Part

 1 I   |       polne svetih podob; rdeče luči so gorele pred njimi; velo
 2 I   |      oknu, dokler niso prižgali luči; njene ustnice so bile polodprte,
 3 I   |      obraz je svetel in rdeč od luči. Zasmilili so se ji vsi,
 4 III |       na dolg teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu, komaj so
 5 III |         nas je vse, prižgali so luči in so iskali. Nikjer ni
 6 VII | vzplamtelo tisočero in tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni
 7 VII |     Videle so tudi brezštevilne luči, ki so jih bili prižgali
 8 VII |    snega tam zunaj in od zvezd, luči na jaslicah so trepetale
 9 VII |   jaslic, tudi drevesca ne, nič luči, ne veselja. Sami otroci
10 VII |    sveti zunaj, kako se užigajo luči vsepovsod, kako se že glase
11 VII |     mirno in dremotno so gorele luči na jaslicah... "Mati!"...
12 VII |       katakomb, mirno so gorele luči na jaslicah. Komaj se je
13 VII |      zavedla pesmi in dremotnih luči in teme in spet so se zatisnile
14 VIII|      glavo... ~Spominjala se je luči iz davne preteklosti --
15 VIII|     trepetali so kakor mušice v luči. ~In tedaj se je zgodilo
16 VIII|       zvečer, kadar ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem