Part

  1 I   |  telesom križanega Kristusa, ki še ni bil nagnil glave in je
  2 I   |       so bile v njenih laseh in še bolj bel je bil njen obraz.
  3 I   |     zdelo se ji je, kakor da ga še nikoli prej ni videla; širok
  4 I   |        je gledala po sobi. Samo še časih je smuknil k nji radoveden,
  5 I   |       Rezika, zakaj bilo jih je še dvoje; služila je vsem,
  6 I   |             Mrak je legel, samo še visoko ob stropu so se svetili
  7 I   |        Lojzka je hudobna... Ti, še juhe ne boš imela; le glej!" ~
  8 I   |       sunkoma, samo šepetale so še. ~Sestra Cecilija je stala
  9 I   |       od nikoder. Zašepetalo je še kdaj nalahko, kakor da bi
 10 I   |         jutri bo nedelja. Komaj še se je malo ozrla, spreletelo
 11 II  |    zavitega v papir, ali nikoli še ni videla Lojzka, ki se
 12 II  |         dama rokavice, stala je še pri durih ter se ozirala
 13 II  |         Malči. ~"Ah, glej, tebe še nisem videla! Kako ti je
 14 II  |         stresel in se je tresel še ves čas, ko so stopale mimo
 15 II  |  Miklavž... Meni je dolžna meso še od lanskega leta, še od
 16 II  |       meso še od lanskega leta, še od lanskega leta... Takrat
 17 II  |        leta... Takrat smo imeli še staro prodajalnico, no,
 18 II  |            Ostanite... ostanite še do šestih!"... ~Po sobi
 19 II  |       rokama. Toda ustnice, vse še prestrašene, so se veselo
 20 II  |       so velika vrata; od daleč še je prihajal moten, nerazločen
 21 II  |         se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo oko. Veliko
 22 III |     maši zadušnici. Noč je bila še, ko so vstajale, luč je
 23 III |        vsa resna in zamišljena; še petero jih je bilo zadaj;
 24 III |     obrazih se pozna trpljenje, še se niso posušile solze na
 25 III |        leti... Imele smo takrat še Olgo, ležala je na oni strani
 26 III |      molila... in suha je bila, še bolj suha od mene, pa je
 27 III |       Olge na postelji. Tema je še bilo, ko je prišla sestra;
 28 III |       bila podobna, Malči, samo še bolj majhna je bila. Čisto
 29 III |        so lezle trepalnice, ali še zmerom sem jo videla tako
 30 III |         imela čisto odprte oči; še bolj svetlo je bilo. Svetlo
 31 III |          Nato smo se vračali in še zmerom je deževalo, trkalo
 32 III |         ko smo že vse spale, je še zmerom govorila in se je
 33 III |       slišala in slišala sem jo še v spanju, kakor da bi zvonilo.
 34 III |       bila in suha, komaj se je še videla iz postelje in njene
 35 III |       mati! Morda je vzdihovala še na odru? -- Oh-oh-oh! Nesli
 36 III |         je skočila iz postelje, še pol v sladki omotici. ~Pred
 37 III |  omotici. ~Pred jaslicami se je še zmerom zibal ubogi mali
 38 III |        Lojzka iz postelje. ~"Ne še!" je odgovorila Rezika zaspano,
 39 III |        se je spremenilo, zmerom še je bilo svetlo in bleščeče,
 40 III |       je poklicala." ~Niso bile še oblečene in umite, ko je
 41 IV  |         kanarčka. Ves majhen je še bil in neumen in zmerom
 42 IV  |         je bilo strah; tudi pel še ni nič. ~"Babica je!" je
 43 IV  |        je umiril; samo časih je še malo poškilil, nezaupen
 44 IV  |      nezaupen je bil; ni se bil še privadil vseh peterih prstov
 45 IV  |        se je umiril, malo se je še stresel, pobrskal s kljunom
 46 IV  |       komaj iz kletke. Morda je še ostalo kaj v tem, v onem
 47 IV  |     ljudi in dolgočasni so bili še bolj nego drugače. Malči
 48 IV  |    življenje tam zunaj. Ni bilo še potrkalo in že je bil v
 49 IV  |      udariti s pestjó in zmerom še je držala roko pred obrazom.
 50 IV  |        zapijem na žganju? Da ji še solda ne dam, da tepem otroke?
 51 IV  |             Nič?... Katica, no, še zmerom se me nisi privadila..." ~
 52 IV  |         na vzglavje, malo se je še stresel in je umrl... ~Tako
 53 IV  |        za nikogar. Zelo mlad je še bil, niti zobati še ni mogel
 54 IV  |     mlad je še bil, niti zobati še ni mogel in treba bi ga
 55 IV  |     kuštrav je bil in grd; repa še imel ni, perje mu je viselo
 56 IV  |         padel je z drevesa, ker še ne more leteti, siromak!" ~
 57 IV  |        Komaj za palec visoko je še poskočil -- ali glej, že
 58 IV  |         bila vsa ranjena, komaj še se je poznalo, kjer so oči
 59 V   |    gledali nanje. Vsi vzdihi so še ostali na stenah, vse težke
 60 V   | zatonilo je; kar je bila videla še pravkar jasno pred sabo,
 61 V   |        od daleč so gledale samo še milosti in usmiljenja polne
 62 V   |     zoprna, komaj se je zgenilo še kdaj sočutje. "Če ti ni
 63 V   |        in ko je šel, se je ozrl še enkrat po sobi; z žarečim
 64 V   |     Tina ga je videla pred sabo še zmerom in je čutila njegovo
 65 V   |         napeto obleko... Takrat še ni ozrl na Tino, ni je niti
 66 V   |     nogah, po prsih, ki so bile še polotroške in so se pač
 67 V   |     vztrepetala in tresla se je še zmerom; tresel se je ves
 68 V   |    groza je bila v njenih očeh: še so naokoli mrtvaške stene,
 69 VI  |                             VI  Še malo dni je bilo do Božiča.
 70 VI  |      tanke, na glavi je bilo le še malo las, skrbno počesanih
 71 VI  |          sklonila se je k njemu še bližje, glava se je pritisnila
 72 VI  |       ali predno so zaspali, so še kartali, razgovarjali se
 73 VI  |         sobo, nič ni govoril in še duri ni zaprl za sabo. Ko
 74 VI  |         smejala in se je čudila še zmerom: "Kakšen človek!
 75 VI  |    tedaj, tisti večer, ko se je še dremotno svetilo visoko
 76 VI  |    zmerom dalj v daljavo, komaj še so ga videle v megli oči.
 77 VI  |       gospodom v izbico. Tam so še žvenketale čaše, čulo se
 78 VI  |         oči so bile malo rdeče, še zaspane, ustnice so bile
 79 VI  |        Kmalu bo drugače, Malči; še leto ne več, manj ko leto,
 80 VI  |         se je vrnila, je jokala še zmerom; tudi Malči samo
 81 VI  |        šla odpirat duri; zmerom še je slonela časih na večer
 82 VI  |         v njenem spominu je bil še dom, v njenem srcu ga ni
 83 VII |      luč; oblačile so se hitro, še v polsanjah in molčé, nato
 84 VII |     mogla prinesti nič drugega; še to, glej, Katica..." Katica
 85 VII |         mislila povedati mati: "Še to, glej, Katica, sem si
 86 VII |      suhega telesa, ki je komaj še kaplja krvi v njem. Zato
 87 VII |         in vse je bilo pred njo še bolj jasno, čisto telesno.
 88 VII |          sem mislila, da stopim še k tebi, ker je pri tebi
 89 VII |   pobožam." Sklonila se je mati še nižje, doteknila se je z
 90 VII |        Katice bolnih rok, potem še njenih toplih lic in tudi
 91 VII |        narahlo zaprle. Časih je še zašumelo na posteljah, zašepetalo;
 92 VII |    gostje koj po kosilu. Nikoli še jih ni bilo toliko in vsi
 93 VII |       bile njene oči, ali srce, še komaj dozorelo, je bilo
 94 VIII|       ki so jo božale po licih, še niso bile zelo tople, ali
 95 VIII|      preteklosti; samo sveče je še videla, kako so gorele z
 96 VIII|     stranke vas pustimo za zdaj še pri miru..." Nikoli ni bil
 97 VIII|         se je zasmejala. "Udari še enkrat, Lucija, s to drobno
 98 VIII|        kakor da je bila stopila še za stopnico dol, kjer so
 99 VIII|   hotela, ali zasmejala se je. "Še čisto otroške so tvoje prsi,
100 VIII|         spreletelo. "Poljubi me še ti, objemi me! Glej, potipaj,
101 VIII|         Zakaj mi nisi povedala? Še poslovila se nisi!" "Čemu
102 VIII|        in lepo je bilo... Glej, še zmerom te imam rada, zato
103 VIII|         roko mi daj, Lucija, in še enkrat me poljubi!" -- "
104 VIII|         se je okrenila na pragu še enkrat ter se ozrla z dolgim
105 VIII|         glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril je tišje.
106 VIII|          Spravi se!" -- Ni bilo še dolgo po poroki, veselja
107 VIII|         posteljo... Prihajal je še zmerom, dan za dnem, in
108 VIII|         se bil nečesa domislil. Še tisti večer so prišli tuji
109 VIII|       sijala pomlad, lepa kakor še nikoli... ~
110 IX  |       sijala pomlad, lepa kakor še nikoli. Vsa soba je bila
111 IX  |         je prišla Malči, takrat še mlada in otročja. Ni bila
112 IX  |   pozimi, ko so bila njena lica še polna in ko so gledale še
113 IX  |       še polna in ko so gledale še nemirno njene oči. Ob postelji
114 IX  |        dejala sestra Cecilija: "Še je mogoče, da se obrne na
115 IX  |  strašen, nego pozneje, ni bila še prijazna starka, ki se je
116 IX  |    upanje na čudež. "Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim,
117 IX  |         bila pomlad, lepa kakor še nikoli. Gledale so na nebo,
118 IX  |        morda... Samo do nedelje še počakamo in če ne umrje,