Part

  1 I   |      kakor pričarane nanje, bilo jo je groza in stiskala se
  2 I   |      vila okoli zemlje, objemala jo trikrat v strašnem in gnusnem
  3 I   |        je ime?" ~"Malči."  Vzela jo je v naročje in jo je nesla
  4 I   |         Vzela jo je v naročje in jo je nesla k prazni postelji
  5 I   |         se ozrla na mater; život jo je bolel od dolge poti,
  6 I   |         bilo, da mati joka, sram jo je bilo, ker so gledali
  7 I   |        Mati je vstala, poljubila jo je na obraz; Malči je zasrbelo
  8 I   |      materinih solza, spreletelo jo je in vzdignila je roko,
  9 I   |        je prestrašila. Tista, ki jo je ogovorila z rezkim glasom,
 10 I   |          buknil po sobi. ~"Pusti jo no, Lojzka!" se je oglasil
 11 I   |       malo privihan. ~"No, pusti jo, Lojzka!" ~Spustila se je
 12 I   |       prepaden in bled, kadar so jo dražile: "Rezika, mati pride
 13 I   |      juhe. ~"Ali je juha dobra?" jo je vprašala Lojzka in se
 14 I   |    Vztrepetala so ji lica, kadar jo je pobožal sončni žarek. ~"
 15 I   |        si videla zunaj, Tončka?" jo je vprašala Lojzka. Tončka
 16 I   |          v novi postelji, bolela jo je glava in tudi rana na
 17 I   |       glava in tudi rana na nogi jo je skelela; zarezalo je
 18 I   |      tiščala odejo k sebi; strah jo je bilo. Zgenilo se je časih
 19 I   |        in se nategale, zaskelelo jo je v očeh. Spomnila se je
 20 I   |         smehljajoč obraz. Tončka jo je božala po laseh, po čelu,
 21 I   |        je malo ozrla, spreletelo jo je toplo in trudno, oči
 22 I   |         lahko kakor perotnice so jo nosile noge. ~
 23 II  |          je bilo zapisano, da so jo bili prinesli v hišo pred
 24 II  |      splezati do obraza. Pobožal jo je po licih in njen drobni
 25 II  |          lica. Plaho in začudeno jo je pogledala mati; nič nista
 26 III |           Tresla se je, zabolelo jo je v glavi, nagnila se je
 27 III |      Smrt je bila v sobi, vse so jo čutile, ali ni bila žalostna
 28 III |      strašna ni bila; poznale so jo kakor Anastazijo, sestro
 29 III |    trepalnice, ali še zmerom sem jo videla tako natanko, kakor
 30 III |       Bog se usmili. Zagrebli so jo in jokalo je, ko so sipali
 31 III |          Če sem se vzbudila, sem jo slišala in slišala sem jo
 32 III |        jo slišala in slišala sem jo še v spanju, kakor da bi
 33 III |      njeno roko daljši papir ter jo tako osleparila. Tiščala
 34 III |      odru? -- Oh-oh-oh! Nesli so jo možje, težko, dolgo in široko
 35 III |          blagoslovljeno svečo in jo je postavila na mizico poleg
 36 IV  |          je gledala, kakor da bi jo hotel oče udariti s pestjó
 37 IV  |      držal je Katico za roko, da jo je bolelo. Sestra Cecilija
 38 IV  |          se ji je in čudno strah jo je bilo. Okrenil se je nenadoma
 39 V   |      bila tvoja mladost? Zazeblo jo je, lica so se ji zgrbila
 40 V   |        je zgodilo v povesti, ter jo povede s seboj. Mraz je
 41 V   |      premika, da namiguje. Groza jo je bilo, glavo je klonila
 42 V   |         tudi jokala ni; ovladalo jo je naposled nekaj sladkega,
 43 V   |      zgrabili njeno posteljo ter jo nesli dol po visokih ozkih
 44 V   |      visokih ozkih stopnicah ter jo položili na dvorišče, na
 45 V   |         tako droban in mrzel, da jo je zbadal v lice, v roke
 46 V   |          je je zaželela in obšla jo je ob tej želji neznana
 47 V   |          cunjasto obleko in bilo jo je sram. Ali ko se je ozrla
 48 V   |        zgrabili so postelj in so jo vzdignili; zgenila je nalahko
 49 V   |      snežinka na oko, spreletelo jo je in vse je izginilo, ni
 50 V   |        na nji zapisan dan, ko so jo bili prinesli. Bilo je že
 51 V   |           kakor tica v zraku, ki jo nosi jug preko dežele; ali
 52 V   |       nekaj čudovitega; pobožala jo je po licih, po laseh bela
 53 V   |       njenih prsih... Pozdravilo jo je tisto življenje, kjer
 54 V   |      prvikrat in ko je šel mimo, jo je pobožal po licih in po
 55 V   |          njenem godu je bilo, ko jo je pobožal prvikrat; njeno
 56 V   |        ti je ime?" je prašal, ko jo je ogovoril prvikrat. "Kako
 57 V   |           ustnice, pritisnila bi jo na prsi... ~Sestra Cecilija
 58 V   |      komaj vzcvelih prsih. Obšlo jo je, da bi se razpraskala,
 59 V   |          ne bo nič... no, nesite jo dol!" ~Tina se je zavedla.
 60 V   |          sta prijeli Tino in sta jo nesli dol. Malči je sedela
 61 VI  |        sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil na ustnice in
 62 VI  |          bušila kri v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj,
 63 VI  |         ničesar. Ali kakor da bi jo razodeval hudoben duh, je
 64 VI  | polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je žgalo, ali v životu ji
 65 VI  |     odeta. Oče se je zasmejal in jo je prijel za roko. ~"No,
 66 VI  |        šinila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je bližje
 67 VI  |       krvi. Objel jo je, posadil jo je bližje k sebi, posadil
 68 VI  |        bližje k sebi, posadil si jo je naposled v naročje. In
 69 VI  |       bila čisto oči, zato da bi jo videl oče in da bi se prestrašil --
 70 VI  |         ni hotela z njima; če bi jo hoteli odvesti siloma, bi
 71 VI  |         mater vsi po vrsti in so jo poljubovali, in mati je
 72 VI  |     prikazale gole roke in Franc jo je objel in jo je poljubljal
 73 VI  |          in Franc jo je objel in jo je poljubljal in tudi ona
 74 VI  |   drugega kakor: "No! no!" On pa jo je prijel in jo je sunil
 75 VI  |            On pa jo je prijel in jo je sunil v drugo sobo, nič
 76 VI  |     vrnili do noči. Zaklenili so jo v sobo in ležala je na postelji
 77 VI  |     domov. Prišla je mati, da bi jo vabila, Malči pa se je skoro
 78 VI  |         ni bil več dom; strah bi jo bilo, če bi ležala tam na
 79 VI  |        in kadar je šla z doma in jo je spremljal mladi gospod,
 80 VI  |      Malči ni mogla zaspati, ker jo je skelela rana in takrat
 81 VII |          pomaranča je lagala, ki jo je bil kupil za denar siromaka,
 82 VII |          lepih reči. Gladka roka jo je pobožala po licih, sklonil
 83 VII |     sklonil se je nekdo k nji in jo je poljubil na ustnice,
 84 VII |          ustnice, zaščegetali so jo vlažni brki in vsa se je
 85 VIII|       stala ob oknu. Roke, ki so jo božale po licih, še niso
 86 VIII|    pojdeš z njim!" ~Poljubile so jo brkaste ustnice, dišeče
 87 VIII|     povrne v sončne kraje, ki so jo pozdravljali od daleč, kadar
 88 VIII|          se ni brigal nič, božal jo je in poljubljal samo tedaj,
 89 VIII|     skoro čisto pozabil nanjo in jo je prepustil služkinjam.
 90 VIII|      roke! je šepetala Lucija in jo je poljubljala na rame,
 91 VIII|        kadar sta bili sami doma, jo je Marija pestovala, slačila
 92 VIII|        Marija pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole
 93 VIII|         sencih in čelu. Stiskala jo je tako tesno k sebi, da
 94 VIII|         je tako tesno k sebi, da jo je dušila, in kadar sta
 95 VIII|      Marija je prosila, nekoč pa jo je udarila, ugriznila jo
 96 VIII|         jo je udarila, ugriznila jo je v roko, da se je prikazala
 97 VIII|         sunila roko stran, kadar jo je zabolelo. Marija je časih
 98 VIII|        jokala. Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila z vso
 99 VIII|       pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila na ustnice.
100 VIII|         Lucija se je sklonila in jo poljubila na prsi, da je
101 VIII|          z mirnim glasom; minila jo je prva osuplost in vzdignila
102 VIII|       bilo je Tončki kakor da bi jo videla, kako se je okrenila
103 VIII|          se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so bile
104 VIII|         je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril osorno: "Kaj
105 VIII|        stopila k Tončki, stresla jo je in je kričala: "Tvoj
106 VIII|         druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo... Vse
107 VIII|       Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; njegova
108 VIII|     Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo
109 VIII|          je bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil
110 VIII|          sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka
111 VIII|        roke, ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla
112 VIII|      zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je,
113 VIII|       Nato je stopil k Tončki in jo je sunil v kot; postal je
114 VIII|         In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila se
115 VIII|        grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi;
116 VIII|     veseli glasovi; vzdignile so jo v naročje materinske roke
117 VIII|          časih od daleč in ki so jo vabili... Daleč je bil dom. -- ~
118 VIII|        je začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako kakor
119 IX  |         življenjem... Spreletelo jo je bilo prvi večer in zajokala
120 IX  |         iz drugega sveta; videla jo je kakor skozi motno zagrinjalo,
121 IX  |        je časih mater za roko in jo je stisnila v obe svoji
122 IX  |      svoji tenki koščeni roki in jo je privila k sebi -- ubogo,
123 IX  |      trudno, delavsko roko. Nato jo je izpustila, ni se zavedla
124 IX  |         na čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla je mater
125 IX  |       jokajte. Veseli bodite, da jo Bog pokliče k sebi. Tako
126 IX  |         Kmalu ko je bila prišla, jo je ugledala in se je hitro
127 IX  |   naslonila na vzglavje, tako so jo vzburile te besede. Takrat
128 IX  |          sobi -- ali tisti večer jo je poklicala. Žalostna je
129 IX  |          je sopla. In vse oči so jo prosile: "Daj, Malči, umri!"
130 IX  |       Malči prebudila. Pogladila jo je po čelu, obrisala ji
131 IX  |          tihotapsko, kakor da bi jo hotele prevariti in jo ostaviti
132 IX  |        bi jo hotele prevariti in jo ostaviti samo... Zašumelo
133 IX  |        mogoče vzdigniti... Tedaj jo je prvikrat obšel nemir,
134 IX  |    slišala materin jok... ~Obšel jo je nemir, ker se ji je zazdelo,
135 IX  |        so se zibali vozovi in so jo uspavali... ~Vesela procesija