| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] bíle 1 bili 59 bíli 1 bilo 286 bílo 1 bistre 1 bistril 1 | Frequency [« »] 304 kakor 301 ni 288 da 286 bilo 243 bila 213 bil 199 bi | Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances bilo |
Part
1 I | plamenom; nad svetilko je bilo pribito na steni razpelo 2 I | bile kakor pričarane nanje, bilo jo je groza in stiskala 3 I | sklenjene na prsih; telo je bilo čisto belo, tako da se je 4 I | temne podobe kakor da bi bilo izdolbeno; dolgi krvavi 5 I | mirno visokega okna, ki je bilo zagrnjeno samo napol z belim 6 I | belih licih, in sladko ji je bilo, pritisnila je čelo na okno, 7 I | je živo meso, ustnic ni bilo več, ne nosa in jezik je 8 I | je trepetala, mraz ji je bilo; hodnik je bil neizmerno 9 I | postelji, štirinajst jih je bilo. Nad posteljami svete podobe, 10 I | prositi vode. Sitno ji je bilo, da mati joka, sram jo je 11 I | da mati joka, sram jo je bilo, ker so gledali nanjo, ali 12 I | Rezika, tretja Rezika, zakaj bilo jih je še dvoje; služila 13 I | je ugasnila luč. Glasu ni bilo več od nikoder. Zašepetalo 14 I | Malči ni spala. Mraz ji je bilo v novi postelji, bolela 15 I | žalostne misli. Tiho je bilo, tiha bela svetloba je svetila 16 I | skozi visoka okna. Nikjer ni bilo lune, ali košček neba, ki 17 I | odejo k sebi; strah jo je bilo. Zgenilo se je časih tu, 18 II | samo tri, štiri so ležale. Bilo je že blizu dveh, čakale 19 II | lase; trinajst let ji je bilo morda šele, nad posteljo 20 II | šele, nad posteljo pa je bilo zapisano, da so jo bili 21 II | zamežikala je, kakor da bi ji bilo zableščalo sonce v lica. ~" 22 II | pomaranče, četvero jih je bilo. ~"Daj mi nožek, Edit!" ~ 23 II | piškoti, četvero jih je bilo. ~"Daj mi nožek, Edit!" ~ 24 II | natanko štirinajst jih je bilo. Prijazna, smehljajoča mamica 25 II | žličico. A pod podobo je bilo zapisano: "Katreinerjeva 26 II | je sopla in čelo ji je bilo potno. Njene oči so bile 27 II | je šinil žarek; čudno je bilo, -- kakor da bi se bil nasmehnil 28 II | otroškim obrazom... ~Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, 29 III | zamišljena; še petero jih je bilo zadaj; dve sta se zibali 30 III | teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu, komaj so se razločevala 31 III | skrivnostno življenje je bilo, ki je živelo na stenah, 32 III | breztelesne in so videle, kar je bilo breztelesno in je živelo 33 III | vzdramila. Bolj svetlo je bilo že na koru in doli v kapelici, 34 III | dan je bil zunaj, nebo je bilo umazano in neprijazno, skoro 35 III | in neprijazno, skoro bi bilo treba prižgati luč. Na visoki 36 III | sestro nadzornico. Ni jih bilo strah, ali niso si upale 37 III | že dolgo let, zapisano je bilo nad posteljo, ali sama se 38 III | pred tremi leti... ali je bilo pred štirimi leti... Imele 39 III | se prebudim in tako mi je bilo, kakor da je nekaj belega 40 III | Ali zjutraj, glejte, ni bilo Olge na postelji. Tema je 41 III | na postelji. Tema je še bilo, ko je prišla sestra; vzbudila 42 III | in so iskali. Nikjer ni bilo Olge. In so šli s svečami 43 III | jokali, duhovnika pa ni bilo... In se je spačil, zamahnil 44 III | da je umrla. Zvečer je bilo, vse smo že ležale in sestra 45 III | odprte oči; še bolj svetlo je bilo. Svetlo je bilo in zmerom 46 III | svetlo je bilo. Svetlo je bilo in zmerom bolj svetlo, kakor 47 III | sestro Cecilijo; temno je bilo v sobi, Ančka pa je bila 48 III | stekla na oknu, ali steklo je bilo mrzlo, da je vztrepetala; 49 III | deževalo je in mraz je bilo, ko smo se peljale za pogrebom. 50 III | ne mogla spati. Mene je bilo strah in Nežika se mi je 51 III | umrlo?... Dvanajst jih je bilo, zadnja je bila Roza, ki 52 III | vzbudim. Zasmejalo se je bilo tako naglas, s tistim majhnim 53 III | je bila resna, ker ji je bilo v mislih, da bi katera ne 54 III | mislila Minka. Njeno srce je bilo tako mirno in hladno, kakor 55 III | nanj in se je začudila. Bilo je tam, kakor v živo pisanih 56 III | naslikane; čudnosinje je bilo nebo; pisani vrti, zeleni 57 III | Oh-oh-oh! -- Vse to je bilo kakor naslikano. Naslikani 58 III | povedat!" Malo čudno ji je bilo, ali bolj je bila radovednost 59 III | spremenilo, zmerom še je bilo svetlo in bleščeče, kakor 60 III | so bila hladna, čelo je bilo trdo in gladko kakor iz 61 IV | in neumen in zmerom ga je bilo strah; tudi pel še ni nič. ~" 62 IV | opazoval, tem manj ga je bilo strah. Če se je približala 63 IV | oboje hkrati, in nič ga ni bilo sram. ~Polagoma je spoznaval, 64 IV | sklonila glavo, prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je 65 IV | mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. ~Ali kakor se je 66 IV | gledal nizdol. Mirno je bilo, nič se ni prikazalo. ~Lotevala 67 IV | na posteljah, ob mizi je bilo vse kakor zmerom, nič ni 68 IV | groznega življenja, ki je bilo prišumelo tako nenadoma. 69 IV | tako vesel je bil, kadar ni bilo tistega življenja v sobi 70 IV | prišel Rezikin oče. To je bilo dvoje silnih, težkih, črnih 71 IV | mračna hudodelstva. In vse je bilo temno, strašno -- vsa črna 72 IV | kletki. Ali vendar ji je bilo malo sitno in prigovarjala 73 IV | Kristus!" ~Življenje je bilo zunaj, smeh je bil v sobi, 74 IV | ni nikjer in ga nikoli ni bilo!" ~Na duri pa je trkalo 75 IV | neizmerno težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo 76 IV | življenje tam zunaj. Ni bilo še potrkalo in že je bil 77 IV | bile njene oči, matere ni bilo. In tedaj so se odprle duri 78 IV | umazan in raztrgan. Mraz je bilo pač zunaj, ali imel je tenko 79 IV | je in čudno strah jo je bilo. Okrenil se je nenadoma 80 IV | so strmeli vanj, glasu ni bilo od nikoder. In zasmejal 81 IV | vrabec na dlani. ~Ni mu bilo več prijetno, žal mu je 82 IV | več prijetno, žal mu je bilo, da je bil prišel. Toda 83 IV | se poslovil prijazno -- bilo mu je, kakor da bi bilo 84 IV | bilo mu je, kakor da bi bilo zaklicalo z lepim glasom 85 IV | ni se zgenila in glasu ni bilo iz grla... ~Ali vratca so 86 IV | stresel in je umrl... ~Tako je bilo prišlo življenje, ki je 87 IV | ledom. ~Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; 88 IV | ni mogel in treba bi ga bilo pitati. Ves kuštrav je bil 89 IV | je pred oknom, kakor je bilo široko, poskočil je tu, 90 IV | poskočil je tam, ali nikjer ni bilo nižje. ~Reziki se je zasmilil, 91 IV | videl je ven -- tam je bilo nebo, črne hiše so bile, 92 IV | anarhist je pozabil, da ga je bilo sunilo nazaj -- saj je bilo 93 IV | bilo sunilo nazaj -- saj je bilo tam zunaj nebo in črne hiše 94 IV | je golo drevje in vse je bilo tako blizu... ~Spet je udarilo 95 IV | Nič več ni vedel, da ga je bilo sunilo nazaj, samo to je 96 IV | kjer je drevje. Ves čas ni bilo glasu iz njega, nikogar 97 IV | glasu iz njega, nikogar ni bilo, da bi govoril z njim, ali 98 IV | poskočil -- ali glej, že ni bilo ničesar več, niti okna ne... ~ 99 IV | in kje je kljun, vse je bilo krvavo in zmršeno. Z metlo 100 IV | ne žalosti ne spomina ni bilo po njem. ~ 101 V | nepriljudna; čemerno je bilo nebo in videlo se je, da 102 V | njem. Na gole veje zunaj je bilo leglo ivje, okna so bila 103 V | to malo belo sončece je bilo kratkočasno, kakor da bi 104 V | je ležalo na srcu, ni ji bilo do spanja. Vzglavje je bilo 105 V | bilo do spanja. Vzglavje je bilo vroče, vsa postelja je bila 106 V | drugačni kakor podnevi; zdaj ni bilo na njih nič veselja, nič 107 V | razumela vse in zato je bilo njeno življenje brez veselja. 108 V | življenje... Ali nekoč je bilo drugače. Zapisano je v pravljici, 109 V | spominjala, samo čutila je, da je bilo nekoč drugače -- Bog vedi 110 V | Bog vedi, kedaj je to bilo in na katerem svetu; zazibalo 111 V | pravkar jasno pred sabo, ni bilo nikjer več, spustilo se 112 V | predmestju, Pred davnim časom je bilo. Plezala je po stopnicah, 113 V | steklenico in v steklenici je bilo žganje. Bodalce je zarezalo 114 V | povede s seboj. Mraz je bilo, že je legla noč. mostovž 115 V | očesom na ozko dvorišče, je bilo nekaj belega. Svetilo se 116 V | da namiguje. Groza jo je bilo, glavo je klonila med kolena, 117 V | zaropotalo je, kakor da bi bilo prevrnilo stol. Bližalo 118 V | sladkega, mehkega, vse je bilo tiho, čudomirno. Ko se je 119 V | teklo neprestano. ~Vse je bilo tam strašno, Bog je bil 120 V | temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo 121 V | bilo prijaznih obrazov, ni bilo veselih oči; črno je bilo 122 V | bilo veselih oči; črno je bilo vse in umazano, smrdelo 123 V | dni in dve noči; mraz je bilo in drugo noč je naletaval 124 V | in bi prosila kruha, toda bilo ni nikogar. Tako se je zmračilo, 125 V | Tako se je zmračilo, vse je bilo tiho in samotno in Tina 126 V | umazano in cunjasto obleko in bilo jo je sram. Ali ko se je 127 V | je in vse je izginilo, ni bilo več ne dvorišča ne tujih 128 V | tujih obrazov, ničesar ni bilo... ~Tudi to je bil drug 129 V | svet, drugo življenje je bilo; za črnim zagrinjalom je 130 V | umirajočega. Bog vedi kedaj je bilo in na katerem svetu... ~ 131 V | odela do vratu. Ali takoj je bilo vzglavje spet vroče in trdo, 132 V | so prihajale, spanja ni bilo... Dolgo že ni bilo spanja, 133 V | ni bilo... Dolgo že ni bilo spanja, nič lepih sanj; 134 V | lepih sanj; njeno srce je bilo žalostno, želelo si je in 135 V | ko so jo bili prinesli. Bilo je že dolgo od tega, celo 136 V | tega, celo življenje je bilo vmes; leto je bilo letu 137 V | življenje je bilo vmes; leto je bilo letu enako, da enak dnevu... 138 V | je in je poginil, ker je bilo njegovo srce gorko in nepokojno... 139 V | resen, kakor lep spomin je bilo v njenih očeh, na njenih 140 V | švignila je in sledu ni bilo več po nji. ~Spoznala je 141 V | ovratnikom. Na tisti podobi je bilo zeleno drevo in pod drevesom 142 V | štirinajst let; ob njenem godu je bilo, ko jo je pobožal prvikrat; 143 V | prvikrat; njeno telo je bilo močno, že pol razvito; obraz 144 V | nelep. Jesensko popoldne je bilo, ko je prišel Edvard, brat 145 V | ko se je nasmehnil, je bilo Tini, da bi mu stregla vdano 146 V | njene prsi; vzglavje je bilo od žerjavice in žile so 147 V | božje čudo... ~Rakev je bilo njeno mlado srce in nenadoma 148 V | Tino in je zaslutila, da je bilo iztegnilo življenje svojo 149 V | življenje. Komaj malo je bilo posijalo sonce in samo mimo 150 V | odela preko obraza. ~Ko je bilo tema, se je vzdignila v 151 V | ležala tudi srajca in telo je bilo razpraskano od nohtov, drobna 152 V | se je znočilo, ves dan ni bilo zasijalo sonce, žalosten 153 V | bi ugasnila luč in da bi bilo tiho v sobi. In ko je ugasnila 154 V | hudobno -- bujno telo je bilo oblečeno v tesno obleko, 155 V | glavi, tudi krvavih solz ni bilo na licih; gladek in bel 156 V | onkraj smrti... Lahko ji je bilo pri srcu; vzdigne si vesel 157 V | na ono stran... ~Tiho je bilo v mrtvašnici; komaj se je 158 VI | VI Še malo dni je bilo do Božiča. In takrat so 159 VI | zelo tanke, na glavi je bilo le še malo las, skrbno počesanih 160 VI | izvrši, kakor da bi nič ne bilo, oko se ne ozre na grde 161 VI | potem je nehal; mnogo jih je bilo. Mati je prinesla vina na 162 VI | Zašepetal je gospod: "Ali ne bi bilo boljše, če bi... otrok bi 163 VI | bušila kri v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj, zakrila 164 VI | žgalo, ali v životu ji je bilo slabo, vzdigalo se je proti 165 VI | umazana in zašita; ali telo je bilo belo in nežno, komaj so 166 VI | se je šele pozno v noč; bilo ji je težko in slabo in 167 VI | naokoli in je videl, kako je bilo opljuvano na preprogah, 168 VI | dveh vlažnih sobah, kjer je bilo vse temno, mrzlo, neprijazno. 169 VI | streho, zakaj dvorišče je bilo ozko in na vseh straneh 170 VI | nožem. Petero moških je bilo, vsi sami delavci; eden 171 VI | Časih -- v soboto, kadar je bilo veliko denarja pri hiši -- 172 VI | in se je smejala. Ko je bilo že pozno, so objemali mater 173 VI | zgodilo nekoč. Zvečer je bilo, ko so se vračali delavci 174 VI | sam in vse polno krvi je bilo na tleh. Mati je skočila 175 VI | durim in oče je šel. Že je bilo mnogo ljudi, tudi zdravnik 176 VI | nekaj tednov, očeta pa ni bilo nikoli več. Ti spomini 177 VI | kadar se je nočilo in je bilo v sobi pusto in tiho. Samo 178 VI | in je šel spat. Tako je bilo tedaj, tisti večer, ko se 179 VI | vabilo. V njenih očeh je bilo zapisano hrepenenje in na 180 VI | kadar so ga ugledale, je bilo srce vse polno sočutja, 181 VI | strug na licih... Daleč je bilo to, ni bil več dom; strah 182 VI | bil več dom; strah bi jo bilo, če bi ležala tam na stari 183 VI | izgubljenih... Nekoč pa je bilo doma veselo in prazniško. 184 VI | pestjo. Ob nedeljah zvečer je bilo vino na mizi in ko je bilo 185 VI | bilo vino na mizi in ko je bilo pozno, je kuhala mati čaj 186 VI | okoli čela. Ali takrat ni bilo nikoli solze iz njenih oči, 187 VI | za trenotek, udarilo je bilo pač v čelu, v sencih in 188 VI | Velika noč -- kakor da bi bilo že jutri, se mi zdi. Potem 189 VI | da se vrne. Dolgo je že bilo, minilo je že leto, dvoje 190 VI | dom, v njenem srcu ga ni bilo več. Trpljenje je tam zunaj, 191 VII | bila. Vsi tisti, ki jih je bilo življenje s trdo pestjo, 192 VII | svojo veličastno pot. Ni ga bilo tisto noč ubogega srca, 193 VII | zaničevani in zavrženi in bilo mu je kakor v sanjah, ko 194 VII | so bili angeli v sobi... Bilo je tisto noč, kakor da so 195 VII | so klečali tam -- vse je bilo tako blizu in domače, nič 196 VII | domače, nič skrivnosti ni bilo in nič nedosegljive glorije. ~ 197 VII | nedosegljive glorije. ~Šepetanje je bilo zmerom tišje, polagoma so 198 VII | je prihajalo zvonjenje, bilo je kakor glas tistih sanj, 199 VII | tam zunaj, od neba, ki je bilo jasno in posuto z belimi 200 VII | prišumele časih gor, in bilo je, kakor da bi stopali 201 VII | Zadremala je in vse je bilo pred njo še bolj jasno, 202 VII | jih ogrela in da bi jim bilo dobro. Zakaj toplo in dobro 203 VII | za hip vzdramila. Tiho je bilo; mirno in dremotno so gorele 204 VII | Zatisnile so se oči in vse je bilo pred njo jasno in čisto 205 VII | je bila v izbi in mraz je bilo, mati je ležala mirno na 206 VII | gledale plašne oči. Nič več ni bilo gub na licih, na čelu, tudi 207 VII | angeli v sobo, mnogo jih je bilo, vsi so bili belo oblečeni, 208 VII | posteljah, zašepetalo; tiho je bilo, sveta noč je ležala na 209 VII | Tako tiho je hodil, da ni bilo čuti koraka. In ko je šel 210 VII | kosilu. Nikoli še jih ni bilo toliko in vsi so bili obloženi 211 VII | bled in slaboten, izmučen; bilo je, kakor da nosi na ramenih 212 VII | sladke reči so bile, prav je bilo, da jih je mati prinesla 213 VII | nemirnih očeh, na ustnicah, je bilo zapisano življenje. Prišla 214 VII | delala, morda vso noč, je bilo njeno srce razmučeno od 215 VII | dnevnega nehanja umazanem pa je bilo sočutje, tako smešno, nezavedno 216 VII | srce, še komaj dozorelo, je bilo resno, prezgodaj grenko. 217 VII | Stala sta; dolgčas jima je bilo in v prsih je bilo nekaj 218 VII | jima je bilo in v prsih je bilo nekaj zoprnega in je sijalo 219 VII | lica prijazno sonce, ki je bilo zunaj... ~Tako se je zgodilo 220 VII | razumljivo hrepenenje se je bilo vzdignilo kakor veter od 221 VIII| lasmi... Ali blizu je že bilo veselo zmagoslavno majsko 222 VIII| misli in začutila je, da je bilo sočutje v mrzlem in slovesnem 223 VIII| je kakor življenje, ki je bilo nekoč, v polpozabljeni preteklosti, 224 VIII| pa je bila tema -- nič ni bilo, izginil je svet; umrla 225 VIII| prijaznosti. Le malo je bilo gostov, da bi se jim priklanjal 226 VIII| nanagloma, zgodilo se je bilo Bog vedi kaj. Tončka je 227 VIII| in zaprle... Drugi dan ni bilo služkinje več v hiši. ~Oče 228 VIII| vdrugič in od začetka je bilo v stanovanju veliko smeha 229 VIII| kačjim telesom. Tončki je bilo prvi večer čudno -- blago 230 VIII| večer čudno -- blago ji je bilo in bala se je, umikala. " 231 VIII| majhnemu otroku. Lepo je bilo od začetka -- je pripovedovala 232 VIII| hodi z njo, zato ker ji je bilo dobro, kadar je Marija jokala. 233 VIII| stvari do konca, kakor da je bilo v tistem skritem svetu, 234 VIII| tudi ne zvečer, kadar ni bilo več luči in se je ovijala 235 VIII| Tončkinega. In Tončke je bilo strah; kakšno življenje 236 VIII| strah; kakšno življenje je bilo tam! -- Zdelo se ji je, 237 VIII| izpregovorila besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče 238 VIII| odpenjaš bluzo!" Tončki sami je bilo motno v glavi in roke so 239 VIII| mračilo zunaj. Tisti večer je bilo Tončki slabo in spala je 240 VIII| rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej, še zmerom te imam 241 VIII| ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo in zmerom sem mislila nate!" 242 VIII| je bala Lucije in ni ji bilo več prijetno v njenem objemu. 243 VIII| šla počasi proti durim in bilo je Tončki kakor da bi jo 244 VIII| mislila Tončka in nič ji ni bilo žal. ~Tako je ostala sama 245 VIII| strašen, njegovo življenje je bilo polno skrivnosti, ki se 246 VIII| tako velike in strašne. Bilo je kakor v gozdu: dviga 247 VIII| slišala ničesar, kakor da bi bilo tiho v sobi. Ali slišala 248 VIII| vsa prestrašila, dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal 249 VIII| ženska je molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko sopenje 250 VIII| težko sopenje in Tončke je bilo strah. Ženska je odšla tiho, 251 VIII| tukaj? Spravi se!" -- Ni bilo še dolgo po poroki, veselja 252 VIII| veselja in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in mati 253 VIII| Pet mesecev ga že ni bilo pri meni, nisem ne žena 254 VIII| pogostokrat, tudi če očeta ni bilo doma. Posadil si je časih 255 VIII| Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel 256 VIII| nenadoma in slabo ji je bilo... ~Prišlo je hrupno in 257 VIII| silno, kakor velik vihar in bilo je, kakor da se je zamajal 258 VIII| sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho. Mati je prišla 259 VIII| se zgodi karkoli! To je bilo plačilo -- dovolj ima!... 260 IX | je vabilo... ~Jeseni je bilo, ko je prišla Malči, takrat 261 IX | vmes, dolgo življenje je bilo. Njen obraz se je spremenil 262 IX | droben, toda nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo 263 IX | bilo več na njem. V očeh ni bilo več nemira, plahosti; gledale 264 IX | življenjem... Spreletelo jo je bilo prvi večer in zajokala je; 265 IX | tisti večer in vse, kar je bilo pred njim. ~Prihajala je 266 IX | kar je pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno 267 IX | Komaj se je zavedala, da je bilo to sočutje; prijela je časih 268 IX | vabilo... ~Njeno telo je bilo že čisto skopnelo. Tenke, 269 IX | dolgi kremplji tiča; lic ni bilo več, ustnice so bile tanjše 270 IX | in tudi trpela ni. Kaj je bilo trpljenje? Tam daleč je, 271 IX | se je prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena 272 IX | Veliki noči..." Ali ni ga bilo, minil je Božič, minila 273 IX | rezala v obraz. Nerazumno je bilo tisto upanje, upanje na 274 IX | ravne ceste. Slutnja je bilo to upanje, nemirno kakor 275 IX | pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko zmagoslavnega pričakovanja! 276 IX | življenje. Mnogo jih je bilo že lani tam in pripovedovale 277 IX | fabriških dimnikov -- mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo 278 IX | Ni ga več, samo upanje je bilo, samo slutnja! In tu je 279 IX | umrje Malči. Hudo bi ji bilo, zato ker misli, da pojde 280 IX | smo bile že zunaj, in ni bilo takega sonca kakor je letos. 281 IX | hitro, prazniško veselje je bilo na vseh obrazih. Tudi Malči 282 IX | toda prazniške obleke ni bilo na postelji. Leži pač na 283 IX | postelji. Leži pač na stolu in bilo bi treba pogledati. Premikale 284 IX | samo čudila se je, ker ni bilo prazniške obleke na postelji 285 IX | je bila tako težka, ni le bilo mogoče vzdigniti... Tedaj 286 IX | vzkriknila je, ali glasu ni bilo. Tedaj se je ozrla Lojzka: "