Part

 1 I   |          groza in stiskala se je k materi. Na prvi podobi je
 2 I   |   betlehemsko mesto. ~Stopila je k njima sestra Cecilija, mlada,
 3 I   |         v naročje in jo je nesla k prazni postelji ob oknu. ~"
 4 I   |         je vrnila, pokleknila je k nizki postelji in je jokala.
 5 I   |         Samo še časih je smuknil k nji radoveden, hudomušen,
 6 I   | prestrašenimi očmi... ~Prišla je k postelji in se je naslonila
 7 I   |        je ozrla Tončka naravnost k postelji, kjer je ležala
 8 I   |          rokama je tiščala odejo k sebi; strah jo je bilo.
 9 I   |         široko odprte. Prišla je k postelji, tipala je z roko
10 II  |     pokimala z glavo. Stopila je k postelji, kjer je ležala
11 II  |     sklonila je glavo prav blizu k njenim ustnicam in šepetali
12 II  |          Katica pa se je obrnila k steni in ni govorila z nikomer.
13 II  |         Starejša dama je stopila k mizi, lupila in rezala je
14 II  |          Kmalu, kmalu te pokliče k sebi Gospod Bog, da te odreši
15 II  |        so, no, poglejte... pride k revicam, kakor sveti Miklavž...
16 II  |       rumenega usnja. ~Stopil je k Tini in se je nalahko nasmehnil. ~"
17 II  |         je in se je vrnil počasi k sestram. ~"Edvard!" je zaklicala
18 II  |          je tudi on in je stopil k Lojzki. Ko ji je pogladil
19 II  |       vzdignila počasi levo roko k materi, do prsi, do obraza.
20 III |      zgodaj in so se napravljale k maši zadušnici. Noč je bila
21 III |       postelji, vse druge so šle k maši. Dolga procesija se
22 III |       Sestra Cecilija je stopila k nji, pobožala ji je s toplo
23 III |            Drugi dan smo šle vse k maši in sveče so gorele
24 III |      osleparila. Tiščala je roke k životu, nagnila se je k
25 III |          k životu, nagnila se je k postelji ter gledala natanko
26 III |   domislila, vstala je in je šla k Minki. ~"Minka, ali ne spiš?
27 IV  |        debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se je
28 IV  |           Okrenil se je nenadoma k nji. ~"No, sestra milostiva,
29 IV  |        ti, čakaj!" ~Obrnil se je k Lojzki. Lojzka je gledala
30 IV  |      varno, nalahko, nesla ga je k postelji, kjer je sedela
31 IV  |        pitati. Malči ga je vzela k sebi v posteljo, da bi ga
32 V   |         kapelici, Sklanjal se je k nji, govoril je ljubeznivo...
33 V   |        je stresal. Plazila se je k durim, poslušala je, roka
34 V   |     veselo pesem. Stisnila se je k starki, od radosti je zatisnila
35 V   |          je šel dalje, stopil je k Lojzki, ki se je smejala
36 V   |          se je smejala prešerno, k Tončki, ki je strmela srepo
37 V   |        roki, telo se je stiskalo k telesu, ustnice so se bližale
38 V   |          duhom; tiščala je molek k prsim, molila je skoro na
39 V   |      razpelo in ga je pritisnila k ustnicam, desnica je posegla
40 VI  |          takrat so prišli gostje k Lojzki. Prišel je najprej
41 VI  |         je sladko, sklonil se je k Lojzki in jo je poljubil
42 VI  |     boljše?" Okrenila se je dama k sestri Ceciliji. "Kako pa
43 VI  |          nogo, ki se je stiskala k njemu. ~"Ali bi vina, Lojzka?"
44 VI  |          nagnil se je bil materi k ušesu, ali mati se je zasmejala. ~"
45 VI  |   Zavzdihnila je, sklonila se je k njemu še bližje, glava se
46 VI  |          šla je z njim, sedla je k njemu na zofo. Odmašil je
47 VI  |         je, posadil jo je bližje k sebi, posadil si jo je naposled
48 VI  |         pred očmi, obrnila se je k steni, kakor da bi ji bil
49 VI  |        cesti in mati je pohitela k oknu... ~O Božiču in o Veliki
50 VI  |          bi bil pijan, stopil je k Francu in Franc je zakričal
51 VI  |         Franc!" in je pokleknila k njemu. Nato je hipoma utihnila,
52 VI  |         roko, potegnil je žensko k sebi in ji je pričel trgati
53 VI  |        je tresla. Tako je stopil k nji, vrgel je odejo na tla
54 VI  |       život; roke so se stiskale k telesu, tresla se je od
55 VI  |          in prazniško. Prišel je k njim mlad in lepo oblečen
56 VII |          vsa srca so zahrepenela k njemu. ~Napotila so se k
57 VII |         k njemu. ~Napotila so se k njemu tisočera užaljena,
58 VII |        življenja, je romalo srce k njemu, v deželo utolaženega
59 VII |       bolj jasno, čisto telesno. K sebi bi jih poklicala vse,
60 VII |      tukaj in vsega je dovolj... K sebi bi poklicala mater --
61 VII |         ko je spoznal, je skočil k postelji in je zakričal... ~
62 VII |       gladke in bele. Stopila je k postelji in se je smehljala,
63 VII |        sem mislila, da stopim še k tebi, ker je pri tebi tako
64 VII |        do pasú, bi ga pritisnila k sebi, manjšega in ubožnejšega,
65 VII |     dvoje belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu otroku, --
66 VII |        povedala: "Mati je prišla k meni, ko se mi je sanjalo,
67 VII |         Mimo je šla in je prišla k meni..." Oče je gledal,
68 VII |       dolga procesija. Prišli so k Pavli, židovki, bili so
69 VII |     novorojenega Izveličarja... ~K Lojzki so prišli in Lojzka
70 VII |          življenje... ~Prišli so k Tončki, ki je čakala v strahu
71 VII |       licih, sklonil se je nekdo k nji in jo je poljubil na
72 VII |         Ko so odšli, je pohitela k oknu, da bi ji umilo lica
73 VII |          vseh bogastev gospodar. K njemu pa so prihajali v
74 VIII|          kot in se je pritisnila k zidu. Poznala je korake,
75 VIII|          pritisnila Lucija tesno k nji, ovila se je je z vsem
76 VIII|         Lucija je hodila v goste k njim in kadar sta bili sami
77 VIII|        Stiskala jo je tako tesno k sebi, da jo je dušila, in
78 VIII|        bolj pogosto je prihajala k njim, pisala ji je tudi
79 VIII|        bala in zato je šla časih k prijateljici, dasi ni marala
80 VIII|          časih pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila na
81 VIII|       mati poleg, se je sklonila k nji, položila ji je roko
82 VIII|        na stegno, stiskala se je k nji z nogami. Tončka je
83 VIII|     šalila; zasmeje se in pohiti k meni!" Tako si je pač mislila.
84 VIII|      glava!" In nekoč je stopila k Tončki, stresla jo je in
85 VIII|        ugledal Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po
86 VIII|         je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka ni mogla ne
87 VIII|      Lump! Lump!" Nato je stopil k Tončki in jo je sunil v
88 VIII| ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako čist in ljubezniv
89 IX  |    nerazumljivo, se je vzdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo. ~
90 IX  |    koščeni roki in jo je privila k sebi -- ubogo, trudno, delavsko
91 IX  | vzdignila. In ko je stopila mati k postelji, je zajokala na
92 IX  |        bodite, da jo Bog pokliče k sebi. Tako življenje --
93 IX  |      sestra Cecilija, stopila je k tej, k oni postelji in prijazen
94 IX  |      Cecilija, stopila je k tej, k oni postelji in prijazen
95 IX  |          nevidne velikanske ure. K oknu, otroci! Neizmerno
96 IX  |           vsa srca so se dvigala k njemu. ~V drug svet, v novo
97 IX  |      tiho, po prstih; stopila je k postelji in se je sklonila,