Part

1001 VIII|            se ni zasmejala. "Tega si se naučila pač od moških...
1002 VIII|             Marija pred njo; oblekla se je bila koketno, da so vabili
1003 VIII|        obleke kipeči udje, toda zdaj se je zdelo, da je razcapana
1004 VIII|            sem mislila nate!" Tončka se je spomnila na ljudi, ki
1005 VIII|           bil njih glas in zasmilila se ji je Marija. Ali Lucija
1006 VIII|               Nikoli več!" -- Tončka se je zgrozila, od tistega
1007 VIII|        zgrozila, od tistega trenotka se je bala Lucije in ni ji
1008 VIII|          kakor da bi jo videla, kako se je okrenila na pragu še
1009 VIII|      okrenila na pragu še enkrat ter se ozrla z dolgim in prosečim
1010 VIII|            prosečim pogledom. "Morda se je samo šalila; zasmeje
1011 VIII|              je samo šalila; zasmeje se in pohiti k meni!" Tako
1012 VIII|          gledala na cesto; počasi so se zapirale duri... ~Minilo
1013 VIII|      poljubila Tončko zelo hladno in se ni več veliko brigala zanjo.
1014 VIII|             sedla na mehek stol; oče se je ozrl nanjo in je ni videl,
1015 VIII|             nanjo in je ni videl, ni se zmenil zanjo. Tončka ga
1016 VIII|           Tončka ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen,
1017 VIII|            bilo polno skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo
1018 VIII|              je kakor v gozdu: dviga se tam od daleč nekaj silnega,
1019 VIII|           drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge se
1020 VIII|             se ne gane v vetru; noge se tresejo in se napotijo tja,
1021 VIII|            vetru; noge se tresejo in se napotijo tja, ne morejo
1022 VIII|             ljudmi, hi so prihajali, se je razgovarjal časih oče
1023 VIII|             je prosilo in tudi kadar se je smejalo s prešernim in
1024 VIII|               ki je bil pijanec. Oče se je smejal in njegov smeh
1025 VIII|        ostuden. Čutila je Tončka, da se je ženska vsa prestrašila,
1026 VIII|              dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril
1027 VIII|            molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko sopenje in
1028 VIII|           Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!" -- Ni bilo še dolgo po
1029 VIII|              v hiši. Oče in mati sta se prepirala, naposled sta
1030 VIII|              skoro nikoli več, da bi se bila razgovarjala prijazno.
1031 VIII|              ne dekla... Vpričo mene se je bil polastil druge...
1032 VIII|             polastil druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo...
1033 VIII|              zaloputnila duri in oče se je smejal... ~Prihajal je
1034 VIII|      starikav, ostudnogladek... Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho
1035 VIII|         klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile in
1036 VIII|               dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, ni si
1037 VIII|              je nemirno; prestrašila se je mnogokrat, vzbudila se
1038 VIII|            se je mnogokrat, vzbudila se je nenadoma in slabo ji
1039 VIII|           vihar in bilo je, kakor da se je zamajal strop in da se
1040 VIII|            se je zamajal strop in da se je zazibala vsa hiša. Oče
1041 VIII|           mirno za sabo, kakor da bi se bil nečesa domislil. Še
1042 VIII|             sopla je vzburjena. "Naj se zgodi karkoli! To je bilo
1043 VIII|              v kletko!"... Zasmejala se je nenaravno, hripavo, in
1044 VIII|              jo odpeljali; poslovila se je brez žalosti in vesela
1045 VIII|          čist in ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako čist
1046 VIII|                  Nagnila je glavo in se ni branila, ko je začula
1047 VIII|            dejal oče. "In ne spodobi se, da bi bila v bolnišnici!
1048 VIII|          umrl. ~Šla je, med durmi pa se je okrenila. In tedaj so
1049 VIII|         odprte in polne groze. ~Tako se je vrnila Tončka v življenje.
1050 VIII|           Tončka v življenje. Vrnila se je v dolino; na gori pa
1051 IX  |        negotovo, skoro nerazumljivo, se je vzdignilo k jasnemu cilju
1052 IX  |              postelji, tenke roke so se opirale ob blazino in gledala
1053 IX  |              je skozi okno. Tam gori se je svetil košček sinjega
1054 IX  |           košček sinjega neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako
1055 IX  |             blizu, tako blizu, da bi se ga skoro doteknila; gledalo
1056 IX  |             naravnost v oči, smejalo se je in je vabilo... ~Jeseni
1057 IX  |        življenje je bilo. Njen obraz se je spremenil popolnoma;
1058 IX  |            prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja mati
1059 IX  |             ni poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila,
1060 IX  |              kakor iz sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo
1061 IX  |             Nato jo je izpustila, ni se zavedla več ne sočutja,
1062 IX  |             kosti na nogah, na hrbtu se je širila bolezen po vsem
1063 IX  |             vsem telesu. Odpirale so se rane na tilniku, prikazale
1064 IX  |             na tilniku, prikazale so se hraste za ušesi, otekle
1065 IX  |             ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen v pljuča
1066 IX  |             in so pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga. ~"
1067 IX  |            tekle po licih. ~Malči pa se je začudila; samo malo se
1068 IX  |            se je začudila; samo malo se je nasmehnila in je stresla
1069 IX  |             Zavzdihnila je časih, ko se je okrenila na postelji,
1070 IX  |           bila zaspana, samo gledati se ji ni hotelo. Prišla je
1071 IX  |            je počasi oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. "
1072 IX  |              iztegnila roko. "Ali me se poznaš, Malči?" Kako je
1073 IX  |          poznala matere? Govoriti pa se ji ni hotelo in sama ni
1074 IX  |              in sama ni vedela, kako se je zgodilo, -- spet so se
1075 IX  |            se je zgodilo, -- spet so se zatisnile trepalnice in
1076 IX  |           trepalnice in samo malo so se svetile bele oči skozi dolge
1077 IX  |                Malči je poslušala in se smejala v srcu. Od daleč
1078 IX  |           kakor govoré otroci, kadar se napravijo v odrasle in hodijo
1079 IX  |            prišla, jo je ugledala in se je hitro navadila nanjo,
1080 IX  |              vedele, da je v sobi in se niso zmenile zanjo, tudi
1081 IX  |             malokdaj o nji, zato ker se je niso ne bale in je tudi
1082 IX  |             jaslicami... ~Samo nekoč se je prestrašila Malči; bilo
1083 IX  |          Cecilija: "Še je mogoče, da se obrne na boljše in da pride
1084 IX  |                 Malči, ki je sedela, se je naslonila na vzglavje,
1085 IX  |           Takrat ni vedela Malči, če se je bila vzburila od strahu
1086 IX  |             je začutila rane, tipala se je po ubogem telesu in je
1087 IX  |          bila še prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi --
1088 IX  |              kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša,
1089 IX  |           Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim, bo vse drugače..."
1090 IX  |              je čutila Malči, dokler se ni razcvetela njena duša
1091 IX  |                Zdaj je odprla oči in se je ozrla na nebo, ki je
1092 IX  |             na nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila... ~Zunaj
1093 IX  |           toplo, na veselo sonce, ki se je smejalo in je hodilo
1094 IX  |             v vas, in napravljale so se na pot. Čudne povesti so
1095 IX  |             so mogle iz postelje, so se napravljale na pot, v lepo
1096 IX  |            Veliki noči. ~Koncem maja se napravijo na pot. Kakor
1097 IX  |          bíli konji s kopiti, voznik se bo oziral in bo priganjal. "
1098 IX  |            že je zaropotalo, stresel se je voz... Zbogom, mesto,
1099 IX  |             in ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki
1100 IX  |      pokrajina neskončen vrt. Ziblje se drevje v sončnih sanjah;
1101 IX  |            Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem
1102 IX  |              zraku, ugašajo krila in se užigajo... ~V srcih je bila
1103 IX  |          pozno v noč o pravljici, ki se uresniči, in sanjale so
1104 IX  |        zelenju, o visokem drevju, ki se ziblje v vetru, o rožah,
1105 IX  |          tihih stezah, kraljeviči so se sprehajali tam, lepi in
1106 IX  |              njuhal tobak. Podile so se po travniku, kjer je segala
1107 IX  |         srebrne pajčevine, podile so se in so se smejale, da je
1108 IX  |        pajčevine, podile so se in so se smejale, da je segal zvonki
1109 IX  |            nogavice, gledala dol ter se smehljala; za plotom pa
1110 IX  |            je poslušala nekoč, ko so se razgovarjale. "Zakaj čakamo?" -- "
1111 IX  |          sonce tako veselo in toplo, se je ozrla Malči po sobi in
1112 IX  |            in je vabilo, vsa srca so se dvigala k njemu. ~V drug
1113 IX  |           novo življenje in tudi nji se je mudilo tja, kjer sije
1114 IX  |              neizmeren vrt... ~Komaj se je že danilo, je zašumelo
1115 IX  |             po sobi, vstale so in so se napravljale hitro, prazniško
1116 IX  |             vseh obrazih. Tudi Malči se je prebudila, vzdignile
1117 IX  |              prebudila, vzdignile so se malo trepalnice in ozrla
1118 IX  |             malo trepalnice in ozrla se je po sobi. "Zdaj pač pojdemo!"
1119 IX  |             stopila je k postelji in se je sklonila, toda videla
1120 IX  |         sklonila, toda videla ni, da se je Malči prebudila. Pogladila
1121 IX  |            odejo do vratu... ~Danilo se je, zasvetilo se je sonce
1122 IX  |              Danilo se je, zasvetilo se je sonce na steni. Na pot,
1123 IX  |               Na pot, na pot! ~Malči se je zgenila, trudile so se
1124 IX  |            se je zgenila, trudile so se tenke neokretne roke, da
1125 IX  |         mislila. "Treba je vstati in se napraviti!" Toda glej, glava
1126 IX  |         napraviti!" Toda glej, glava se ni vzdignila, niso se genile
1127 IX  |          glava se ni vzdignila, niso se genile noge. Polodprte oči
1128 IX  |              pogledati. Premikale so se ustnice, da bi poklicale
1129 IX  |           vse oblečene, premikale so se kakor majhne sence; sončni
1130 IX  |              svetlejši. Premikale so se sence, ropotalo je zamolklo
1131 IX  |      ropotalo je zamolklo in duri so se odpirale. Tedaj se je ozrla
1132 IX  |           duri so se odpirale. Tedaj se je ozrla sestra Cecilija,
1133 IX  |          sestra Cecilija, tenek glas se je bil vzdignil iz postelje.
1134 IX  |        vzdignil iz postelje. Nagnila se je in je poslušala; oči
1135 IX  |              in je poslušala; oči so se odprle trudoma in so zasijale
1136 IX  |              prazniško obleko. Malči se je nasmehnila; njena vera
1137 IX  |             obšel strah, samo čudila se je, ker ni bilo prazniške
1138 IX  |         obleke na postelji in ker so se napravljale tako tiho in
1139 IX  |              diše in vabijo... Treba se je hitro obleči in splesti
1140 IX  |            na pot... Glej, odprle so se duri, prišla je mati. Samo
1141 IX  |           spoznala mater, tudi če bi se ne ozrla. Ob pravem času
1142 IX  |            drsale po odeji, prsti so se krčili, ali prazniška obleka
1143 IX  |               Obšel jo je nemir, ker se ji je zazdelo, kakor da
1144 IX  |              trpljenje... Ustnice so se gibale, vzkriknila je, ali
1145 IX  |             ali glasu ni bilo. Tedaj se je ozrla Lojzka: "Glej,
1146 IX  |              grofica!... Prijetno so se zibali vozovi in so jo uspavali... ~
1147 IX  |        uspavali... ~Vesela procesija se je vila iz doline, kjer
1148 IX  |          mladi glasovi, zmerom nižje se je pogrezala dolina, tam
1149 IX  |             procesiji naproti, že so se lesketali mu lasjé, iz zlatih