| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library |
| Ivan Cankar Hiša Marije Pomocnice IntraText - Concordances (Hapax - words occurring once) |
Part
1 V | Sestra Cecilija in sestra Agata, ki je bila prišla iz sosednje 2 II | kjer je ležala Malči. ~"Ah, glej, tebe še nisem videla! 3 III | nerazumljivega in groznega. ~"Iz Amerike je prišel in ni veroval, 4 V | obraz in se je spomnila na anarhista, zakaj njene oči so bile 5 III | bila; poznale so jo kakor Anastazijo, sestro nadzornico, ki je 6 VII | Tudi Malči je videla angela tisto noč in nič se ni začudila. 7 VII | vsa soba je bila polna angelov in zadaj na tronu je sedela 8 VII | roko, bi se doteknila roke angelove. Tudi Malči je malo zadremala, 9 IX | ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele popki 10 III | koščene prste je ovila okoli bakrenega razpela. Nato pa so molile 11 III | silnimi črnimi jagodami in bakrenimi križi; Brigiti je segal 12 V | življenje. Otroci so se je bali, stisnili so se v kot in 13 VI | oskrunjen in opljuvan, in baš zato, ker je bil oskrunjen. ~ 14 VII | rumena svetloba. ~Katica je bdela; ko je gledala po sobi, 15 VII | trepalnice na oči, ali srce je bdelo. Zmerom bližje so prihajala 16 VII | Mati je bila trudna, zakaj begala je ves večer, vse dolgo 17 III | žive; živo, strahotno se belijo iz teme, na obrazih se pozna 18 I | bilo zagrnjeno samo napol z belim zagrinjalom. Pred oknom 19 VII | kakor sočutje pastirjev beračev do novorojenega Izveličarja... ~ 20 VII | izglojenih od podlega življenja; berači, ki so omahovali v cunjah, 21 VII | otroku, -- prišla je kakor beračica v gosposko hišo... Samo 22 VIII| hodijo za tabo!" Vsa uboga in beraška je stala Marija pred njo; 23 VII | vendar mu je lagalo ubogo beraško srce, lagalo je o sočutju, 24 VI | njima. Oče je izpregovoril besedo, čisto kratko, kakor da 25 VII | velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim hlevom. ~Zaspati niso mogle 26 I | zelena pokrajina, zadaj pa betlehemsko mesto. ~Stopila je k njima 27 VI | na steni; tako jadrno je bežal čas... Prijela se je časih 28 II | desno in na levo ter je bežala. Tina se je ustavila pri 29 III | pobegnili, jaz pa nisem mogla bežati, ker me je držalo za noge. 30 VI | Lojzka bi ji zaklicala: "Beži! Pojdi domov in se skrij 31 VII | del njegov, zato ker so bičani in s trnjem kronani... ~ 32 IX | kjer je noč in trpljenje. Biči so pokali, rezgetali so 33 V | od žerjavice in žile so bíle na senceh, kakor da bi udarjalo 34 IX | troje voz, nestrpno bodo bíli konji s kopiti, voznik se 35 VII | razmučeno od bolečin, je bílo v sencih večno jekleno kladevce. 36 III | njene oči so bile čudovito bistre, kakor breztelesne in so 37 IV | Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, 38 VI | oskrunjen. ~Zdravnik pa je bil blag človek; ozrl se je malo 39 I | oči, na ustnice, resne in blage, na srebrno solzo, ki se 40 V | zdravnik, ki se je smejal blagohotno. ~"Neumni otrok!... Hudega 41 IV | črno senco, nego je sam. Blagor se tebi, Katica!" ~In se 42 VIII| gibka in topla, "Bog ji blagoslovi!" si je mislila Tončka in 43 VII | usmiljena roka, kogar je blagoslovil njegov pogled, tisti je 44 II | sladka in prijazna smrt svoje blagoslovljene roke... ~Osmešilo se je 45 III | sestra Cecilija. Prižgala je blagoslovljeno svečo in jo je postavila 46 V | misli so se vzdignile iz blatne prsti in so se vzpenjale 47 I | časih tu, tam, zašumela je blazina, zavzdihnilo je, zaječalo. ~ 48 VI | Lojzka, ki je ležala na blazinastem stolu in se je igrala s 49 VI | sedel je človek na širokih, blazinastih stolih, ležal je na mehkih 50 I | postelji, tipala je z roko po blazini, po odeji, doteknila se 51 II | obrobljene oči; obraz je bil bledejši, rdeče pege so žarele na 52 II | Danilo se je in sence so bledele, čudolepa pokrajina se je 53 IV | oči široko odprte, ustnice bledosinje. ~Komaj je prišel Reziki 54 I | strehami, je bil ves bel in bleščeč od gosto nasutih zvezd. ~ 55 I | plašču je stala na zemlji, bleščeča bela noga je gledala izpod 56 III | nenadoma nekaj svetlega, bleščečega, kakor cekin. Plavalo je 57 IV | ali v očeh njegovih se je bliskalo od tihe jeze. "Ná, Katica, 58 IV | poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal je, skočil je 59 V | glavi, zmerom nižje, kako se bližajo ustnice ustnicam, kako se 60 V | k telesu, ustnice so se bližale ustnicam, razpaljene, trepetajoče... 61 V | iz slaščičarnice. Pride bliže in pogleda in se skloni. 62 IX | in trpljenja, izgubljeno, blodeče po strmih stezah, daleč 63 VII | životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele misli, je 64 VIII| let in komaj so se šele bočili otroški udje. Pred poldrugim 65 V | steklenici je bilo žganje. Bodalce je zarezalo v rano, zakričala 66 IX | gospa, ne jokajte. Veseli bodite, da jo Bog pokliče k sebi. 67 VII | več, nego vsa oskrunjena bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno 68 IX | razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo po vsem širokem nebu, po 69 V | hrepenenje, vzklile so v bujnem bogastvu sanje kakor rože na divjem 70 VI | s tako elegantno damo na bogat dom, v veliko hišo, kjer 71 VII | bila, gospod in gospa, v bogate kožuhe zavita, in prinesla 72 I | slonice, kakor jih imajo bogati fotelji; zibala je stolček 73 VI | Brigita bi bila šla s tako bogatim gospodom, s tako elegantno 74 II | velika, debela ženska, zelo bogato oblečena, obraz širok in 75 II | in nežnim glasom: "Hvala Bogu, dobro nam je, gospa grofica!" -- 76 I | Obrazi so bili mirni, resni, bogve kam so gledale oči, tihe, 77 VIII| glas je bil zmerom bolj boječ in neodločen: "Tako sem 78 VI | Nekoč je prišla z njim boječa, siromašno oblečena punčka, 79 V | domislile, so vzplamtele, boječi, hrepeneči pogledi so se 80 VI | punčka je pila. Z drobno boječo roko je prijela kozarec, 81 V | se. Čutila je Tina, da se bojuje njen angel varuh z zlim 82 VIII| let, prsi velike in polne, boke kakor omožena ženska, in 83 V | zvitih in skrčenih nogah, po bokih, po komaj vzcvelih prsih. 84 VII | njeno srce razmučeno od bolečin, je bílo v sencih večno 85 VII | razjeden od ene same noči, od bolečine in kesanja ene same noči, 86 VI | otroka, ali otrok je bil bolehav in je kmalu umrl. Brigitina 87 I | ozrla na mater; život jo je bolel od dolge poti, čutila je, 88 I | je bilo v novi postelji, bolela jo je glava in tudi rana 89 V | ustnic je bil starikav, bolen izraz; posebno oduren je 90 IX | nestalno upanje, vzraslo iz bolnega srca, iz skrbi in trpljenja, 91 IV | že je bil v sobi njegov bolni dih. Katica je čakala, nemirne 92 VII | se je z ustnicami Katice bolnih rok, potem še njenih toplih 93 II | hrepenečim pogledom, kakor bolnik po zeleni pokrajini. ~"Nekaj 94 V | okna, kakor smrtiželjne oči bolnika, na gnoju umirajočega. Bog 95 V | se obrnil in se domisli bolnikov. Nikoli ni prišel sam, ali 96 I | da bi se doteknila tal z bolnimi nogami, ki so tičale v težkih 97 VI | in ni odgovorila. "Čudna bolnišnica!" se je razjezila dama in 98 VI | ukazal, da mora Lojzka v bolnišnico. Mati je zajokala, ali komaj 99 IV | braniti, ali prišla je z bolno roko komaj do obraza. ~" 100 V | Pogledala je na lica, ki so bila bolnordeča, na oči, ki so se svetile 101 III | smehljaj je šinil preko grdega bolnosivega obraza. ~"Jaz bom prva!" 102 IV | Ona je pač lizala tuje bonbone, toda kanarček ne bi smel. ~ 103 VIII| kjer sije čisto sonce in boža po licih z nedolžno roko. 104 VIII| Zanjo se ni brigal nič, božal jo je in poljubljal samo 105 VIII| ob oknu. Roke, ki so jo božale po licih, še niso bile zelo 106 VI | Še malo dni je bilo do Božiča. In takrat so prišli gostje 107 V | migljajoče, kakor zvezde na božičnem drevescu, izstavljenem v 108 VII | trpljenja. ~Zazvonili so božični zvonovi od vzhoda in od 109 I | stopili dol iz nebes, izpred božjega trona... ~Odprle so se duri, 110 V | in komaj se je zasvetilo: bradati moški obrazi, tuji ljudje... 111 VI | je iztegal roke, da bi se branil. Toda mati ga ni udarila, 112 VIII| bi se vilo, napadalo in branilo četvero rok. Nató je zaropotalo 113 VI | rokah rokavice, pozlačen braslet za pestjo. Ob nedeljah zvečer 114 II | roko materi, sestram in bratu; govorili so tiho, hladno, 115 IV | ali gibalo se je in je brcalo. ~"Otroci, glejte!" ~Sklonila 116 VII | izpregledal, padlo mu je breme raz ramena, lahke in poskočne 117 VII | čelu, na ramah, ranjenih od bremena. ~Polna solz, krvi in gnusobe 118 I | in je gledala z velikimi, brezizraznimi očmi, s smehljajočim, mirnim 119 I | črne, so gledale nestalno, brezizrazno. Tončka je bila slepa. ~" 120 VII | zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila. Vsi tisti, 121 VIII| Marija. Ali Lucija je bila brezobzirna. "Saj imaš drugih dovolj... 122 III | bile čudovito bistre, kakor breztelesne in so videle, kar je bilo 123 III | in so videle, kar je bilo breztelesno in je živelo vsenaokoli 124 VII | bele peroti. Videle so tudi brezštevilne luči, ki so jih bili prižgali 125 VII | tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni, tresli so se in 126 V | srce in z življenjem vsa bridkost njegova... Da, prišla je 127 VI | dal pravico? Zase naj se briga in za svoj rdeči nos... 128 V | oduren je bil obraz grbave Brigite, sivorumen, čudno spačen, 129 VI | starka in je vabila... Ali Brigitin dom ni bil lep. Tam nekje 130 VI | bolehav in je kmalu umrl. Brigitina mati je bila krepka in lepa 131 III | je ozrla Tina na grbavo Brigito, ki je sedela ob postelji, 132 IV | grla, kakor da bi brusil britev ob pili. ~"Zakaj pa se jeziš, 133 II | ženski, mehak, nežen, brez brk; izpod črnih, kodrastih, 134 VIII| njim!" ~Poljubile so jo brkaste ustnice, dišeče po tobaku 135 IV | tankega grla, kakor da bi brusil britev ob pili. ~"Zakaj 136 VIII| zazvenel pozdrav, kakor brušena svetla klina. Tončka je 137 VIII| nerazumljivo hrepenenje se je budilo v srcu, tja se je vzdigalo, 138 II | Ko ji je pogladil z roko bujne, plave lase, je nagnila 139 V | hrepenenje, vzklile so v bujnem bogastvu sanje kakor rože 140 V | veselja, telo je kipelo v bujni mladosti pod tesno, napeto 141 I | odgriznem ti nos!" ~Smeh je buknil po sobi. ~"Pusti jo no, 142 IV | niti glasú od nikoder; oči buljijo v mrzli grozi, ne morejo 143 IV | bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je prihajala kakor 144 V | zgenilo, kakor takrat, ko je butal ob okno anarhist... ~Tina 145 VIII| krik kanarčka, ki je bil butil ob okno in padel na polico 146 IV | nas! Skoči, anarhist!" ~Butilo je in se je prevalilo in 147 VI | sopenje. Z veliko silo ji je bušila kri v lica, sram jo je bilo 148 VI | bilo pozno, je kuhala mati čaj in potem je šla z gospodom 149 VI | bila omamljena od vina, od čaja, od lepih misli in je zaspala 150 IX | Na pot, na pot! Komaj že čaka sonce, rože diše in vabijo... 151 VII | potekajo, tema je, otroci čakajo matere in toplo jim je od 152 IV | življenja v sobi in prav tako je čakal hrepeneče, da se poslovi 153 IX | se razgovarjale. "Zakaj čakamo?" -- "Da umrje Malči. Hudo 154 V | rožljala z molkom... ~Kakor čarovnica je šla mimo zima, je šlo 155 V | in bo ostala na vse večne čase. Spominjala se je na visoke 156 V | predmestju, Pred davnim časom je bilo. Plezala je po stopnicah, 157 VI | izbico. Tam so še žvenketale čaše, čulo se je šepetanje dolgo 158 VI | Okrenila se je dama k sestri Ceciliji. "Kako pa je z nogami? Kaj 159 II | od radosti in med se je cedil na tenkih ustnicah. ~"Številka 160 II | koščke, iz katerih se je cedila sladka voda. ~"Bog poplačaj!" 161 I | jezik je lizal po golih čeljustih. Postala je, ozrla se je 162 VI | ostala, ki je bila grda in čemerna. In tedaj je prihajal oče 163 VI | komaj dozidane, že stare in čemerne. Stanovali so v pritličju, 164 V | bila zunaj in nepriljudna; čemerno je bilo nebo in videlo se 165 IV | prevalil ter zibaje se in cepetaje odkobacal. Pod okno je prišel 166 IV | vozila po sobi za njim; cepetal je naokoli in se je umikal, 167 I | kakor rožni venec v temni cerkvi, pozno v noč, pred polrazsvetljenim 168 III | sončno nebo, na desni bela cerkvica; na drugi strani, glej, 169 III | in drevje in bele nizke cerkvice -- vse samo čudo. Naslikano 170 VIII| živela, nekaj skrivnostnega, česar se ni hotela dotekniti; 171 VII | izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost. Ponosni 172 VI | jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prišla 173 IX | stezah, daleč od lepe ravne ceste. Slutnja je bilo to upanje, 174 IV | sladkega zelenja, lepih kurjih čevc, ali ko je šla -- "Bog poplačaj! 175 VI | lepo, nosila je doma lepe čeveljčke s pentljo, čipkast predpasnik, 176 VI | je ležalo v omari: rdeči čeveljčki s pentljo, čipkasti predpasnik, 177 IV | čisto razcefrane in tudi čevlji so bili razhojeni, zevali 178 VII | ramenih velik in težak križ, čigar črna senca je segala visoko 179 VII | ki so hodili pokonci in čijih prešerne oči so lagale prešerno; 180 IX | punco iz cunj, ali očetov cilinder na glavi in njegovo dolgo 181 VI | lepe čeveljčke s pentljo, čipkast predpasnik, in kadar je 182 VI | rdeči čeveljčki s pentljo, čipkasti predpasnik, spomladanski 183 VII | in zapestnice na rokah, čipke in svilo na belih telesih, 184 V | bile zmerom bolj mirne in čiste, misli so se vzdignile iz 185 VII | darove onim, ki so bili čisti in so živeli onkraj življenja 186 IV | tenki krempelj ter si je čistil nogo in kljun, oboje hkrati, 187 V | tako razmišljeno -- kakor človeku, ki gre po cesti in pogladi 188 I | kjer ni nič sonca in nič človeških glasov, v neznano deželo, 189 IV | Oprostite, jaz znam francoski. Comment vous portez-vous? -- Nič?... 190 IV | nekaj se je prevrnilo, copat ali kaj. In spet se je prikazal 191 IV | klopčič se je izvalil iz copata, skrit je bil globoko na 192 III | obrazi svetnikov, se je črnila kri na belih, golih telesih, 193 IV | Skrivajo se tam zunaj strašna čuda, lahko se odpró duri nenadoma 194 I | polno svetih in strahotnih čudes, šepetajočih molitev, belih 195 IX | tisto upanje, upanje na čudež. "Samo nocoj še in jutri, 196 IV | kakor da bi opazoval ter se čudil. In kolikor bolj je opazoval, 197 VII | od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči 198 II | je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim smehom, ročno 199 I | in je pogledala sestro s čudnimi, otroškimi, prosečimi očmi. ~" 200 III | živo pisanih pravljicah. Čudnobele so bile hiše, kakor naslikane; 201 III | bile hiše, kakor naslikane; čudnosinje je bilo nebo; pisani vrti, 202 VII | zmerom. Ali njen obraz je bil čudobel in čudolepo so gledale plašne 203 V | zakaj njene oči so bile čudojasne. Vzbudila se je ponoči, 204 II | je in sence so bledele, čudolepa pokrajina se je odpirala, 205 V | mehkega, vse je bilo tiho, čudomirno. Ko se je vzdramila, ni 206 VIII| ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen, njegovo življenje 207 IV | skočil na roko in obšla ga je čudovita, nepoznana slast. Iztegnil 208 IX | sanjale so v spanju do jutra o čudovitem zelenju, o visokem drevju, 209 VI | mati in se je smehljala cukreno. Obadva pa sta bila bolj 210 II | se ni zmračilo; nihče ni čul besede in se ni zmenil zanja. 211 VII | in zaklicala je, da je čula v polsanjah svoj glas in 212 I | ali če sta postali, sta čuli tam zadaj glasove, vzdihujoče, 213 VII | berači, ki so omahovali v cunjah, obraze izsesane, ude izpite 214 V | Tina na svojo umazano in cunjasto obleko in bilo jo je sram. 215 I | izdolbeno; dolgi krvavi curki so curljali od obraza, od 216 I | izdolbeno; dolgi krvavi curki so curljali od obraza, od ramen, po 217 IV | oddahnil. Vse so čutile, kar je čutil sam. Ni se ga smela dotekniti 218 VI | v roki je nosila košek cvetic, kakor jih prodajajo otroci 219 VII | kolačev in mesa, dišalo je po cveticah, po pomarančah in jabolkih, 220 I | trava in rdeče in rumene cvetice so se klanjale. Sonce je 221 I | gorele pred njimi; velo cvetje je viselo od okvirjev. Malči 222 IX | že vse zeleno, vse že v cvetju." -- "Zakaj ne umrje?" -- " 223 IV | iztisnil se je iz grla cvileč, obupen glas. ~Takrat pa 224 IV | tenki glasovi, podobni cvilečemu glasu kanarčka, so govorili 225 IV | toda kanarček je kričal, cvilil pretresljivo, kakor da bi 226 I | se je oglasil smeh, krik čvrljajoči, veseli glasovi so se podili 227 IV | same majčkene roke, ki dajejo kruha in vode... In kakor 228 IV | Malči. "Saj vidiš, da ti dajem vode! Kaj ne maraš vode?" ~ 229 I | vzdihnila Lojzka. "Če bi ji dali pomije, pa bi jih pila!" ~ 230 VI | in izgubljal se je zmerom dalj v daljavo, komaj še so ga 231 VI | izgubljal se je zmerom dalj v daljavo, komaj še so ga videle v 232 I | in samoten glas, kakor iz daljne daljave, se je zazibal v 233 IX | o sosedih, o vsem tistem daljnodaljnem svetu; kar je pripovedovala, 234 IX | zdelo, da prihaja mati iz daljnodaljnih krajev, iz drugega sveta; 235 III | svetlo, kakor da bi se hotelo daniti. Tedaj pa se vzdigne od 236 I | uprte v oltar, na katerem je darovala svoje bele deviške prsi... 237 II | kava". ~Romale so in so darovale svetle podobice, vsaki po 238 VIII| Spominjala se je luči iz davne preteklosti -- svetilo se 239 VIII| Ali mati je umrla -- v davni preteklosti; samo sveče 240 V | stopnice v predmestju, Pred davnim časom je bilo. Plezala je 241 III | durim, ki so se bile že davno zaprle za sestro nadzornico. 242 IV | lepim glasom od nekod, iz davnodavne preteklosti. ~Pobožal je 243 III | samo čudo. Naslikano na debel papir otrokom za kratek 244 IV | posebno, če se je zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim 245 I | se je smejala z rdečimi, debelimi ustnicami, da so se svetili 246 VII | vedeli, da so v njem in del njegov, zato ker so bičani 247 II | velike, nerodne, črne od dela. Obraz mu je bil zelo bled 248 VI | glavo in je govoril malo; delal je ves dan in denar, ki 249 VI | je prišla iz druge sobe delavčeva ljubica, majhna in debela, 250 II | globoko sklonjena, močne, delavske roke oprte ob stol, oči 251 V | surov in kmečki, po nerodnih delavskih rokah. O prokleto, prokleto 252 V | Ej, prijela bi z močnimi delavskimi rokami, stresla bi se železna 253 IX | k sebi -- ubogo, trudno, delavsko roko. Nato jo je izpustila, 254 VIII| ogovoril osorno: "Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!" -- Ni 255 II | pokleknila pred nizko mizo in je delila. Nad radovednimi, veselimi, 256 VII | ji bila zardela. "Darove delim!" je odgovorila Lojzka in 257 II | mizi. ~"Sestra Cecilija, delite!" ~Sestra Cecilija je pokleknila 258 I | rok Matere božje, od vseh desetih prstov, so lili žarki milosti 259 I | životom naprej in nazaj, ne od desne na levo in opirala se je 260 II | obrazu, doteknile so se uboge desnice, ki je ležala mrtva na životu... ~" 261 I | Na drugi podobi je bila devica, oblečena v dolgo belo haljo. 262 VII | kjer pojó belo oblečene device slavo novorojenemu Izveličarju... ~ 263 III | zunaj je hodila, ko je bil dež in mraz, in ni mogla v nebesa. 264 VIII| silo; težko in sunkoma so dihale prsi. "Nehajte!" Oče je 265 IV | izvile solze iz oči in je dihalo srce... ~Bližala se je zima, 266 II | bi se odprla okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da 267 VII | je začutila, kako ji je dihnilo v lica in vedela je, da 268 IX | vitkih visokih fabriških dimnikov -- mesto je bilo in ni ga 269 VI | tresla se je od nerazumljive divje slasti in prsi so ječale, 270 V | bogastvu sanje kakor rože na divjem vrtu... Na klopi, pod kostanjem, 271 V | spremenile nemirne misli v divjepisane sanje... ~Prišla je zjutraj 272 I | ozadju, je prežalo dvoje divjih obrazov. ~Šli sta dalje, 273 VII | odprle duri, prišel je oče. Dišal je po žganju in je postal 274 VII | bile polne kolačev in mesa, dišalo je po cveticah, po pomarančah 275 IX | Komaj že čaka sonce, rože diše in vabijo... Treba se je 276 V | košu so sami kolači; lepo diši, kakor iz slaščičarnice. 277 II | grofica! Boš videla -- ljí-bo djéte!" ~Ozrle so se vse hkrati, 278 I | nalahko, kakor da bi podrsala dlan po šumeči odeji. ~Malči 279 IX | otekle so nenadoma celó dlaní in od dolgega ležanja so 280 V | zatisnila je oči in je izpila do dna... ~Zjutraj sta stala ob 281 V | njeno življenje od prvega dne in bo ostala na vse večne 282 V | dnevi. In v tistih meglenih dneh je dozorelo Tinino življenje. ~ 283 VIII| Prihajal je še zmerom, dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, 284 VII | od skrbi razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem pa je bilo 285 V | bilo letu enako, da enak dnevu... Popotnik hodi, lahke 286 IV | skrit je bil globoko na dnu. ~Pahnila ga je stran z 287 I | kjer je ležala Malči. ~"Dober večer, Malči!" se je nasmehljala 288 VIII| več veliko brigala zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo 289 IV | posteljo. ~"Kje pa ste ga dobili, sestra Cecilija?" ~"Zmrzaval 290 VI | zobmi in bíla s pestjo. Dobivala je ob praznikih slaščic, 291 VII | ko je ugledala zavoje. Dobre in sladke reči so bile, 292 II | razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu. ~Ali nato je stopila 293 II | Malči, ali kaj moliš za dobrotnike?" ~Malči je povesila oči 294 VII | se ni nanja. Stala sta; dolgčas jima je bilo in v prsih 295 IX | nenadoma celó dlaní in od dolgega ležanja so bila ranjena 296 V | pisano žido oblečeno, z dolgimi plavimi lasmi... Bog vedi, 297 II | oči žareče... ~Pavla se je dolgočasila. Pričakovala je nestrpno 298 II | vihral za njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja 299 VIII| je razgovarjal časih oče dolgočasno, poslovno in takrat Tončka 300 IX | napačno pot -- dol proti dolini, kjer je noč in trpljenje... 301 IX | naravnost proti cilju, ki je bil določen od nekdaj in ki ga je od 302 V | bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. 303 II | sveti Miklavž... Meni je dolžna meso še od lanskega leta, 304 VIII| Tončka se je domislila dóma in je nagnila glavo... ~ 305 VII | vse je bilo tako blizu in domače, nič skrivnosti ni bilo 306 V | razlivala od stropa, svetloba domačega, veselega sonca, ki ni tako 307 VI | je bila v lahko, svetlo domačo haljo, roke so bile gole, 308 V | kam bi se obrnil in se domisli bolnikov. Nikoli ni prišel 309 VIII| kakor da bi se bil nečesa domislil. Še tisti večer so prišli 310 V | pokrajino tam doli, so se domislile, so vzplamtele, boječi, 311 IV | je malo, toda ni se mogel domisliti. Poskočil je na najvišji 312 II | visoko, da ga Rezika ni mogla doseči in se je smejal kakor otrok. ~" 313 IX | k jasnemu cilju in ga je dosegalo. ~Vstala je časih Malči 314 IV | niti roba nizke postelje ni dosegel. Tekal je pred oknom, kakor 315 V | pobožal po licih in po laseh, doteknil se je rame in robca na prsih. 316 III | nagnila se je in čelo se je doteknilo mrzlega zidu. Sestra Cecilija 317 VII | tihi angeli, noge se ne dotikajo tal... ~Vstala bi in bi 318 V | sanjah, lahko, komaj so se dotikale tal noge. Odpiral se je 319 VI | predmestju, kjer so hiše, komaj dozidane, že stare in čemerne. Stanovali 320 VII | otroci, jejte!" Metala je drage dišeče darove z veselo roko, 321 VII | približal, vsem je delil dragocene darove. In bili so mu hvaležni 322 VII | in tudi nji so prinesli dragocenih in lepih reči. Gladka roka 323 VII | zahoda in vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi in so 324 I | prepaden in bled, kadar so jo dražile: "Rezika, mati pride póte!" 325 IV | vdala Pavla. "Ni ga treba dražiti, zbolel bo!" ~Sestra Cecilija 326 IX | zbogom, življenje! Vlak drdrá, enakomeren, zamolkel topòt, 327 IX | skozi prašno mesto... Vozovi drdrajo po kamenitih tleh -- zbogom, 328 IX | kakor bele stene, kakor dremajoča luč pred jaslicami... ~Samo 329 IX | je jagode na molku in je dremala... Vse so vedele, da je 330 VII | Komaj se je zavedla pesmi in dremotnih luči in teme in spet so 331 V | bilo zeleno drevo in pod drevesom je bila klop. Fant in dekle 332 IX | rožah, ki sanjajo. In od drevja so visela zlata jabolka, 333 II | mestom, nad zlatim jesenskim drevjem... Stale so poleg postelje, 334 IX | čudovitem zelenju, o visokem drevju, ki se ziblje v vetru, o 335 V | tisti podobi je bilo zeleno drevo in pod drevesom je bila 336 V | je naletaval sneg, tako droban in mrzel, da jo je zbadal 337 VIII| enkrat, Lucija, s to drobno drobčkeno roko!" In Lucija je ni udarila 338 VII | Mraz je zunaj in led se drobi pod nogami... ~Zadremala 339 VIII| tedaj se je tudi smejal, z drobnim, hihitajočim smehom, ki 340 IV | stopical je in plesal z drobnima nogama ter pel s čistim, 341 IV | ni hotela. ~"Si že poišče drobtin pod mizo; ni treba, da bi 342 IV | zapel za kratek čas, pozobal drobtino kruha, naposled je našel 343 IX | drugo življenje... Roke so drsale po odeji, prsti so se krčili, 344 III | bila raskava, zato ni mogla drsati; Lojzka in Tina sta se drsali 345 VIII| drugemu; en sam obraz je bil drugačen, tako mehak in poln ljubezni, 346 V | hropeča usta; obrazi so bili drugačni kakor podnevi; zdaj ni bilo 347 VI | ostale so tiste lepe sanje o "drugem življenju". Malči je upala 348 VIII| nejasno, drug je bil podoben drugemu; en sam obraz je bil drugačen, 349 VI | dolgoroki delavec in ko je šel drugič mimo, je postal ob postelji. 350 I | zelo resnično, hlev, sveta družina, pastirji, sveti trije kralji 351 II | razgrnila nad smehljajočo družino sladka in prijazna smrt 352 III | mogla bežati, ker me je držalo za noge. In takrat, pomislite, 353 III | je razlivala po odeji. ~"Drži, Rezika, pomagaj mi!" ~Nagnila 354 VI | bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja zmerom 355 V | njen angel varuh z zlim duhom; tiščala je molek k prsim, 356 IX | jokala. Tedaj pa je prišel duhovnik, Malči ga je spoznala po 357 III | molile in otroci so jokali, duhovnika pa ni bilo... In se je spačil, 358 III | III Vseh vernih duš dan je bil; vstale so zgodaj 359 VII | daleč nekam, gorko je v dušah, ki sanjajo. Ure potekajo, 360 II | prijemal je za roko uboge mlade duše, glej, in vse so se vzdignile 361 VIII| tako tesno k sebi, da jo je dušila, in kadar sta se izpustili, 362 VIII| ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla geniti. 363 III | Jaz sem videla njeno dušo!" je zaklicala Lojzka. " 364 VIII| bila starejša, imela je že dvajset let, prsi velike in polne, 365 III | zvončkom in zaklicalo je dvakrat: 'Minka! Minka!' -- Mislila 366 I | ji bile tenke, kakor noge dveletnega otroka, in so se skrivale 367 II | je sedela sama v kotu med dvema posteljama; obraz ji je 368 VIII| Bilo je kakor v gozdu: dviga se tam od daleč nekaj silnega, 369 VIII| Glej, potipaj, kako se že dvigajo moje prsi... ali bele so, 370 I | rdečih, silnih rok se je dvigalo zadaj, na desni, na levi, 371 IV | kakor se je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu 372 VI | bilo, vsi sami delavci; eden izmed njih je imel pri sebi 373 II | govorila ni z nikomer, edina židovka je bila v sobi. 374 VII | robu postelje na odeji, ena roka je bila pod glavo, 375 V | leto je bilo letu enako, da enak dnevu... Popotnik hodi, 376 II | Razrezala je piškote v čisto enake koščke, hodile so okoli 377 IX | življenje! Vlak drdrá, enakomeren, zamolkel topòt, kakor tiktakanje 378 V | je prišlo mlado dekle; z enim samim pogledom je objela 379 IX | brez števila vitkih visokih fabriških dimnikov -- mesto je bilo 380 VI | mater po roki, po licu. "Moj falotek!" je dejala mati in se je 381 VIII| misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram te bodi -- šestnajstleten 382 I | kakor jih imajo bogati fotelji; zibala je stolček od leve 383 III | knjigo raztrgal? Neumna Francka je bila oni dan raztrgala 384 I | pletla zjutraj lase neokretni Francki. Njen obraz je bil samo 385 IV | tako. Oprostite, jaz znam francoski. Comment vous portez-vous? -- 386 VI | bi bil pijan, stopil je k Francu in Franc je zakričal in 387 IX | sanjah izgubljen. Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem 388 IV | našopirilo, perotnice so frfotale in stopical je in plesal 389 VIII| nemirni, nerazločni, hipni -- frfotali, trepetali so kakor mušice 390 IV | priletelo zunaj mimo okna, frfotalo je in je izginilo. Ves se 391 IX | se ni vzdignila, niso se genile noge. Polodprte oči so iskale 392 VIII| dušile in od strahu ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih 393 IV | skrivala je nekaj v rokah, ali gibalo se je in je brcalo. ~"Otroci, 394 VIII| je bila bolj vesela, bolj gibka in topla, "Bog ji blagoslovi!" 395 VI | globoko kloni glava; urno se giblje roka, šivanka vbada enakomerno, 396 VIII| govore neprestano in se gibljejo okoli nje... Tudi podnevi 397 VI | so rdela njena lica, je ginila iz njegovih tista kaplja 398 V | Čudno so se menjale podobe, ginile so in ugašale, vračale so 399 VII | čelu, tudi roke so bile gladke in bele. Stopila je k postelji 400 VI | vesel je bil zmerom in glasan, pomlad je prišla v hišo 401 VII | luči vsepovsod, kako se že glase pesmi od vzhoda in od zahoda. 402 VII | žvenkljanje srebrnih zvončkov, glasile so se zamolklo božične pesmi. 403 II | Bog poplačaj!" se je glasilo enakomerno, dolgo zategnjeno, 404 VII | svetlobi. In soba je bila polna glasnega veselja in smeha in pesmi 405 VIII| več, nič več!" Govorila je glasneje in zlobno, kakor oče, kadar 406 IV | posteljah, segajo v kletko; niti glasú od nikoder; oči buljijo 407 II | radovednimi, veselimi, plavolasimi glavami so se svetile široke bele 408 I | tam v kletki čisto zgoraj, glavico v perju, kakor lepa rumena 409 IX | oči; ni bila zaspana, samo gledati se ji ni hotelo. Prišla 410 IV | prišel jaz! Da te vidim! Kaj gledaš, ali ti ni prav?" ~Katica 411 I | tenki zdravi nogi komaj do gležnja. In noga ni skakala, temveč 412 V | si vesel otrok krilce do gležnjev in skoči z lahko nogo preko 413 IV | in poslušal je njih grde globoke glasove. Kadar so odšli, 414 V | za starko-čarovnico, po globokem snegu, skozi zimski gozd; 415 IV | postava, dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi glas. Dokler 416 III | Pavla se je oglasila z globokim, razumnim glasom. ~"Ne tako! 417 VII | bilo in nič nedosegljive glorije. ~Šepetanje je bilo zmerom 418 II | nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo je kakor 419 V | položili na dvorišče, na kup gnoja. Tam je ležala dva dni in 420 IV | Pahnila ga je stran z nogo, gnusil se ji je anarhist. Kremplji 421 VIII| bleščeče bela, se je to gnusilo. Prestrašila se je časih, 422 I | jo trikrat v strašnem in gnusnem kolobarju. Od rok Matere 423 VI | kakor da bi bila popila gnusno tekočino. Poleti je šla 424 VII | bremena. ~Polna solz, krvi in gnusobe je sôpla zemlja tam doli, 425 VI | drobne solze, je zadonela godba na cesti in mati je pohitela 426 VI | so in pili pozno v noč, godli so na harmoniko in plesali. 427 V | zima zunaj, starka skopa in godrnjava, ki je hodila z velikimi 428 V | štirinajst let; ob njenem godu je bilo, ko jo je pobožal 429 IV | bile, videl se je vršiček golega drevesa. In anarhist je 430 V | pozlačeno svetinjo na njenem golem vratu. Snela je s stene 431 I | pribito na steni razpelo z golim, vse krvavim telesom križanega 432 VI | lepši od te velike sobe z golimi stenami, s štirinajsterimi 433 IV | prihajalo, bližalo se je kakor gora. ~V poslednjem trenotku -- 434 II | posteljama; obraz ji je gorel, oči so gledale zamišljeno. ~ 435 IX | dolina, tam gori pa so že goreli hribi, sonce je prihajalo 436 IV | je bil časih otožen. Vse gorjé pride od zunaj, ali kedaj 437 IV | prihajala kakor Božje dete, gorka in prijazna. Kakor Božje 438 III | zakaj so zmerom tako jokali? Gorke solze so tekle po smešnoresnih 439 IX | slutila. Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena 440 VII | Izveličar, vseh bogastev gospodar. K njemu pa so prihajali 441 VII | in prinašali so mu darov, gospodarju vseh bogastev. Prišli so 442 VI | se je preselila v tiste gosposke sobe; v lepem krilu je sedela 443 V | kodri; hodil je z lahkim gosposkim korakom in ko je govoril, 444 II | in rezala je pomaranče z gosposkimi kretnjami, lepo je sukala 445 VIII| slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal sodite, ampak 446 VIII| kadar so bili prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro čisto 447 VI | prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prišla je in je ostala 448 I | bil ves bel in bleščeč od gosto nasutih zvezd. ~Z obema 449 IX | resno in svečano, kakor govoré otroci, kadar se napravijo 450 IX | razumljivi. Iz doline je govorilo, tako resno in svečano, 451 I | smejale. Postelje so šumele, govorjenje je polagoma utihnilo, smejale 452 III | zunaj, lepi travniki, lepi gozdi, lepo božje nebo! Ej, ej, 453 V | posebno oduren je bil obraz grbave Brigite, sivorumen, čudno 454 IV | smejale neokretnemu, velikemu, grdemu življenju, tako se je smejal 455 V | in tam je bil vrt... grede rdečih rož, zelene trate 456 VI | na obrazu je bil zapisan greh, govoril je iz njenih besed. 457 VII | je bilo resno, prezgodaj grenko. Umazani so bili darovi, 458 VI | tam zunaj, sama žalost in grenkoba. Hudobno gledajo oči in 459 V | bil, kakor poslednji dan grešnika, na smrt obsojenega. Tina 460 VI | polglasne, hlastne besede, grgrajoče, težko sopenje. Z veliko 461 VI | postelje z obema rokama, grizla bi s krepkimi zobmi in bíla 462 VI | slabo, vzdigalo se je proti grlu, kakor da bi bila popila 463 IX | sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu je sedel pritlikavec z veliko 464 I | zdrav in rdeč, nekoliko grob, oči so gledale resno, materinsko. 465 III | mirno in hladno, kakor srce grobarjevo. Prihajale so in so umirale 466 II | prijetnega. ~"To je skopost, grofovska skopost... Lojzka, zakaj 467 II | dobile?" ~Zasmejale so se grohotoma. ~"Podobice in olupke." ~ 468 VIII| podobe, grozne in toliko groznejše, ker so bile nejasne. Ves 469 I | kričeč glas se je vzdignil iz gruče in za njim so se oglasili 470 VII | plašne oči. Nič več ni bilo gub na licih, na čelu, tudi 471 II | obraz je lezel v okrogle gube, podbradek se je tresel, 472 III | oknom in tudi hiše so se gubile v sivo noč. ~"Katera bo 473 VI | gole, tudi na prsih je bila halja odprta in videla se je bela 474 III | gospodje v dolgih, belih haljah, s črnimi ovratniki, roke 475 I | sedela prav blizu okna pred harmonijem. Glava je klonila, obraz 476 VI | pozno v noč, godli so na harmoniko in plesali. Pila je tudi 477 IV | zmršeno -- kakor premočen havelok. Kljun je bil zelo širok, 478 IV | črn in potuhnjen v mokrem haveloku, se je nasmejala. ~"Anarhist!" 479 II | toda mlajši, morda njeni hčeri. Počasi je slačila prva 480 VIII| materjo je prišla tudi njena hčerka in s Tončko sta bili kmalu 481 VIII| tudi smejal, z drobnim, hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka 482 VIII| bili nemirni, nerazločni, hipni -- frfotali, trepetali so 483 V | razbita na tleh. V tistem hipu je bolečina odnehala, vse 484 VIII| vse tiho. Mati je prišla s hitrimi koraki v izbo, sopla je 485 VIII| in da se je zazibala vsa hiša. Oče je udaril starca s 486 VIII| ki prodaja pomaranče po hišah. "Nikogar ne ljubim razen 487 IV | obnošeno. Sive karirane hlače so bile spodaj čisto razcefrane 488 III | ni zgenilo. Lica so bila hladna, čelo je bilo trdo in gladko 489 VIII| materinske. Zapihal je časih hladnejši veter, zavisten je bil soncu 490 IX | njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele 491 I | smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim nasmehom. ~"Hvaljen 492 VII | strani, pastirji, kajžarji, hlapci, obloženi z grehi in življenja 493 VI | pritajen smeh, polglasne, hlastne besede, grgrajoče, težko 494 I | vse lepo in zelo resnično, hlev, sveta družina, pastirji, 495 VII | je bila nad betlehemskim hlevom. ~Zaspati niso mogle dolgo; 496 IX | ki se je smejalo in je hodilo skozi okno v vas, in napravljale 497 VIII| Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš." Lucija je komaj poznala 498 I | trepetala, mraz ji je bilo; hodnik je bil neizmerno dolg, temán 499 IX | spoznala po težki kmečki hoji, ker je nosil z žeblji podkovane 500 IX | zdaj polja in travniki in holmi, drug svet, novo življenje...