Part

  1 I   |      telesom križanega Kristusa, ki še ni bil nagnil glave in
  2 I   |      bile ugledale tisto lepoto, ki so hrepenele po nji vse
  3 I   |         sta mirno visokega okna, ki je bilo zagrnjeno samo napol
  4 I   |   perotnice na glavi usmiljenke, ki je sedela prav blizu okna
  5 I   |      veliko podobo Matere božje, ki je segala od stropa do oltarja.
  6 I   |        glavi velike zelene kače, ki se je vila okoli zemlje,
  7 I   |        bolj kakor žarki milosti, ki so lili na zemljo, je bil
  8 I   |         blage, na srebrno solzo, ki se je svetila čudovito na
  9 I   |     dotaknila materinega obraza, ki je bil gorak in ves moker.
 10 I   |        se je prestrašila. Tista, ki jo je ogovorila z rezkim
 11 I   |  doteknila tal z bolnimi nogami, ki so tičale v težkih copatah.
 12 I   |    punčka iz cunj. ~Od postelje, ki je stala tik duri, se je
 13 I   |         se je Tina, najstarejša, ki je imela že štirinajst let.
 14 I   |         je prižgala plinovo luč, ki je visela od stropa. Žareča
 15 I   |      bilo lune, ali košček neba, ki se je svetlikal nad črnimi
 16 I   |         je bila na malega brata, ki leži doma, napol razodet,
 17 I   |         Na mater se je spomnila, ki sedi za mizo, pred svetilko,
 18 I   |      kanarček se ji je zasmilil, ki je sedel tam v kletki čisto
 19 II  |      nikoli še ni videla Lojzka, ki se je časih ozrla, da bi
 20 II  |     pogladila si je z roko lase, ki so ji bili padli preko čela
 21 II  |      trepalnic je videla Lojzko, ki se je bila pravkar spačila
 22 II  |           obdrgnjeno od klobuka, ki je visel globoko v obraz. ~"
 23 II  |         bele, ozke roke na Tino, ki je sedela globoko sklonjena,
 24 II  |         zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil v očeh kakor
 25 II  |        pri durih. ~Bolna Katica, ki je ležala na postelji ob
 26 II  |        krčili, prijela je robeč, ki je ležal ob robu postelje
 27 II  |        drobnih koščenih prstkov, ki so se iztegali proti njenemu
 28 II  |   doteknile so se uboge desnice, ki je ležala mrtva na životu... ~"
 29 II  |          za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno
 30 II  |     nerazločen šum -- šum mesta, ki je živelo tam daleč, daleč
 31 II  |      sončnemu življenju naproti, ki je onkraj smrti. Danilo
 32 II  |          vso čudolepo pokrajino, ki je onkraj smrti... ~Malči
 33 III |        zadaj je porivala Rezika, ki je poskakovala na eni nogi;
 34 III |   skrivnostno življenje je bilo, ki je živelo na stenah, vsenaokoli,
 35 III |   življenje; slišala je glasove, ki so prihajali iz neznanih
 36 III |   Anastazijo, sestro nadzornico, ki je prišla časih v sobo ter
 37 III |     kakor pričarane proti durim, ki so se bile že davno zaprle
 38 III |       Jaz pa sem poznala nekoga, ki ni veroval, da je Mati božja,"
 39 III |          Tina na grbavo Brigito, ki je sedela ob postelji, rumen
 40 III |       bilo, zadnja je bila Roza, ki se je zmerom smejala. Šest
 41 III |     zaspala in da me kliče Roza, ki ne more spati, toda glejte,
 42 III |         Na dom je mislila Minka, ki je bila že zdavnaj pozabila
 43 III |             kakor tisti možički, ki vzdigajo roke -- in naposled
 44 III |    Rezika je posegla po kozarcu, ki je bil do polovice poln
 45 IV  |          je zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim.
 46 IV  |     prišle v samo sobo strahote, ki so bile zunaj. Zaprli so
 47 IV  |  odurnega in groznega življenja, ki je bilo prišumelo tako nenadoma.
 48 IV  |         spet same majčkene roke, ki ne morejo storiti žalega,
 49 IV  |      žalega, same majčkene roke, ki dajejo kruha in vode...
 50 IV  |          črnih rok, dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni pač
 51 IV  |          pa je trkalo življenje, ki je živelo zunaj v svoji
 52 IV  |        je bilo prišlo življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji
 53 IV  |      veliki mirni reki tam gori, ki se je že pokrivala s svetlim
 54 IV  |        in kakor sestra Cecilija, ki je napravljala jaslice ter
 55 V   |         da so mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem. Na gole
 56 V   |       starka skopa in godrnjava, ki je hodila z velikimi koraki
 57 V   |      bila v sobi; mamca je bila, ki sedi za pečjó in pripoveduje
 58 V   |       prijazna je bila svetloba, ki se je razlivala od stropa,
 59 V   |        domačega, veselega sonca, ki ni tako ošabno in gosposko
 60 V   |       kakor ono sonce tam zunaj, ki se zasmeje malokdaj;, to
 61 V   |      trpljenje in uboštvo ljudi, ki so gledali nanje. Vsi vzdihi
 62 V   |         bil teman, samo ob oknu, ki je gledalo z mrkim očesom
 63 V   |         tisto hišo in vse ljudi, ki so bili tam in vse veliko
 64 V   |       črnim zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih,
 65 V   |          se ni ozrla na tablico, ki je bila nad posteljo in
 66 V   |          je bila nad posteljo in ki je bil na nji zapisan dan,
 67 V   |   izgubljen, kakor tica v zraku, ki jo nosi jug preko dežele;
 68 V   |     naokoli in je ugledala Tino, ki je sedela na postelji; zunaj
 69 V   |  ustnicah. Pogledala je na lica, ki so bila bolnordeča, na oči,
 70 V   |         bila bolnordeča, na oči, ki so se svetile kakor v vročici,
 71 V   |     kakor v vročici, na ustnice, ki so bile suhe in razpokane.
 72 V   |          sneg in kjer so ljudjé, ki imajo zle oči in roké nevarne
 73 V   |      Brala je Tina nekoč knjigo, ki so bile v nji pisane podobe.
 74 V   |          preko sončne pokrajine, ki se je širila pred njima,
 75 V   |     nista in ni se zgenila roka, ki je ležala v roki... Tina
 76 V   |    pazljivimi očmi na malenkost, ki bi se ne brigal zanjo, če
 77 V   |    razmišljeno -- kakor človeku, ki gre po cesti in pogladi
 78 V   |  življenja, nasmeh mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"
 79 V   |       dalje, stopil je k Lojzki, ki se je smejala prešerno,
 80 V   |      smejala prešerno, k Tončki, ki je strmela srepo z velikimi
 81 V   |       kakšen je pač obraz njega, ki stoji pred njo. Tako je
 82 V   |          podoba je oživela! Oči, ki so gledale prej sanjavo
 83 V   |       rdela, zgenila se je roka, ki je ležala v roki, telo se
 84 V   |          šinila senca življenja, ki je minilo. Ozrla se je na
 85 V   |       prokletih nogah, po prsih, ki so bile še polotroške in
 86 V   |         predpasnikom, po obrazu, ki je bil surov in kmečki,
 87 V   |        in da leži tam nag otrok, ki mu režejo v meso z ostrim
 88 V   |         je spoznala lepo žensko, ki je sedela pod kostanjem,
 89 V   |          je slišala Tina besede, ki so jih izgovarjale ustnice
 90 V   |     sestra Cecilija in zdravnik, ki se je smejal blagohotno. ~"
 91 V   |        Cecilija in sestra Agata, ki je bila prišla iz sosednje
 92 VI  |         strnile. ~Videla je dom, ki je bil lep, pač lepši od
 93 VI  |      okno, izza težkih zastorov, ki so segali do tal. V kotu
 94 VI  |        je položil na njeno nogo, ki se je stiskala k njemu. ~"
 95 VI  |            je odgovorila Lojzka, ki je ležala na blazinastem
 96 VI  |          in služkinja je ostala, ki je bila grda in čemerna.
 97 VI  |         se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na zofi, že slečena
 98 VI  |      njegovih tista kaplja krvi, ki je bila šinila vanje. Suha
 99 VI  |          je in je slačil punčko, ki je ležala v njegovem naročju
100 VI  |    obadva sta se vračala na dom, ki je bil do vrha oskrunjen
101 VI  |        iz sobe pijanega človeka, ki je bil ranjen z nožem. Petero
102 VI  |       delal je ves dan in denar, ki ga je zaslužil, je dal materi.
103 VI  |          šla počasi proti očetu, ki je stal ob steni in se je
104 VI  |        debela, neokretna ženska, ki je bila zmerom umazana in
105 VI  |     mislila je na onega človeka, ki ni veroval, da je Mati božja
106 VI  |         in grbava, kakor starka, ki je šla mimo in je gledala
107 VII |    procesija je bila. Vsi tisti, ki jih je bilo življenje s
108 VII |           na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem
109 VII |         in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je bil podelil, je
110 VII |         vsa oskrunjena bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno življenje
111 VII |  zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi
112 VII |        in so gledali zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem
113 VII |          tisto noč ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo;
114 VII |        komaj je razumelo radost, ki je kipela do vrha; komaj
115 VII |          tudi brezštevilne luči, ki so jih bili prižgali angeli
116 VII |          bili prižgali angeli in ki so plamtele pobožno tam
117 VII |      bile majhne pisane svečice, ki so gorele s tankimi visokimi
118 VII |   visokimi plameni. Zlati angel, ki je visel od stropa, se je
119 VII |        se je tudi velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim
120 VII |   Zaspati niso mogle dolgo; vse, ki so mogle iz postelje, so
121 VII |         božja, mali ubogi Jezus, ki je ležal v jaslicah, in
122 VII |         v jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam -- vse je
123 VII |          kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes; nato
124 VII |       luč in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti... ~Predno
125 VII |        snega tam zunaj, od neba, ki je bilo jasno in posuto
126 VII |       razločevala je tudi glave, ki so se premikale na vzglavju.
127 VII |    izžela iz tega suhega telesa, ki je komaj še kaplja krvi
128 VII |         nekam, gorko je v dušah, ki sanjajo. Ure potekajo, tema
129 VII |          toplih lic in tudi las, ki so padali na čelo... ~Nato
130 VII |        bili znani. To je Tončka, ki gleda veselo z velikimi
131 VII |   slepimi očmi, in tam je Malči, ki ima tako nežen, majhen obraz
132 VII |       jabolkih, po svežem zraku, ki je bil zunaj in po tujih
133 VII |         po tujih ljudeh. Darove, ki so jih prinesli tuji ljudje
134 VII |      natanko od nebogatih darov, ki jih je bil razpoložil ponoči
135 VII |          angel okoli drevesca in ki so bili slajši in so dišali
136 VII |  svobodnem in zdravem življenju, ki je zunaj. Tako je lagalo
137 VII |       lagalo lepo rdeče jabolko, ki ga je prinesel, tudi pomaranča
138 VII |        tudi pomaranča je lagala, ki jo je bil kupil za denar
139 VII |      svojih prs, v svežem zraku, ki je dihal iz oblek, so prinesli
140 VII |        življenja dih, življenja, ki je tam zunaj in v njih samih,
141 VII |     samih, pustega, zlobnega, in ki so ga bili našemili v pustno
142 VII |              Prišli so k Tončki, ki je čakala v strahu in tudi
143 VII |       umilo lica prijazno sonce, ki je bilo zunaj... ~Tako se
144 VII |        trpljenjem obloženi; oni, ki so stopali težko, hrbet
145 VII |       globoko sklonjeno; in oni, ki so hodili pokonci in čijih
146 VII |       podlega življenja; berači, ki so omahovali v cunjah, obraze
147 VII |        in so nosili darove onim, ki so bili čisti in so živeli
148 VIII|          je stala ob oknu. Roke, ki so jo božale po licih, še
149 VIII|        toplejši so bili poljubi, ki jih je čutila na licih;
150 VIII|         zidu. Poznala je korake, ki so se bližali. ~"Prišel
151 VIII|   svetilo se je kakor življenje, ki je bilo nekoč, v polpozabljeni
152 VIII|    polpozabljeni preteklosti, in ki bo nekdaj, zato ker srce
153 VIII|        se povrne v sončne kraje, ki so jo pozdravljali od daleč,
154 VIII|        bil imeniten človek; vsi, ki so prihajali, so govorili
155 VIII|     drobnim, hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka bala, ni
156 VIII|         bil pač imeniten gospod, ki je imel pravico, da je delil
157 VIII|        stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeče bela,
158 VIII|         in mirna v njenih rokah, ki so se tresle, ležala ji
159 VIII|       grde in grozne skrivnosti, ki jih komaj sluti in hi govore
160 VIII|          da je razcapana ženska, ki prodaja pomaranče po hišah. "
161 VIII|         se je spomnila na ljudi, ki so prihajali v očetovo sobo;
162 VIII|     inštitutu novo prijateljico, ki je bila bolj vesela, bolj
163 VIII|        je bilo polno skrivnosti, ki se jih je bala in ki so
164 VIII| skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so
165 VIII|         so skale, ali je drevje, ki je okamenelo in se ne gane
166 VIII|        Ali slišala je vsak glas, ki je prišel iz srca; kadar
167 VIII|        prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec. Oče se je
168 VIII|        ne klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile
169 VIII|         čist in ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako
170 VIII|        in ljubezniv kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor
171 VIII|          blizu in kakor zvonovi, ki jih je slišala časih od
172 VIII|        slišala časih od daleč in ki so jo vabili... Daleč je
173 VIII|        ko je začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako
174 VIII|         bil kakor krik kanarčka, ki je bil butil ob okno in
175 IX  |        kakor gledajo oči starca, ki je opravil z življenjem...
176 IX  |      zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. In mati
177 IX  |        kanarček. Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje... ~
178 IX  |        na spómlad ven..." Malči, ki je sedela, se je naslonila
179 IX  |         bila še prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi --
180 IX  |           naravnost proti cilju, ki je bil določen od nekdaj
181 IX  |         bil določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila.
182 IX  |      nekoč na "drugo življenje", ki je pravila mati o njem,
183 IX  |          in se je ozrla na nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila... ~
184 IX  |      nikoli. Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno in toplo,
185 IX  |          toplo, na veselo sonce, ki se je smejalo in je hodilo
186 IX  | zmagoslavnega pričakovanja! Vse, ki so mogle iz postelje, so
187 IX  |       sonce! Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli? Ni ga
188 IX  |        srcih je bila trdna vera, ki je čakala uresničenja. Kadar
189 IX  |    sladke pravljice poletni dom, ki je bil pod resničnim soncem,
190 IX  |         pozno v noč o pravljici, ki se uresniči, in sanjale
191 IX  |       zelenju, o visokem drevju, ki se ziblje v vetru, o rožah,
192 IX  |         ziblje v vetru, o rožah, ki sanjajo. In od drevja so