Part

 1 VIII|         bili kmalu prijateljici. Lucija ni govorila toliko kakor
 2 VIII|          legli, se je pritisnila Lucija tesno k nji, ovila se je
 3 VIII|          tvoje roke! je šepetala Lucija in jo je poljubljala na
 4 VIII|         moški so gledali za njo. Lucija je hodila v goste k njim
 5 VIII|      začetka -- je pripovedovala Lucija -- in zelo sta se smejali,
 6 VIII|     pisma, tako neumna, da se je Lucija smejala in da se ji je Marija
 7 VIII|          da se je prikazala kri. Lucija se je bala in zato je šla
 8 VIII|       ljubiš zdaj, z njo hodiš." Lucija je komaj poznala tisto Mimico,
 9 VIII|          Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila z vso močjo, ali
10 VIII|     zasmejala. "Udari še enkrat, Lucija, s to drobno drobčkeno roko!"
11 VIII|       drobno drobčkeno roko!" In Lucija je ni udarila nikoli več...
12 VIII|            Tako je pripovedovala Lucija, ali pripovedovala je nekako
13 VIII| izprehodu se je časih pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila
14 VIII|        je sijalo žareče sonce in Lucija je zagrnila okno. Objela
15 VIII|      prsi, ali bele kakor sneg!" Lucija se je sklonila in jo poljubila
16 VIII|      nekoč, odprle so se duri in Lucija se je vsa prestrašila, ni
17 VIII|      glas. "Prišla sem pogledat, Lucija, kako se ti godi zdaj...
18 VIII|          pravila?" je odgovorila Lucija z mirnim glasom; minila
19 VIII|          Tako sem te imela rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej,
20 VIII|       zlovoljno, zasmej se!" Ali Lucija se ni zasmejala. "Tega si
21 VIII|   zasmilila se ji je Marija. Ali Lucija je bila brezobzirna. "Saj
22 VIII|                Samo roko mi daj, Lucija, in še enkrat me poljubi!" -- "
23 VIII|      Tako si je pač mislila. Ali Lucija je stala ob oknu in je gledala
24 VIII|         Damo ti učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. Ali nisi nič