253 III | in vzdihujoči... ~Tresla se je, zabolelo jo je v glavi, 254 III | zabolelo jo je v glavi, nagnila se je in čelo se je doteknilo 255 III | glavi, nagnila se je in čelo se je doteknilo mrzlega zidu. 256 III | roko mrzla lica in Malči se je vzdramila. Bolj svetlo 257 III | v kapelici, gospodje so se bili vrnili od črnega odra 258 III | Trudne so bile, ko so se vrnile v sobo in legle so 259 III | tenki rumeni plamenček se je zibal neprestano; umiral 260 III | prišla časih v sobo ter se ozrla po posteljah molčé, 261 III | pričarane proti durim, ki so se bile že davno zaprle za 262 III | razposajene besede. ~Vzdignil se je iz postelje suhi, rumeni 263 III | bilo nad posteljo, ali sama se ni več spominjala. Suha 264 III | spominjala. Suha je bila, da so se videle kosti skozi tenko 265 III | Otroci, pomislite kaj se je zgodilo pred tremi leti... 266 III | štirinajst let... Nekoč se ji je prikazala ponoči Mati 267 III | svetloba, kakor sonce..." ~"Kje se ji je prikazala?" ~"Tu v 268 III | kapelici... Ponoči, otroci, se prebudim in tako mi je bilo, 269 III | izginilo skozi duri. Bleščalo se mi je, in pomanem si oči 270 III | duri so zaprte. Potem pa se mi je zgodilo, kakor da 271 III | vse so molčale, tako da se je slišalo trepetanje umirajočega 272 III | veroval, da je Mati božja," se je oglasila grbava Brigita 273 III | duhovnika pa ni bilo... In se je spačil, zamahnil je z 274 III | noge. In takrat, pomislite, se vzdigne zunaj pred okno, 275 III | Pol plaho, pol očitajoče se je ozrla Tina na grbavo 276 III | jokala, samo gledala je in se je smejala in umrla je čisto 277 III | tvoji postelji, Malči, in se ni genila. Ali glavo je 278 III | ima oči odprte, tako so se svetile. Nisem mogla zaspati; 279 III | bolj svetlo, kakor da bi se hotelo daniti. Tedaj pa 280 III | hotelo daniti. Tedaj pa se vzdigne od postelje, kjer 281 III | duša je bila... Stresem se in pokličem sestro Cecilijo; 282 III | sijalo sonce. Doteknila se je bila stekla na oknu, 283 III | Njene velike slepe oči so se ozrle po sobi. ~"Lani je 284 III | in mraz je bilo, ko smo se peljale za pogrebom. Ali 285 III | peljale za pogrebom. Ali se spominjaš, Tina, kako je 286 III | in vso pot je ropotala in se je zibala... In ko je zadelo 287 III | zadelo kolo ob velik kamen in se je voz zelo zazibal, takrat 288 III | je bilo strah in Nežika se mi je smilila, Tina pa ni 289 III | jokalo natihoma, otroci, Bog se usmili. Zagrebli so jo in 290 III | prst na rakev. Nato smo se vračali in še zmerom je 291 III | zadnja je bila Roza, ki se je zmerom smejala. Šest 292 III | poslušaj, Malči. Smejala se je zmerom in ni mogla zaspati 293 III | je še zmerom govorila in se je smejala. Če sem se vzbudila, 294 III | in se je smejala. Če sem se vzbudila, sem jo slišala 295 III | bi zvonilo. In tudi tako se je smejala, kakor da bi 296 III | je že bila in suha, komaj se je še videla iz postelje 297 III | nego ves obraz. Ali smejala se je. 'Nocoj, Minka,' je dejala, ' 298 III | in ti pridem povedat.' In se je smejala. 'Kako pa prideš?' 299 III | tema je bila... Takrat pa se prestrašim in se vzbudim. 300 III | Takrat pa se prestrašim in se vzbudim. Zasmejalo se je 301 III | in se vzbudim. Zasmejalo se je bilo tako naglas, s tistim 302 III | more spati, toda glejte, že se je danilo. Ozrem se s postelje 303 III | že se je danilo. Ozrem se s postelje in se začudim. 304 III | Ozrem se s postelje in se začudim. Čisto pod mano, 305 III | bila je mrtva..." ~Hitro se je mračilo; nebo se je nižalo 306 III | Hitro se je mračilo; nebo se je nižalo zmerom bolj in 307 III | pred oknom in tudi hiše so se gubile v sivo noč. ~"Katera 308 III | odgovorila Rezika resno. Katica se je komaj ozrla in lahek 309 III | trinajsta bom sama." ~Pavla se je oglasila z globokim, 310 III | veselo radovednostjo in so se smejale, samo Rezika je 311 III | je roke k životu, nagnila se je k postelji ter gledala 312 III | Minka v strop, nasmehnila se je, iztegnila je roko in 313 III | Ali prideš povedat?" se je zasmejala Lojzka. ~"Pridem, 314 III | pozabila nanj. Spomnila se je nanj in se je začudila. 315 III | Spomnila se je nanj in se je začudila. Bilo je tam, 316 III | možički iz lesa; potegne se malo za vrvico, hop -- pa 317 III | malo za vrvico, hop -- pa se vzdignejo noge, vzdignejo 318 III | vzdignejo noge, vzdignejo se tudi roke, ali obraz ostane 319 III | neumno resen... Spomnila se je Minka na vrvico in spomnila 320 III | Minka na vrvico in spomnila se je na svojega očeta. Obesil 321 III | na svojega očeta. Obesil se je bil ubogi oče! Tako majhen 322 III | sključen in smešen. Prijemal se je za glavo: "Oh-oh-oh!" -- 323 III | vzdigajo roke -- in naposled se je obesil. Minka je imela 324 III | imela rada očeta in takrat se je jokala. Kako je bil oče 325 III | in kako je bil neumen, da se je obesil! In kako je bila 326 III | kako je bila ona neumna, ko se je jokala!... Tudi mati 327 III | okrogla, kadar je hodila, se je vse zibalo na nji, kakor 328 III | smešnoresnih licih in Minki so se smilili ubogi ljudje. Ubogi 329 III | Ej, ej, ej! -- Ogrejta se pri meni, tukaj nam je dobro!... ~ 330 III | Rezika, vode!" ~Prebudile so se, Rezika je skočila iz postelje, 331 III | omotici. ~Pred jaslicami se je še zmerom zibal ubogi 332 III | ponudila Minki. Ali Minki se je roka tresla, ni mogla 333 III | mogla držati kozarca, voda se je razlivala po odeji. ~" 334 III | Idi spat, Rezika!" ~Oči so se navadile teme in Rezika 335 III | odgovorila Rezika zaspano, vrnila se je v posteljo, odela se 336 III | se je v posteljo, odela se je do ust in je takoj spet 337 III | strah. Poslušala je, če bi se kaj zgenilo, če bi kaj zaklicalo 338 III | bolj kvišku. Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom še 339 III | je Minkin obraz. In Minka se je zasmejala in je zaklicala. ~" 340 III | zaklicala. ~"Lojzka!" Lojzka se je predramila, dan je bil 341 III | dan je bil skoro. Tina se je že oblačila, Rezika je 342 III | sedela v postelji, zehalo se ji je in ni se ji hotelo 343 III | postelji, zehalo se ji je in ni se ji hotelo vstati. ~Minka 344 III | malo odprte in zobje so se svetili. ~Rezika se je domislila, 345 III | zobje so se svetili. ~Rezika se je domislila, vstala je 346 III | Ali bi rada vode?" ~Minka se ni genila. Rezika se je 347 III | Minka se ni genila. Rezika se je doteknila njenih rok, 348 III | njenih rok, njenih lic; nič se ni zgenilo. Lica so bila 349 III | pod trepalnicami. ~Rezika se je ozrla po sobi. ~"Minka 350 III | posteljah, vse so vstale in so se oblačile hitro. ~"Jaz sem 351 IV | pogledala prècej!" ~"Kako pa se pozna, da ni babica?" je 352 IV | pusti ga! Pa naj bo babica!" se je vdala Pavla. "Ni ga treba 353 IV | posteljo in v obraz, kadar se je kanarček umival. ~"Ej, 354 IV | Hanzek, zakaj me škropiš?" se je smejala Malči in nevoščljive 355 IV | da je škropil nanjo in da se je pogovarjala z njim. ~ 356 IV | kakor da bi opazoval ter se čudil. In kolikor bolj je 357 IV | manj ga je bilo strah. Če se je približala roka, Rezike 358 IV | Rezike ali Malči drobna roka, se je najprej umaknil ter gledal 359 IV | sovražno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje 360 IV | perje na vratu in na glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice 361 IV | britev ob pili. ~"Zakaj pa se jeziš, Hanzek?" se je hudovala 362 IV | Zakaj pa se jeziš, Hanzek?" se je hudovala Malči. "Saj 363 IV | ne maraš vode?" ~Hanzek se je malo ozrl, malo je pobrcal 364 IV | prinesli vode in polagoma se je umiril; samo časih je 365 IV | poškilil, nezaupen je bil; ni se bil še privadil vseh peterih 366 IV | razjezilo ga je posebno, če se je zganil debeli palec, 367 IV | sodil k ostalim štirim. Ko se je potolažil, je poniknil 368 IV | globoko v vodo, stresal se je ter škropil na vse strani. 369 IV | skuštran, -- smejale so se mu; on pa se je le stresal 370 IV | smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se ni 371 IV | pa se je le stresal ter se ni ozrl nikamor. ~"Ali te 372 IV | Poškilil je malo, nato pa se je sklonil, vtaknil je v 373 IV | Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, 374 IV | poskočil najprvo na prag ter se je oziral naokoli. Nič tujega, 375 IV | naokoli. Nič tujega, neznanega se ni prikazalo, nič nenavadnega 376 IV | prikazalo, nič nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal 377 IV | prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je vzdignila roko, 378 IV | Iztegnil je vrat, perje se je našopirilo, perotnice 379 IV | strmečimi očmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist. ~"Daj 380 IV | Malči, poginil bo!" ~Malči se je prestrašila, stresla 381 IV | kanarček je odletel. Precej se je umiril, malo se je še 382 IV | Precej se je umiril, malo se je še stresel, pobrskal 383 IV | zobal mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. ~Ali 384 IV | bilo zgodilo. ~Ali kakor se je privadil sobe, dvomov 385 IV | je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu 386 IV | tudi strahu ne. Zgenilo se je kdaj, oglasilo se čudno 387 IV | Zgenilo se je kdaj, oglasilo se čudno in ves se je preplašil. 388 IV | oglasilo se čudno in ves se je preplašil. Temne nevarnosti 389 IV | iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo, da bi poseglo 390 IV | tod, od ondod, poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal 391 IV | svoje nizke kletke, držal se krčevito za mrzle žice ter 392 IV | nizdol. Mirno je bilo, nič se ni prikazalo. ~Lotevala 393 IV | ni prikazalo. ~Lotevala se ga je otožnost, porojena 394 IV | privrelo iz prsi, sklonil se je globoko in je plesal 395 IV | govoriti ne more. Zdelo se ji je, da tudi misli kakor 396 IV | polico pred oknom, sprehajal se je od kota do kota ter potrkaval 397 IV | frfotalo je in je izginilo. Ves se je prestrašil, zletel je 398 IV | morda je samo čakalo, da bi se takole nedolžno približal 399 IV | tako nenadoma. Smejali so se samo znani obrazi, znani 400 IV | kruha in vode... In kakor so se vse zaničevaje smejale neokretnemu, 401 IV | grdemu življenju, tako se je smejal tudi kanarček. 402 IV | tako je čakal hrepeneče, da se poslovi ter odkobali. ~Prišlo 403 IV | toda ni jih odprlo. Stisnil se je globoko v kot, strmel 404 IV | odpiral je kljun, iztisnil se je iz grla cvileč, obupen 405 IV | obupen glas. ~Takrat pa se je vzdignilo na postelji 406 IV | moralo je stran, kanarček pa se je oddahnil. Vse so čutile, 407 IV | čutile, kar je čutil sam. Ni se ga smela dotekniti tuja 408 IV | jé sama, lakota lakomna!" se je razjezila Lojzka, sama 409 IV | bil pač neumen. Malo bi se šopiril, malo bi revskal, 410 IV | roka blizu, potem pa bi se potolažil ter bi okušal 411 IV | je kanarčku. ~"Zakaj pa se bojiš, Hanzek neumni? Saj 412 IV | je napeto in srepo, kako se je pomikalo po sobi, odvalilo 413 IV | pomikalo po sobi, odvalilo se naposled, zaprlo duri. ~" 414 IV | v sobi, bele postelje so se svetile... ~Slutil je kanarček 415 IV | znano nikomur. Skrivajo se tam zunaj strašna čuda, 416 IV | zunaj strašna čuda, lahko se odpró duri nenadoma in prikaže 417 IV | duri nenadoma in prikaže se... Silne črne roké segajo 418 IV | morejo prositi... ~"Ne boj se, Hanzek!" ga je tolažila 419 IV | je tolažila Malči, kadar se je skrival, kadar je nenadoma 420 IV | zastokal od velike bojazni."Nič se ne boj, saj sem jaz pri 421 IV | Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi lasmi 422 IV | nemudoma v kletko. Napotil se je časih po sobi, od postelje 423 IV | postelje je hodil, zabaval se je prijetno, jezil se malo, 424 IV | zabaval se je prijetno, jezil se malo, zapel za kratek čas, 425 IV | blazine mehko perce ter se je vrnil v kletko. Položil 426 IV | pomislil je malo, toda ni se mogel domisliti. Poskočil 427 IV | bolj nego drugače. Malči se je ozrla malomarno; prišla 428 IV | matere ni bilo. In tedaj so se odprle duri na stežaj in 429 IV | prišlo je hrupoma. ~Prikazal se je med durmi velik, širokopleč 430 IV | razhojeni, zevali so, da so se kazale mokre nogavice. Obraz 431 IV | Postal je med durmi in se je ozrl po sobi. ~"Kje je 432 IV | je malo roko, kakor da bi se hotela braniti, ali prišla 433 IV | Katice obraz, zasmilila se ji je in čudno strah jo 434 IV | strah jo je bilo. Okrenil se je nenadoma k nji. ~"No, 435 IV | prišel krast!" ~In hotel se je nasmehniti. ~"Oprostite, 436 IV | Katica, no, še zmerom se me nisi privadila..." ~Ustnice 437 IV | privadila..." ~Ustnice so se smehljale prijazno, ali 438 IV | prijazno, ali v očeh njegovih se je bliskalo od tihe jeze. " 439 IV | dišali po žganju. Katici se je zagabilo, ko jih je ugledala, 440 IV | je ugledala, ali tresla se je od bojazni in jedla je. ~ 441 IV | od nikoder. In zasmejal se je široko. ~"Kaj se me bojite, 442 IV | zasmejal se je široko. ~"Kaj se me bojite, otroci? Kaj sem 443 IV | Čakaj, ti, čakaj!" ~Obrnil se je k Lojzki. Lojzka je gledala 444 IV | gledala predrzno, ali držala se je stola krčevito z obema 445 IV | prinesem vsem!" ~Smejal se je, ali jeza se je razlila 446 IV | Smejal se je, ali jeza se je razlila iz srca v oči, 447 IV | na ves obraz; ustnice so se odpirale, kakor da bi se 448 IV | se odpirale, kakor da bi se smejale, toda kazale so 449 IV | hudobne zobé. ~"Zakaj pa se me bojite? No, zakaj?" ~ 450 IV | bojite? No, zakaj?" ~Ozrl se je na Katico; ležala je 451 IV | bil prišel. Toda rad bi se poslovil prijazno -- bilo 452 IV | senco, nego je sam. Blagor se tebi, Katica!" ~In se je 453 IV | Blagor se tebi, Katica!" ~In se je ozrl. ~"Nisem tako hudoben, 454 IV | zapelo, sam ni vedel, kako se je zgodilo. In šel je preko 455 IV | so gledali nanj. ~Malči se je hotela vzdigniti, hotela 456 IV | kanarčka nikar!" Toda ni se zgenila in glasu ni bilo 457 IV | odprta. Kanarček je gledal in se je tresel. Tam je prihajalo, 458 IV | Tam je prihajalo, bližalo se je kakor gora. ~V poslednjem 459 IV | poslednjem trenotku -- že se je bila iztegnila silna 460 IV | odrevenele so mu bile nogé, niso se hotele vzdigniti perotnice, 461 IV | nezavedna, obupna moč. In takrat se mu je zasvetilo nekaj čudnega -- 462 IV | rešitev, tam zunaj! Z vso silo se je pognal proti oknu, udaril 463 IV | kanarčka na vzglavje, malo se je še stresel in je umrl... ~ 464 IV | in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so 465 IV | je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je 466 IV | dihalo srce... ~Bližala se je zima, slišale so zvečer, 467 IV | mirni reki tam gori, ki se je že pokrivala s svetlim 468 IV | napravljala jaslice ter se smehljala, smehljajoče oči 469 IV | nekaj v rokah, ali gibalo se je in je brcalo. ~"Otroci, 470 IV | Otroci, glejte!" ~Sklonila se je, izpustila je iz rok 471 IV | nerodno, črno. ~Zasmejale so se na glas. ~"Vrabec! Vrabec!" ~ 472 IV | Vrabec! Vrabec!" ~Vrabec se ni zmenil za nikogar. Zelo 473 IV | Kljun je bil zelo širok, oči se ni videlo. Poskakoval je, 474 IV | Zaropotalo je pod posteljo, nekaj se je prevrnilo, copat ali 475 IV | copat ali kaj. In spet se je prikazal na drugi strani -- 476 IV | potuhnjen v mokrem haveloku, se je nasmejala. ~"Anarhist!" 477 IV | Anarhist!" In anarhist se ni udomačil, ni maral lepe, 478 IV | maral jesti in tudi ogreti se ni maral. Komaj se je Malči 479 IV | ogreti se ni maral. Komaj se je Malči zavedla. že je 480 IV | razžaljena je bila, ker se ni zmenil zanjo in ker ni 481 IV | pitati!" je dejala Lojzka in se je vozila po sobi za njim; 482 IV | njim; cepetal je naokoli in se je umikal, Lojzka pa je 483 IV | vsevprek; če je počival, se je stisnil v temò in takrat 484 IV | stisnil v temò in takrat se je zdelo, kakor da se sveti 485 IV | takrat se je zdelo, kakor da se sveti dvoje svojeglavnih, 486 IV | je z roko in smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje 487 IV | roko in smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje se 488 IV | se je prevalil ter zibaje se in cepetaje odkobacal. Pod 489 IV | Pod okno je prišel in ozrl se je navzgor in je poskakoval. 490 IV | so bile preslabe, mučil se je in je padal; komaj dve 491 IV | nikjer ni bilo nižje. ~Reziki se je zasmilil, vzdignila ga 492 IV | padel je na polico. Vzdignil se je precej, šel je po polici 493 IV | ga je sunilo nazaj, spet se je zvrnil ter se precej 494 IV | nazaj, spet se je zvrnil ter se precej pobral. Vstopil se 495 IV | se precej pobral. Vstopil se je sredi police, videl je 496 IV | črne hiše so bile, videl se je vršiček golega drevesa. 497 IV | črne hiše so bile in videlo se je golo drevje in vse je 498 IV | in spet je padlo. Hotel se je hitro vzdigniti, ali 499 IV | prevrnilo ga je, nato pa se je le vzdignil in je tekel 500 IV | Skoči! Skoči! Hop!" ~Lojzka se je smejala hudobno, vse