Part

  1 I   |    zlatoobrobljenega plašča. Noga pa je počivala na ploščati
  2 I   |           zelena pokrajina, zadaj pa betlehemsko mesto. ~Stopila
  3 I   |        obraz naravnost v Malči. ~"Pa ne misli, da boš imela vina,
  4 I   |           levo in na desno, život pa je bil miren, malo sključen --
  5 I   |             Če bi ji dali pomije, pa bi jih pila!" ~Oglasila
  6 II  |            ko je odhajala, Katica pa se je obrnila k steni in
  7 II  |          morda šele, nad posteljo pa je bilo zapisano, da so
  8 II  |         pridržanega smeha. Lojzka pa je bila resna in niti trenila
  9 II  |         zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala obraze, brisala
 10 II  |          skopost... Lojzka, zakaj pa ji nisi dala košček kruha? --
 11 II  |     postelji in so molčale, zunaj pa se je že nagibal dan, že
 12 III |     vrnile v sobo in legle so ali pa so slonele na stolih, roke
 13 III |       bila, še bolj suha od mene, pa je imela morda že štirinajst
 14 III |         zvezdarni posutem. Od rok pa so lili žarki milosti. In
 15 III |   pogledam; duri so zaprte. Potem pa se mi je zgodilo, kakor
 16 III |         in v kapelico. V kapelici pa je ležala Olga in je bila
 17 III |     plamena pred jaslicami. ~"Jaz pa sem poznala nekoga, ki ni
 18 III |       otroci so jokali, duhovnika pa ni bilo... In se je spačil,
 19 III |           so in so pobegnili, jaz pa nisem mogla bežati, ker
 20 III |           se hotelo daniti. Tedaj pa se vzdigne od postelje,
 21 III |       temno je bilo v sobi, Ančka pa je bila mrtva." ~Tončka
 22 III |     Nežika se mi je smilila, Tina pa ni slišala ničesar... In
 23 III |           In se je smejala. 'Kako pa prideš?' sem odgovorila,
 24 III |         in tema je bila... Takrat pa se prestrašim in se vzbudim.
 25 III |           Ljudje so hodili okoli, pa so govorili moško, polni
 26 III |         se malo za vrvico, hop -- pa se vzdignejo noge, vzdignejo
 27 III |          rakev so nosili, v rakvi pa:. Oh-oh-oh! -- Vse to je
 28 III |            na drugi strani, glej, pa leže na tleh, kakor da bi
 29 III |       zmerom bolj kvišku. Ob oknu pa se je spremenilo, zmerom
 30 III |           bakrenega razpela. Nato pa so molile rožni venec; molki
 31 IV  |         pogledala prècej!" ~"Kako pa se pozna, da ni babica?"
 32 IV  |          Zadaj mu odpihnem perje, pa pogledam... Čakaj, ti pokažem!" ~
 33 IV  |          milosti. ~"No, pusti ga! Pa naj bo babica!" se je vdala
 34 IV  |           britev ob pili. ~"Zakaj pa se jeziš, Hanzek?" se je
 35 IV  |              smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se
 36 IV  |            Poškilil je malo, nato pa se je sklonil, vtaknil je
 37 IV  |   perotnicami in pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da
 38 IV  |      sovražno, kako so hodili sem pa tja, od postelje do postelje
 39 IV  |      cvileč, obupen glas. ~Takrat pa se je vzdignilo na postelji
 40 IV  |         moralo je stran, kanarček pa se je oddahnil. Vse so čutile,
 41 IV  |       bila tuja roka blizu, potem pa bi se potolažil ter bi okušal
 42 IV  | prigovarjala je kanarčku. ~"Zakaj pa se bojiš, Hanzek neumni?
 43 IV  |          stori hudega!" ~Kanarček pa je le gledal. Majhen! Malo
 44 IV  |         nikoli ni bilo!" ~Na duri pa je trkalo življenje, ki
 45 IV  |          čisto dobro! Kakšne reči pa ti je pravila? Zato sem
 46 IV  |       ostre hudobne zobé. ~"Zakaj pa se me bojite? No, zakaj?" ~
 47 IV  |           so bile okoli njega, on pa si je našel pot -- cepet,
 48 IV  |           bil pod posteljo. ~"Kje pa ste ga dobili, sestra Cecilija?" ~"
 49 IV  |             cepet, cepet... ~"Kaj pa je temu vrabcu?" je prašala
 50 IV  |           in se je umikal, Lojzka pa je bila trudna. ~"Čemu pa
 51 IV  |         pa je bila trudna. ~"Čemu pa nam je prinesla to grdo
 52 IV  |           Če mu tukaj ni povšeči, pa naj bi bil zmrznil!" ~Anarhist
 53 IV  |         ali prevrnilo ga je, nato pa se je le vzdignil in je
 54 IV  |           bil s pestjo ob okno. ~"Pa skoči ven! No, pa skoči
 55 IV  |         okno. ~"Pa skoči ven! No, pa skoči ven! Skoči! Skoči!
 56 V   |         jim samo smejalo... Zunaj pa je bil mraz in je bila noč;
 57 V   |        besede so smrt. Njeno srce pa je gorko, njene misli so
 58 V   |       sočutje. "Če ti ni povšeči, pa pojdi; pojdi ven, kjer je
 59 V   |           ves bel je bil, ustnice pa so bile rdeče, napete; in
 60 V   |          mimo je bila šla pomlad, pa je vse dozorelo v nji, srce
 61 V   |           je srebala kavo, v roki pa je držala veliko žemljo... ~
 62 VI  |           copate imaš, Lojzka!" ~"Pa mi kupite druge... Zakaj
 63 VI  |          mi kupite druge... Zakaj pa ste prišli?" ~"Kaj niso
 64 VI  |          k sestri Ceciliji. "Kako pa je z nogami? Kaj ne bo nikoli
 65 VI  |       ozre na grde rane... Ženska pa pride in govori sredi sobe --
 66 VI  |     začetka in je jokala; pozneje pa je razumela, njena lica
 67 VI  |         smehljala cukreno. Obadva pa sta bila bolj gnusna, kakor
 68 VI  |          bil oskrunjen. ~Zdravnik pa je bil blag človek; ozrl
 69 VI  |      dejala: "Zunaj imaš večerjo, pa tam jej!" Oče se je okrenil,
 70 VI  |         je udaril ob steno, potem pa se je zgrudil tudi sam in
 71 VI  |           čez nekaj tednov, očeta pa ni bilo nikoli več.  Ti
 72 VI  |         zmerom bolj. Živ in jasen pa je bil v njenem srcu tisti
 73 VI  |    oblečena; šla je mimo mize, on pa je nenadoma iztegnil dolgo
 74 VI  |       drugega kakor: "No! no!" On pa jo je prijel in jo je sunil
 75 VI  |           se in so ga klicale. On pa se ni več ozrl in ni prišel
 76 VI  |            da bi jo vabila, Malči pa se je skoro prestrašila.
 77 VI  |    ranjenih, izgubljenih... Nekoč pa je bilo doma veselo in prazniško.
 78 VI  |         je gorela svetilka, zunaj pa se je že dvigala meglena
 79 VI  |          Velika noč, mladi gospod pa je šel in se ni vrnil več.
 80 VI  |          žalostila, v svojem srcu pa je mislila zmerom, da se
 81 VI  |          trpljenje. V njenem srcu pa je ostala tista nejasna
 82 VII |          prihajale iz nebes; nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko
 83 VII |          polsanjah in molčé, nato pa se je napotila procesija
 84 VII |   smehljale so se ustnice. Otroci pa so bili preplašeni, jokali
 85 VII |           padali na čelo... ~Nato pa so prišli angeli v sobo,
 86 VII |          in lepih misli. Popoldne pa se je zgodilo nekaj čudovitega... ~
 87 VII |         dnevnega nehanja umazanem pa je bilo sočutje, tako smešno,
 88 VII |        bogastev gospodar. K njemu pa so prihajali v dolgi procesiji,
 89 VIII|      slišala je ihtenje. Pred njo pa je bila tema -- nič ni bilo,
 90 VIII| preteklosti in bo nekdaj... ~Vmes pa je tema, je življenje in
 91 VIII|    govorili jecljaje, njegov glas pa je bil mrzel in trd. Ali
 92 VIII|          Marija je prosila, nekoč pa jo je udarila, ugriznila
 93 VIII|         Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: "No, dobro je!"
 94 VIII|          je ogovoril osorno: "Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!" --
 95 VIII|      poroki, veselja in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče
 96 VIII|           dejal oče veselo: "Čemu pa tožiš? Kaj misliš, da ne
 97 VIII|      odgovorila Tončka, njen glas pa je bil kakor krik kanarčka,
 98 VIII|          umrl. ~Šla je, med durmi pa se je okrenila. In tedaj
 99 VIII|           se je v dolino; na gori pa je sijala pomlad, lepa kakor
100 IX  |         je prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja
101 IX  |       vroče in so pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga. ~"
102 IX  |         ji tekle po licih. ~Malči pa se je začudila; samo malo
103 IX  |          poznala matere? Govoriti pa se ji ni hotelo in sama
104 IX  |         rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel duhovnik, Malči
105 IX  |    mislila, odkod žalost... ~Zdaj pa je razumela vse, njene misli,
106 IX  |           se smehljala; za plotom pa je stala gospa grofica in
107 IX  |        pogrezala dolina, tam gori pa so že goreli hribi, sonce