Part

 501 VII |          otrok, kakor zauživaš sveto hostijo. Materina kri je v tem kruhu..." ~
 502 VI  |             hotela z njima; če bi jo hoteli odvesti siloma, bi se držala
 503 VII |             veličastno razsvetljenih hramov, kjer pojó belo oblečene
 504 II  |             bil lep, ustnice so bile hrastave in zelo otekle. Dala je
 505 IX  |             tilniku, prikazale so se hraste za ušesi, otekle so nenadoma
 506 IV  |           sobi in prav tako je čakal hrepeneče, da se poslovi ter odkobali. ~
 507 V   |               so vzplamtele, boječi, hrepeneči pogledi so se iskali, ogibali,
 508 II  |             se je naokoli, z motnim, hrepenečim pogledom, kakor bolnik po
 509 I   |         ugledale tisto lepoto, ki so hrepenele po nji vse solzne. Okrvavljeno
 510 VII |             se in so plapolali in so hrepeneli gor... ~"Nocoj hodijo angeli
 511 VIII|             bo nekdaj, zato ker srce hrepeni po njem. Spominjala se je
 512 IX  |             tam gori pa so že goreli hribi, sonce je prihajalo procesiji
 513 VII |             se je..." Glas mu je bil hripav in tih, ni mogel iz grla.
 514 VIII|           Zasmejala se je nenaravno, hripavo, in je šla... Tončka ni
 515 V   |           skuštrane glave, polodprta hropeča usta; obrazi so bili drugačni
 516 VI  |       zdravnik je prišel, nepokoj in hrup je bil pozno v noč... Franc
 517 VIII|             ji je bilo... ~Prišlo je hrupno in silno, kakor velik vihar
 518 I   |             je dobra, samo Lojzka je hudobna... Ti, še juhe ne boš imela;
 519 V   |             bi rezala z nožem po teh hudobnih, prokletih, od Boga prokletih
 520 II  |       grofica?" je vprašala Lojzka s hudobnim nasmehom in vse so se zasmejale
 521 II  |      zasmejalo se ji je srce od tihe hudobnosti. ~"Ostanite... ostanite
 522 IV  |             samo ubijanje, za mračna hudodelstva. In vse je bilo temno, strašno --
 523 I   |             smuknil k nji radoveden, hudomušen, skoro hudoben pogled, ali
 524 II  |             zavoj in se je ozirala s hudomušnim pogledom: Zdaj poglejte,
 525 VIII|           bil soncu in se je poigral hudomušno z njenimi lasmi... Ali blizu
 526 IV  |             se jeziš, Hanzek?" se je hudovala Malči. "Saj vidiš, da ti
 527 II  |          ponižnim in nežnim glasom: "Hvala Bogu, dobro nam je, gospa
 528 VII |      dragocene darove. In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar,
 529 VII |          srca so se odpirala njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca so
 530 III |             je. Postavi kozarec tja. Idi spat, Rezika!" ~Oči so se
 531 VI  |        pritisnila na njegove prsi. ~"Idiva!" je dejal gospod. ~Šla
 532 V   |        zbadal v lice, v roke kakor z iglami. Ali tista noč je bila lepa,
 533 I   |         knjigami, podobami, pisanimi igračami, pletivom, nogavicami in
 534 IV  |              Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi
 535 II  |                                      II  Nedeljsko so bile oblečene,
 536 III |                                      III  Vseh vernih duš dan je
 537 VIII|           bilo... Glej, še zmerom te imam rada, zato ne glej tako
 538 I   |     nerazumljivega. ~"Ali ne veš, da imamo spet novo? Malči ji je ime."
 539 IV  |         zastokalo. ~"Ej, in kanarčka imate tudi, kako lepega kanarčka,
 540 II  |          lanskega leta... Takrat smo imeli še staro prodajalnico, no,
 541 VIII|           jeseni so poslali Lucijo v inštitut. Ko je prišla o počitnicah
 542 VIII|            zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo prijateljico, ki je
 543 IV  |           bil zmrznil!" ~Anarhist je iskal, Bog vedi česa; stikal je
 544 IX  |        genile noge. Polodprte oči so iskale nemirno, roka je tipala
 545 III |           napisali drugo. In soba bo ista in vse bo isto. ~Na dom
 546 III |            In soba bo ista in vse bo isto. ~Na dom je mislila Minka,
 547 IV  |                                      IV  Dobile so kanarčka. Ves
 548 V   |             veje zunaj je bilo leglo ivje, okna so bila zjutraj z
 549 IX  |                                      IX ~Zunaj je sijala pomlad,
 550 VIII|          kakor prej je popótovala po izbah, po samotnem gozdu. Prišla
 551 VIII|         sunil v kot; postal je sredi izbe, nato šel molčé in zaprl
 552 VII |              zakaj -- tema je bila v izbi in mraz je bilo, mati je
 553 III |          prazna, sneli bodo tablico, izbrisali njeno ime ter napisali drugo.
 554 VI  |       izgovorjena s hripavim glasom, izbruhnjena siloma iz umazanih prsi,
 555 VI  |              klonila, oči so gledale izbuljeno in so plamtele. Brigita
 556 V   |          želel si je življenja in je izdihnil klavrno v copati. Malči
 557 I   |              podobe kakor da bi bilo izdolbeno; dolgi krvavi curki so curljali
 558 VI  |            in neprestano, že so bile izdolble dvoje strug na licih...
 559 VII |              belih telesih, izžetih, izglojenih od podlega življenja; berači,
 560 VI  |             sovraštva. Vsaka beseda, izgovorjena s hripavim glasom, izbruhnjena
 561 I   |       zaječalo. ~Malči je bila sama, izgubila se je bila, sama kakor ponoči
 562 VI  |          Tako daleč je bil že dom in izgubljal se je zmerom dalj v daljavo,
 563 VI  |             niso bili čisto jasni in izgubljali so se zmerom bolj. Živ in
 564 VI  |          prihajali glasovi ranjenih, izgubljenih... Nekoč pa je bilo doma
 565 IX  |               iz skrbi in trpljenja, izgubljeno, blodeče po strmih stezah,
 566 II  |                Preko njegovih suhih, izjedenih lic je šinil žarek; čudno
 567 II  |              globokih jamah, v testu izkopanih. Z željnim, skoro prosečim
 568 I   |         skledico Reziki in Rezika je izlila juho v posodo, kjer je bila
 569 VII |       Rezikin oče, bled in slaboten, izmučen; bilo je, kakor da nosi
 570 V   |               zatisnila je oči in je izpila do dna... ~Zjutraj sta stala
 571 VII |         cunjah, obraze izsesane, ude izpite od podlega življenja. Tako
 572 I   |           oči so se spet zatisnile. ~Izpraševale so Malči, toda ni odgovarjala
 573 I   |           bili stopili dol iz nebes, izpred božjega trona... ~Odprle
 574 VII |             utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta
 575 VIII|           skupaj z Lucijo in čelo na izprehodu se je časih pritisnila Lucija
 576 VI  |          hišo z njim. Mati se je vsa izpremenila; njene oči so se smejale,
 577 IV  |          svojeglavnih, upornih oči. ~Izpustile bi ga bile, ali sestra Cecilija
 578 VIII|              dušila, in kadar sta se izpustili, sta bili trudni obedve.
 579 III |               Ubogi oče! Uboga mati! Izrezala bi iz knjige obadva, skrila
 580 IV  |             našel belo nitko, ali je izrval iz blazine mehko perce ter
 581 VII |           omahovali v cunjah, obraze izsesane, ude izpite od podlega življenja.
 582 V   |         zvezde na božičnem drevescu, izstavljenem v oknu slaščičarnice. Prihajali
 583 II  |           koščenih prstkov, ki so se iztegali proti njenemu obrazu, doteknile
 584 V   |             je zaslutila, da je bilo iztegnilo življenje svojo grozno roko
 585 IV  |          hotela vzdigniti, hotela je iztegniti roko, hotela je izpregovoriti... "
 586 I   |           beli srajci do kolen, roke iztegnjene, glavo sklonjeno, oči široko
 587 I   |          sklonjeno, obe roki nalahko iztegnjeni, obraz smehljajoč, miren,
 588 IV  |          svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in
 589 IV  |              očmi; odpiral je kljun, iztisnil se je iz grla cvileč, obupen
 590 IV  |              svetlimi lasmi in če je iztrgal las, ga je ponesel nemudoma
 591 IV  |           zavpila. Črn klopčič se je izvalil iz copata, skrit je bil
 592 VII |              beračev do novorojenega Izveličarja... ~K Lojzki so prišli in
 593 VII |            device slavo novorojenemu Izveličarju... ~Tema je bila v sobi;
 594 IV  |           šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile
 595 IV  |            izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je dihalo
 596 II  |           sem ti prinesel, Rezika." ~Izvlekel je iz žepa jabolko, držal
 597 VI  |              pred posteljo in vse se izvrši, kakor da bi nič ne bilo,
 598 VII |             to, glej, Katica, sem si izžela iz tega suhega telesa, ki
 599 VII |              svilo na belih telesih, izžetih, izglojenih od podlega življenja;
 600 IX  |            od drevja so visela zlata jabolka, srebrn je bil pesek na
 601 II  |         objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo je kakor nerodno-zloben
 602 VII |           cveticah, po pomarančah in jabolkih, po svežem zraku, ki je
 603 VI  |              bíla ura na steni; tako jadrno je bežal čas... Prijela
 604 III |         imele molke s silnimi črnimi jagodami in bakrenimi križi; Brigiti
 605 IX  |        tanjše in daljše, iz globokih jam so gledale nenaravno velike,
 606 II  |            oči so švigale v globokih jamah, v testu izkopanih. Z željnim,
 607 V   |            lahko nogo preko plitvega jarka, na ono stran... ~Tiho je
 608 VII |           tem kruhu..." ~Doma pač ni jaslic, tudi drevesca ne, nič luči,
 609 V   |              je bila bela noč, žarki jasnega neba so se kopali v snegu. ~"
 610 IX  |      nerazumljivo, se je vzdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo. ~
 611 VII |            polne spoznanja. Že se je jasnilo od daleč: tam je bila luč
 612 IV  |             razmetale po sobi. ~"Naj jé sama, lakota lakomna!" se
 613 V   |             si je mislila Tina, so v ječah, stene, na katerih je zapisano
 614 VIII|            kako so prosili, govorili jecljaje, njegov glas pa je bil mrzel
 615 VIII|              strahu ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji
 616 IV  |           zakaj. Ali kanarček bi bil jedel, toliko je bil pač neumen.
 617 VII |              po sobi. "Náte, otroci, jejte!" Metala je drage dišeče
 618 VII |               je bílo v sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla,
 619 II  |             v sobo dremotna svetloba jesenske noči... ~Tina se je bila
 620 II  |              pred mestom, nad zlatim jesenskim drevjem... Stale so poleg
 621 IV  |            da bi ga ogrela. Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral.
 622 IV  |            vsem!" ~Smejal se je, ali jeza se je razlila iz srca v
 623 IV  |      njegovih se je bliskalo od tihe jeze.  "Ná, Katica, prinesel
 624 II  |        rdečenose dame, trd je bil in jezen, tenke ustnice so se približale
 625 I   |              ni bilo več, ne nosa in jezik je lizal po golih čeljustih.
 626 IV  |        britev ob pili. ~"Zakaj pa se jeziš, Hanzek?" se je hudovala
 627 IV  |            je zelo na glas, hitro in jezno; držal je Katico za roko,
 628 VII |         tronu je sedela Mati božja z Jezusom v naročju in obraz Matere
 629 IV  |             na glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale,
 630 VII |            nanja. Stala sta; dolgčas jima je bilo in v prsih je bilo
 631 IX  |            sanjah je slišala materin jok... ~Obšel jo je nemir, ker
 632 II  |              je prosila Rezika s pol jokajočim glasom, ali srce se ji je
 633 III |        zibala, kakor v zibki! Ej, ne jokajta, saj je lepo zunaj, lepi
 634 I   |              zakaj in dasi ni marala jokati. ~Mati je vstala, poljubila
 635 VIII|             je čutila, da so poljubi Judeževi, kakor je razločevala natanko,
 636 V   |             tica v zraku, ki jo nosi jug preko dežele; ali nenadoma
 637 VII |             vzdignilo kakor veter od juga in je zavalovalo po vsi
 638 VII |              so tudi trije kralji iz Jutrove dežele in so se mu poklonili,
 639 I   |         ploščati glavi velike zelene kače, ki se je vila okoli zemlje,
 640 VIII|            je z vsem nežnim, toplim, kačjim telesom. Tončki je bilo
 641 VII |            od vseh strani, pastirji, kajžarji, hlapci, obloženi z grehi
 642 II  |            pokrajina se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo oko.
 643 IV  |        Katica, že vidim čisto dobro! Kakšne reči pa ti je pravila? Zato
 644 IV  |          zunaj, ali kedaj pride in v kakšni podobi, ni znano nikomur.
 645 VIII|             In Tončke je bilo strah; kakšno življenje je bilo tam! --
 646 VII |            izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost.
 647 IX  |           konji in kopita so bíla po kameniti cesti. Na vozovih so peli
 648 IX  |           mesto... Vozovi drdrajo po kamenitih tleh -- zbogom, prašno mesto,
 649 I   |          mirno na kupu okrvavljenega kamenja, oči njegove so bile, kakor
 650 I   |              vse solzne. Okrvavljeno kamenje se je spremenilo v dišeče
 651 IV  |             sitno in prigovarjala je kanarčku. ~"Zakaj pa se bojiš, Hanzek
 652 VI  |             ne vidijo ničesar, mirno kapajo solze in neprestano, že
 653 IX  |              otrok, ubogi nosokljuni kaplan! Čemu vajino sočutje?... ~
 654 VIII|             in so se prikazale potne kaplje izpod las na sencih in čelu.
 655 V   |        razpraskano od nohtov, drobna kapljica krvi je bila na prsih, prav
 656 IV  |        posvaljkano in obnošeno. Sive karirane hlače so bile spodaj čisto
 657 I   |           srajce in je oblekla rdeče karirano krilo, šito scela, kakor
 658 VIII|             vzburjena. "Naj se zgodi karkoli! To je bilo plačilo -- dovolj
 659 VI  |             predno so zaspali, so še kartali, razgovarjali se na glas
 660 VII |              zraku... Globoko doli v katakombah so peli vesele pesmi, zamolklo,
 661 VIII|         hitro, komaj se je privadila katere, se je že poslovila, nanagloma,
 662 V   |        vsenaokoli z mokrim zidom, iz katerega gledajo umazana okna, kakor
 663 I   |      vzkriknilo -- ponesrečilo se je kateri in padla je, ko se je slačila;
 664 VIII|             tlaku -- Bog vedi kam, v katero deželo. Tja morda, kamor
 665 IV  |         piškoti so dišali po žganju. Katici se je zagabilo, ko jih je
 666 VII |             nasmehnila... ~Prišel je Katičin oče. Strašen je bil njegov
 667 II  |            podobo je bilo zapisano: "Katreinerjeva kava". ~Romale so in so
 668 II  |             zapisano: "Katreinerjeva kava". ~Romale so in so darovale
 669 V   |              držala v roki skodelico kave. "Klicala me je ponoči,"
 670 I   |          Lica so bila vsa razjedena, kazalo se je živo meso, ustnic
 671 I   |             perju, kakor lepa rumena kepa... Izpregovoriti je hotela,
 672 VII |            same noči, od bolečine in kesanja ene same noči, daljše nego
 673 VIII|              iz svetle napete obleke kipeči udje, toda zdaj se je zdelo,
 674 VII |            je razumelo radost, ki je kipela do vrha; komaj se je zavedal
 675 VI  |      položila pod glavo in visoko so kipele prsi. Tedaj so se odprle
 676 V   |       oblečeno v tesno obleko, da so kipeli v nji polni udje, in Tina
 677 V   |         svetlobe in veselja, telo je kipelo v bujni mladosti pod tesno,
 678 II  |            pisane pentlje so imele v kitah. Skoro vse so sedele okoli
 679 IX  |            splesti lasé v lepo dolgo kito in potem na pot... Glej,
 680 VII |          bílo v sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla, dvoje
 681 V   |               kakor da bi udarjalo s kladevcem. ~... Pomlad je šla preko
 682 I   |              in rumene cvetice so se klanjale. Sonce je sijalo in Malči
 683 V   |             življenja in je izdihnil klavrno v copati. Malči je pogledala
 684 VII |         jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam -- vse je bilo tako
 685 III |        oslono so bile nizke klopi za klečanje, a oslona sama je bila tako
 686 IV  |                 Čakaj, ti pokažem!" ~Kletka je bila na mizi, Lojzka
 687 VI  |           hodil, bale so se in so ga klicale. On pa se ni več ozrl in
 688 IV  |              globoko in je plesal na klinu ter pel. Malči je gledala
 689 V   |              je pritiskala boječe na kljuko. Duri so se odprle in tedaj
 690 IV  |            je še stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami
 691 I   |             Pred oknom je bila nizka klopica; mati je pokleknila, Malči
 692 II  |           njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno
 693 I   |             je, kakor se smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim nasmehom. ~"
 694 III |           Uboga mati! Izrezala bi iz knjige obadva, skrila ju varno
 695 VI  |           gledale njene oči za njim, koder je hodil, bale so se in
 696 II  |               brez brk; izpod črnih, kodrastih, židovskih las se je svetilo
 697 V   |           čelo so padali svetli črni kodri; hodil je z lahkim gosposkim
 698 V   |           mimogrede otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda zeleno
 699 VIII|              njo; oblekla se je bila koketno, da so vabili iz svetle
 700 V   |         pregrnjen, in v košu so sami kolači; lepo diši, kakor iz slaščičarnice.
 701 VII |              o Božiču kramljajo in o kolačih, o jaslicah in o drevescu.
 702 III |             na stolih, roke mirne na kolenih. Mračen dan je bil zunaj,
 703 VI  |      nogavice strgane, prevezane nad kolenom z navadno vrvico: videla
 704 III |         stropu, štela je na prste. ~"Koliko jih je že umrlo?... Dvanajst
 705 III |            zibala... In ko je zadelo kolo ob velik kamen in se je
 706 I   |        postelji in se je naslonila s komolci na blazino. ~"Kako ti je
 707 VIII|   razmišljeno, ni povedala stvari do konca, kakor da je bilo v tistem
 708 IX  |            Božiču in o Veliki noči. ~Koncem maja se napravijo na pot.
 709 III |       Polmrak je bil; samo daleč tam koncu koridorja se je svetila
 710 V   |             žarki jasnega neba so se kopali v snegu. ~"Zakaj ne spiš,
 711 IX  |        pokali, rezgetali so konji in kopita so bíla po kameniti cesti.
 712 IX  |           nestrpno bodo bíli konji s kopiti, voznik se bo oziral in
 713 III |              prišle so na dolg teman kor; nobene luči ni bilo ob
 714 VII |            je hodil, da ni bilo čuti koraka. In ko je šel mimo, je bil
 715 V   |          hodil je z lahkim gosposkim korakom in ko je govoril, ko se
 716 III |         rožljale, stoli so ropotali. Koridor je bil dolg; Lojzka je sopla
 717 III |            bil; samo daleč tam koncu koridorja se je svetila luč. Od sten,
 718 V   |              je bila in lahka, kakor kos obleke. Ni prosila in tudi
 719 VII |           Prihajali so gostje koj po kosilu. Nikoli še jih ni bilo toliko
 720 V   |          izza odeje je gledala noga: kost, zavita v ohlapno rumenkasto
 721 V   |          vrti in so travniki, pač so kostanji tam in klop pod kostanjem,
 722 IV  |        nevarnosti so prežale iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo,
 723 VI  |             in prišel je tudi Franc, kovač; velik in močan fant je
 724 VI  |            ločila; mati je napolnila kovčke in je šla. Toda vrnila se
 725 III |              tresla, ni mogla držati kozarca, voda se je razlivala po
 726 III |         videla Minkin obraz. Ozek in koščen je bil kakor nož, oči so
 727 III |         poleg Minkine postelje; trde koščene prste je ovila okoli bakrenega
 728 II  |              so se doteknile drobnih koščenih prstkov, ki so se iztegali
 729 IX  |           Tenke, skrivljene in zvite koščice so bile zavite v prozorno
 730 III |                 Narezala je trinajst koščkov papirja, štirinajsti je
 731 V   |           roki, belo pregrnjen, in v košu so sami kolači; lepo diši,
 732 III |              široka, v obraz rumena, koža vsa zgrbljena in vela, kakor
 733 VII |            gospod in gospa, v bogate kožuhe zavita, in prinesla sta
 734 I   |            molitev je bila hitro pri kraju -- in kakor trenotna senca
 735 IX  |           bil pesek na tihih stezah, kraljeviči so se sprehajali tam, lepi
 736 IX  |            sonce, razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo po vsem širokem
 737 II  |              Kakor je božja volja." ~Kramljaje, šepetaje so se napravljale
 738 IV  |         glejte me tako, nisem prišel krast!" ~In hotel se je nasmehniti. ~"
 739 VI  |           izpregovoril besedo, čisto kratko, kakor da bi mu bila slučajno
 740 V   |            malo belo sončece je bilo kratkočasno, kakor da bi tudi samo pripovedovalo
 741 V   |          velikimi slepimi očmi in je krčila obrvi, ker je ugibala, kakšen
 742 VII |           otroci so v hiši, oče je v krčmi, mati bega, Bog vedi kod.
 743 IV  |       vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj ter si je čistil nogo in
 744 IX  |            zazdelo, kakor da bi bili krenili vozovi na napačno pot --
 745 II  |            koraki je premerila sobo, krepko sta stopali za njo spremljevalki
 746 IX  |         Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem zraku,
 747 II  |            je pomaranče z gosposkimi kretnjami, lepo je sukala tenka rdeča
 748 V   |              kramljajo. Ali vse njih kretnje, vse njih besede so smrt.
 749 I   |                 Sklenile so se roke, kričeč glas se je vzdignil iz gruče
 750 V   |            podoben siloma zadržanemu kriku... Malči se je premaknila
 751 IX  |        toplem svetlem zraku, ugašajo krila in se užigajo... ~V srcih
 752 V   |               vzdigne si vesel otrok krilce do gležnjev in skoči z lahko
 753 VIII|             je, ko je rekel gost: "V kriminal sodite, ampak zaradi stranke
 754 I   |            krvavim telesom križanega Kristusa, ki še ni bil nagnil glave
 755 I   |           golim, vse krvavim telesom križanega Kristusa, ki še ni bil nagnil
 756 VII |            so mu nesli srca naproti. Križani Človek je sprejemal vse,
 757 III |         črnimi jagodami in bakrenimi križi; Brigiti je segal molek
 758 VII |            ker so bičani in s trnjem kronani... ~Tako so praznovali praznik,
 759 V   |              nič več ni imel trnjeve krone na glavi, tudi krvavih solz
 760 I   |         rokah je držala velik srebrn krožnik in na krožniku so bile njene
 761 I   |           velik srebrn krožnik in na krožniku so bile njene odrezane prsi,
 762 VII |       hostijo. Materina kri je v tem kruhu..." ~Doma pač ni jaslic,
 763 I   |             bi bilo izdolbeno; dolgi krvavi curki so curljali od obraza,
 764 V   |         trnjeve krone na glavi, tudi krvavih solz ni bilo na licih; gladek
 765 I   |           steni razpelo z golim, vse krvavim telesom križanega Kristusa,
 766 IV  |            kje je kljun, vse je bilo krvavo in zmršeno. Z metlo so ga
 767 IX  |           sedel pritlikavec z veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak.
 768 VI  |              in ko je bilo pozno, je kuhala mati čaj in potem je šla
 769 VI  |              je potihoma in je šla v kuhinjo... Ob nedeljah je bila Brigita
 770 VII |              je lagala, ki jo je bil kupil za denar siromaka, dar sočutne
 771 VI  |        copate imaš, Lojzka!" ~"Pa mi kupite druge... Zakaj pa ste prišli?" ~"
 772 I   |           svetnik je klečal mirno na kupu okrvavljenega kamenja, oči
 773 IV  |              sladkega zelenja, lepih kurjih čevc, ali ko je šla -- "
 774 IV  |         treba bi ga bilo pitati. Ves kuštrav je bil in grd; repa še imel
 775 I   |             Nekoliko se je vzdignila kuštrava glava iz blazine. Rumen
 776 II  |        debele ustnice, majhne oči in kuštrave in pepelnate lase; trinajst
 777 IV  |        hudoben, Katica, kakor misliš!l Vsak človek ima bolj črno
 778 V   |          noči najlepša. Tina je bila lačna in bi prosila kruha, toda
 779 IV  |               da tepem otroke? Da so lačni? Da so goli? -- Laž, Katica,
 780 VII |          prinesel, tudi pomaranča je lagala, ki jo je bil kupil za denar
 781 VII |             in čijih prešerne oči so lagale prešerno; ljudje gosposko
 782 III |          Katica se je komaj ozrla in lahek smehljaj je šinil preko
 783 V   |             bolelo, mrtva je bila in lahka, kakor kos obleke. Ni prosila
 784 V   |        svetli črni kodri; hodil je z lahkim gosposkim korakom in ko
 785 IV  |          sobi. ~"Naj jé sama, lakota lakomna!" se je razjezila Lojzka,
 786 IV  |              po sobi. ~"Naj jé sama, lakota lakomna!" se je razjezila
 787 IX  |              hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo kito in potem
 788 VII |             orehov? Mraz je zunaj in led se drobi pod nogami... ~
 789 IX  |         ležanja so bila ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen
 790 IV  |            je že pokrivala s svetlim ledom. ~Ali tu notri ni bilo zime,
 791 III |            ko so se vrnile v sobo in legle so ali pa so slonele na
 792 VIII|           Tončko skupaj in kadar sta legli, se je pritisnila Lucija
 793 V   |        zvezde blizu, skoro bi se jih lehko doteknila z roko, bleščeče
 794 VIII|              njenih objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah,
 795 III |              sami srajci, leži na ko lenih, glavo ima skrito med rokami.
 796 VI  |             v tiste gosposke sobe; v lepem krilu je sedela na zofi,
 797 IV  |         kakor da bi bilo zaklicalo z lepim glasom od nekod, iz davnodavne
 798 I   |            da so bile ugledale tisto lepoto, ki so hrepenele po nji
 799 VIII|               Sama se sleci, tako je lepše... da te vidim, kako odpenjaš
 800 IV  |           razjezila Lojzka."Kakor od lesá je." Komaj se je vzdignil,
 801 V   |             ali težke so bile, kakor lesene, in komaj se je zasvetilo:
 802 III |          skrbi. Na prvi strani stoje leseno sredi zelenih travnikov,
 803 IX  |          procesiji naproti, že so se lesketali mu lasjé, iz zlatih žarkov
 804 IV  |              drevesa, ker še ne more leteti, siromak!" ~Zaropotalo je
 805 VIII|         otroški udje. Pred poldrugim letom je bila prišla in takrat
 806 IX  |           bilo takega sonca kakor je letos. Zunaj je pač že vse zeleno,
 807 V   |              bilo vmes; leto je bilo letu enako, da enak dnevu...
 808 I   |        fotelji; zibala je stolček od leve na desno, zelo močno in
 809 II  |       razumen; drobni, koščeni prsti levice so se krčili, prijela je
 810 II  |           uprla se je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, podbradek
 811 V   |             Nisem te klicala, Malči; lezi in zaspi." ~"Ugasni svečo." ~
 812 IX  |             celó dlaní in od dolgega ležanja so bila ranjena tudi ledja.
 813 III |            na drugi strani, glej, pa leže na tleh, kakor da bi bili
 814 II  |        vrečico in je prinesla iz nje ličen bel nožek. Starejša dama
 815 VI  |            pobožal mater po roki, po licu. "Moj falotek!" je dejala
 816 VIII|              je vzdigalo, odkoder je lila nebeška svetloba. Poslušala
 817 VII |               od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele so
 818 I   |              bele deviške prsi. Bele lilije so bile v njenih laseh in
 819 IV  |              bi okušal drobne zelene lističe. Malči je to vedela in očitala
 820 I   |             več, ne nosa in jezik je lizal po golih čeljustih. Postala
 821 IV  |              in požrešen. Ona je pač lizala tuje bonbone, toda kanarček
 822 II  |         pride grofica! Boš videla -- ljí-bo djéte!" ~Ozrle so se vse
 823 IV  |             so nanj z zadovoljnim in ljubeznipolnim pogledom, sami materinski
 824 V   |              se je k nji, govoril je ljubeznivo... in tam je bil vrt...
 825 VI  |            drugačna, vsa prijazna in ljubeznjiva. "Moja sladka Mimi!" je
 826 VI  |              iz druge sobe delavčeva ljubica, majhna in debela, neokretna
 827 VI  |           njih je imel pri sebi tudi ljubico in otroka, ali otrok je
 828 VIII|           zmenil zanjo. Tončka ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik
 829 IX  |              niso ne bale in je tudi ljubile niso. Tu je bila, kakor
 830 VIII|      pomaranče po hišah. "Nikogar ne ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo
 831 VIII|             je dejala nekoč, "Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš." Lucija
 832 IX  |             Kristus, ženin, ti vdano ljubljeni, tako težko pričakovani!...
 833 I   |           doživela nekaj čudovitega, ljudem nerazumljivega. ~"Ali ne
 834 VIII|            je tam groza in noč... ~Z ljudmi, hi so prihajali, se je
 835 III |              križem je bila mrtvaška lobanja. Ob odru so gorele sveče
 836 VI  |          lica z nohtovi. Nato sta se ločila; mati je napolnila kovčke
 837 VII |              ljudje iz tujih hiš, so ločile natanko od nebogatih darov,
 838 IV  |             težkih, črnih rok, dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni
 839 IV  |           samo pomignil s tisto črno lopato, malo stisnil! -- In gledal
 840 IV  |          bilo, nič se ni prikazalo. ~Lotevala se ga je otožnost, porojena
 841 VIII|          tistega trenotka se je bala Lucije in ni ji bilo več prijetno
 842 VIII|           imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeče
 843 VIII|         Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen zmerom bolj vroča
 844 I   |          visoka okna. Nikjer ni bilo lune, ali košček neba, ki se
 845 II  |              dama je stopila k mizi, lupila in rezala je pomaranče z
 846 IX  |            in o Veliki noči. ~Koncem maja se napravijo na pot. Kakor
 847 VIII|            ponujala gole prsi, kakor majhnemu otroku. Lepo je bilo od
 848 II  |           srajčki ter ga je pitala z majhno žličico. A pod podobo je
 849 VIII|              bilo veselo zmagoslavno majsko sonce, zmerom toplejši so
 850 VII |            ga uspavala... ~Prišla je Malčina mati in je prinesla zavojev
 851 IV  |            na zid ob okno prav poleg Malčine postelje, tako da je škropilo
 852 II  |               velika, debela, silna. Male, živahne oči so švigale
 853 I   |               Spomnila se je bila na malega brata, ki leži doma, napol
 854 V   |         navidezno pazljivimi očmi na malenkost, ki bi se ne brigal zanjo,
 855 IX  |   pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno in smešno, tako da Malči
 856 I   |         krilo, šito scela, kakor pri malih otrocih, in čez krilo modro
 857 V   |              omenila z mirnim, skoro malomarnim glasom. "Jaz sem vedela,
 858 II  |          bilo. Prijazna, smehljajoča mamica je držala v naročju debelega
 859 IV  |           morda mislite, človek brez manir, pijanec in tako. Oprostite,
 860 VII |             bi ga pritisnila k sebi, manjšega in ubožnejšega, bi ga pitala,
 861 IV  |             da ti dajem vode! Kaj ne maraš vode?" ~Hanzek se je malo
 862 VIII|            rjave in velike, kakor so Marijine..." Šepetali sta, obe vroči
 863 I   |          prinesla je kruha s surovim maslom in kozarec vina, mešanega
 864 VII |              zauživaš sveto hostijo. Materina kri je v tem kruhu..." ~
 865 I   |             roko, da bi se dotaknila materinega obraza, ki je bil gorak
 866 I   |               Malči je vztrepetala v materinem naročju in se je prekrižala. ~
 867 I   |              je zasrbelo na licih od materinih solza, spreletelo jo je
 868 I   |          grob, oči so gledale resno, materinsko. Močne, mesnate roke so
 869 III |        visoki mizi pred jaslicami je medlela "duša" na olju v kozarcu;
 870 IV  |           žalostna nedelja, mrzel in meglen dan je bil zunaj, prišlo
 871 VI  |            zunaj pa se je že dvigala meglena zora, je bil nasmeh na razpaljenih
 872 V   |              na njegovi poti so bili megleni temni dnevi. In v tistih
 873 V   |             temni dnevi. In v tistih meglenih dneh je dozorelo Tinino
 874 IV  |       otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo tam zunaj, kakor vse
 875 VI  |              komaj še so ga videle v megli oči. In kadar so ga ugledale,
 876 IX  |             travniku, kjer je segala mehka trava do kolen, oblečene
 877 V   |             naposled nekaj sladkega, mehkega, vse je bilo tiho, čudomirno.
 878 VI  |      blazinastih stolih, ležal je na mehkih zofah in mirna zaspana svetloba
 879 II  |              Edvard!" je zaklicala z mehkim, pojočim glasom. ~Tina se
 880 IV  |              na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi lasmi in če je
 881 V   |         morda zeleno mladiko iz žive meje. Tako razmišljene so bile
 882 IV  |        Poskočil je na najvišji klin, mencal nitko pod nogama ter zapel
 883 IV  |             ni nič. ~"Babica je!" je menila Pavla. ~"Kako bo babica!"
 884 VII |            bega mati, da bi prinesla mesá in morda celó jabolk in
 885 VIII|              zmerom moj denar... Pet mesecev ga že ni bilo pri meni,
 886 VII |            mirna, kakor spomladanska mesečina, se je bila razlila po sobi;
 887 I   |            resno, materinsko. Močne, mesnate roke so se opirale ob stol;
 888 II  |         moten, nerazločen šum -- šum mesta, ki je živelo tam daleč,
 889 II  |              lepo pokrajino tam pred mestom, nad zlatim jesenskim drevjem...
 890 VII |                Náte, otroci, jejte!" Metala je drage dišeče darove z
 891 V   |            bil dom:. dva metra dolg, meter širok, tesen kakor rakev.
 892 IV  |            bilo krvavo in zmršeno. Z metlo so ga pomedle skozi duri,
 893 V   |            Tesen ji je bil dom:. dva metra dolg, meter širok, tesen
 894 IX  |           soncu in sanjah izgubljen. Metulji frfotajo in kakor se kretajo
 895 II  |           lepo je sukala tenka rdeča mezinca, ozirala se je izpod črnega
 896 I   |              maslom in kozarec vina, mešanega z vodo. ~"Pij in jej, Malči,
 897 II  |          Rezika se je ozrla v stran, mežikala je in ves obraz ji je bil
 898 I   |           droben, majhne črne oči so mežikale, skuštrani lasje so zakrivali
 899 V   |         bleščeče so bile in prijazno migljajoče, kakor zvezde na božičnem
 900 VII |        stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči svetlobi
 901 II  |         pride k revicam, kakor sveti Miklavž... Meni je dolžna meso še
 902 IX  |        pripovedujejo otroci o svetem Miklavžu, o Božiču in o Veliki noči. ~
 903 V   |          živel v njenem srcu, lep in milostipoln, kakor obraz Matere božje
 904 V   |              ali Mati božja ni imela milostipolnega obraza, oči so se ozrle
 905 I   |             in čisto pred njo je bil milostipolni obraz... ~Vstali sta, Malči
 906 IV  |         nenadoma k nji. ~"No, sestra milostiva, ne glejte me tako, nisem
 907 VI  |            ljubeznjiva. "Moja sladka Mimi!" je dejal tedaj oče in
 908 V   |              gre po cesti in pogladi mimogrede otroka po plavih kodrih,
 909 V   |          videla ko je stopil prednjo mimogredé in se je nasmehnil veselo;
 910 VI  |             več, manj ko leto, in to mine tako hitro. Zdaj bo kmalu
 911 V   |            njo. Tako je hodil, da so minile ure in se je zmračilo, poslovil
 912 V   |              bi si pač mislil, da so minili dnevi in da so minila leta. ~
 913 III |            postavila na mizico poleg Minkine postelje; trde koščene prste
 914 I   |           šepetajočih molitev, belih mirnih obrazov, tako tujih, kakor
 915 I   |              in je gledal z velikimi mirnimi očmi. Malči je vztrepetala
 916 V   |          nebo; pade mu na srce težka misel, spomni se nase, na svoje
 917 V   |              so danes, kdo bi si pač mislil, da so minili dnevi in da
 918 III |             prišla do moje postelje? mislili smo, da kleči, ker je bila
 919 V   |          Pričela je znova, hotela je misliti na Boga, na Mater božjo,
 920 IX  |              niso. Tu je bila, kakor miza sredi sobe, kakor bele stene,
 921 VI  |               V kotu je stala majhna mizica in na mizici so bile rože,
 922 III |          svečo in jo je postavila na mizico poleg Minkine postelje;
 923 V   |              ali odtrga morda zeleno mladiko iz žive meje. Tako razmišljene
 924 V   |           Tina, kakšna je bila tvoja mladost? Zazeblo jo je, lica so
 925 IV  |            bila je nezavedna, obupna moč. In takrat se mu je zasvetilo
 926 VI  |          tudi Franc, kovač; velik in močan fant je bil, roke je imel
 927 VIII|              je Lucija udarila z vso močjo, ali Marija se je zasmejala. "
 928 V   |         tipala, komaj je bila toliko močna, da je mogla držati polni
 929 V   |             roké... Ej, prijela bi z močnimi delavskimi rokami, stresla
 930 II  |             in v laseh, bele, rdeče, modre rože, svetel bel smehljaj
 931 I   |          malih otrocih, in čez krilo modro progast predpasnik s pasom
 932 II  |       postelje in je obrisala materi mokra lica. Plaho in začudeno
 933 V   |      dvorišče, obzidano vsenaokoli z mokrim zidom, iz katerega gledajo
 934 III |          vedela je, da je zunaj grdo mokro nebo. ~Njene velike slepe
 935 III |        živelo na stenah, vsenaokoli, molče podrhtevalo, trpelo morda,
 936 I   |             do noči. ~"Tiho, otroci! Molite in zaspite! Sveti angel
 937 II  |        Margit! -- In, Malči, ali kaj moliš za dobrotnike?" ~Malči je
 938 III |           podšitih, v rokah so imele molke s silnimi črnimi jagodami
 939 III |            pa so molile rožni venec; molki so rožljali, mladi glasovi
 940 III |             otroci, brž!" ~Jagode na molkih so rožljale, stoli so ropotali.
 941 VI  |          zofah in tako je ukazal, da mora Lojzka v bolnišnico. Mati
 942 VI  |            ostal je samo oče, ker je moral v pisarnico, in služkinja
 943 VIII|              svetla klina. Tončka je morala v drugo izbo, ali slišala
 944 IV  |                In pustilo je vratca, moralo je stran, kanarček pa se
 945 I   |              Rezika, daj mi vode, ne morem tja z roko." ~Nekoliko se
 946 II  |              od daleč še je prihajal moten, nerazločen šum -- šum mesta,
 947 II  |                Ozrl se je naokoli, z motnim, hrepenečim pogledom, kakor
 948 VI  |          bližala od daleč nerazločna moška postava -- toda zavil je
 949 VIII|        moških... teh lepih besed? Le moškim ponujaj prsi, saj hodijo
 950 III |         hodili okoli, pa so govorili moško, polni skrbi in resnobe.
 951 VIII|        ženska nekoč in je prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec.
 952 III |                Oh-oh-oh! Nesli so jo možje, težko, dolgo in široko
 953 III |               roke mirne na kolenih. Mračen dan je bil zunaj, nebo je
 954 IV  |             pač za samo ubijanje, za mračna hudodelstva. In vse je bilo
 955 I   |              Hodniki so bili prazni, mračni, koraki so odmevali daleč
 956 V   |             ob oknu, ki je gledalo z mrkim očesom na ozko dvorišče,
 957 I   |            in za njim so se oglasili mrmrajoči, zategnjeni glasovi. Obrazi
 958 III |       izginilo in oni na tleh je bil mrtev..." ~Leglo jim je nekaj
 959 III |             križ, pod križem je bila mrtvaška lobanja. Ob odru so gorele
 960 V   |           njenih očeh: še so naokoli mrtvaške stene, rakve stoje tam v
 961 V   |             stran... ~Tiho je bilo v mrtvašnici; komaj se je časih zgenilo
 962 III |         prsti so bili kakor kremplji mrtvega tiča. ~"Otroci, pomislite
 963 III |            na tleh, kakor da bi bili mrtvi. Samo obrazi so isti, zmerom
 964 III |              in čelo se je doteknilo mrzlega zidu. Sestra Cecilija je
 965 VIII|             je, da je bilo sočutje v mrzlem in slovesnem glasu. ~Bližali
 966 I   |         vrata; v mračnem hodniku, na mrzlih stenah je zasijalo za hip
 967 IV  |             Peroti so bile preslabe, mučil se je in je padal; komaj
 968 I   |            ji nenadoma pošle, težko, mučno ihtenje se je vzdigalo iz
 969 IV  |       posijalo jutro in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas,
 970 VIII|         frfotali, trepetali so kakor mušice v luči. ~In tedaj se je
 971 IX  |             pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga. ~"Ali zelo
 972 IX  |             ni življenje. Svetu je v nadlego in sebi..." Malči je poslušala
 973 I   |              zmerom na levo, v drugo nadstropje in po hodniku; nad vratmi
 974 III |            Zasmejalo se je bilo tako naglas, s tistim majhnim zvončkom
 975 VII |           gledali ostudne in strašne nagote ter poginili od groze. Prišli
 976 V   |           bila lepa, izmed vseh noči najlepša. Tina je bila lačna in bi
 977 II  |          zavojček, Margit!" ~Tretja, najmlajša rdečenosa dama je odprla
 978 I   |                 Oglasila se je Tina, najstarejša, ki je imela že štirinajst
 979 IV  |            domisliti. Poskočil je na najvišji klin, mencal nitko pod nogama
 980 V   |              je bilo in drugo noč je naletaval sneg, tako droban in mrzel,
 981 III |            pred jaslicami; Rezika je nalila olja in plamen je vzplamtel
 982 VII |         drevesce na mizo in okoli je naložil polno lepih in sladkih stvari,
 983 III |        umirale in druge so prihajale namesto njih. Postelja bo prazna,
 984 V   |             ji je, da se premika, da namiguje. Groza jo je bilo, glavo
 985 VI  |         njene ustnice in obrvi so se namršile, ko so se zaprle duri; življenje
 986 VIII|          katere, se je že poslovila, nanagloma, zgodilo se je bilo Bog
 987 IX  |            bi bili krenili vozovi na napačno pot -- dol proti dolini,
 988 VIII|             je, kakor da bi se vilo, napadalo in branilo četvero rok.
 989 V   |          podobo in zmerom bolj so se napenjale prsi, zastokala bi, zavpila
 990 II  |            je in ves obraz ji je bil napet od pridržanega smeha. Lojzka
 991 III |             če bi kaj zaklicalo in v napetem poslušanju je zaspala ter
 992 VI  |              ob oknu in je gledala z napetim pogledom, kadar se je bližala
 993 III |              izbrisali njeno ime ter napisali drugo. In soba bo ista in
 994 VI  |          Nato sta se ločila; mati je napolnila kovčke in je šla. Toda vrnila
 995 III |            mostovžu -- ropot stolov, naporno sopenje, zamolkli koraki.
 996 VIII|         vetru; noge se tresejo in se napotijo tja, ne morejo drugam, zato
 997 IV  |           ponesel nemudoma v kletko. Napotil se je časih po sobi, od
 998 VII |           zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je
 999 VII |            so se. Sestra Cecilija je napravila luč; oblačile so se hitro,
1000 VI  |        veliko denarja pri hiši -- so napravili lep večer, jedli so in pili
1001 VI  |      preselimo, vse novo pohištvo si napravimo. Jaz že vem, kako nam uredim
1002 IX  |                Treba je vstati in se napraviti!" Toda glej, glava se ni
1003 IV  |         kakor sestra Cecilija, ki je napravljala jaslice ter se smehljala,
1004 VII |          zemlji. ~Jaslice so bile že napravljene. Pred njimi je gorela luč