| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] mudilo 2 mukoma 1 mušice 1 na 467 ná 2 nabirala 1 nad 17 | Frequency [« »] 1149 se 785 so 483 v 467 na 304 kakor 301 ni 288 da | Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances na |
Part
1 I | vrata; v mračnem hodniku, na mrzlih stenah je zasijalo 2 I | svetilko je bilo pribito na steni razpelo z golim, vse 3 I | Kristus! Pojdite gor, zmerom na levo, v drugo nadstropje 4 I | ji je slonela z životom na prsih. Hodniki so bili prazni, 5 I | stiskala se je k materi. Na prvi podobi je bil naslikan 6 I | uprte v nebo, roke sklenjene na prsih; telo je bilo čisto 7 I | rok se je dvigalo zadaj, na desni, na levi, divji obrazi 8 I | dvigalo zadaj, na desni, na levi, divji obrazi so prežali 9 I | svetnik je klečal mirno na kupu okrvavljenega kamenja, 10 I | spremenilo v dišeče rdeče rože. ~Na drugi podobi je bila devica, 11 I | velik srebrn krožnik in na krožniku so bile njene odrezane 12 I | uprte v nebo, uprte v oltar, na katerem je darovala svoje 13 I | najprej široke bele perotnice na glavi usmiljenke, ki je 14 I | dol od stropa je visela na srebrnih verižicah srebrna 15 I | posutem plašču je stala na zemlji, bleščeča bela noga 16 I | plašča. Noga pa je počivala na ploščati glavi velike zelene 17 I | prstov, so lili žarki milosti na zemljo. Ali bolj jasen kakor 18 I | bolj jasen kakor zvezde na plašču in kakor zlati rob 19 I | žarki milosti, ki so lili na zemljo, je bil obraz Matere 20 I | božje. Malči je pogledala na velike, v nebo uprte, miru 21 I | miru in ljubezni polne oči, na ustnice, resne in blage, 22 I | ustnice, resne in blage, na srebrno solzo, ki se je 23 I | ki se je svetila čudovito na belih licih, in sladko ji 24 I | bilo, pritisnila je čelo na okno, Mati božja se je bližala, 25 I | ovratnikom in zlatim križem na zlati verižici. Pod sliko 26 I | bil miren in ni se ozrla na mater; život jo je bolel 27 I | čutila je, da se odpira rana na nogi; tudi žejna je bila, 28 I | vstala, poljubila jo je na obraz; Malči je zasrbelo 29 I | obraz; Malči je zasrbelo na licih od materinih solza, 30 I | in naramnicami. Sedela je na postelji in je gledala po 31 I | rezkim glasom, je sedela na nizkem stolčku, z rokama 32 I | zibala je stolček od leve na desno, zelo močno in zelo 33 I | rokama in se je naslonila na vzglavnik. ~"Kaj se me bojiš? 34 I | čudovito hitro, sukala se na levo in na desno, život 35 I | hitro, sukala se na levo in na desno, život pa je bil miren, 36 I | služila je vsem, nosila jim je na postelje kavo in juho in 37 I | se je naslonila s komolci na blazino. ~"Kako ti je ime, 38 I | ustnice, glava je legla počasi na blazino in oči so se spet 39 I | naprej in nazaj, ne od desne na levo in opirala se je z 40 I | jo je glava in tudi rana na nogi jo je skelela; zarezalo 41 I | sklenila roke pod srajco na prsih. ~Kakor je bolečina 42 I | bi je ne slišala, nihče na svetu bi je ne slišal... 43 I | očeh. Spomnila se je bila na malega brata, ki leži doma, 44 I | odprta, lica rdeča in potna. Na mater se je spomnila, ki 45 I | glavo in je pritisnila usta na vzglavje. ~Od drugega okna 46 I | okna je padala svetloba na droben, smehljajoč obraz. 47 II | bili ostali sončni žarki na njem. ~"Sonce sije; ne bo 48 II | nasmehom in vse so se zasmejale na glas. ~"Malči, le pripravi 49 II | Lojzka se je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim 50 II | ročno je zibala stolček na desno in na levo ter je 51 II | zibala stolček na desno in na levo ter je bežala. Tina 52 II | imela je velik rdeč nos in na glavi velik črn klobuk. 53 II | radosti in med se je cedil na tenkih ustnicah. ~"Številka 54 II | Cecilija, roke prekrižane na prsih, glavo malo upognjeno, 55 II | upognjeno, tih smehljaj na ustnicah. Tudi smehljaj 56 II | umaknila, odprle so se duri na stežaj... Hipoma se je spremenil 57 II | Cecilija, roke prekrižane na prsih, tih smehljaj na ustnicah. ~" 58 II | prekrižane na prsih, tih smehljaj na ustnicah. ~"Bog poplačaj! 59 II | takoj, položila je zavoj na kolena in si je brisala 60 II | je zavoj in prinesla je na dan kolačev, jabolk, pomaranč, 61 II | bonbonov; velik kup je bil na mizi. ~"Sestra Cecilija, 62 II | perotnice. ~Dama je sedela na stolu, velika, debela, silna. 63 II | proti durim. Dama je sedela na stolu, debela, silna, smehljala 64 II | obraz žareč, oči uprte na duri. Stresla se je, nagnila 65 II | skoro prisiljeno, kakor na posetih pri tujih ljudeh. ~ 66 II | je držal z obema rokama na hrbtu, iz suknje so mu visele 67 II | Njegov mirni pogled je legel na njene lase, na njen obraz, 68 II | je legel na njene lase, na njen obraz, počasi je zdrsnil 69 II | obraz, počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi, 70 II | njene polvzcvetele prsi, na život, na roke, na tenke, 71 II | polvzcvetele prsi, na život, na roke, na tenke, mrtve noge, 72 II | prsi, na život, na roke, na tenke, mrtve noge, skrčene 73 II | njegove bele, ozke roke na Tino, ki je sedela globoko 74 II | nedeljsko oblečene, pajčolan na obrazu, rokavice na rokah 75 II | pajčolan na obrazu, rokavice na rokah in so gledale skozi 76 II | dan... Pavla se je ozrla na obraz materin, na sestre, 77 II | ozrla na obraz materin, na sestre, na brata in zasmejalo 78 II | obraz materin, na sestre, na brata in zasmejalo se ji 79 II | dan, že so plavale sence na nebu, plezale so že tam 80 II | Bolna Katica, ki je ležala na postelji ob durih, se je 81 II | Desnica je ležala mrtva na životu. ~"Potrpite, mati... 82 II | desnice, ki je ležala mrtva na životu... ~"Šest!" Zaprle 83 II | kakor da bi se odgrnila okna na stežaj in bi posijala v 84 II | ugašale oči, je ugašal ogenj na licih. ~Lojzka se je zibala 85 II | odprla je duri in je pljunila na mostovž. ~"Zbogom, gospa 86 II | bledejši, rdeče pege so žarele na njem. ~"No, Tina?" ~Sestra 87 II | bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah. 88 II | sanjala na zagrinjalih, na stenah. Mirno in enakomerno 89 II | Mirno in enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo 90 II | zapirale so se trepalnice, na ustnicah je ostal smehljaj. 91 II | rože, svetel bel smehljaj na licih, v očeh, zvonek, velikonočno 92 II | bila vzdignila, sedela je na postelji v beli srajci, 93 II | beli srajci, roke sklenjene na prsih. Glava se je nagnila, 94 II | trepalnice so legale spet na oči, zameglilo se je, zazibalo 95 II | stene, pregrnili so posteljo na novo in Tina se je preoblekla. 96 II | in Tina se je preoblekla. Na obrazu sestre Cecilije je 97 III | vstajale, luč je gorela; zunaj na mostovžu so odmevali koraki. ~ 98 III | Rezika, ki je poskakovala na eni nogi; tla so bila raskava, 99 III | zadaj; dve sta se zibali na stolih, dve sta hodili in 100 III | svetnikov, se je črnila kri na belih, golih telesih, gledali 101 III | Brž, otroci, brž!" ~Jagode na molkih so rožljale, stoli 102 III | bil dolg; Lojzka je sopla na glas in je gorela v lica. ~ 103 III | odprla duri in prišle so na dolg teman kor; nobene luči 104 III | so se razločevala podobe na stenah. Pred zidano oslono 105 III | videla Malči, če je sedela na stolu, globoko dol v kapelico 106 III | globoko dol v kapelico in na veliki oltar, kjer je gorelo 107 III | visokih sveč. Tudi je videla na sredo kapelice, kjer je 108 III | sredo kapelice, kjer je bila na visokem odru rakev, pregrnjena 109 III | s črnim žametom; zgoraj na žametu se je svetil bel 110 III | Ob odru so gorele sveče na srebrnih svečnikih, ob vsaki 111 III | življenje je bilo, ki je živelo na stenah, vsenaokoli, molče 112 III | in živele so tiste sence na oltarju, na stropu, na svetih 113 III | tiste sence na oltarju, na stropu, na svetih podobah; 114 III | sence na oltarju, na stropu, na svetih podobah; izgubile 115 III | strahotno se belijo iz teme, na obrazih se pozna trpljenje, 116 III | še se niso posušile solze na licih... ~Zazvonilo je, 117 III | Bolj svetlo je bilo že na koru in doli v kapelici, 118 III | legle so ali pa so slonele na stolih, roke mirne na kolenih. 119 III | slonele na stolih, roke mirne na kolenih. Mračen dan je bil 120 III | bilo treba prižgati luč. Na visoki mizi pred jaslicami 121 III | jaslicami je medlela "duša" na olju v kozarcu; tenki rumeni 122 III | Minke, črni lasje so padli na čelo, žarele so črne oči. 123 III | črne oči. Minka je ležala na svoji postelji že dolgo 124 III | takrat še Olgo, ležala je na oni strani zraven mene in 125 III | je položil nalahko roko na oči in zaspala sem... Ali 126 III | zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji. Tema je še bilo, 127 III | Mati božja. Tako je ležal na postelji, ker je bil bolan, 128 III | nato je izginilo in oni na tleh je bil mrtev..." ~Leglo 129 III | Leglo jim je nekaj težkega na srce -- kakor da bi stalo 130 III | očitajoče se je ozrla Tina na grbavo Brigito, ki je sedela 131 III | Ančka je ležala ob oknu, na tvoji postelji, Malči, in 132 III | Doteknila se je bila stekla na oknu, ali steklo je bilo 133 III | Tina, kako je škropilo na okence, kakor da bi trkalo 134 III | ko so sipali težko prst na rakev. Nato smo se vračali 135 III | zmerom je deževalo, trkalo je na okence. Poslušala sem in 136 III | gledala proti stropu, štela je na prste. ~"Koliko jih je že 137 III | tednov je šele, ko je umrla. Na tvoji postelji je ležala, 138 III | Roza v sami srajci, leži na ko lenih, glavo ima skrito 139 III | postelji ter gledala natanko na oči, na roko. ~"Vleci!" 140 III | gledala natanko na oči, na roko. ~"Vleci!" Prišla 141 III | je vrgla košček malomarno na tla. ~Ko je prišla do Minke, 142 III | govorila več ves večer. ~Ali na smrt ni mislila Minka. Njeno 143 III | bo ista in vse bo isto. ~Na dom je mislila Minka, ki 144 III | vse samo čudo. Naslikano na debel papir otrokom za kratek 145 III | Spomnila se je Minka na vrvico in spomnila se je 146 III | vrvico in spomnila se je na svojega očeta. Obesil se 147 III | hodila, se je vse zibalo na nji, kakor puta je hodila 148 III | mati. Kako je pač ležala na odru, ko je imela tako smešen 149 III | Morda je vzdihovala še na odru? -- Oh-oh-oh! Nesli 150 III | oblekah, resni in polni skrbi. Na prvi strani stoje leseno 151 III | zgoraj svetlo sončno nebo, na desni bela cerkvica; na 152 III | na desni bela cerkvica; na drugi strani, glej, pa leže 153 III | drugi strani, glej, pa leže na tleh, kakor da bi bili mrtvi. 154 III | obadva, skrila ju varno na svoje prsi, pod srajco. 155 III | kakor nož, oči so žarele, na čelo so padali črni lasje. ~" 156 III | Minka je ležala mirno, roke na prsih, oči odprte, tudi 157 III | in res je!" Zašumelo je na posteljah, vse so vstale 158 III | svečo in jo je postavila na mizico poleg Minkine postelje; 159 IV | pokažem!" ~Kletka je bila na mizi, Lojzka je odprla vratica, 160 IV | Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav poleg Malčine 161 IV | tako da je škropilo Malči na posteljo in v obraz, kadar 162 IV | je iztegoval vrat, perje na vratu in na glavi se je 163 IV | vrat, perje na vratu in na glavi se je šopirilo, ježilo, 164 IV | stresal se je ter škropil na vse strani. Skočil je potem 165 IV | strani. Skočil je potem na zgorenji klin, bil je kakor 166 IV | da ni veliko nevarnosti na svetu. Kadar so mu odprle 167 IV | vratica, je poskočil najprvo na prag ter se je oziral naokoli. 168 IV | je in je sfrfotal Malči na glavo, na mehke plave lase. 169 IV | sfrfotal Malči na glavo, na mehke plave lase. Malči 170 IV | prsti. Kanarček je skočil na roko in obšla ga je čudovita, 171 IV | vztrepetal je, skočil je na strop svoje nizke kletke, 172 IV | je globoko in je plesal na klinu ter pel. Malči je 173 IV | razume. ~Zletel je časih na polico pred oknom, sprehajal 174 IV | kota do kota ter potrkaval na steklo. Tam zunaj je bil 175 IV | dasi so mu bila vratca na stežaj odprta. Nato je malo 176 IV | poskusil, da bi videl. Toda na posteljah, ob mizi je bilo 177 IV | Takrat pa se je vzdignilo na postelji pod njim, prišle 178 IV | pri tebi!" Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi 179 IV | mogel domisliti. Poskočil je na najvišji klin, mencal nitko 180 IV | in ga nikoli ni bilo!" ~Na duri pa je trkalo življenje, 181 IV | tedaj so se odprle duri na stežaj in prišlo je hrupoma. ~ 182 IV | videl, bila je poleg njega, na prvi postelji. ~In Katica 183 IV | Da vse požrem, zapijem na žganju? Da ji še solda ne 184 IV | ona --" ~Govoril je zelo na glas, hitro in jezno; držal 185 IV | je razlila iz srca v oči, na čelo, na ves obraz; ustnice 186 IV | iz srca v oči, na čelo, na ves obraz; ustnice so se 187 IV | No, zakaj?" ~Ozrl se je na Katico; ležala je na postelji, 188 IV | je na Katico; ležala je na postelji, kakor umirajoč 189 IV | postelji, kakor umirajoč vrabec na dlani. ~Ni mu bilo več prijetno, 190 IV | silna črna roka -- je skočil na prag, neokretne, od groze 191 IV | je ob steklo in je padel na polico. Rezika je bila tam, 192 IV | Položila je kanarčka na vzglavje, malo se je še 193 IV | zvečer, kako je potrkavala na okno. Že je bila osmukala 194 IV | je iz rok in skočilo je na tla -- smešno, nerodno, 195 IV | črno. ~Zasmejale so se na glas. ~"Vrabec! Vrabec!" ~ 196 IV | kakor da bi hotel pasti na glavo in tako je cepetalo, 197 IV | Cecilija?" ~"Zmrzaval je na vrtu; padel je z drevesa, 198 IV | In spet se je prikazal na drugi strani -- cepet, cepet... ~ 199 IV | zavedla. že je štrbunknilo na tla in -- cepet, cepet... ~" 200 IV | zasmilil, vzdignila ga je na polico. In takoj je poskočil, 201 IV | sunilo ga je nazaj, padel je na polico. Vzdignil se je precej, 202 IV | je prevalilo in je padlo na tla, kakor težek črn klopčič. ~" 203 IV | padal je bolj težko, bolj že na prsa in na glavo kakor na 204 IV | težko, bolj že na prsa in na glavo kakor na noge. Toda 205 IV | na prsa in na glavo kakor na noge. Toda ni se utrudil, 206 IV | copata, skrit je bil globoko na dnu. ~Pahnila ga je stran 207 IV | so ga pomedle skozi duri, na mostovž. ~Tako je poginil; 208 V | oblaki, ki plavajo po njem. Na gole veje zunaj je bilo 209 V | Ugasnilo je prijazno sonce na stropu; veter je bil zunaj 210 V | Tini se je zdelo, da gleda na njeno posteljo zimska noč 211 V | očmi. Težko ji je ležalo na srcu, ni ji bilo do spanja. 212 V | kakor podnevi; zdaj ni bilo na njih nič veselja, nič mladosti; 213 V | nič veselja, nič mladosti; na licih, okoli oči in ustnic 214 V | Tina, so v ječah, stene, na katerih je zapisano trpljenje 215 V | Vsi vzdihi so še ostali na stenah, vse težke misli 216 V | življenje, predno je prišel na svet, in ono življenje da 217 V | Bog vedi kedaj, Bog vedi na katerem svetu. Obraz je 218 V | vedi, kedaj je to bilo in na katerem svetu; zazibalo 219 V | prvega dne in bo ostala na vse večne čase. Spominjala 220 V | čase. Spominjala se je na visoke ozke stopnice v predmestju, 221 V | steklenica je ležala razbita na tleh. V tistem hipu je bolečina 222 V | je gledalo z mrkim očesom na ozko dvorišče, je bilo nekaj 223 V | roka je pritiskala boječe na kljuko. Duri so se odprle 224 V | stopnicah ter jo položili na dvorišče, na kup gnoja. 225 V | jo položili na dvorišče, na kup gnoja. Tam je ležala 226 V | gorek kožuh, toplo ruto ima na glavi in izpod rute gledajo 227 V | odpiralo. Spomnila se je Tina na svojo umazano in cunjasto 228 V | migljajoče, kakor zvezde na božičnem drevescu, izstavljenem 229 V | Padla ji je snežinka na oko, spreletelo jo je in 230 V | kadar je noč in strmé oči na sive stene mrtvašnice. Prikaže 231 V | stene mrtvašnice. Prikaže se na steni čudna podoba, prikažejo 232 V | smrtiželjne oči bolnika, na gnoju umirajočega. Bog vedi 233 V | Bog vedi kedaj je bilo in na katerem svetu... ~Zašumelo 234 V | katerem svetu... ~Zašumelo je na postelji ob oknu; Malči 235 V | rakev. Nikoli se ni ozrla na tablico, ki je bila nad 236 V | nad posteljo in ki je bil na nji zapisan dan, ko so jo 237 V | se je morda nebo; pade mu na srce težka misel, spomni 238 V | težka misel, spomni se nase, na svoje žalostno življenje, 239 V | svoje žalostno življenje, na nelepo preteklost, na nemo 240 V | življenje, na nelepo preteklost, na nemo prihodnost; ozre se 241 V | obraz in se je spomnila na anarhista, zakaj njene oči 242 V | ugledala Tino, ki je sedela na postelji; zunaj je bila 243 V | Okrenila se je Malči na postelji, pogladila si je 244 V | spomin je bilo v njenih očeh, na njenih ustnicah. Pogledala 245 V | njenih ustnicah. Pogledala je na lica, ki so bila bolnordeča, 246 V | ki so bila bolnordeča, na oči, ki so se svetile kakor 247 V | svetile kakor v vročici, na ustnice, ki so bile suhe 248 V | doteknila njene rame, robca na njenih prsih... Pozdravilo 249 V | podobe. Spominjala se je na podobo, kakor da bi bila 250 V | da bi bila naslikana tam na steni, nasproti postelje, 251 V | starca z rdečim ovratnikom. Na tisti podobi je bilo zeleno 252 V | Fant in dekle sta sedela na klopi, glavo ob glavi, roko 253 V | doteknil se je rame in robca na prsih. Tako je storil in 254 V | bela so bila njegova lica, na visoko čelo so padali svetli 255 V | videla pred sabo in je čutila na licih njegovo mehko roko; 256 V | in je čutila njegovo roko na licih, na laseh, na prsih. 257 V | čutila njegovo roko na licih, na laseh, na prsih. Čakala 258 V | roko na licih, na laseh, na prsih. Čakala je nedelje 259 V | že iz nerazločnega šuma na koridorju. Postal je pred 260 V | je, kakor postane človek na cesti ter pogleda razmišljen, 261 V | navidezno pazljivimi očmi na malenkost, ki bi se ne brigal 262 V | tudi njegove oči in nasmeh na njegovih ustnicah je bil 263 V | žerjavice in žile so bíle na senceh, kakor da bi udarjalo 264 V | bogastvu sanje kakor rože na divjem vrtu... Na klopi, 265 V | kakor rože na divjem vrtu... Na klopi, pod kostanjem, sta 266 V | so gledale prej sanjavo na sončno pokrajino tam doli, 267 V | trepetajoče... pritisnila je čelo na vzglavje. "Sveti angel varuh 268 V | ustnice, pritisnila bi jo na prsi... ~Sestra Cecilija 269 V | in žalostne; zazvonilo je na koridorju, gostje so se 270 V | ki je minilo. Ozrla se je na Tino in je zaslutila, da 271 V | obleko... Takrat še ni ozrl na Tino, ni je niti pozdravil, 272 V | prokleta, in bi gledala na vrt, tja, kjer sedita pod 273 V | vzbudila, je bila odeja na tleh, na tleh je ležala 274 V | je bila odeja na tleh, na tleh je ležala tudi srajca 275 V | drobna kapljica krvi je bila na prsih, prav pod vratom... ~ 276 V | Prihajal je sveti Božič, ali na njegovi poti so bili megleni 277 V | Pripravljala se je kakor na prvo sveto obhajilo. Tiha 278 V | poslednji dan grešnika, na smrt obsojenega. Tina je 279 V | ko je utihnilo šepetanje na posteljah in se je že oglašalo 280 V | znova, hotela je misliti na Boga, na Mater božjo, na 281 V | hotela je misliti na Boga, na Mater božjo, na nebesa; 282 V | na Boga, na Mater božjo, na nebesa; ali Mati božja ni 283 V | več ni imel trnjeve krone na glavi, tudi krvavih solz 284 V | tudi krvavih solz ni bilo na licih; gladek in bel je 285 V | k prsim, molila je skoro na glas. In podobe so bile 286 V | nogo preko plitvega jarka, na ono stran... ~Tiho je bilo 287 V | Tina je prižgala svečo na nočni mizici poleg postelje. 288 V | svetloba sveče je padala na pozlačeno svetinjo na njenem 289 V | padala na pozlačeno svetinjo na njenem golem vratu. Snela 290 V | je posegla po kozarcu. ~Na postelji, kjer je ležala 291 V | ozrla. ~Malči je sedela na postelji, zaspano in začudeno 292 V | nesli dol. Malči je sedela na postelji in je držala v 293 V | ležal nekoč pozneje otrok na njeni postelji in je ugledal 294 VI | noge so bile zelo tanke, na glavi je bilo le še malo 295 VI | Lojzki in jo je poljubil na ustnice in na lica. Nato 296 VI | je poljubil na ustnice in na lica. Nato je vprašal Lojzko, 297 VI | pogled se je ustavil naposled na copatah. ~"Kako grde copate 298 VI | vseh postelj so se ozrle na damo zlovoljne oči. Zakaj 299 VI | ne bilo, oko se ne ozre na grde rane... Ženska pa pride 300 VI | sredi sobe -- šla naj bi na cesto ter tam izpraševala 301 VI | Lojzka in se ni več ozrla na mater. Dama si je hlastno 302 VI | posteljami. Tam so bile na stenah pisane tapete, slike 303 VI | okvirjih so visele naokoli. Na tleh so bile preproge in 304 VI | preproge in sedel je človek na širokih, blazinastih stolih, 305 VI | blazinastih stolih, ležal je na mehkih zofah in mirna zaspana 306 VI | je stala majhna mizica in na mizici so bile rože, težak, 307 VI | bilo. Mati je prinesla vina na mizo. Oblečena je bila v 308 VI | roke so bile gole, tudi na prsih je bila halja odprta 309 VI | vratu, drugo roko je položil na njeno nogo, ki se je stiskala 310 VI | odgovorila Lojzka, ki je ležala na blazinastem stolu in se 311 VI | glava se je pritisnila na njegove prsi. ~"Idiva!" 312 VI | tudi njej in smejala se je na glas. Lojzka je legla na 313 VI | na glas. Lojzka je legla na zofo in se je odela preko 314 VI | kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. 315 VI | durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na 316 VI | na Lojzko, ki je ležala na zofi, že slečena in odeta. 317 VI | z njim, sedla je k njemu na zofo. Odmašil je steklenico, 318 VI | predrznimi očmi, smeh je bil na njegovih ustnicah, v rumena, 319 VI | ali obadva sta se vračala na dom, ki je bil do vrha oskrunjen 320 VI | kako je bilo opljuvano na preprogah, na tapetah, na 321 VI | opljuvano na preprogah, na tapetah, na zofah in tako 322 VI | na preprogah, na tapetah, na zofah in tako je ukazal, 323 VI | solze, je zadonela godba na cesti in mati je pohitela 324 VI | gospodom, s tako elegantno damo na bogat dom, v veliko hišo, 325 VI | mrzlo, neprijazno. Komaj na večer je posijalo malo sonce, 326 VI | dvorišče je bilo ozko in na vseh straneh se je vzdigalo 327 VI | sobah; prihajali so pozno na večer spat, ali predno so 328 VI | kartali, razgovarjali se na glas in se smejali, tudi 329 VI | pili pozno v noč, godli so na harmoniko in plesali. Pila 330 VI | tudi Brigita, sedela je na postelji in je gledala in 331 VI | vratu. Nato je legla mati na posteljo, na odejo in se 332 VI | legla mati na posteljo, na odejo in se je smejala na 333 VI | na odejo in se je smejala na glas, roke je bila položila 334 VI | in vse polno krvi je bilo na tleh. Mati je skočila s 335 VI | ji je pričel trgati bluzo na prsih, tako da je bila hipoma 336 VI | so jo v sobo in ležala je na postelji in je mislila veliko 337 VI | dremotno svetilo visoko tam na strehi in je ugasnilo in 338 VI | bila žalostna; mislila je na onega človeka, ki ni veroval, 339 VI | stopil k nji, vrgel je odejo na tla in se je sklonil globoko. 340 VI | in se je sklonil globoko. Na postelji je ležalo mlado 341 VI | bilo zapisano hrepenenje in na obrazu je bil zapisan greh, 342 VI | in je zabolelo... Da, tam na mizi gori svetilka zaspano, 343 VI | je že, morda že polnoči. Na postelji, v mraku, leži 344 VI | bile izdolble dvoje strug na licih... Daleč je bilo to, 345 VI | jo bilo, če bi ležala tam na stari zofi in bi ne mogla 346 VI | spremljal mladi gospod, je imela na glavi klobuk z rožami in 347 VI | rožami in svilenimi trakovi, na rokah rokavice, pozlačen 348 VI | nedeljah zvečer je bilo vino na mizi in ko je bilo pozno, 349 VI | vselej, kadar je bíla ura na steni; tako jadrno je bežal 350 VI | meglena zora, je bil nasmeh na razpaljenih ustnicah... 351 VI | za nočjo. Ampak ozre se na posteljo in vse se ustavi, 352 VI | v lepem krilu je sedela na zofi, preproge so bile na 353 VI | na zofi, preproge so bile na tleh, od stropa je visel 354 VI | stropa je visel lestenec in na majhni mizici, tako da je 355 VI | Ali nenadoma je zajokala na glas. "Nikoli več ne pride, 356 VI | zmerom še je slonela časih na večer ob oknu in je gledala 357 VI | življenju". Malči je upala na drugo življenje, ali upala 358 VII | Človek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se 359 VII | je začutil usmiljeno roko na razgubanem čelu, na ramah, 360 VII | roko na razgubanem čelu, na ramah, ranjenih od bremena. ~ 361 VII | svetil se je v očeh in na licih, dihal je v zraku, 362 VII | tam zunaj, globoko doli na zemlji. ~Jaslice so bile 363 VII | luč v rdečem kozarcu, a na jaslicah samih in nad njimi 364 VII | postelje, so se pripravljale na polnočnico in srca so bila 365 VII | kakor da so prišla nebesa na zemljo. Nebeški angeli z 366 VII | polagoma so legale trepalnice na oči, ali srce je bdelo. 367 VII | ležala ob robu postelje na odeji, ena roka je bila 368 VII | je bila pod glavo, druga na životu. In ko je ležala 369 VII | bila polna angelov in zadaj na tronu je sedela Mati božja 370 VII | perotnice usmiljenke je imela na glavi. ~Zazvonilo je v kapelici, 371 VII | zaklenkalo jasno in zvonko na koridorju in vzdramile so 372 VII | zvezdami. Kmalu je utihnilo na koridorju, daleč je že bila 373 VII | zunaj in od zvezd, luči na jaslicah so trepetale dremotno 374 VII | ozkem kolobarju se je zibala na stropu rumena svetloba. ~ 375 VII | glave, ki so se premikale na vzglavju. Zasoplo je časih 376 VII | objokane. Ko bo položila papir na odejo, se bo roka tresla, 377 VII | dremotno so gorele luči na jaslicah... "Mati!"... Zatisnile 378 VII | bilo, mati je ležala mirno na postelji in se ni zgenila. 379 VII | katakomb, mirno so gorele luči na jaslicah. Komaj se je zavedla 380 VII | oči. Nič več ni bilo gub na licih, na čelu, tudi roke 381 VII | več ni bilo gub na licih, na čelu, tudi roke so bile 382 VII | in tudi las, ki so padali na čelo... ~Nato pa so prišli 383 VII | zaprle. Časih je še zašumelo na posteljah, zašepetalo; tiho 384 VII | bilo, sveta noč je ležala na zemlji... ~Tudi Malči je 385 VII | roki. Postavil je drevesce na mizo in okoli je naložil 386 VII | bilo je, kakor da nosi na ramenih velik in težak križ, 387 VII | in spodobilo se je. Ali na obrazu matere, v nemirnih 388 VII | matere, v nemirnih očeh, na ustnicah, je bilo zapisano 389 VII | težke trepalnice so lezle na oči. In ko je delala, morda 390 VII | življenje. Ko se je ozrl na Katico, so prosile oči usmiljenja 391 VII | gorko kožuhovino zaviti. Na obrazih, v besedah, v sami 392 VII | dišeče darove z veselo roko, na desno, na levo, po belih 393 VII | z veselo roko, na desno, na levo, po belih posteljah 394 VII | k nji in jo je poljubil na ustnice, zaščegetali so 395 VII | našemljeni, prstane in zapestnice na rokah, čipke in svilo na 396 VII | na rokah, čipke in svilo na belih telesih, izžetih, 397 VIII| poljubi, ki jih je čutila na licih; že niso bili več 398 VIII| Lucija in jo je poljubljala na rame, na lica, na ustnice. 399 VIII| je poljubljala na rame, na lica, na ustnice. Ni govorila 400 VIII| poljubljala na rame, na lica, na ustnice. Ni govorila kakor 401 VIII| divja in grda. Polt je imela na stegnih rumeno in Luciji, 402 VIII| prikazale potne kaplje izpod las na sencih in čelu. Stiskala 403 VIII| skupaj z Lucijo in čelo na izprehodu se je časih pritisnila 404 VIII| k nji in jo je poljubila na ustnice. Pri obedu, kadar 405 VIII| nji, položila ji je roko na stegno, stiskala se je k 406 VIII| sklonila in jo poljubila na prsi, da je Tončko spreletelo. " 407 VIII| Tončka se je spomnila na ljudi, ki so prihajali v 408 VIII| videla, kako se je okrenila na pragu še enkrat ter se ozrla 409 VIII| stala ob oknu in je gledala na cesto; počasi so se zapirale 410 VIII| očetovo sobo in je sedla na mehek stol; oče se je ozrl 411 VIII| smejal se je in jo je vrgel na zofo... Vse ima, omožene 412 VIII| ji je padla gnusna kaplja na lice. "Tončka!... Tončka!"... 413 VIII| in od groze in je legla na posteljo... Prihajal je 414 VIII| bil butil ob okno in padel na polico ter umrl. ~Šla je, 415 VIII| Vrnila se je v dolino; na gori pa je sijala pomlad, 416 IX | nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo več 417 IX | velike, mirne oči. Iz kosti na nogah, na hrbtu se je širila 418 IX | oči. Iz kosti na nogah, na hrbtu se je širila bolezen 419 IX | telesu. Odpirale so se rane na tilniku, prikazale so se 420 IX | ji padali lasjé venomer na čelo in na lica in so jo 421 IX | lasjé venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. 422 IX | časih, ko se je okrenila na postelji, toda sama ni slišala 423 IX | k postelji, je zajokala na glas. "Malči! Malči!" Zakaj 424 IX | cunj, ali očetov cilinder na glavi in njegovo dolgo pipo 425 IX | hitro navadila nanjo, kakor na prijateljico, na sosedo. 426 IX | kakor na prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, 427 IX | Sedela je ponoči v kotu, na nizkem stolu, preštevala 428 IX | stolu, preštevala je jagode na molku in je dremala... Vse 429 IX | Še je mogoče, da se obrne na boljše in da pride na spómlad 430 IX | obrne na boljše in da pride na spómlad ven..." Malči, ki 431 IX | sedela, se je naslonila na vzglavje, tako so jo vzburile 432 IX | nerazumno je upala nekoč na "drugo življenje", ki je 433 IX | bilo tisto upanje, upanje na čudež. "Samo nocoj še in 434 IX | odprla oči in se je ozrla na nebo, ki je vabilo in se 435 IX | kakor še nikoli. Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno 436 IX | je sijalo jasno in toplo, na veselo sonce, ki se je smejalo 437 IX | vas, in napravljale so se na pot. Čudne povesti so pripovedovale 438 IX | postelje, so se napravljale na pot, v lepo deželo, v drugo 439 IX | Koncem maja se napravijo na pot. Kakor na veselo svatbo, 440 IX | napravijo na pot. Kakor na veselo svatbo, prazniško 441 IX | zamudimo vlaka!" Urno, urno na pot! In po širokih, neizmerno 442 IX | in kolikor toplejše noči. Na pot, na pot!... Tam je vsa 443 IX | kolikor toplejše noči. Na pot, na pot!... Tam je vsa pokrajina 444 IX | jabolka, srebrn je bil pesek na tihih stezah, kraljeviči 445 IX | pritlikavec z veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak. 446 IX | je sedela sestra Cecilija na nizkem zlatem stolcu in 447 IX | svet, v novo življenje! Na pot! Na pot! ~Nikoli ni 448 IX | novo življenje! Na pot! Na pot! ~Nikoli ni mislila 449 IX | prazniško veselje je bilo na vseh obrazih. Tudi Malči 450 IX | je, zasvetilo se je sonce na steni. Na pot, na pot! ~ 451 IX | zasvetilo se je sonce na steni. Na pot, na pot! ~Malči se je 452 IX | sonce na steni. Na pot, na pot! ~Malči se je zgenila, 453 IX | prazniške obleke ni bilo na postelji. Leži pač na stolu 454 IX | bilo na postelji. Leži pač na stolu in bilo bi treba pogledati. 455 IX | švignile misli drugam. Kako bi na pot brez matere? Tako dolgo 456 IX | Tako dolgo je upala mati na drugo življenje, čakala 457 IX | zdaj je ni, ko je treba na pot... ~Že so bile vse oblečene, 458 IX | majhne sence; sončni žarki na steni so bili zmerom svetlejši. 459 IX | ni bilo prazniške obleke na postelji in ker so se napravljale 460 IX | zaropotalo je kakor vozovi na kamenitem tlaku... Na pot, 461 IX | vozovi na kamenitem tlaku... Na pot, na pot! Komaj že čaka 462 IX | kamenitem tlaku... Na pot, na pot! Komaj že čaka sonce, 463 IX | lepo dolgo kito in potem na pot... Glej, odprle so se 464 IX | času je prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno drugo življenje... 465 IX | in bolestno ji je leglo na misli, zaječala je. Kakor 466 IX | da bi bili krenili vozovi na napačno pot -- dol proti 467 IX | bíla po kameniti cesti. Na vozovih so peli mladi glasovi,