Part

  1 I   |       zaprla velika železna vrata; v mračnem hodniku, na mrzlih
  2 I   |        sonce. Za steklenimi durmi, v sobi vratarice, je gorela
  3 I   |         očmi. Malči je vztrepetala v materinem naročju in se
  4 I   |          se je, kakor se smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim
  5 I   |       Pojdite gor, zmerom na levo, v drugo nadstropje in po hodniku;
  6 I   |       stokajoče, kakor rožni venec v temni cerkvi, pozno v noč,
  7 I   |        venec v temni cerkvi, pozno v noč, pred polrazsvetljenim
  8 I   |           nazaj, oči so bile uprte v nebo, roke sklenjene na
  9 I   |           kamenje se je spremenilo v dišeče rdeče rože. ~Na drugi
 10 I   |           je bila devica, oblečena v dolgo belo haljo. Tudi njen
 11 I   |       obraz je bil čudovito miren. V rokah je držala velik srebrn
 12 I   |          prsi. Bele lilije so bile v njenih laseh in še bolj
 13 I   |           obraz. Oči so bile uprte v nebo, uprte v oltar, na
 14 I   |           bile uprte v nebo, uprte v oltar, na katerem je darovala
 15 I   |            deviške prsi... Za njó, v temnem ozadju, je prežalo
 16 I   |            je pogledala skozi okno v polumrak. Iz polumraka so
 17 I   |      daljne daljave, se je zazibal v zraku, padal je polagoma,
 18 I   |       polagoma, izgubil se tja dol v temò. Iz teme se je svetlikala
 19 I   |            do oltarja. Mati božja, v dolgem, sinjem, z zlatimi
 20 I   |        zemlje, objemala jo trikrat v strašnem in gnusnem kolobarju.
 21 I   |            je pogledala na velike, v nebo uprte, miru in ljubezni
 22 I   |             Vodil je Bog vedi kam, v novo deželo, kjer ni nič
 23 I   |           in nič človeških glasov, v neznano deželo, polno svetih
 24 I   |           prijeten polumrak je bil v sobi. Ob stenah postelja
 25 I   |               Malči."  Vzela jo je v naročje in jo je nesla k
 26 I   |           nji sami so silile solze v oči, dasi ni vedela zakaj
 27 I   |         razposajen obraz naravnost v Malči. ~"Pa ne misli, da
 28 I   |       bolnimi nogami, ki so tičale v težkih copatah. Bližala
 29 I   |         nogi se je bližala, druga, v veliki črni copati, je visela
 30 I   |          póte!" Tedaj se je skrila v kot in je gledala izza posteljnjaka
 31 I   |       jabolk. ~Od zadnje postelje, v mračnem kotu se je oglasil
 32 I   |       srepe, drobne pesti zakopane v odejo -- kakor da bi gledala
 33 I   |       odejo -- kakor da bi gledala v oči trinajsterim sovražnikom... ~
 34 I   |      razposajeno.  Malči je držala v naročju skledico juhe. ~"
 35 I   |           in Rezika je izlila juho v posodo, kjer je bila umazana
 36 I   |              Glave so se vzdignile v posteljah. ~"Tončka!"  Ob
 37 I   |          ni spala. Mraz ji je bilo v novi postelji, bolela jo
 38 I   |          nategale, zaskelelo jo je v očeh. Spomnila se je bila
 39 I   |          zasmilil, ki je sedel tam v kletki čisto zgoraj, glavico
 40 I   |       kletki čisto zgoraj, glavico v perju, kakor lepa rumena
 41 I   |        Tončka se je bila vzdignila v postelji in je poslušala
 42 I   |             šla je počasi po sobi, v beli srajci do kolen, roke
 43 II  |            pisane pentlje so imele v kitah. Skoro vse so sedele
 44 II  |         Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni
 45 II  |            z nikomer. Grda je bila v obraz, velik nos je imela,
 46 II  |             da so jo bili prinesli v hišo pred šestimi leti;
 47 II  |    štirinajstletna, je sedela sama v kotu med dvema posteljama;
 48 II  |           ji bilo zableščalo sonce v lica. ~"Edvard!" je zaklicala
 49 II  |          je gledala Tini naravnost v oči... ~Zaškripala so vrata,
 50 II  |      oblečenih dam, vsaka je imela v roki majhen papirnat zavoj. ~"
 51 II  |           Kristus!" se je oglasilo v pojočem zboru od mize, od
 52 II  |                 Rezika se je ozrla v stran, mežikala je in ves
 53 II  |      enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala
 54 II  |    razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu. ~Ali nato je
 55 II  |               Razrezala je piškote v čisto enake koščke, hodile
 56 II  |       smehljajoča mamica je držala v naročju debelega otroka
 57 II  |            naročju debelega otroka v sami srajčki ter ga je pitala
 58 II  |              Velik zavoj je nosila v roki debela dama. Sedla
 59 II  |       klobuka, ki je visel globoko v obraz. ~"No, kaj ste dobile?" ~
 60 II  |             živahne oči so švigale v globokih jamah, v testu
 61 II  |          švigale v globokih jamah, v testu izkopanih. Z željnim,
 62 II  |            je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, podbradek
 63 II  |            je glavo in se je ozrla v stran. Prišlo je troje žensk,
 64 II  |     nikomer, edina židovka je bila v sobi. Pomikala se je težko
 65 II  |          pogled, ki se je zasvetil v očeh kakor nož. ~"Ostanite...
 66 II  |          obrazek se je čisto skril v veliki črni roki. ~Preko
 67 II  |          truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga prekrižala
 68 II  |          in je pogledala naravnost v srce. Mati se je sklonila
 69 II  |           na stežaj in bi posijala v sobo nova neomadeževana
 70 II  |           odprla okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da
 71 II  |          obrazom... ~Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, pol
 72 II  |     živordeče ustnice so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu. ~
 73 II  |               Lojzka, jutri pojdeš v izbico!" ~Lojzka se je ozrla
 74 II  |         šepetaje so se napravljale v postelje. Tina je slonela
 75 II  |          postelje. Tina je slonela v kotu, obe roki naslonjeni
 76 II  |           svetle bele obleke, rože v rokah in v laseh, bele,
 77 II  |            obleke, rože v rokah in v laseh, bele, rdeče, modre
 78 II  |      svetel bel smehljaj na licih, v očeh, zvonek, velikonočno
 79 II  |            prebudila in je strmela v polumrak. Od postelje v
 80 II  |            v polumrak. Od postelje v kotu je zaječalo, zavzdihnilo.
 81 II  |             zavzdihnilo. Sijala je v sobo dremotna svetloba jesenske
 82 II  |   vzdignila, sedela je na postelji v beli srajci, roke sklenjene
 83 II  |       natihoma... Malči je strmela v temo, ali trepalnice so
 84 III |      koraki. ~Samo štiri so ostale v postelji, vse druge so šle
 85 III |        Cecilija in je nosila Malči v naročju; nato je prišla
 86 III |             zelo majhna in široka, v obraz rumena, koža vsa zgrbljena
 87 III |    pritlikavec. Vse so bile zavite v težke, sive rute, noge so
 88 III |          sive rute, noge so tičale v velikih suknenih copatah,
 89 III |             s kožuhovino podšitih, v rokah so imele molke s silnimi
 90 III |                Zazvonil je zvonček v kapelici, sestra Cecilija
 91 III |         sopla na glas in je gorela v lica. ~Zasvetile so se steklene
 92 III |       sedela na stolu, globoko dol v kapelico in na veliki oltar,
 93 III |         lestenec, ali bil je zavit v črno platno;, sveče so plapolale,
 94 III |           nemirno, tiho življenje, v večnem strahu in molku.
 95 III |   Zazvonilo je, prišli so gospodje v dolgih, belih haljah, s
 96 III |       Tresla se je, zabolelo jo je v glavi, nagnila se je in
 97 III |            bilo že na koru in doli v kapelici, gospodje so se
 98 III |           so bile, ko so se vrnile v sobo in legle so ali pa
 99 III |          je medlela "duša" na olju v kozarcu; tenki rumeni plamenček
100 III |         mogel umreti. Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile,
101 III |     nadzornico, ki je prišla časih v sobo ter se ozrla po posteljah
102 III |            Pavla, židovka. ~"Kakor v kapelici. V dolgem, sinjem
103 III |       židovka. ~"Kakor v kapelici. V dolgem, sinjem plašču je
104 III |          se ji je prikazala?" ~"Tu v sobi, nasproti postelje,
105 III |          gorele pred Materjo božjo v kapelici... Ponoči, otroci,
106 III |             in dol po stopnicah in v kapelico. V kapelici pa
107 III |           stopnicah in v kapelico. V kapelici pa je ležala Olga
108 III |            Cecilijo; temno je bilo v sobi, Ančka pa je bila mrtva." ~
109 III |           trkalo s prstom? Spredaj v vozu je bila rakev in vso
110 III |       zazibal, takrat je zastokalo v rakvi. Nežika je zastokala,
111 III |           dež in mraz, in ni mogla v nebesa. Ko smo prišle domov,
112 III |          smo prišle domov, smo šle v kapelico in smo molile rožni
113 III |         venec in njena duša je šla v nebesa in zjutraj je sijalo
114 III |       slišala in slišala sem jo še v spanju, kakor da bi zvonilo.
115 III |           moje postelje, leži Roza v sami srajci, leži na ko
116 III |          in tudi hiše so se gubile v sivo noč. ~"Katera bo zdaj
117 III |         bila resna, ker ji je bilo v mislih, da bi katera ne
118 III |            Minke, je gledala Minka v strop, nasmehnila se je,
119 III |       začudila. Bilo je tam, kakor v živo pisanih pravljicah.
120 III |            široko rakev so nosili, v rakvi pa:. Oh-oh-oh! --
121 III |       možički in naslikane punčke, v pisanih oblekah, resni in
122 III |           malo bi ju zibala, kakor v zibki! Ej, ne jokajta, saj
123 III |        skočila iz postelje, še pol v sladki omotici. ~Pred jaslicami
124 III |       Rezika zaspano, vrnila se je v posteljo, odela se je do
125 III |             če bi kaj zaklicalo in v napetem poslušanju je zaspala
126 III |            je poslušala in gledala v sanjah. In ko je gledala,
127 III |      pletla lase. Tončka je sedela v postelji, zehalo se ji je
128 IV  |      škropilo Malči na posteljo in v obraz, kadar se je kanarček
129 IV  |          je poniknil glavo globoko v vodo, stresal se je ter
130 IV  |          se je sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj
131 IV  |          nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal je in je
132 IV  |         čudo s strmečimi očmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist. ~"
133 IV  |       strahot. Mnogokrat so prišle v samo sobo strahote, ki so
134 IV  |          zunaj. Zaprli so ga tedaj v kletko in gledal je plašno
135 IV  |             Morda je še ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda
136 IV  |            je še ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda je samo
137 IV  |           za pedenj po sobi in brž v kletko nazaj, zato da bi
138 IV  |        kakor zmerom, nič ni ostalo v sobi od tistega odurnega
139 IV  |          ni bilo tistega življenja v sobi in prav tako je čakal
140 IV  |      odprlo. Stisnil se je globoko v kot, strmel je z žarečimi,
141 IV  |            vedela in očitala mu je v srcu, da je tako umazan
142 IV  |           črna postava, dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi
143 IV  |       raskavi glas. Dokler je bila v sobi ta strahota, ni pozobal
144 IV  |            bilo zunaj, smeh je bil v sobi, bele postelje so se
145 IV  |          zunaj, ali kedaj pride in v kakšni podobi, ni znano
146 IV  |        segajo po posteljah, segajo v kletko; niti glasú od nikoder;
147 IV  |            od nikoder; oči buljijo v mrzli grozi, ne morejo prositi... ~"
148 IV  |             ga je ponesel nemudoma v kletko. Napotil se je časih
149 IV  |        mehko perce ter se je vrnil v kletko. Položil je nitko,
150 IV  |            Položil je nitko, perce v kot, pomislil je malo, toda
151 IV  |      življenje, ki je živelo zunaj v svoji strahoti. ~Bila je
152 IV  |        težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo
153 IV  |           še potrkalo in že je bil v sobi njegov bolni dih. Katica
154 IV  |            smehljale prijazno, ali v očeh njegovih se je bliskalo
155 IV  |         jeza se je razlila iz srca v oči, na čelo, na ves obraz;
156 IV  |     kanarčka, ej!" Zaklicalo mu je v srcu in zapelo, sam ni vedel,
157 IV  |         bližalo se je kakor gora. ~V poslednjem trenotku -- že
158 IV  |          trepetajoča. ~Vzela ga je v roko, varno, nalahko, nesla
159 IV  |             ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo je kakor
160 IV  |        gorelo več, sijalo je kakor v mrzli vodi, v veliki mirni
161 IV  |      sijalo je kakor v mrzli vodi, v veliki mirni reki tam gori,
162 IV  |        Cecilija, skrivala je nekaj v rokah, ali gibalo se je
163 IV  |          bil tako črn in potuhnjen v mokrem haveloku, se je nasmejala. ~"
164 IV  |           Malči ga je vzela k sebi v posteljo, da bi ga ogrela.
165 IV  |          je počival, se je stisnil v temò in takrat se je zdelo,
166 V   |                                    V  Prišla je zima, polagoma
167 V   |      molkom. ~Ali drugačna je bila v sobi; mamca je bila, ki
168 V   |            je bali, stisnili so se v kot in so gledali s prestrašenimi
169 V   |         gledala noga: kost, zavita v ohlapno rumenkasto kožo.
170 V   |             si je mislila Tina, so v ječah, stene, na katerih
171 V   |            staro trpljenje in toži v razločnih besedah. Gorje
172 V   |          bilo drugače. Zapisano je v pravljici, da je živel človek
173 V   |      katerem svetu. Obraz je živel v njenem srcu, lep in milostipoln,
174 V   |           kakor obraz Matere božje v kapelici, Sklanjal se je
175 V   |           drevje... imela je punco v pisano žido oblečeno, z
176 V   |            na visoke ozke stopnice v predmestju, Pred davnim
177 V   |            kakor mrtva. Tiščala je v roki steklenico in v steklenici
178 V   |            je v roki steklenico in v steklenici je bilo žganje.
179 V   |        žganje. Bodalce je zarezalo v rano, zakričala je, Bog
180 V   |            ležala razbita na tleh. V tistem hipu je bolečina
181 V   |            po životu. Skrila se je v kot ob stopnicah in je čakala
182 V   |         angel, kakor se je zgodilo v povesti, ter jo povede s
183 V   |          in mrzel, da jo je zbadal v lice, v roke kakor z iglami.
184 V   |            da jo je zbadal v lice, v roke kakor z iglami. Ali
185 V   |          sladkost. Vse je dozorelo v nji ob tisti uri, tisto
186 V   |            Tina. Starka je, zavita v gorek kožuh, toplo ruto
187 V   |       prijazne oči. Pleten koš ima v roki, belo pregrnjen, in
188 V   |           roki, belo pregrnjen, in v košu so sami kolači; lepo
189 V   |    približa se... Starka prijazna, v gorek kožuh zavita, približaj
190 V   |          napotila. Hodila je kakor v sanjah, lahko, komaj so
191 V   |    božičnem drevescu, izstavljenem v oknu slaščičarnice. Prihajali
192 V   |           perotmi, da ji je dihala v lica prijetna sapa. Zasvetilo
193 V   |          Malči je bila zavzdihnila v spanju in zamahnila z roko.
194 V   |         Popotnik hodi, lahke misli v glavi, v srcu nič skrbi;
195 V   |         hodi, lahke misli v glavi, v srcu nič skrbi; kakor sanje
196 V   |       veselo izgubljen, kakor tica v zraku, ki jo nosi jug preko
197 V   |    mrtvašnico, življenje je prišlo v njeno srce in z življenjem
198 V   |   življenja in je izdihnil klavrno v copati. Malči je pogledala
199 V   |            Malči je pogledala Tini v obraz in se je spomnila
200 V   |          jasnega neba so se kopali v snegu. ~"Zakaj ne spiš,
201 V   |     zaspala mirno. Tina je gledala v noč, dokler ni legla kakor
202 V   |         noč, dokler ni legla kakor v omotici in so se spremenile
203 V   |           spremenile nemirne misli v divjepisane sanje... ~Prišla
204 V   |           kakor lep spomin je bilo v njenih očeh, na njenih ustnicah.
205 V   |             ki so se svetile kakor v vročici, na ustnice, ki
206 V   |       prašati in je šla mimo; tudi v njena lica je bila stopila
207 V   |           nekoč knjigo, ki so bile v nji pisane podobe. Spominjala
208 V   |        klopi, glavo ob glavi, roko v roki. Nista si gledala v
209 V   |           v roki. Nista si gledala v lica, oči so strmele kakor
210 V   |         lica, oči so strmele kakor v sanjah Bog vedi kam daleč,
211 V   |         zgenila roka, ki je ležala v roki... Tina je gledala
212 V   |      žarečim pogledom so mu sijale v obraz Tinine oči. Mlad je
213 V   |      nasmeh mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"
214 V   |     oblečenimi židovkami. ~Vsesani v bele roke, v beli obraz
215 V   |   židovkami. ~Vsesani v bele roke, v beli obraz so mu sledili
216 V   |       silno hrepenenje, vzklile so v bujnem bogastvu sanje kakor
217 V   |        dekle, glavo ob glavi, roko v roki in sta molčala. Ali
218 V   |           se je roka, ki je ležala v roki, telo se je stiskalo
219 V   |        Malči je opazila to roko in v srcu se ji je zgenilo, kakor
220 V   |             Tina je ugledala kakor v ogledalu samo sebe in svoje
221 V   |         pomlad, pa je vse dozorelo v nji, srce je začutilo in
222 V   |            veselja, telo je kipelo v bujni mladosti pod tesno,
223 V   |       pozdravil, čudna luč je bila v njegovih očeh. Tina je sedela
224 V   |        proti postelji; začutila je v srcu kakor sram in skrila
225 V   |         bilo tema, se je vzdignila v postelji, nekaj grdega,
226 V   |         pregrešnega se je vzbudilo v nji. Tipala je z rokami
227 V   |         sedita fant in dekle, roko v roki, glavo ob glavi. Ali
228 V   |        večna! ~Zakopala je nohtove v meso, vzdihnila je in vzdih
229 V   |             Malči se je premaknila v postelji, zamrmrala je nerazumljivo,
230 V   |      nerazumljivo, slišala je krik v spanju in precej se ji je
231 V   |            se ji je zazdelo, da je v bolnišnici kakor nekoč in
232 V   |            nag otrok, ki mu režejo v meso z ostrim nožem... ~
233 V   |        zaspala pozno in je kričala v spanju. Ko se je vzbudila,
234 V   |            megleni temni dnevi. In v tistih meglenih dneh je
235 V   |             Tiha je bila in resna, v njenih mislih je ugasnil
236 V   |    ugasnila luč in da bi bilo tiho v sobi. In ko je ugasnila
237 V   |     izgovarjale svete besede kakor v spanju, duša jih ni slišala
238 V   |        bujno telo je bilo oblečeno v tesno obleko, da so kipeli
239 V   |         tesno obleko, da so kipeli v nji polni udje, in Tina
240 V   |         sedela pod kostanjem, roko v roki z njim. Spremenil se
241 V   |          sedel pod kostanjem, roko v roki z njo... Čudno so se
242 V   |         ono stran... ~Tiho je bilo v mrtvašnici; komaj se je
243 V   |          komaj se je časih zgenilo v spanju, v sanjah. Tina je
244 V   |            časih zgenilo v spanju, v sanjah. Tina je prižgala
245 V   |          nato je nasula rdeči prah v kozarec. Razpravila se je
246 V   |       Razpravila se je in je legla v posteljo, rumena trepetajoča
247 V   |            Neizmerna groza je bila v njenih očeh: še so naokoli
248 V   |    mrtvaške stene, rakve stoje tam v vrsti, mrtvašnica je večna. ~
249 V   |           na postelji in je držala v roki skodelico kave. "Klicala
250 V   |        Brigita in je srebala kavo, v roki pa je držala veliko
251 VI  |          elegantno oblečen gospod, v gorek kožuh zavit; držal
252 VI  |         pogledala očetu tako mrzlo v obraz, da ni vprašal dalje
253 VI  |        stenah pisane tapete, slike v zlatih okvirjih so visele
254 VI  |     zastorov, ki so segali do tal. V kotu je stala majhna mizica
255 VI  |            uspavajoč vonj je ležal v sobi. Lepa je bila soba,
256 VI  |          na mizo. Oblečena je bila v lahko, svetlo domačo haljo,
257 VI  |         nič..." ~Sedela je tam pol v njegovem naročju, noga je
258 VI  |           bila gola do nad kolena. V obraz je bila zardela, mokre
259 VI  |          je dejal gospod. ~Šla sta v drugo sobo; duri so bile
260 VI  |       veliko silo ji je bušila kri v lica, sram jo je bilo in
261 VI  |          polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je žgalo, ali v
262 VI  |            v lica jo je žgalo, ali v životu ji je bilo slabo,
263 VI  |          je samo oče, ker je moral v pisarnico, in služkinja
264 VI  |         pač komaj štirinajstletna; v roki je nosila košek cvetic,
265 VI  |            Pojdi domov in se skrij v posteljo!" ~Ali punčka je
266 VI  |          je pila; oče ji je gledal v obraz s predrznimi očmi,
267 VI  |          bil na njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je
268 VI  |          posadil si jo je naposled v naročje. In punčka je pila,
269 VI  |        slačil punčko, ki je ležala v njegovem naročju in se je
270 VI  |          vzbudila se je šele pozno v noč; bilo ji je težko in
271 VI  |            slabo in iskala je vode v temi... ~Nekoč sta se sprla
272 VI  |           je udaril mater s pestjo v obraz, mati mu je razpraskala
273 VI  |          je ukazal, da mora Lojzka v bolnišnico. Mati je zajokala,
274 VI  |       elegantno damo na bogat dom, v veliko hišo, kjer je vseh
275 VI  |          bil lep. Tam nekje je bil v predmestju, kjer so hiše,
276 VI  |           in čemerne. Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih
277 VI  |          Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih sobah, kjer
278 VI  |           Mnogo ljudi je stanovalo v tistih dveh sobah; prihajali
279 VI  |            je dal materi. Časih -- v soboto, kadar je bilo veliko
280 VI  |             jedli so in pili pozno v noč, godli so na harmoniko
281 VI  |          vesela, vsa rdeča je bila v obraz in se je smejala zvonko.
282 VI  |            zvonko. In potem so šli v drugo sobo, hrupoma so zaprli
283 VI  |        Brigita, kako so se svetile v temi oči... Nekaj čudnega
284 VI  |         zakričal in je sunil očeta v prsa, da je udaril ob steno,
285 VI  |       nepokoj in hrup je bil pozno v noč... Franc se je vrnil
286 VI  |             Živ in jasen pa je bil v njenem srcu tisti večer,
287 VI  |           se je vzbudilo življenje v njem; sam je bil doma in
288 VI  |           je prijel in jo je sunil v drugo sobo, nič ni govoril
289 VI  |           se je potihoma in je šla v kuhinjo... Ob nedeljah je
290 VI  |           do noči. Zaklenili so jo v sobo in ležala je na postelji
291 VI  |            se je nočilo in je bilo v sobi pusto in tiho. Samo
292 VI  |    plamtele. Brigita mu je strmela v obraz kakor začarana in
293 VI  |       življenje mimo in je vabilo. V njenih očeh je bilo zapisano
294 VI  |        izgubljal se je zmerom dalj v daljavo, komaj še so ga
295 VI  |     daljavo, komaj še so ga videle v megli oči. In kadar so ga
296 VI  |           že polnoči. Na postelji, v mraku, leži mali brat, razodet
297 VI  |          zavzdihnil, zdrznil se je v spanju. Za mizo sedi mati
298 VI  |      zaspati in bi poslušala pozno v jutro, kako bi zavzdihnilo,
299 VI  |           glasan, pomlad je prišla v hišo z njim. Mati se je
300 VI  |            potem je šla z gospodom v izbico. Tam so še žvenketale
301 VI  |         čulo se je šepetanje dolgo v noč. Malči je bila omamljena
302 VI  |      trenotek, udarilo je bilo pač v čelu, v sencih in mati se
303 VI  |        udarilo je bilo pač v čelu, v sencih in mati se je prijela
304 VI  |          ne ostanemo tukaj, Malči. V drugo stanovanje se preselimo,
305 VI  |           zaspala, se je preselila v tiste gosposke sobe; v lepem
306 VI  |   preselila v tiste gosposke sobe; v lepem krilu je sedela na
307 VI  |      prišel. Mati se je žalostila, v svojem srcu pa je mislila
308 VI  |               toda zavil je človek v stransko ulico, Bog vedi
309 VI  |            oblačila; vse je ležalo v omari: rdeči čeveljčki s
310 VI  |           si ni želela domov, samo v njenem spominu je bil še
311 VI  |      njenem spominu je bil še dom, v njenem srcu ga ni bilo več.
312 VI  |           nego zloba in trpljenje. V njenem srcu pa je ostala
313 VI  |       zeleni travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi
314 VII |          srca so se odpirala njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca
315 VII |            je romalo srce k njemu, v deželo utolaženega upanja,
316 VII |           vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost. Ponosni
317 VII |    zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem in del njegov, zato
318 VII |       zavrženi in bilo mu je kakor v sanjah, ko je slišal tolažilne
319 VII |          je sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto noč
320 VII |         Tončka. Vesel pokoj je bil v sobi, svetil se je v očeh
321 VII |           bil v sobi, svetil se je v očeh in na licih, dihal
322 VII |         očeh in na licih, dihal je v zraku, prepregel je bil
323 VII |           Pred njimi je gorela luč v rdečem kozarcu, a na jaslicah
324 VII |            od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči
325 VII |            zato ker so bili angeli v sobi... Bilo je tisto noč,
326 VII |           ubogi Jezus, ki je ležal v jaslicah, in pastirji, ki
327 VII |            nebesa, preselila so se v sobo. Tončka je ležala ob
328 VII |       začutila, kako ji je dihnilo v lica in vedela je, da je
329 VII |        sedela Mati božja z Jezusom v naročju in obraz Matere
330 VII |            na glavi. ~Zazvonilo je v kapelici, ali kakor od daleč
331 VII |           oblačile so se hitro, še v polsanjah in molčé, nato
332 VII |          je odgovorila Katica. ~In v sobi je bila tema, komaj
333 VII |       Izveličarju... ~Tema je bila v sobi; svetlikalo se je belo
334 VII |    trepetale dremotno in otožno in v ozkem kolobarju se je zibala
335 VII |           po zraku... Globoko doli v katakombah so peli vesele
336 VII |           je hotela biti Katica in v temi, zato ker je bila žalostna
337 VII |           pride mati in ji prinese v papirju kolača. Mati bo
338 VII |            je komaj še kaplja krvi v njem. Zato jej, otrok, kakor
339 VII |           hostijo. Materina kri je v tem kruhu..." ~Doma pač
340 VII |            veselja. Sami otroci so v hiši, oče je v krčmi, mati
341 VII |           otroci so v hiši, oče je v krčmi, mati bega, Bog vedi
342 VII |           In otroci so se stisnili v kot, nič jih ni strah, o
343 VII |      gledajo daleč nekam, gorko je v dušah, ki sanjajo. Ure potekajo,
344 VII |           zaklicala je, da je čula v polsanjah svoj glas in se
345 VII |       vedeli zakaj -- tema je bila v izbi in mraz je bilo, mati
346 VII |         narahlo in prišla je mati. V dolgo volneno ruto je bila
347 VII |              In Katica je ugledala v njeni roki prelepo rdečo
348 VII |           Nato pa so prišli angeli v sobo, mnogo jih je bilo,
349 VII |     svetloba je razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli, komaj
350 VII |       Odprle so se duri; prišel je v sobo angel, zeleno drevesce
351 VII |            zeleno drevesce je imel v roki. Postavil je drevesce
352 VII |            Reziki in zašepetala je v polsanjah: "Angel je šel
353 VII |      zalesketalo se je sveto jutro v beli zimski svetlobi. In
354 VII |            Vstopil je, kakor berač v gosposko hišo, upognjen,
355 VII |        mati in je prinesla zavojev v obeh rokah. Nasmehnila se
356 VII |          je. Ali na obrazu matere, v nemirnih očeh, na ustnicah,
357 VII |      razmučeno od bolečin, je bílo v sencih večno jekleno kladevce.
358 VII |        prišla, dvoje belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu
359 VII |           prišla je kakor beračica v gosposko hišo... Samo za
360 VII |           in mu je pogledala mirno v obraz: "Mati je umrla!"
361 VII |        bili so prazniško oblečeni, v gorko kožuhovino zaviti.
362 VII |     kožuhovino zaviti. Na obrazih, v besedah, v sami sapi svojih
363 VII |             Na obrazih, v besedah, v sami sapi svojih prs, v
364 VII |            v sami sapi svojih prs, v svežem zraku, ki je dihal
365 VII |      življenja, ki je tam zunaj in v njih samih, pustega, zlobnega,
366 VII |          in ki so ga bili našemili v pustno šaro majhne in umazane
367 VII |          Prišli so, kakor nečistež v svetišče, berač v gosposko
368 VII |         nečistež v svetišče, berač v gosposko sobo. V srcu, od
369 VII |             berač v gosposko sobo. V srcu, od skrbi razmučenem,
370 VII |         sta bila, gospod in gospa, v bogate kožuhe zavita, in
371 VII |            dolgčas jima je bilo in v prsih je bilo nekaj zoprnega
372 VII |            sodita drugam, nego ven v opljuvano vsakdanje življenje... ~
373 VII |          so k Tončki, ki je čakala v strahu in tudi nji so prinesli
374 VII |            berači, ki so omahovali v cunjah, obraze izsesane,
375 VII |         živeli onkraj življenja in v srcu romarjev je utripalo
376 VII |            se je nekaj čudovitega. V betlehemskem hlevu je ležal
377 VII |        betlehemskem hlevu je ležal v jaslih Izveličar, vseh bogastev
378 VII |            K njemu pa so prihajali v dolgi procesiji, od vseh
379 VII |          mu poklonili, ko je ležal v betlehemskem hlevu v jaslih.
380 VII |         ležal v betlehemskem hlevu v jaslih. Ugledali so bili
381 VIII|            hrepenenje se je budilo v srcu, tja se je vzdigalo,
382 VIII|           je prestrašila. Brala je v glasu tihe misli in začutila
383 VIII|    začutila je, da je bilo sočutje v mrzlem in slovesnem glasu. ~
384 VIII|       Tončka se je umikala od okna v kot in se je pritisnila
385 VIII|       življenje, ki je bilo nekoč, v polpozabljeni preteklosti,
386 VIII|        bajke. Ali mati je umrla -- v davni preteklosti; samo
387 VIII|          trepetali so kakor mušice v luči. ~In tedaj se je zgodilo
388 VIII|            Strah in nepokoj je bil v hiši, hodili so po sobi
389 VIII|          tisti dan ji ni bil jasen v spominu, nikoli ni mislila
390 VIII|            Bila je svetloba nekoč, v polpozabljeni preteklosti
391 VIII|          je bila iz sončnih krajev v dolino, kjer je mrak in
392 VIII|          kjer je mrak in kjer žive v mraku ljudje, vsi zli in
393 VIII|            pride čas, ko se povrne v sončne kraje, ki so jo pozdravljali
394 VIII|            klina. Tončka je morala v drugo izbo, ali slišala
395 VIII|     slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal sodite, ampak zaradi
396 VIII|           kadar so bili prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro
397 VIII|     služkinja, hlastno, vzburjeno, v presekanih stavkih in polrazumljivih
398 VIII|          dan ni bilo služkinje več v hiši. ~Oče se je oženil
399 VIII|      vdrugič in od začetka je bilo v stanovanju veliko smeha
400 VIII|    preselili, zato da bi ne prišla v goste. Marija je bila starejša,
401 VIII|           za njo. Lucija je hodila v goste k njim in kadar sta
402 VIII|           udarila, ugriznila jo je v roko, da se je prikazala
403 VIII|     objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah, ki so se tresle,
404 VIII|            se tresle, ležala ji je v naročju in je mislila Bog
405 VIII|            konca, kakor da je bilo v tistem skritem svetu, v
406 VIII|            v tistem skritem svetu, v katerem je živela, nekaj
407 VIII|          več luči in se je ovijala v tesnem objemu toplega telesa
408 VIII|          Tončki sami je bilo motno v glavi in roke so bile neokretne,
409 VIII|        osuplost in vzdignila se je v nji zlovoljnost, trda odpornost.
410 VIII|          na ljudi, ki so prihajali v očetovo sobo; prav tako
411 VIII|            ni ji bilo več prijetno v njenem objemu. Marija je
412 VIII|           jeseni so poslali Lucijo v inštitut. Ko je prišla o
413 VIII|            zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo prijateljico,
414 VIII|    samotnem gozdu. Prišla je časih v očetovo sobo in je sedla
415 VIII|          in strašne. Bilo je kakor v gozdu: dviga se tam od daleč
416 VIII|            okamenelo in se ne gane v vetru; noge se tresejo in
417 VIII|     ničesar, kakor da bi bilo tiho v sobi. Ali slišala je vsak
418 VIII|           življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in mati sta se
419 VIII|     slišala nekoč, ko sta govorila v sosednji sobi in je dejal
420 VIII|          je smejal... ~Prihajal je v goste očetov prijatelj.
421 VIII|         Posadil si je časih Tončko v naročje, ali Tončki je bil
422 VIII|           zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel in
423 VIII|            k Tončki in jo je sunil v kot; postal je sredi izbe,
424 VIII|             oče je govoril z njimi v svoji sobi, kričal je in
425 VIII|            prišla s hitrimi koraki v izbo, sopla je vzburjena. "
426 VIII|         dovolj ima!... Tvoj oče je v kletki, Tončka, v kletki!
427 VIII|           oče je v kletki, Tončka, v kletki! Kakor mi je Bog
428 VIII|          mi je Bog priča, da pride v kletko!"... Zasmejala se
429 VIII|          razumela, živela je kakor v viharju sredi gozda. In
430 VIII|   kamenitem tlaku -- Bog vedi kam, v katero deželo. Tja morda,
431 VIII|       kamor roma njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer
432 VIII|         licih z nedolžno roko. Da, v tiste kraje, zakaj voz je
433 VIII|           glasovi; vzdignile so jo v naročje materinske roke
434 VIII|   radovoljno in s tresočimi nogami v črni gozd, grozi naproti. ~"
435 VIII|          ne spodobi se, da bi bila v bolnišnici! Damo ti učitelja
436 VIII|           Tako se je vrnila Tončka v življenje. Vrnila se je
437 VIII|            življenje. Vrnila se je v dolino; na gori pa je sijala
438 IX  |              Vstala je časih Malči v postelji, tenke roke so
439 IX  |          veselo dol, nji naravnost v oči, smejalo se je in je
440 IX  |     otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo več nemira,
441 IX  |          za roko in jo je stisnila v obe svoji tenki koščeni
442 IX  |       zvite koščice so bile zavite v prozorno kožo; prsti so
443 IX  |        Nato se je naselila bolezen v pljuča in naposled v želodec.
444 IX  |       bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice so bile
445 IX  |           bile vroče in so pokale, v kotih pa se je nabirala
446 IX  |        postelje, skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj
447 IX  |             ni življenje. Svetu je v nadlego in sebi..." Malči
448 IX  |            poslušala in se smejala v srcu. Od daleč nekod s prihajali
449 IX  |         otroci, kadar se napravijo v odrasle in hodijo po sobi,
450 IX  |         odrasle in hodijo po sobi, v naročju punco iz cunj, ali
451 IX  |        glavi in njegovo dolgo pipo v ustih... In o smrti govore
452 IX  |       prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva
453 IX  |            obraz. Sedela je ponoči v kotu, na nizkem stolu, preštevala
454 IX  |               Vse so vedele, da je v sobi in se niso zmenile
455 IX  |            ker je bila kaplja krvi v Malčinih licih. In tedaj
456 IX  |            ki se je bila udomačila v sobi -- ali tisti večer
457 IX  |           slutila. Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela
458 IX  |           njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru,
459 IX  |       sklonjena, in skrb je rezala v obraz. Nerazumno je bilo
460 IX  |   razcvetela njena duša kakor roža v topli sobi. ~Zdaj je odprla
461 IX  |            in je hodilo skozi okno v vas, in napravljale so se
462 IX  |        povesti so pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko
463 IX  |          so se napravljale na pot, v lepo deželo, v drugo življenje.
464 IX  | napravljale na pot, v lepo deželo, v drugo življenje. Mnogo jih
465 IX  |     Hvaljen bodi Jezus Kristus!... V železniške vozove; že vriska
466 IX  |       neizmerno, vse je potopljeno v njem... Tako je poplačal
467 IX  |    neskončen vrt. Ziblje se drevje v sončnih sanjah; rože sanjajo
468 IX  |          sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah izgubljen.
469 IX  |       frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem zraku, ugašajo
470 IX  |            krila in se užigajo... ~V srcih je bila trdna vera,
471 IX  |            vrta. Šepetale so pozno v noč o pravljici, ki se uresniči,
472 IX  |            uresniči, in sanjale so v spanju do jutra o čudovitem
473 IX  |       visokem drevju, ki se ziblje v vetru, o rožah, ki sanjajo.
474 IX  |     sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu je sedel pritlikavec
475 IX  |            kolen, oblečene so bile v lahke srajce iz srebrne
476 IX  |          pač že vse zeleno, vse že v cvetju." -- "Zakaj ne umrje?" -- "
477 IX  |            so se dvigala k njemu. ~V drug svet, v novo življenje!
478 IX  |     dvigala k njemu. ~V drug svet, v novo življenje! Na pot!
479 IX  |           vera je bila trdna, vera v drug svet in v novo življenje
480 IX  |         trdna, vera v drug svet in v novo življenje in tudi nji
481 IX  |       hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo kito in potem
482 IX  |        prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno drugo življenje...
483 IX  |          misli, zaječala je. Kakor v sanjah je slišala materin