Part

501 VI  |            dalj v daljavo, komaj še so ga videle v megli oči. In
502 VI  |        videle v megli oči. In kadar so ga ugledale, je bilo srce
503 VI  |             solze in neprestano, že so bile izdolble dvoje strug
504 VI  |          vsa izpremenila; njene oči so se smejale, kakor nikoli
505 VI  |            z gospodom v izbico. Tam so še žvenketale čaše, čulo
506 VI  |         sedela mati že za mizo; oči so bile malo rdeče, še zaspane,
507 VI  |          rdeče, še zaspane, ustnice so bile kakor opaljene; delala
508 VI  |            sedela na zofi, preproge so bile na tleh, od stropa
509 VI  |            je poslavljal, vse rdeče so bile njene oči, lica so
510 VI  |             so bile njene oči, lica so bila čudno pegasta; spremila
511 VI  |          delala mati za mizo; solze so tekle tiho, niti zavzdihnila
512 VI  |            vedi kdo je bil... Lasjé so ji zdaj siveli in tudi se
513 VI  |            oči in če gledajo blago, so vse solzne. Da, nič drugega
514 VI  |         tista nejasna slika, ostale so tiste lepe sanje o "drugem
515 VI  |             neizmernost; vsi obrazi so tam mirni in prijazni in
516 VII |         zahoda; od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele
517 VII |           lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje. ~To je
518 VII |            rodil Človek in vsa srca so se odpirala njemu v hvalo
519 VII |         hvalo in ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu. ~Napotila
520 VII |      zahrepenela k njemu. ~Napotila so se k njemu tisočera užaljena,
521 VII |         ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna
522 VII |            življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so
523 VII |             so odprli trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli
524 VII |          vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti.
525 VII |    vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani
526 VII |           dragocene darove. In bili so mu hvaležni in so zaupali
527 VII |           In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim
528 VII |           ramena, lahke in poskočne so bile njegove noge. Večni
529 VII |          bil podelil večnost. Kadar so skeleli udarci življenja,
530 VII |  pozabljenega trpljenja. ~Zazvonili so božični zvonovi od vzhoda
531 VII |           in od zahoda in vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi
532 VII |      dramili ranjeni in zavrženi in so vstajali. Trpljenje je praznovalo
533 VII |           in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali,
534 VII |  zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez
535 VII |             veselo večnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno,
536 VII |         večnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno, ki so
537 VII |           so gledali zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem in
538 VII |        zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem in del njegov, zato
539 VII |             in del njegov, zato ker so bičani in s trnjem kronani... ~
540 VII |             trnjem kronani... ~Tako so praznovali praznik, ko je
541 VII |             tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni,
542 VII |        brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in so
543 VII |            plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli
544 VII |            so se in so plapolali in so hrepeneli gor... ~"Nocoj
545 VII |           je bil bele stene. In vse so čutile, da hodijo angeli
546 VII |         hodijo angeli po zemlji, da so bili prišli skozi zaprto
547 VII |          velike bele peroti. Videle so tudi brezštevilne luči,
548 VII |          tudi brezštevilne luči, ki so jih bili prižgali angeli
549 VII |          bili prižgali angeli in ki so plamtele pobožno tam zunaj,
550 VII |            doli na zemlji. ~Jaslice so bile že napravljene. Pred
551 VII |         jaslicah samih in nad njimi so bile majhne pisane svečice,
552 VII |           majhne pisane svečice, ki so gorele s tankimi visokimi
553 VII |           niso mogle dolgo; vse, ki so mogle iz postelje, so se
554 VII |            ki so mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico
555 VII |  pripravljale na polnočnico in srca so bila polna svetega pričakovanja.
556 VII |        svetega pričakovanja. Ležale so poloblečene in so se razgovarjale
557 VII |            Ležale so poloblečene in so se razgovarjale s šepetajočim
558 VII |            se ni oglasila, zato ker so bili angeli v sobi... Bilo
559 VII |         Bilo je tisto noč, kakor da so prišla nebesa na zemljo.
560 VII |           jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam -- vse je bilo
561 VII |         bilo zmerom tišje, polagoma so legale trepalnice na oči,
562 VII |             je bdelo. Zmerom bližje so prihajala nebesa, preselila
563 VII |         prihajala nebesa, preselila so se v sobo. Tončka je ležala
564 VII |          životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele misli,
565 VII |          kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes; nato
566 VII |           na koridorju in vzdramile so se. Sestra Cecilija je napravila
567 VII |             napravila luč; oblačile so se hitro, še v polsanjah
568 VII |     prezgodaj zrelih, že razoranih, so gledale oči, polne veselega
569 VII |           in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti... ~Predno
570 VII |          srebrnih zvončkov, glasile so se zamolklo božične pesmi.
571 VII |             zvezd, luči na jaslicah so trepetale dremotno in otožno
572 VII |       razločevala je tudi glave, ki so se premikale na vzglavju.
573 VII |           Globoko doli v katakombah so peli vesele pesmi, zamolklo,
574 VII |            pesmi, zamolklo, narahlo so prišumele časih gor, in
575 VII |             ne veselja. Sami otroci so v hiši, oče je v krčmi,
576 VII |             Bog vedi kod. In otroci so se stisnili v kot, nič jih
577 VII |             bilo; mirno in dremotno so gorele luči na jaslicah... "
578 VII |                 Mati!"... Zatisnile so se oči in vse je bilo pred
579 VII |            in miren, celo smehljale so se ustnice. Otroci pa so
580 VII |            so se ustnice. Otroci pa so bili preplašeni, jokali
581 VII |             bili preplašeni, jokali so in niso vedeli zakaj --
582 VII |             in se ni zgenila. Tedaj so se odprle duri, prišel je
583 VII |    vzdramila vdrugič. Božične pesmi so se vzdigale zamolklo iz
584 VII |         zamolklo iz katakomb, mirno so gorele luči na jaslicah.
585 VII |      dremotnih luči in teme in spet so se zatisnile oči... ~Takrat
586 VII |            zatisnile oči... ~Takrat so se odprle duri narahlo in
587 VII |             bil čudobel in čudolepo so gledale plašne oči. Nič
588 VII |           licih, na čelu, tudi roke so bile gladke in bele. Stopila
589 VII |          toplih lic in tudi las, ki so padali na čelo... ~Nato
590 VII |          padali na čelo... ~Nato pa so prišli angeli v sobo, mnogo
591 VII |              mnogo jih je bilo, vsi so bili belo oblečeni, prijazna
592 VII |            je razlila po sobi. "Ali so sanje, ali je resnica?"
593 VII |            Katica. "Niso sanje, oči so odprte; tu sem jaz, tu je
594 VII |             tu je postelja..." Tiho so hodili po sobi, -- toda
595 VII |               toda glej, vsi obrazi so bili znani. To je Tončka,
596 VII |            luč je ugasnila. Stopali so mimo tihi koraki, duri so
597 VII |           so mimo tihi koraki, duri so se narahlo zaprle. Časih
598 VII |           ni začudila. Komaj toliko so bile odprte trepalnice,
599 VII |         dolgih temnih vejic. Odprle so se duri; prišel je v sobo
600 VII |            čudovitega... ~Prihajali so gostje koj po kosilu. Nikoli
601 VII |           jih ni bilo toliko in vsi so bili obloženi z darovi.
602 VII |         obloženi z darovi. Postelje so bile polne kolačev in mesa,
603 VII |            tujih ljudeh. Darove, ki so jih prinesli tuji ljudje
604 VII |           tuji ljudje iz tujih hiš, so ločile natanko od nebogatih
605 VII |          angel okoli drevesca in ki so bili slajši in so dišali
606 VII |             in ki so bili slajši in so dišali drugače. ~Prišel
607 VII |        zavoje. Dobre in sladke reči so bile, prav je bilo, da jih
608 VII |              rdeče težke trepalnice so lezle na oči. In ko je delala,
609 VII |            Ko se je ozrl na Katico, so prosile oči usmiljenja in
610 VII |               Oče je gledal, kolena so se mu šibila in pokleknil
611 VII |             postelje... ~Neprestano so prihajali, dolga procesija.
612 VII |             dolga procesija. Prišli so k Pavli, židovki, bili so
613 VII |           so k Pavli, židovki, bili so prazniško oblečeni, v gorko
614 VII |        zraku, ki je dihal iz oblek, so prinesli življenja dih,
615 VII |            pustega, zlobnega, in ki so ga bili našemili v pustno
616 VII |           poginili od groze. Prišli so, kakor nečistež v svetišče,
617 VII |            Izveličarja... ~K Lojzki so prišli in Lojzka jih je
618 VII |          smejala prešerno. Prešerne so bile njene oči, ali srce,
619 VII |           prezgodaj grenko. Umazani so bili darovi, umila bi si
620 VII |            jih je dotaknila. Dišali so po domu in kakor dom so
621 VII |             so po domu in kakor dom so bili oskrunjeni in opljuvani. "
622 VII |             je prašala dama in lica so ji bila zardela. "Darove
623 VII |      vsakdanje življenje... ~Prišli so k Tončki, ki je čakala v
624 VII |         čakala v strahu in tudi nji so prinesli dragocenih in lepih
625 VII |             na ustnice, zaščegetali so jo vlažni brki in vsa se
626 VII |            bi se in se ni upala. Ko so odšli, je pohitela k oknu,
627 VII |             dolga procesija. Romali so, velik križ je hodil pred
628 VII |          senca je padala nanje. Vsi so bili z grehi in trpljenjem
629 VII |        trpljenjem obloženi; oni, ki so stopali težko, hrbet upognjen,
630 VII |       globoko sklonjeno; in oni, ki so hodili pokonci in čijih
631 VII |       pokonci in čijih prešerne oči so lagale prešerno; ljudje
632 VII |       podlega življenja; berači, ki so omahovali v cunjah, obraze
633 VII |             podlega življenja. Tako so romali in vsi so bili obloženi
634 VII |    življenja. Tako so romali in vsi so bili obloženi z grehi in
635 VII |         grehi in trpljenjem. Romali so in so nosili darove onim,
636 VII |            trpljenjem. Romali so in so nosili darove onim, ki so
637 VII |           so nosili darove onim, ki so bili čisti in so živeli
638 VII |           onim, ki so bili čisti in so živeli onkraj življenja
639 VII |       bogastev gospodar. K njemu pa so prihajali v dolgi procesiji,
640 VII |        življenja težo, in prinašali so mu darov, gospodarju vseh
641 VII |    gospodarju vseh bogastev. Prišli so tudi trije kralji iz Jutrove
642 VII |         kralji iz Jutrove dežele in so se mu poklonili, ko je ležal
643 VII |            hlevu v jaslih. Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli
644 VII |          bili zvezdo in zahrepeneli so -- veliko, komaj zavedno,
645 VIII|                            VIII  Že so bila okna odprta, kadar
646 VIII|             stala ob oknu. Roke, ki so jo božale po licih, še niso
647 VIII|            zelo tople, ali prijazne so bile in materinske. Zapihal
648 VIII|       majsko sonce, zmerom toplejši so bili poljubi, ki jih je
649 VIII|           slovesnem glasu. ~Bližali so se koraki in Tončka se je
650 VIII|         zidu. Poznala je korake, ki so se bližali. ~"Prišel je
651 VIII|          pojdeš z njim!" ~Poljubile so jo brkaste ustnice, dišeče
652 VIII|        takrat trinajst let in komaj so se šele bočili otroški udje.
653 VIII|            sveče je še videla, kako so gorele z visokim rumenim
654 VIII|      rumenim plamenom... Ti spomini so bili nemirni, nerazločni,
655 VIII|        hipni -- frfotali, trepetali so kakor mušice v luči. ~In
656 VIII|       nepokoj je bil v hiši, hodili so po sobi neznani ljudje in
657 VIII|           povrne v sončne kraje, ki so jo pozdravljali od daleč,
658 VIII|            imeniten človek; vsi, ki so prihajali, so govorili ponižno
659 VIII|       človek; vsi, ki so prihajali, so govorili ponižno z njim.
660 VIII|              Slišala je časih, kako so prosili, govorili jecljaje,
661 VIII|             zakaj. "Gospod svétnik" so rekli očetu in tisti "svétnik"
662 VIII|           plaho očetov glas. Prišli so trdi koraki, tako mrzlo
663 VIII|        kakor ob tistem času; ljudje so prihajali in so prosili
664 VIII|              ljudje so prihajali in so prosili zastonj. ~Zanjo
665 VIII|        poljubljal samo tedaj, kadar so bili prijatelji v gostih.
666 VIII|            služkinjam. In služkinje so se menjale zelo hitro, komaj
667 VIII|         ugibala, iz glasov in šumov so vstajale čudne podobe, grozne
668 VIII|            in toliko groznejše, ker so bile nejasne. Ves dan je
669 VIII|         Prevrnil se je stol; koraki so drsali, kakor da bi se upirale
670 VIII|          vso silo; težko in sunkoma so dihale prsi. "Nehajte!"
671 VIII|            tla z vsem telesom. Duri so se hrupoma odprle in zaprle...
672 VIII|          poljubov; materine ustnice so bile mrzle in Tončka je
673 VIII|             in Tončka je čutila, da so poljubi Judeževi, kakor
674 VIII|             razločevala natanko, da so zlagane tudi vse materine
675 VIII|          bala se je, umikala. "Kako so lepe, lepe tvoje roke! je
676 VIII|            otroci, vse njene besede so bile tuje, iz skritega življenja.
677 VIII|         Mariji. Ni ji povedala, kam so se preselili, zato da bi
678 VIII|            omožena ženska, in moški so gledali za njo. Lucija je
679 VIII|      Prestrašila se je časih, kadar so se zalile Mariji oči in
680 VIII|           oči in je dihala težko in so se prikazale potne kaplje
681 VIII|            mirna v njenih rokah, ki so se tresle, ležala ji je
682 VIII|            še za stopnico dol, kjer so vse tiste grde in grozne
683 VIII|          bilo motno v glavi in roke so bile neokretne, ko so odpenjale. "
684 VIII|          roke so bile neokretne, ko so odpenjale. "Kako si lepa,
685 VIII|            se je. "Še čisto otroške so tvoje prsi, ali bele kakor
686 VIII|       dvigajo moje prsi... ali bele so, ne tako rjave in velike,
687 VIII|         tako rjave in velike, kakor so Marijine..." Šepetali sta,
688 VIII|           Potrkalo le nekoč, odprle so se duri in Lucija se je
689 VIII|      oblekla se je bila koketno, da so vabili iz svetle napete
690 VIII|            je spomnila na ljudi, ki so prihajali v očetovo sobo;
691 VIII|            gledala na cesto; počasi so se zapirale duri... ~Minilo
692 VIII|         Minilo je poletje in jeseni so poslali Lucijo v inštitut.
693 VIII|             ki se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so bile
694 VIII|           ki so jo vabile, zato ker so bile tako velike in strašne.
695 VIII|          nekaj silnega, črnega; ali so skale, ali je drevje, ki
696 VIII|             in noč... ~Z ljudmi, hi so prihajali, se je razgovarjal
697 VIII|           klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile
698 VIII|      njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni
699 VIII|            je, kakor je hotel. Lica so ji upadala in spala je nemirno;
700 VIII|            pač trdo in težki koraki so drsali proti durim. "Lump!
701 VIII|            domislil. Še tisti večer so prišli tuji ljudjé; oče
702 VIII|       viharju sredi gozda. In kmalu so prišli in so jo odpeljali;
703 VIII|        gozda. In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila
704 VIII|      zaduhlo grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi;
705 VIII|           veseli glasovi; vzdignile so jo v naročje materinske
706 VIII|        slišala časih od daleč in ki so jo vabili... Daleč je bil
707 VIII|            se je okrenila. In tedaj so bile njene oči, kakor da
708 VIII|           bile izpregledale: široko so bile odprte in polne groze. ~
709 IX  |          bila polna sonca, vsa srca so ga bila polna. In upanje,
710 IX  |        Malči v postelji, tenke roke so se opirale ob blazino in
711 IX  |           nemira, plahosti; gledale so resno in pokojno, kakor
712 IX  |         skrivljene in zvite koščice so bile zavite v prozorno kožo;
713 IX  |       zavite v prozorno kožo; prsti so bili kakor tenki dolgi kremplji
714 IX  |            lic ni bilo več, ustnice so bile tanjše in daljše, iz
715 IX  |             daljše, iz globokih jam so gledale nenaravno velike,
716 IX  |            po vsem telesu. Odpirale so se rane na tilniku, prikazale
717 IX  |          rane na tilniku, prikazale so se hraste za ušesi, otekle
718 IX  |             hraste za ušesi, otekle so nenadoma celó dlaní in od
719 IX  |         dlaní in od dolgega ležanja so bila ranjena tudi ledja.
720 IX  |         naposled v želodec. Ustnice so bile vroče in so pokale,
721 IX  |            Ustnice so bile vroče in so pokale, v kotih pa se je
722 IX  |           izpraševala mati in solze so ji tekle po licih. ~Malči
723 IX  |           stresla z glavo, zato ker so ji padali lasjé venomer
724 IX  |       venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla je
725 IX  |         kako se je zgodilo, -- spet so se zatisnile trepalnice
726 IX  |             trepalnice in samo malo so se svetile bele oči skozi
727 IX  |      prihajali ti glasovi, ali bili so čisto jasni in razumljivi.
728 IX  |        vajino sočutje?... ~Govorili so o smrti in tako je tudi
729 IX  |          molku in je dremala... Vse so vedele, da je v sobi in
730 IX  |        zmenile zanjo, tudi govorile so malokdaj o nji, zato ker
731 IX  |           Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena lica še polna
732 IX  |           njena lica še polna in ko so gledale še nemirno njene
733 IX  |         naslonila na vzglavje, tako so jo vzburile te besede. Takrat
734 IX  |              prej nemirne, nejasne, so hodile zdaj po lepi ravni
735 IX  |           razcvetela njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem
736 IX  |            kakor še nikoli. Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno
737 IX  |          okno v vas, in napravljale so se na pot. Čudne povesti
738 IX  |            se na pot. Čudne povesti so pripovedovale in v teh povestih
739 IX  | zmagoslavnega pričakovanja! Vse, ki so mogle iz postelje, so se
740 IX  |            ki so mogle iz postelje, so se napravljale na pot, v
741 IX  |           lani tam in pripovedovale so, s čistim in skrivnostnim
742 IX  |          nestrpnejša, kolikor lepši so bili dnevi in kolikor toplejše
743 IX  |           čakala uresničenja. Kadar so šepetale zvečer, sanjale
744 IX  |             s široko odprtimi očmi, so prepregale čudne, svetle
745 IX  |          prostranega vrta. Šepetale so pozno v noč o pravljici,
746 IX  |             se uresniči, in sanjale so v spanju do jutra o čudovitem
747 IX  |            ki sanjajo. In od drevja so visela zlata jabolka, srebrn
748 IX  |            tihih stezah, kraljeviči so se sprehajali tam, lepi
749 IX  |             je njuhal tobak. Podile so se po travniku, kjer je
750 IX  |            trava do kolen, oblečene so bile v lahke srajce iz srebrne
751 IX  |           srebrne pajčevine, podile so se in so se smejale, da
752 IX  |          pajčevine, podile so se in so se smejale, da je segal
753 IX  |        Malči je poslušala nekoč, ko so se razgovarjale. "Zakaj
754 IX  |           oči uprte váse. Opazovale so njen obraz, njene tenke
755 IX  |           ožgane ustnice, poslušale so, kako je sopla. In vse oči
756 IX  |           kako je sopla. In vse oči so jo prosile: "Daj, Malči,
757 IX  |        sonce in je vabilo, vsa srca so se dvigala k njemu. ~V drug
758 IX  |         skrivnostno po sobi, vstale so in so se napravljale hitro,
759 IX  |   skrivnostno po sobi, vstale so in so se napravljale hitro, prazniško
760 IX  |             je prebudila, vzdignile so se malo trepalnice in ozrla
761 IX  |        Malči se je zgenila, trudile so se tenke neokretne roke,
762 IX  |          genile noge. Polodprte oči so iskale nemirno, roka je
763 IX  |          treba pogledati. Premikale so se ustnice, da bi poklicale
764 IX  |           ali pozabila je, nenadoma so švignile misli drugam. Kako
765 IX  |           ko je treba na pot... ~Že so bile vse oblečene, premikale
766 IX  |             vse oblečene, premikale so se kakor majhne sence; sončni
767 IX  |        sence; sončni žarki na steni so bili zmerom svetlejši. Premikale
768 IX  |         zmerom svetlejši. Premikale so se sence, ropotalo je zamolklo
769 IX  |        ropotalo je zamolklo in duri so se odpirale. Tedaj se je
770 IX  |             je in je poslušala; oči so se odprle trudoma in so
771 IX  |             so se odprle trudoma in so zasijale nemirno, ustnice
772 IX  |           zasijale nemirno, ustnice so šepetale nerazumljivo. "
773 IX  |           obleke na postelji in ker so se napravljale tako tiho
774 IX  |        potem na pot... Glej, odprle so se duri, prišla je mati.
775 IX  |             drugo življenje... Roke so drsale po odeji, prsti so
776 IX  |           so drsale po odeji, prsti so se krčili, ali prazniška
777 IX  |             in trpljenje... Ustnice so se gibale, vzkriknila je,
778 IX  |          gospa grofica!... Prijetno so se zibali vozovi in so jo
779 IX  |     Prijetno so se zibali vozovi in so jo uspavali... ~Vesela procesija
780 IX  |           je noč in trpljenje. Biči so pokali, rezgetali so konji
781 IX  |           Biči so pokali, rezgetali so konji in kopita so bíla
782 IX  |        rezgetali so konji in kopita so bíla po kameniti cesti.
783 IX  |          kameniti cesti. Na vozovih so peli mladi glasovi, zmerom
784 IX  |       pogrezala dolina, tam gori pa so že goreli hribi, sonce je
785 IX  |     prihajalo procesiji naproti, že so se lesketali mu lasjé, iz