Part

  1 I   |      meso, ustnic ni bilo več, ne nosa in jezik je lizal po
  2 I   |    mater do duri. ~"Nikoli več ne pride odtod!" je rekla mati
  3 I   |        naravnost v Malči. ~"Pa ne misli, da boš imela vina,
  4 I   |       je tako pomikala naprej, ne da bi se doteknila tal z
  5 I   |           Rezika, daj mi vode, ne morem tja z roko." ~Nekoliko
  6 I   |       životom naprej in nazaj, ne od desne na levo in opirala
  7 I   |      je hudobna... Ti, še juhe ne boš imela; le glej!" ~Obraz
  8 I   |   ljudem nerazumljivega. ~"Ali ne veš, da imamo spet novo?
  9 I   |      bi poklicala mater, bi je ne slišala, nihče na svetu
 10 I   |  slišala, nihče na svetu bi je ne slišal... Začela je moliti,
 11 I   |     Malčinih las. ~"Malči, ali ne spiš?" ~Malči se je ozrla,
 12 I   |        po mokrem obrazu. ~"Nič ne jokaj, Malči!" ~In hotela
 13 I   |      lepega in veselega. ~"Nič ne jokaj, -- jutri bo nedelja..." ~
 14 II  |   žarki na njem. ~"Sonce sije; ne bo jih veliko." ~"Kaj mislite,
 15 II  |       da to pozemsko trpljenje ne traja dolgo. Kmalu, kmalu
 16 III |      je zastokala, kakor da bi ne mogla spati. Mene je bilo
 17 III |        ker ni mogla premakniti ne nog ne rok; noge je imela
 18 III |        mogla premakniti ne nog ne rok; noge je imela čisto
 19 III |        in da me kliče Roza, ki ne more spati, toda glejte,
 20 III |   globokim, razumnim glasom. ~"Ne tako! Ugibajmo! -- Rezika,
 21 III |    bilo v mislih, da bi katera ne ugledala pod njeno roko
 22 III |     zibala, kakor v zibki! Ej, ne jokajta, saj je lepo zunaj,
 23 III | vprašala Lojzka iz postelje. ~"Ne še!" je odgovorila Rezika
 24 III |      šla k Minki. ~"Minka, ali ne spiš? Ali bi rada vode?" ~
 25 IV  |   vidiš, da ti dajem vode! Kaj ne maraš vode?" ~Hanzek se
 26 IV  |      mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo. ~Ali kakor
 27 IV  |      ni otresel in tudi strahu ne. Zgenilo se je kdaj, oglasilo
 28 IV  |    kakor človek, samo govoriti ne more. Zdelo se ji je, da
 29 IV  |    spet same majčkene roke, ki ne morejo storiti žalega, same
 30 IV  |    tuje bonbone, toda kanarček ne bi smel. ~Veliko grozo je
 31 IV  |        oče tako majhen, nič ti ne stori hudega!" ~Kanarček
 32 IV  |     oči buljijo v mrzli grozi, ne morejo prositi... ~"Ne boj
 33 IV  |         ne morejo prositi... ~"Ne boj se, Hanzek!" ga je tolažila
 34 IV  |      od velike bojazni."Nič se ne boj, saj sem jaz pri tebi!"
 35 IV  |      na žganju? Da ji še solda ne dam, da tepem otroke? Da
 36 IV  |          No, sestra milostiva, ne glejte me tako, nisem prišel
 37 IV  |   hudoben, otroci, nič me tako ne glejte!" Začivkalo je, zastokalo. ~"
 38 IV  |    hotela je izpregovoriti... "Ne kanarčka, kanarčka nikar!"
 39 IV  |     Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je
 40 IV  |        ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je prihajala
 41 IV  |     padel je z drevesa, ker še ne more leteti, siromak!" ~
 42 IV  |        maral njene ljubezni. ~"Ne znaš ga pitati!" je dejala
 43 IV  |    bilo ničesar več, niti okna ne... ~Niso se več zmenile
 44 IV  |     mostovž. ~Tako je poginil; ne žalosti ne spomina ni bilo
 45 IV  |    Tako je poginil; ne žalosti ne spomina ni bilo po njem. ~
 46 V   |   razume te besede; nikoli jih ne pozabi več in žalostno je
 47 V   |        koš, poseže vanj... ali ne prihaja tam? Zgenilo se
 48 V   |       zidu, ziblje se, ziblje, ne približa se... Starka prijazna,
 49 V   |       je izginilo, ni bilo več ne dvorišča ne tujih obrazov,
 50 V   |        ni bilo več ne dvorišča ne tujih obrazov, ničesar ni
 51 V   |    sanje je njegovo potovanje, ne čuti nog ne samega sebe,
 52 V   | njegovo potovanje, ne čuti nog ne samega sebe, ne gleda naprej,
 53 V   |       čuti nog ne samega sebe, ne gleda naprej, ne ozira se
 54 V   |  samega sebe, ne gleda naprej, ne ozira se nazaj, veselo izgubljen,
 55 V   | prehodil je bil neizmerno pot, ne da bi bil živel; oči so
 56 V   |        kopali v snegu. ~"Zakaj ne spiš, Tina?" ~"O Malči,
 57 V   |        visokih, ozkih stopnic, ne temnega dvorišča, obzidanega
 58 V   |       tisto življenje, kjer ni ne visokih, ozkih stopnic,
 59 V   |        visokih, ozkih stopnic, ne temnega dvorišča, obzidanega
 60 V   |       in gorak, se je bala, da ne pride; želela si je neprijaznega
 61 V   |      nizkih, sivih oblakov, ko ne vé človek, kam bi se obrnil
 62 V   |    očmi na malenkost, ki bi se ne brigal zanjo, če bi se mu
 63 V   |  tistih visokih ozkih stopnic, ne mračnega dvorišča, obzidanega
 64 V   |   stresla bi se železna vrata, ne odklenila bi se nikoli.
 65 V   |         duša jih ni slišala in ne razumela. Pričela je znova,
 66 V   |      tam je življenje, kjer ni ne tistih strašnih stopnic,
 67 V   |       tistih strašnih stopnic, ne mračnega dvorišča, obzidanega
 68 V   |        Neumni otrok!... Hudega ne bo nič... no, nesite jo
 69 VI  |       šla domov za praznike. ~"Ne!" je odgovorila Lojzka tako
 70 VI  |       Kako pa je z nogami? Kaj ne bo nikoli boljše? Kaj pravi
 71 VI  |        izvrši, kakor da bi nič ne bilo, oko se ne ozre na
 72 VI  |      da bi nič ne bilo, oko se ne ozre na grde rane... Ženska
 73 VI  |       šla za praznike domov. ~"Ne!" je odgovorila Lojzka in
 74 VI  |   Lojzka?" je vprašala mati. ~"Ne maram!" je odgovorila Lojzka,
 75 VI  |      Zašepetal je gospod: "Ali ne bi bilo boljše, če bi...
 76 VI  |       se je zasmejala. ~"Otrok ne vidi nič... ne govori nič..." ~
 77 VI  |           Otrok ne vidi nič... ne govori nič..." ~Sedela je
 78 VI  |       odela preko glave, da bi ne videla ničesar. Ali kakor
 79 VI  |       dalje, punčka, nič se me ne boj!" ~Komaj se je malo
 80 VI  |  postala je roka, oči strme in ne vidijo ničesar, mirno kapajo
 81 VI  |        tam na stari zofi in bi ne mogla zaspati in bi poslušala
 82 VI  |      solze iz njenih oči, tudi ne vzdiha iz njenih ust; celo
 83 VI  |     prijela za glavo. "Tako bi ne mogla več dolgo, Malči...
 84 VI  |      in vse se ustavi, roka se ne gane več, kakor od svinca
 85 VI  |        drugače, Malči; še leto ne več, manj ko leto, in to
 86 VI  |        jutri, se mi zdi. Potem ne ostanemo tukaj, Malči. V
 87 VI  |  zajokala na glas. "Nikoli več ne pride, nikoli več!" -- In
 88 VII |     ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo; komaj je razumelo
 89 VII |       ni jaslic, tudi drevesca ne, nič luči, ne veselja. Sami
 90 VII |    tudi drevesca ne, nič luči, ne veselja. Sami otroci so
 91 VII |        o drevescu. Kakor da bi ne videli, kako se že sveti
 92 VII | razločni, tihi angeli, noge se ne dotikajo tal... ~Vstala
 93 VII |       nizkotne sreče, da bi mu ne gledali ostudne in strašne
 94 VII |    Lojzka in se ni brigala več ne za damo, ne za gospoda,
 95 VII |        brigala več ne za damo, ne za gospoda, niti ozrla se
 96 VII |      oskrunjena in uboga in da ne sodita drugam, nego ven
 97 VIII|       se preselili, zato da bi ne prišla v goste. Marija je
 98 VIII|         ali reči ni hotela, da ne hodi z njo, zato ker ji
 99 VIII|      ni hotela dotekniti; tudi ne zvečer, kadar ni bilo več
100 VIII|      moje prsi... ali bele so, ne tako rjave in velike, kakor
101 VIII|    mogla izpregovoriti besede, ne pozdraviti. Govoril je plah
102 VIII|      zmerom te imam rada, zato ne glej tako zlovoljno, zasmej
103 VIII|   pomaranče po hišah. "Nikogar ne ljubim razen tebe. Hudo
104 VIII|        drugih dovolj... in jaz ne maram nič več, ne maram
105 VIII|       in jaz ne maram nič več, ne maram več, nič več!" Govorila
106 VIII|  drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge se tresejo
107 VIII|    tresejo in se napotijo tja, ne morejo drugam, zato ker
108 VIII|        ni bilo pri meni, nisem ne žena njegova, ne dekla...
109 VIII|         nisem ne žena njegova, ne dekla... Vpričo mene se
110 VIII|       pa tožiš? Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram
111 VIII|        k sebi; Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove
112 VIII|  Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove roke, ki
113 VIII|       doma!" je dejal oče. "In ne spodobi se, da bi bila v
114 IX  |   izpustila, ni se zavedla več ne sočutja, ne matere in je
115 IX  |        zavedla več ne sočutja, ne matere in je gledala skozi
116 IX  |      solzen in plašen. Kako bi ne poznala matere? Govoriti
117 IX  |        je štrlel kakor kljun. "Ne jokajte, gospa, ne jokajte.
118 IX  |     kljun. "Ne jokajte, gospa, ne jokajte. Veseli bodite,
119 IX  |       nji, zato ker se je niso ne bale in je tudi ljubile
120 IX  |    bila in ni razumela in tudi ne mislila, odkod žalost... ~
121 IX  |     priganjal. "Urno, urno, da ne zamudimo vlaka!" Urno, urno
122 IX  |        že v cvetju." -- "Zakaj ne umrje?" -- "Jutri morda...
123 IX  |      nedelje še počakamo in če ne umrje, pojdemo." -- Malči
124 IX  |  zjutraj sestro Cecilijo: "Kaj ne pojdem z vami?" -- "Seveda
125 IX  |    Nikoli ni mislila Malči, da ne pojde z njimi, niti za trenotek
126 IX  |  spoznala mater, tudi če bi se ne ozrla. Ob pravem času je