Part

 1 I   |        vprašala Lojzka in se je smejala z rdečimi, debelimi ustnicami,
 2 I   |     slačila; samo strah je bil, smejala se je sama in vse so se
 3 III |        samo gledala je in se je smejala in umrla je čisto tiho.
 4 III |      bila Roza, ki se je zmerom smejala. Šest tednov je šele, ko
 5 III |        In zdaj poslušaj, Malči. Smejala se je zmerom in ni mogla
 6 III |        zmerom govorila in se je smejala. Če sem se vzbudila, sem
 7 III |     zvonilo. In tudi tako se je smejala, kakor da bi zvonilo z majhnim
 8 III |       večje nego ves obraz. Ali smejala se je. 'Nocoj, Minka,' je
 9 III |       pridem povedat.' In se je smejala. 'Kako pa prideš?' sem odgovorila,
10 IV  |        zakaj me škropiš?" se je smejala Malči in nevoščljive so
11 IV  |          prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je vzdignila
12 IV  |      Skoči! Hop!" ~Lojzka se je smejala hudobno, vse so bile poleg
13 V   |   starka, rožljala je z molkom, smejala so se brezzoba usta; in
14 V   |    stopil je k Lojzki, ki se je smejala prešerno, k Tončki, ki je
15 VI  |     drugega, pila sta in sta se smejala, gospod je ovil roko materi
16 VI  |       zardela lica tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je
17 VI  |       njegovem naročju in se je smejala sunkoma, pijana, pol nezavestna.
18 VI  | postelji in je gledala in se je smejala. Ko je bilo že pozno, so
19 VI  |        je bila v obraz in se je smejala zvonko. In potem so šli
20 VI  |     posteljo, na odejo in se je smejala na glas, roke je bila položila
21 VI  |         je vrnila ženska, se je smejala in se je čudila še zmerom: "
22 VI  |   Kakšen človek! Kakšna žival!" Smejala se je potihoma in je šla
23 VII |        belih posteljah in se je smejala prešerno. Prešerne so bile
24 VIII|         toliko kakor mati, tudi smejala se ni tako šumno; njen glas
25 VIII|         neumna, da se je Lucija smejala in da se ji je Marija zastudila.
26 IX  |        Malči je poslušala in se smejala v srcu. Od daleč nekod s