| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sapa 1 sapi 1 scela 1 se 1149 sebe 2 sebi 14 seboj 1 | Frequency [« »] ----- 3045 je 1493 in 1149 se 785 so 483 v 467 na | Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances se |
Part
501 IV | anarhist!" ~Butilo je in se je prevalilo in je padlo 502 IV | je!" ~Gledale so, nobena se ni genila. Ali vrabec se 503 IV | se ni genila. Ali vrabec se je stresel, pobrcal je z 504 IV | vstal je. ~"Ej, vrabec!" se je razjezila Lojzka."Kakor 505 IV | Kakor od lesá je." Komaj se je vzdignil, je poskočil 506 IV | glavo kakor na noge. Toda ni se utrudil, tako dobro je vedel, 507 IV | govoril z njim, ali da bi se jezil, ali da bi prosil. ~ 508 IV | poskakovalo in padalo. ~A ko se je oziral navzgor, mu je 509 IV | drevje, noč temnih poslopij se je širila in širila, zagrnila 510 IV | več, niti okna ne... ~Niso se več zmenile zanj, luč je 511 IV | že gorela, napravljale so se spat. Nehalo je padati, 512 IV | cepetalo ni več, anarhist se je bil skril, Bog vedi kam. 513 IV | skril, Bog vedi kam. Nič se ni več zgenilo, zaspale 514 IV | zjutraj obuvala copate, se je prestrašila in je zavpila. 515 IV | je zavpila. Črn klopčič se je izvalil iz copata, skrit 516 IV | je stran z nogo, gnusil se ji je anarhist. Kremplji 517 IV | bila vsa ranjena, komaj še se je poznalo, kjer so oči 518 V | čemerno je bilo nebo in videlo se je, da so mrzli celo oblaki, 519 V | ženi in torklji... ~Nočilo se je zgodaj; sence so prišle 520 V | prijazna je bila svetloba, ki se je razlivala od stropa, 521 V | ono sonce tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj;, to malo 522 V | pripovedovalo prešerne pravljice ter se jim samo smejalo... Zunaj 523 V | šlo življenje. Otroci so se je bali, stisnili so se 524 V | se je bali, stisnili so se v kot in so gledali s prestrašenimi 525 V | skozi zimski gozd; izgubil se je in je legel in je umrl 526 V | umrl žalostno; od daleč se je zagrohotala starka... ~ 527 V | je bil zunaj in okna so se časih nalahko stresla; zagrnjena 528 V | gledala skozi špranje. ~Tini se je zdelo, da gleda na njeno 529 V | in trda. Sedla je; oči so se privadile teme in so videle 530 V | tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje in toži 531 V | besedah. Gorje mu, kdor se vzdrami in posluša, gorje 532 V | Zazeblo jo je, lica so se ji zgrbila in zdelo se ji 533 V | so se ji zgrbila in zdelo se ji je, da so trda in mrzla 534 V | pripoveduje tista pravljica. Tina se pač ni spominjala, samo 535 V | božje v kapelici, Sklanjal se je k nji, govoril je ljubeznivo... 536 V | katerem svetu; zazibalo se je, zatonilo je; kar je 537 V | bilo nikjer več, spustilo se je veliko črno zagrinjalo; 538 V | večne čase. Spominjala se je na visoke ozke stopnice 539 V | rano, zakričala je, Bog se usmili, steklenica je ležala 540 V | je odnehalo, kakor smrt se je razlilo po životu. Skrila 541 V | razlilo po životu. Skrila se je v kot ob stopnicah in 542 V | in je čakala noči. In ko se je mračilo, je molila -- 543 V | morda sam božji angel, kakor se je zgodilo v povesti, ter 544 V | bilo nekaj belega. Svetilo se je zmerom bolj, zdelo se 545 V | se je zmerom bolj, zdelo se ji je, da se premika, da 546 V | bolj, zdelo se ji je, da se premika, da namiguje. Groza 547 V | klonila med kolena, život se je stresal. Plazila se je 548 V | život se je stresal. Plazila se je k durim, poslušala je, 549 V | boječe na kljuko. Duri so se odprle in tedaj se je zgenilo 550 V | Duri so se odprle in tedaj se je zgenilo tudi znotraj, 551 V | prevrnilo stol. Bližalo se je s težkimi, omahujočimi 552 V | omahujočimi koraki, dvoje oči se je zasvetilo. "Kje imaš 553 V | bilo tiho, čudomirno. Ko se je vzdramila, ni stopila 554 V | in po gnoju. Prestrašila se je, kadar se je bližal korak, 555 V | Prestrašila se je, kadar se je bližal korak, zakaj vsi 556 V | toda bilo ni nikogar. Tako se je zmračilo, vse je bilo 557 V | Pride bliže in pogleda in se skloni. Odgrne koš, poseže 558 V | ne prihaja tam? Zgenilo se je, prikazalo se je nekaj 559 V | Zgenilo se je, prikazalo se je nekaj ob zidu, ziblje 560 V | je nekaj ob zidu, ziblje se, ziblje, ne približa se... 561 V | se, ziblje, ne približa se... Starka prijazna, v gorek 562 V | kožuh zavita, približaj se!... "Vstani, Tina," poreče, " 563 V | pojde... Glej, vstala je in se je napotila. Hodila je kakor 564 V | sanjah, lahko, komaj so se dotikale tal noge. Odpiral 565 V | dotikale tal noge. Odpiral se je svet, nebo se je odpiralo. 566 V | Odpiral se je svet, nebo se je odpiralo. Spomnila se 567 V | se je odpiralo. Spomnila se je Tina na svojo umazano 568 V | bilo jo je sram. Ali ko se je ozrla dol po krilu, je 569 V | bile zvezde blizu, skoro bi se jih lehko doteknila z roko, 570 V | prijetna sapa. Zasvetilo se je od daleč kakor sonce, 571 V | glasovi veselo pesem. Stisnila se je k starki, od radosti 572 V | je vse utihnilo; tedaj se je vzdignil iz daljave, 573 V | s pestjo, in oglasili so se drugi, zmerom bolj so se 574 V | se drugi, zmerom bolj so se bližali, skoro je že razločevala 575 V | kakor lesene, in komaj se je zasvetilo: bradati moški 576 V | zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih, komaj 577 V | stene mrtvašnice. Prikaže se na steni čudna podoba, prikažejo 578 V | čudna podoba, prikažejo se visoke ozke stopnice, naslikano 579 V | in zamahnila z roko. Tina se je stresla od mraza, legla 580 V | stresla od mraza, legla je in se je odela do vratu. Ali takoj 581 V | tesen kakor rakev. Nikoli se ni ozrla na tablico, ki 582 V | ne gleda naprej, ne ozira se nazaj, veselo izgubljen, 583 V | preko dežele; ali nenadoma se vzdrami, zmračilo se je 584 V | nenadoma se vzdrami, zmračilo se je morda, pooblačilo se 585 V | se je morda, pooblačilo se je morda nebo; pade mu na 586 V | srce težka misel, spomni se nase, na svoje žalostno 587 V | na nemo prihodnost; ozre se nazaj -- in glej, prehodil 588 V | njegov korak... Zgodilo se je neko noč, da ni mogla 589 V | neokretnimi koraki, smejó se in kramljajo. Ali vse njih 590 V | je z molkom, smejala so se brezzoba usta; in otrok 591 V | ga je vabila, šel je in se je izgubil; izgubil se je 592 V | in se je izgubil; izgubil se je in je poginil, ker je 593 V | pogledala Tini v obraz in se je spomnila na anarhista, 594 V | bile čudojasne. Vzbudila se je ponoči, ozrla se je naokoli 595 V | Vzbudila se je ponoči, ozrla se je naokoli in je ugledala 596 V | noč, žarki jasnega neba so se kopali v snegu. ~"Zakaj 597 V | ozdraviš in pojdeš." ~Okrenila se je Malči na postelji, pogladila 598 V | legla kakor v omotici in so se spremenile nemirne misli 599 V | bolnordeča, na oči, ki so se svetile kakor v vročici, 600 V | rdečica in zasvetile so se tudi njene oči -- nenadoma 601 V | mrtveci in vse njih početje se ji je zdelo zoprno in smešno. 602 V | nezadovoljnimi pogledi, smešna se jim je zdela in zoprna, 603 V | je zdela in zoprna, komaj se je zgenilo še kdaj sočutje. " 604 V | pogini!" ~... Ali anarhist se ni zmenil; butalo je ob 605 V | vsenaokoli? Ob tistem času, ko se je Tina vzdramila, se je 606 V | ko se je Tina vzdramila, se je zgodilo nekaj čudovitega; 607 V | zdrknila je nalahko navzdol ter se doteknila njene rame, robca 608 V | pisane podobe. Spominjala se je na podobo, kakor da bi 609 V | preko sončne pokrajine, ki se je širila pred njima, kolikor 610 V | Tudi govorila nista in ni se zgenila roka, ki je ležala 611 V | podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala 612 V | licih in po laseh, doteknil se je rame in robca na prsih. 613 V | so ležale globoko in so se smejale malokdaj. Govorila 614 V | sestra njegova in ko je šel, se je ozrl še enkrat po sobi; 615 V | korakom in ko je govoril, ko se je nasmehnil, je bilo Tini, 616 V | dekla za zmerom... Zaprle so se duri, ali Tina ga je videla 617 V | stopil prednjo mimogredé in se je nasmehnil veselo; prišla 618 V | je bil dan lep in gorak, se je bala, da ne pride; želela 619 V | ko ne vé človek, kam bi se obrnil in se domisli bolnikov. 620 V | človek, kam bi se obrnil in se domisli bolnikov. Nikoli 621 V | očmi na malenkost, ki bi se ne brigal zanjo, če bi se 622 V | se ne brigal zanjo, če bi se mu mudilo. In tudi njegova 623 V | mudilo. In tudi njegova roka se je vzdignila tako razmišljeno -- 624 V | ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"Kako ti je ime?" 625 V | drugega ni govoril, ozrl se je in je šel dalje, stopil 626 V | stopil je k Lojzki, ki se je smejala prešerno, k Tončki, 627 V | hodil, da so minile ure in se je zmračilo, poslovil se 628 V | se je zmračilo, poslovil se je od Pavle pol prijazno, 629 V | bujno življenje, zgodilo se je božje čudo... ~Rakev 630 V | njeno mlado srce in nenadoma se je vzdignilo iz njega vročeživo, 631 V | sončno pokrajino tam doli, so se domislile, so vzplamtele, 632 V | boječi, hrepeneči pogledi so se iskali, ogibali, srečali 633 V | iskali, ogibali, srečali so se naposled; lica so rdela, 634 V | lica so rdela, zgenila se je roka, ki je ležala v 635 V | ki je ležala v roki, telo se je stiskalo k telesu, ustnice 636 V | stiskalo k telesu, ustnice so se bližale ustnicam, razpaljene, 637 V | ti nocoj..." -- Smehljal se je njegov obraz in ves bel 638 V | rdeče, napete; in bližal se je, njegova lepa bela roka 639 V | njegova lepa bela roka se je bližala, že se je doteknila 640 V | bela roka se je bližala, že se je doteknila njenega vročega 641 V | na koridorju, gostje so se poslovili. Postala je, preko 642 V | življenja, ki je minilo. Ozrla se je na Tino in je zaslutila, 643 V | opazila to roko in v srcu se ji je zgenilo, kakor takrat, 644 V | kakor sram in skrila bi se. Zvečer se je razpravila 645 V | in skrila bi se. Zvečer se je razpravila hitro, legla 646 V | razpravila hitro, legla je in se odela preko obraza. ~Ko 647 V | obraza. ~Ko je bilo tema, se je vzdignila v postelji, 648 V | nekaj grdega, pregrešnega se je vzbudilo v nji. Tipala 649 V | prsih. Obšlo jo je, da bi se razpraskala, da bi rezala 650 V | bile še polotroške in so se pač izgubile pod bluzo, 651 V | zavržena, in gleda, kako se sklanja glava h glavi, zmerom 652 V | glavi, zmerom nižje, kako se bližajo ustnice ustnicam, 653 V | bližajo ustnice ustnicam, kako se oklepa roka roké... Ej, 654 V | delavskimi rokami, stresla bi se železna vrata, ne odklenila 655 V | železna vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavržena za zmerom, 656 V | zadržanemu kriku... Malči se je premaknila v postelji, 657 V | krik v spanju in precej se ji je zazdelo, da je v bolnišnici 658 V | je kričala v spanju. Ko se je vzbudila, je bila odeja 659 V | življenje. ~Pripravljala se je kakor na prvo sveto obhajilo. 660 V | in druga nobena. Zgodaj se je znočilo, ves dan ni bilo 661 V | šepetanje na posteljah in se je že oglašalo odtod, odondod 662 V | rožni venec. Molila je in se je prestrašila; drugod so 663 V | milostipolnega obraza, oči so se ozrle nanjo in so gledale 664 V | v roki z njim. Spremenil se je tudi Kristus; nič več 665 V | v roki z njo... Čudno so se menjale podobe, ginile so 666 V | so in ugašale, vračale so se. Čutila je Tina, da se bojuje 667 V | so se. Čutila je Tina, da se bojuje njen angel varuh 668 V | mirne in čiste, misli so se vzdignile iz blatne prsti 669 V | vzdignile iz blatne prsti in so se vzpenjale zmerom višje. 670 V | bilo v mrtvašnici; komaj se je časih zgenilo v spanju, 671 V | in je delala počasi, nič se niso tresle roke; nato je 672 V | prah v kozarec. Razpravila se je in je legla v posteljo, 673 V | Tina!" Vztrepetala je in se je ozrla. ~Malči je sedela 674 V | Malči je legla; komaj so se bile zatisnile trepalnice, 675 V | zatisnile trepalnice, so se vrnile sanje. ~Tina je bila 676 V | bila vztrepetala in tresla se je še zmerom; tresel se 677 V | se je še zmerom; tresel se je ves život, roka je tipala, 678 V | Cecilija in zdravnik, ki se je smejal blagohotno. ~" 679 V | no, nesite jo dol!" ~Tina se je zavedla. Neizmerna groza 680 V | veliko žemljo... ~Znočilo se je in pozabile so nanjo. 681 V | pozabile so nanjo. Tina se ni vrnila več; ali ko je 682 VI | gorek kožuh zavit; držal se je malo sključeno, njegove 683 VI | ves zgrbljen. Smehljal se je sladko, sklonil se je 684 VI | Smehljal se je sladko, sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil 685 VI | da ni vprašal dalje in se je kmalu poslovil. ~Prišla 686 VI | jih spet natikala, ozirala se je, kakor da bi pričakovala 687 VI | od glave do nog in pogled se je ustavil naposled na copatah. ~" 688 VI | noge nič boljše?" Okrenila se je dama k sestri Ceciliji. " 689 VI | zdravnik?" ~Od vseh postelj so se ozrle na damo zlovoljne 690 VI | je dal pravico? Zase naj se briga in za svoj rdeči nos... 691 VI | steno pred posteljo in vse se izvrši, kakor da bi nič 692 VI | kakor da bi nič ne bilo, oko se ne ozre na grde rane... 693 VI | odgovorila. "Čudna bolnišnica!" se je razjezila dama in nato 694 VI | je odgovorila Lojzka in se ni več ozrla na mater. Dama 695 VI | rokavice, stopicala je, ozirala se je in šla je naposled. ~ 696 VI | zakaj ni hotela domov. Ko so se zaprle duri za gospodom, 697 VI | za gospodom, za damo, so se zaničljivo napele njene 698 VI | rdeče ustnice, obrvi so se strnile. ~Videla je dom, 699 VI | so prebledela, ustnice so se tresle. Vstala sta in stala 700 VI | falotek!" je dejala mati in se je smehljala cukreno. Obadva 701 VI | stisnjenimi pestmi. ~Zgodilo se je mnogokdaj, da je šla 702 VI | bila halja odprta in videla se je bela polt. Sedela sta 703 VI | drugega, pila sta in sta se smejala, gospod je ovil 704 VI | položil na njeno nogo, ki se je stiskala k njemu. ~"Ali 705 VI | na blazinastem stolu in se je igrala s knjigami. ~Zašepetal 706 VI | Lojzka ni razumela, nagnil se je bil materi k ušesu, ali 707 VI | materi k ušesu, ali mati se je zasmejala. ~"Otrok ne 708 VI | Zavzdihnila je, sklonila se je k njemu še bližje, glava 709 VI | k njemu še bližje, glava se je pritisnila na njegove 710 VI | zakrila si je obraz. Ko sta se vrnila čez dolgo časa gospod 711 VI | časa gospod in mati, sta se poslovila hladno, poljubila 712 VI | poslovila hladno, poljubila sta se in ustnice so se komaj doteknile 713 VI | poljubila sta se in ustnice so se komaj doteknile ustnic. ~ 714 VI | in je objemal mater. Mati se je spočetka branila, ali 715 VI | lica tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je legla 716 VI | Lojzka je legla na zofo in se je odela preko glave, da 717 VI | je bilo slabo, vzdigalo se je proti grlu, kakor da 718 VI | je ostala pri durih ter se je ozirala na Lojzko, ki 719 VI | že slečena in odeta. Oče se je zasmejal in jo je prijel 720 VI | No, le dalje, punčka, nič se me ne boj!" ~Komaj se je 721 VI | nič se me ne boj!" ~Komaj se je malo branila, oči so 722 VI | zaklicala: "Beži! Pojdi domov in se skrij v posteljo!" ~Ali 723 VI | Lojzka je gledala, tresla se je, odprla je bila čisto 724 VI | bi jo videl oče in da bi se prestrašil -- ali ni je 725 VI | ali ni je videl, smejal se je in je slačil punčko, 726 VI | ležala v njegovem naročju in se je smejala sunkoma, pijana, 727 VI | poganjale mlade prsi... ~Lojzki se je zazibalo pred očmi, obrnila 728 VI | zazibalo pred očmi, obrnila se je k steni, kakor da bi 729 VI | izginilo je vse in vzbudila se je šele pozno v noč; bilo 730 VI | vode v temi... ~Nekoč sta se sprla oče in mati; oče je 731 VI | lica z nohtovi. Nato sta se ločila; mati je napolnila 732 VI | kovčke in je šla. Toda vrnila se je kmalu, oče sam je bil 733 VI | ponjo. Takoj prvi dan, ko se je vrnila, sta si stala 734 VI | je mati, ali obadva sta se vračala na dom, ki je bil 735 VI | je bil blag človek; ozrl se je malo naokoli in je videl, 736 VI | hoteli odvesti siloma, bi se držala postelje z obema 737 VI | ničesar... ~Zaničljivo so se napele njene ustnice in 738 VI | njene ustnice in obrvi so se namršile, ko so se zaprle 739 VI | obrvi so se namršile, ko so se zaprle duri; življenje je 740 VI | vprašala Brigita. ~Lojzka se je komaj ozrla in ni odgovorila. 741 VI | življenje mimo, zdrznila se je in bi ubogala, kadar 742 VI | ozko in na vseh straneh se je vzdigalo silno zidovje. ~ 743 VI | še kartali, razgovarjali se na glas in se smejali, tudi 744 VI | razgovarjali se na glas in se smejali, tudi sprli so se 745 VI | se smejali, tudi sprli so se mnogokdaj in nekoč so nesli 746 VI | veliko; sedela je za mizo in se je veselo razgovarjala, 747 VI | postelji in je gledala in se je smejala. Ko je bilo že 748 VI | rdeča je bila v obraz in se je smejala zvonko. In potem 749 VI | so zaprli duri in slišal se je čuden krik, smeh, ropotalo 750 VI | krik, smeh, ropotalo je in se prevračalo. Oče je ostal 751 VI | Brigiti, bled je bil in oči so se svetile čudno. Hodil je 752 VI | videla Brigita, kako so se svetile v temi oči... Nekaj 753 VI | temi oči... Nekaj čudnega se je zgodilo nekoč. Zvečer 754 VI | nekoč. Zvečer je bilo, ko so se vračali delavci in prišel 755 VI | slekla mati bluzo, da so se prikazale gole roke in Franc 756 VI | na posteljo, na odejo in se je smejala na glas, roke 757 VI | so kipele prsi. Tedaj so se odprle duri in prišel je 758 VI | duri in prišel je oče. Mati se ni zgenila, ozrla se je 759 VI | Mati se ni zgenila, ozrla se je komaj in je dejala: " 760 VI | večerjo, pa tam jej!" Oče se je okrenil, ali ko je bil 761 VI | ko je bil že pri durih, se je vrnil, zibal se je, kakor 762 VI | durih, se je vrnil, zibal se je, kakor da bi bil pijan, 763 VI | udaril ob steno, potem pa se je zgrudil tudi sam in vse 764 VI | ki je stal ob steni in se je tresel od strahu in je 765 VI | in je iztegal roke, da bi se branil. Toda mati ga ni 766 VI | bil pozno v noč... Franc se je vrnil čez nekaj tednov, 767 VI | čisto jasni in izgubljali so se zmerom bolj. Živ in jasen 768 VI | veseli, umikal in skrival se je njegov nestalni pogled. 769 VI | nekoč je videla Brigita, da se je vzbudilo življenje v 770 VI | razgaljena. Stala je in se je čudila in ni rekla drugega 771 VI | duri ni zaprl za sabo. Ko se je vrnila ženska, se je 772 VI | Ko se je vrnila ženska, se je smejala in se je čudila 773 VI | ženska, se je smejala in se je čudila še zmerom: "Kakšen 774 VI | Kakšna žival!" Smejala se je potihoma in je šla v 775 VI | doma, vsi drugi so šli in se niso vrnili do noči. Zaklenili 776 VI | in tudi jokala je, kadar se je nočilo in je bilo v sobi 777 VI | sobe s sklonjeno glavo, ni se nič ozrl in je šel spat. 778 VI | bilo tedaj, tisti večer, ko se je še dremotno svetilo visoko 779 VI | obraz kakor začarana in se je tresla. Tako je stopil 780 VI | vrgel je odejo na tla in se je sklonil globoko. Na postelji 781 VI | nelepo in grbavo, in vilo se je in je trepetalo, prsi 782 VI | koder je hodil, bale so se in so ga klicale. On pa 783 VI | in so ga klicale. On pa se ni več ozrl in ni prišel 784 VI | prišel nikoli več. ~Vzbudila se je časih Brigita ponoči, 785 VI | Brigita ponoči, spominjala se je in vztrepetal je ves 786 VI | vztrepetal je ves život; roke so se stiskale k telesu, tresla 787 VI | stiskale k telesu, tresla se je od nerazumljive divje 788 VI | iz njenih besed. Zato so se ji umikale in so se je bale,; 789 VI | Zato so se ji umikale in so se je bale,; nečist je bil 790 VI | da bi jo vabila, Malči pa se je skoro prestrašila. Tako 791 VI | bil že dom in izgubljal se je zmerom dalj v daljavo, 792 VI | polno sočutja, stisnilo se je in je zabolelo... Da, 793 VI | zdaj je zavzdihnil, zdrznil se je v spanju. Za mizo sedi 794 VI | globoko kloni glava; urno se giblje roka, šivanka vbada 795 VI | prišla v hišo z njim. Mati se je vsa izpremenila; njene 796 VI | izpremenila; njene oči so se smejale, kakor nikoli prej, 797 VI | kakor nikoli prej, oblačila se je lepo, nosila je doma 798 VI | še žvenketale čaše, čulo se je šepetanje dolgo v noč. 799 VI | in je zaspala kmalu. Ko se je vzbudila, je sedela mati 800 VI | je hitro in prestrašila se je vselej, kadar je bíla 801 VI | je bežal čas... Prijela se je časih za glavo z obema 802 VI | gorela svetilka, zunaj pa se je že dvigala meglena zora, 803 VI | skelela rana in takrat sta se razgovarjali resno, s šepetajočim 804 VI | drugo življenje; ustavila se je roka za trenotek, udarilo 805 VI | v čelu, v sencih in mati se je prijela za glavo. "Tako 806 VI | noč za nočjo. Ampak ozre se na posteljo in vse se ustavi, 807 VI | ozre se na posteljo in vse se ustavi, roka se ne gane 808 VI | posteljo in vse se ustavi, roka se ne gane več, kakor od svinca 809 VI | kakor da bi bilo že jutri, se mi zdi. Potem ne ostanemo 810 VI | Malči. V drugo stanovanje se preselimo, vse novo pohištvo 811 VI | jasno pred sabo, kakor da bi se že sprehajala po lepo urejenih 812 VI | vesela in ko je zaspala, se je preselila v tiste gosposke 813 VI | mladi gospod pa je šel in se ni vrnil več. Mati je jokala, 814 VI | več. Mati je jokala, ko se je poslavljal, vse rdeče 815 VI | pegasta; spremila ga je in ko se je vrnila, je jokala še 816 VI | žalost. Obljubil je bil, da se povrne kmalu, in da bo pisal; 817 VI | nikoli ni pisal in tudi vrnil se ni. Prvo noč po njegovem 818 VI | In res ni prišel. Mati se je žalostila, v svojem srcu 819 VI | pa je mislila zmerom, da se vrne. Dolgo je že bilo, 820 VI | napetim pogledom, kadar se je bližala od daleč nerazločna 821 VI | so ji zdaj siveli in tudi se ni več lepo oblačila; vse 822 VI | mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani 823 VII | zemlje. ~To je bil dan, ko se je rodil Človek in vsa srca 824 VII | rodil Človek in vsa srca so se odpirala njemu v hvalo in 825 VII | zahrepenela k njemu. ~Napotila so se k njemu tisočera užaljena, 826 VII | zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija 827 VII | na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je 828 VII | za oskrunjena srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljena 829 VII | od zahoda in vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi 830 VII | je kipela do vrha; komaj se je zavedal zaničevani in 831 VII | tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni, tresli 832 VII | brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli 833 VII | pokoj je bil v sobi, svetil se je v očeh in na licih, dihal 834 VII | ki je visel od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči 835 VII | trepetajoči svetlobi in svetila se je tudi velika zvezda, ki 836 VII | so mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico 837 VII | Ležale so poloblečene in so se razgovarjale s šepetajočim 838 VII | s šepetajočim glasom. Ni se zasmejalo, tudi prešerna 839 VII | zasmejalo, tudi prešerna beseda se ni oglasila, zato ker so 840 VII | prihajala nebesa, preselila so se v sobo. Tončka je ležala 841 VII | mimo. Srečna je bila in se je smehljala; če bi iztegnila 842 VII | če bi iztegnila roko, bi se doteknila roke angelove. 843 VII | ali ko je zatisnila oči, se je zgodilo čudo: danilo 844 VII | je zgodilo čudo: danilo se je, svetlilo, luč bela in 845 VII | kakor spomladanska mesečina, se je bila razlila po sobi; 846 VII | koridorju in vzdramile so se. Sestra Cecilija je napravila 847 VII | napravila luč; oblačile so se hitro, še v polsanjah in 848 VII | polsanjah in molčé, nato pa se je napotila procesija proti 849 VII | težko sopeč, brez besede se je vila nočna procesija, 850 VII | nočna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna svetilka, 851 VII | pričakovanja, polne spoznanja. Že se je jasnilo od daleč: tam 852 VII | sobi je bila tema, komaj se je svetlikalo malo od snega 853 VII | procesija, samo iz daljave se je slišalo žvenkljanje srebrnih 854 VII | srebrnih zvončkov, glasile so se zamolklo božične pesmi. 855 VII | bila v sobi; svetlikalo se je belo od snega tam zunaj 856 VII | otožno in v ozkem kolobarju se je zibala na stropu rumena 857 VII | razločevala je tudi glave, ki so se premikale na vzglavju. Zasoplo 858 VII | težko, zahropelo, zgenila se je odeja, roka se je vzdignila 859 VII | zgenila se je odeja, roka se je vzdignila in je zamahnila 860 VII | položila papir na odejo, se bo roka tresla, koščena, 861 VII | Bog vedi kod. In otroci so se stisnili v kot, nič jih 862 VII | Kakor da bi ne videli, kako se že sveti zunaj, kako se 863 VII | se že sveti zunaj, kako se užigajo luči vsepovsod, 864 VII | užigajo luči vsepovsod, kako se že glase pesmi od vzhoda 865 VII | orehov? Mraz je zunaj in led se drobi pod nogami... ~Zadremala 866 VII | v polsanjah svoj glas in se je za hip vzdramila. Tiho 867 VII | Mati!"... Zatisnile so se oči in vse je bilo pred 868 VII | miren, celo smehljale so se ustnice. Otroci pa so bili 869 VII | ležala mirno na postelji in se ni zgenila. Tedaj so se 870 VII | se ni zgenila. Tedaj so se odprle duri, prišel je oče. 871 VII | je postal med durmi. Oči se mu niso takoj privadile 872 VII | njegov krik, prestrašila se je in se je vzdramila vdrugič. 873 VII | krik, prestrašila se je in se je vzdramila vdrugič. Božične 874 VII | vdrugič. Božične pesmi so se vzdigale zamolklo iz katakomb, 875 VII | luči na jaslicah. Komaj se je zavedla pesmi in dremotnih 876 VII | luči in teme in spet so se zatisnile oči... ~Takrat 877 VII | zatisnile oči... ~Takrat so se odprle duri narahlo in prišla 878 VII | Stopila je k postelji in se je smehljala, kakor se ni 879 VII | in se je smehljala, kakor se ni smehljala prej nikoli. " 880 VII | da te pobožam." Sklonila se je mati še nižje, doteknila 881 VII | mati še nižje, doteknila se je z ustnicami Katice bolnih 882 VII | belo oblečeni, prijazna luč se je razlila po sobi. "Ali 883 VII | razločni, tihi angeli, noge se ne dotikajo tal... ~Vstala 884 VII | bi šla z njimi. Zgenila se je in je zavzdihnila; ni 885 VII | mogla vstati, zableščalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo 886 VII | zableščalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo dvoje belih 887 VII | perotnic sredi sobe, vzdignila se je roka in luč je ugasnila. 888 VII | mimo tihi koraki, duri so se narahlo zaprle. Časih je 889 VII | angela tisto noč in nič se ni začudila. Komaj toliko 890 VII | bile odprte trepalnice, da se ji je samo pisano bleščalo 891 VII | temnih vejic. Odprle so se duri; prišel je v sobo angel, 892 VII | ljubezni. Zasanjalo, zableščalo se je Reziki in zašepetala 893 VII | in je zaspala... ~Veselo se je zasmejalo, zalesketalo 894 VII | je zasmejalo, zalesketalo se je sveto jutro v beli zimski 895 VII | lepih misli. Popoldne pa se je zgodilo nekaj čudovitega... ~ 896 VII | sočutne ljubezni. In Reziki se je oče smilil. Bolan je 897 VII | v obeh rokah. Nasmehnila se je Malči, ko je ugledala 898 VII | mati prinesla in spodobilo se je. Ali na obrazu matere, 899 VII | gosposko hišo... Samo za hip se je bila zavedla Malči pol 900 VII | razločne misli, in zato se je nasmehnila... ~Prišel 901 VII | daljše nego življenje. Ko se je ozrl na Katico, so prosile 902 VII | prizanesljivosti. "Katica, zgodilo se je..." Glas mu je bil hripav 903 VII | ni mogel iz grla. Katica se je ozrla in mu je pogledala 904 VII | Mati je umrla!" Začudil se je in prestrašil, zato mu 905 VII | Mati je prišla k meni, ko se mi je sanjalo, in mi je 906 VII | Oče je gledal, kolena so se mu šibila in pokleknil je 907 VII | vzela zavoje, odpirala je in se je ozrla po sobi. "Náte, 908 VII | levo, po belih posteljah in se je smejala prešerno. Prešerne 909 VII | umila bi si roko, zato ker se jih je dotaknila. Dišali 910 VII | je odgovorila Lojzka in se ni brigala več ne za damo, 911 VII | ne za gospoda, niti ozrla se ni nanja. Stala sta; dolgčas 912 VII | pobožala po licih, sklonil se je nekdo k nji in jo je 913 VII | so jo vlažni brki in vsa se je stresla. Umaknila bi 914 VII | je stresla. Umaknila bi se in se ni upala. Ko so odšli, 915 VII | stresla. Umaknila bi se in se ni upala. Ko so odšli, je 916 VII | ki je bilo zunaj... ~Tako se je zgodilo nekaj čudovitega. 917 VII | zaduhle doline življenja se je bila napotila dolga procesija. 918 VII | Sveti dan je bil, rodil se je Izveličar. In zgodilo 919 VII | je Izveličar. In zgodilo se je nekaj čudovitega. V betlehemskem 920 VII | iz Jutrove dežele in so se mu poklonili, ko je ležal 921 VII | pol razumljivo hrepenenje se je bilo vzdignilo kakor 922 VIII| zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno z njenimi 923 VIII| nerazumljivo hrepenenje se je budilo v srcu, tja se 924 VIII| se je budilo v srcu, tja se je vzdigalo, odkoder je 925 VIII| glas in slovesen, Tončka se ga je prestrašila. Brala 926 VIII| slovesnem glasu. ~Bližali so se koraki in Tončka se je umikala 927 VIII| Bližali so se koraki in Tončka se je umikala od okna v kot 928 VIII| umikala od okna v kot in se je pritisnila k zidu. Poznala 929 VIII| Poznala je korake, ki so se bližali. ~"Prišel je oče, 930 VIII| je glavo, molčala je in se ni branila. Imela je takrat 931 VIII| trinajst let in komaj so se šele bočili otroški udje. 932 VIII| obljubil gladki glas; Tončka se je domislila dóma in je 933 VIII| nagnila glavo... ~Spominjala se je luči iz davne preteklosti -- 934 VIII| davne preteklosti -- svetilo se je kakor življenje, ki je 935 VIII| hrepeni po njem. Spominjala se je tudi obrazov iz tistega 936 VIII| mušice v luči. ~In tedaj se je zgodilo nekoč, da je 937 VIII| umazani. Ali pride čas, ko se povrne v sončne kraje, ki 938 VIII| mrzel in trd. Ali pripetilo se je tudi, da je bil prijazen, 939 VIII| govoril z ženskami. In tedaj se je tudi smejal, z drobnim, 940 VIII| hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka bala, ni vedela 941 VIII| zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal, da, klečal je 942 VIII| malo je bilo gostov, da bi se jim priklanjal on sam -- 943 VIII| priklanjal on sam -- in takrat se je tresel in zvijal tudi 944 VIII| je slišala Tončka, kako se je tresel plaho očetov glas. 945 VIII| prosili zastonj. ~Zanjo se ni brigal nič, božal jo 946 VIII| služkinjam. In služkinje so se menjale zelo hitro, komaj 947 VIII| menjale zelo hitro, komaj se je privadila katere, se 948 VIII| se je privadila katere, se je že poslovila, nanagloma, 949 VIII| poslovila, nanagloma, zgodilo se je bilo Bog vedi kaj. Tončka 950 VIII| sobah, kakor sen, nihče se ni zmenil zanjo, kakor po 951 VIII| polrazumljivih besedah. Prevrnil se je stol; koraki so drsali, 952 VIII| koraki so drsali, kakor da bi se upirale noge z vso silo; 953 VIII| Šumelo je, kakor da bi se vilo, napadalo in branilo 954 VIII| z vsem telesom. Duri so se hrupoma odprle in zaprle... 955 VIII| služkinje več v hiši. ~Oče se je oženil vdrugič in od 956 VIII| kakor mati, tudi smejala se ni tako šumno; njen glas 957 VIII| skupaj in kadar sta legli, se je pritisnila Lucija tesno 958 VIII| Lucija tesno k nji, ovila se je je z vsem nežnim, toplim, 959 VIII| blago ji je bilo in bala se je, umikala. "Kako so lepe, 960 VIII| Ni ji povedala, kam so se preselili, zato da bi ne 961 VIII| pripovedovala Lucija -- in zelo sta se smejali, ali naposled se 962 VIII| se smejali, ali naposled se je naveličala, ker je bila 963 VIII| bila vsa bleščeče bela, se je to gnusilo. Prestrašila 964 VIII| to gnusilo. Prestrašila se je časih, kadar so se zalile 965 VIII| Prestrašila se je časih, kadar so se zalile Mariji oči in je 966 VIII| in je dihala težko in so se prikazale potne kaplje izpod 967 VIII| je dušila, in kadar sta se izpustili, sta bili trudni 968 VIII| tudi pisma, tako neumna, da se je Lucija smejala in da 969 VIII| je Lucija smejala in da se ji je Marija zastudila. 970 VIII| Marija zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti 971 VIII| ugriznila jo je v roko, da se je prikazala kri. Lucija 972 VIII| je prikazala kri. Lucija se je bala in zato je šla časih 973 VIII| mirna v njenih rokah, ki so se tresle, ležala ji je v naročju 974 VIII| mislila Bog vedi kam, ni se nič brigala, kaj je delala 975 VIII| je Marija jokala. Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila 976 VIII| z vso močjo, ali Marija se je zasmejala. "Udari še 977 VIII| nekaj skrivnostnega, česar se ni hotela dotekniti; tudi 978 VIII| kadar ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem objemu 979 VIII| življenje je bilo tam! -- Zdelo se ji je, kakor da je bila 980 VIII| hi govore neprestano in se gibljejo okoli nje... Tudi 981 VIII| Lucijo in čelo na izprehodu se je časih pritisnila Lucija 982 VIII| bila oče in mati poleg, se je sklonila k nji, položila 983 VIII| roko na stegno, stiskala se je k nji z nogami. Tončka 984 VIII| Gorko je, Tončka, sleci se!" Tončki se je smilila, 985 VIII| Tončka, sleci se!" Tončki se je smilila, ker se je tresel 986 VIII| Tončki se je smilila, ker se je tresel njen glas in je 987 VIII| je bil tako plah. "Sama se sleci, tako je lepše... 988 VIII| lepa; kakor angel, tako se smeje tvoj obraz. Zasmej 989 VIII| smeje tvoj obraz. Zasmej se, Tončka!" Tončka ni hotela, 990 VIII| ni hotela, ali zasmejala se je. "Še čisto otroške so 991 VIII| bele kakor sneg!" Lucija se je sklonila in jo poljubila 992 VIII| me! Glej, potipaj, kako se že dvigajo moje prsi... 993 VIII| vroči in trepetajoči, dokler se ni mračilo zunaj. Tisti 994 VIII| Potrkalo le nekoč, odprle so se duri in Lucija se je vsa 995 VIII| odprle so se duri in Lucija se je vsa prestrašila, ni mogla 996 VIII| sem pogledat, Lucija, kako se ti godi zdaj... Zakaj mi 997 VIII| nisi povedala? Še poslovila se nisi!" "Čemu bi ti pravila?" 998 VIII| prva osuplost in vzdignila se je v nji zlovoljnost, trda 999 VIII| glej tako zlovoljno, zasmej se!" Ali Lucija se ni zasmejala. " 1000 VIII| zasmej se!" Ali Lucija se ni zasmejala. "Tega si se