Part

1005 I   |        progast predpasnik s pasom in naramnicami. Sedela je na postelji in
1006 VI  |              zlobe in sovraštva. Ali narazen nista mogla; šel je oče,
1007 III |              Rezika, daj mi papir!" ~Narezala je trinajst koščkov papirja,
1008 V   |          srce težka misel, spomni se nase, na svoje žalostno življenje,
1009 IX  |       ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen v pljuča in naposled
1010 I   |        materi. Na prvi podobi je bil naslikan sveti Štefan; nag je bil
1011 V   |             podobo, kakor da bi bila naslikana tam na steni, nasproti postelje,
1012 III |             je bilo kakor naslikano. Naslikani možički in naslikane punčke,
1013 II  |             slonela v kotu, obe roki naslonjeni ob posteljo, glavo med rokami. ~"
1014 IV  |              krast!" ~In hotel se je nasmehniti. ~"Oprostite, jaz nisem,
1015 II  |             so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu. ~Vzdignila se je trudoma,
1016 IV  |             v mokrem haveloku, se je nasmejala. ~"Anarhist!"  In anarhist
1017 VII |            praznovali praznik, ko je nastopil Človek svojo veličastno
1018 V   |            niso tresle roke; nato je nasula rdeči prah v kozarec. Razpravila
1019 I   |              bel in bleščeč od gosto nasutih zvezd. ~Z obema rokama je
1020 VIII|           bilo in zmerom sem mislila nate!" Tončka se je spomnila
1021 I   |           ustnice so trepetale in se nategale, zaskelelo jo je v očeh.
1022 VIII|              in branilo četvero rok. Nató je zaropotalo in udarilo
1023 VIII|            ni zasmejala. "Tega si se naučila pač od moških... teh lepih
1024 IX  |              ugledala in se je hitro navadila nanjo, kakor na prijateljico,
1025 VI  |              prevezane nad kolenom z navadno vrvico: videla je, da je
1026 VIII|          smejali, ali naposled se je naveličala, ker je bila Marija tako
1027 V   |            ter pogleda razmišljen, z navidezno pazljivimi očmi na malenkost,
1028 VIII|            bili prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro čisto pozabil nanjo
1029 IV  |           materinski obrazi. ~"To je naš kanarček, takega ni nikjer
1030 VII |           zlobnega, in ki so ga bili našemili v pustno šaro majhne in
1031 VII |            prešerno; ljudje gosposko našemljeni, prstane in zapestnice na
1032 IV  |        Iztegnil je vrat, perje se je našopirilo, perotnice so frfotale in
1033 V   |         drugih krajev, izpod drugega nebá. In mrtveci so začutili,
1034 III |              skozi okno in gor proti nebesom. Njena duša je bila... Stresem
1035 VIII|            vzdigalo, odkoder je lila nebeška svetloba. Poslušala je in
1036 VII |             prišla nebesa na zemljo. Nebeški angeli z velikimi belimi
1037 IV  |            bolj pred očmi, ginilo je nebó, ginilo je drevje, noč temnih
1038 VII |            hiš, so ločile natanko od nebogatih darov, ki jih je bil razpoložil
1039 VIII|             sabo, kakor da bi se bil nečesa domislil. Še tisti večer
1040 VI  |           polne zaničevanja. ~"Zakaj nečeš domov?" je vprašala Brigita. ~
1041 VI  |           umikale in so se je bale,; nečist je bil njen obraz, grda
1042 VII |              groze. Prišli so, kakor nečistež v svetišče, berač v gosposko
1043 I   |          umazana umivalna voda. ~"Ti nedolžni otrok ti!" je vzdihnila
1044 II  |        življenja. Spet so bile stene nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo
1045 VII |            skrivnosti ni bilo in nič nedosegljive glorije. ~Šepetanje je bilo
1046 IX  |          polna. In upanje, prej tako negotovo, skoro nerazumljivo, se
1047 VIII|             sunkoma so dihale prsi. "Nehajte!" Oče je bil umolknil. Šumelo
1048 VI  |         vsaki nekaj časa in potem je nehal; mnogo jih je bilo. Mati
1049 IV  |              napravljale so se spat. Nehalo je padati, tudi cepetalo
1050 VII |              razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem pa je bilo sočutje,
1051 IX  |            sonce in je vsa pokrajina neizmeren vrt... ~Komaj se je že danilo,
1052 V   |           dol!" ~Tina se je zavedla. Neizmerna groza je bila v njenih očeh:
1053 VII |              vzhoda in od zahoda; od neizmernega neba so lile božične pesmi,
1054 VI  |              travniki, pisani vrti v neizmernost; vsi obrazi so tam mirni
1055 VI  |              srcu pa je ostala tista nejasna slika, ostale so tiste lepe
1056 VIII|             obrazov iz tistega časa, nejasno, drug je bil podoben drugemu;
1057 IV  |            vrabcu?" je prašala Malči nejevoljno; razžaljena je bila, ker
1058 VII |         mraza, ali oči gledajo daleč nekam, gorko je v dušah, ki sanjajo.
1059 VI  |         Brigitin dom ni bil lep. Tam nekje je bil v predmestju, kjer
1060 IX  |           pravila mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, "po
1061 V   |        njegov korak... Zgodilo se je neko noč, da ni mogla spati in
1062 V   |           njen glas je bil globok in nelep. Jesensko popoldne je bilo,
1063 VI  |            je bila zmerom umazana in nemarno oblečena; šla je mimo mize,
1064 I   |              bila trudna; dan je bil nemiren in dolg, kakor takrat, ko
1065 IX  |               In vera je bila zmerom nemirnejša, nestrpnejša, kolikor lepši
1066 VIII|       plamenom... Ti spomini so bili nemirni, nerazločni, hipni -- frfotali,
1067 VII |              Ali na obrazu matere, v nemirnih očeh, na ustnicah, je bilo
1068 V   |             na nelepo preteklost, na nemo prihodnost; ozre se nazaj --
1069 IV  |           iztrgal las, ga je ponesel nemudoma v kletko. Napotil se je
1070 V   |           lica je bila stopila tedaj nenavadna rdečica in zasvetile so
1071 IV  |       neznanega se ni prikazalo, nič nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal
1072 II  |             potno. Njene oči so bile nenavadno jasne, razumne, kakor pri
1073 VIII|             bil zmerom bolj boječ in neodločen: "Tako sem te imela rada,
1074 VI  |           ljubica, majhna in debela, neokretna ženska, ki je bila zmerom
1075 VII |           ubožnejšega, bi ga pitala, neokretnega, bi mu pripovedovala lepe
1076 IV  |            se vse zaničevaje smejale neokretnemu, velikemu, grdemu življenju,
1077 I   |            in je pletla zjutraj lase neokretni Francki. Njen obraz je bil
1078 IV  |              z glavo, z vsem majhnim neokretnim životom. Butnil je, ali
1079 V   |           hodijo naokoli s smešnimi, neokretnimi koraki, smejó se in kramljajo.
1080 II  |              bi posijala v sobo nova neomadeževana svetloba. Kakor da bi se
1081 VI  |       neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki,
1082 IV  |          zgorenji klin, bil je kakor nepočesan, ves moker in skuštran, --
1083 V   |           bilo njegovo srce gorko in nepokojno... Kamor pride starka, brezzoba,
1084 IV  |             in obšla ga je čudovita, nepoznana slast. Iztegnil je vrat,
1085 V   |           zahrepenela s srcem polnim nepoznane bridkosti... ~Brala je Tina
1086 VIII|              več tihi, materinski -- nepoznano, nerazumljivo hrepenenje
1087 V   |            da ne pride; želela si je neprijaznega neba, tistih nizkih, sivih
1088 V   |              Osorna je bila zunaj in nepriljudna; čemerno je bilo nebo in
1089 VI  |         kadar se je bližala od daleč nerazločna moška postava -- toda zavil
1090 V   |              je njegove korake že iz nerazločnega šuma na koridorju. Postal
1091 VIII|             spomini so bili nemirni, nerazločni, hipni -- frfotali, trepetali
1092 V   |              bil surov in kmečki, po nerodnih delavskih rokah. O prokleto,
1093 I   |           stala Tončka. S počasnimi, nerodnimi rokami je odgrnila zagrinjalo,
1094 II  |           jabolki... Bežalo je kakor nerodno-zloben netopir ob zori in sonce
1095 V   |              Hudega ne bo nič... no, nesite jo dol!" ~Tina se je zavedla.
1096 IX  |                 Tam je vsa pokrajina neskončen vrt. Ziblje se drevje v
1097 VI  |        trpljenja. Tam je nebo jasno, neskončno, vse je čisto mirno, neoskrunjeno;
1098 V   |        potrto njegovo srce, težak in nestalen je njegov korak... Zgodilo
1099 VI  |              in skrival se je njegov nestalni pogled. Samo nekoč je videla
1100 IX  |              bila zmerom nemirnejša, nestrpnejša, kolikor lepši so bili dnevi
1101 II  |              je kakor nerodno-zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo
1102 III |             obraz ostane resen, tako neumno resen... Spomnila se je
1103 III |          obrazi so isti, zmerom tako neumnoresni... In ko bi človek knjigo
1104 V   |             ki imajo zle oči in roké nevarne in hudobne. Pojdi ven, kjer
1105 I   |     smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim nasmehom. ~"Hvaljen bodi
1106 IX  |              topòt, kakor tiktakanje nevidne velikanske ure. K oknu,
1107 I   |             bi prihajali in odhajali nevidni ljudje. Visoka okna so bila
1108 V   |          Prišla je zima, polagoma in nevidno, kakor starost: včeraj so
1109 IV  |               se je smejala Malči in nevoščljive so ji bile, da je škropil
1110 V   |              Tako so gledale nanjo z nezadovoljnimi pogledi, smešna se jim je
1111 II  |              klovnom, ki ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi
1112 IV  |           časih je še malo poškilil, nezaupen je bil; ni se bil še privadil
1113 VI  |           slaboten človek. Vodeno in nezaupljivo so gledale njegove oči,
1114 IV  |         vzdigniti perotnice, bila je nezavedna, obupna moč. In takrat se
1115 VI  |         smejala sunkoma, pijana, pol nezavestna. Lojzka je videla, da so
1116 V   |             obšla jo je ob tej želji neznana sladkost. Vse je dozorelo
1117 VIII|              hiši, hodili so po sobi neznani ljudje in slišala je ihtenje.
1118 I   |            kakor da bi se premikale. Neštevilo rdečih, silnih rok se je
1119 I   |         vratmi je zapisano: soba sv. Neže." ~Šli sta dalje; Malči
1120 I   |            da bi bila zaklicala prav nežna punčka iz cunj. ~Od postelje,
1121 I   |            ramen, po vsem telesu, po nežnih belih rokah; in obraz je
1122 VI  |             ali telo je bilo belo in nežno, komaj so poganjale mlade
1123 IV  |            le stresal ter se ni ozrl nikamor. ~"Ali te ni sram, Hanzek?"
1124 IV  |                Ne kanarčka, kanarčka nikar!" Toda ni se zgenila in
1125 IV  |              kakšni podobi, ni znano nikomur. Skrivajo se tam zunaj strašna
1126 IV  |             za mrzle žice ter gledal nizdol. Mirno je bilo, nič se ni
1127 I   |              vrnila, pokleknila je k nizki postelji in je jokala. Tudi
1128 V   |            neprijaznega neba, tistih nizkih, sivih oblakov, ko ne vé
1129 II  |          Cecilija je pokleknila pred nizko mizo in je delila. Nad radovednimi,
1130 VII |           umazane radosti, majhne in nizkotne sreče, da bi mu ne gledali
1131 III |            se je mračilo; nebo se je nižalo zmerom bolj in je temnelo;
1132 VIII|        Šinila je nekoč s prsti preko njegovega obraza in spoznala je, da
1133 V   |      Prihajal je sveti Božič, ali na njegovi poti so bili megleni temni
1134 VI  |           kmalu so zardela lica tudi njej in smejala se je na glas.
1135 V   |          bližala, že se je doteknila njenega vročega lica; in ona bi
1136 II  |              ki so se iztegali proti njenemu obrazu, doteknile so se
1137 II  |       sklonila je glavo prav blizu k njenim ustnicam in šepetali sta,
1138 VIII|            se je poigral hudomušno z njenimi lasmi... Ali blizu je že
1139 IX  |          veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak. Podile so se po travniku,
1140 III |         prišle so na dolg teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu, komaj
1141 VI  |        gledala skozi okno ob zimskih nočeh... ~Tudi Malči ni hotela
1142 VI  |          človek mogel... tako noč za nočjo. Ampak ozre se na posteljo
1143 VII |               brez besede se je vila nočna procesija, tu tam se je
1144 V   |            Tina je prižgala svečo na nočni mizici poleg postelje. Iz
1145 I   |         pisanimi igračami, pletivom, nogavicami in ostanki kruha, kolača,
1146 IV  |          groze odrevenele so mu bile nogé, niso se hotele vzdigniti
1147 V   |          telo je bilo razpraskano od nohtov, drobna kapljica krvi je
1148 V   |    mrtvašnica je večna! ~Zakopala je nohtove v meso, vzdihnila je in
1149 VI  |             mu je razpraskala lica z nohtovi. Nato sta se ločila; mati
1150 I   |               ustnic ni bilo več, ne nosa in jezik je lizal po golih
1151 I   |             lasje so zakrivali čelo, nosek je bil malo privihan. ~"
1152 I   |          lahko kakor perotnice so jo nosile noge. ~
1153 II  |                je vprašal nje tenki, nosljavi glas -- razlil se je po
1154 IX  |          mati, objokani otrok, ubogi nosokljuni kaplan! Čemu vajino sočutje?... ~
1155 II  |             ustnice so se približale nosu. S krepkimi koraki je premerila
1156 IV  |             s svetlim ledom. ~Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza,
1157 II  |               iz suknje so mu visele nove rokavice od rumenega usnja. ~
1158 I   |             spala. Mraz ji je bilo v novi postelji, bolela jo je glava
1159 VII |         sočutje pastirjev beračev do novorojenega Izveličarja... ~K Lojzki
1160 VII |           belo oblečene device slavo novorojenemu Izveličarju... ~Tema je
1161 VI  |        ustnic, in tedaj sta odložila nože in vilice, lica so prebledela,
1162 IV  |          rdeč od nemira; gledala sta oba enako, boječe in radovedno,
1163 II  |       preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo
1164 IV  |            bi smel. ~Veliko grozo je občutil kanarček, kadar je prišel
1165 VII |        zoprnega in je sijalo iz oči. Občutila sta bila polzavedno, da
1166 II  |         brisala z robcem potno čelo, obdrgnjeno od klobuka, ki je visel
1167 VIII|            poljubila na ustnice. Pri obedu, kadar sta bila oče in mati
1168 VIII|           izpustili, sta bili trudni obedve. Zmerom bolj pogosto je
1169 VII |             in je prinesla zavojev v obeh rokah. Nasmehnila se je
1170 VI  |         čudno radost, grozno in lepo obenem. Stanoval je tam delavec,
1171 IV  |             bo!" ~Sestra Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav
1172 V   |            se je kakor na prvo sveto obhajilo. Tiha je bila in resna,
1173 VI  |          časih oče pijan domov in je objemal mater. Mati se je spočetka
1174 VI  |              Ko je bilo že pozno, so objemali mater vsi po vrsti in so
1175 VIII|       spreletelo. "Poljubi me še ti, objemi me! Glej, potipaj, kako
1176 VIII|  prijateljici, dasi ni marala njenih objemov; bila je lena in mirna v
1177 II  |             ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki...
1178 VII |              suha in uboga, oči bodo objokane. Ko bo položila papir na
1179 IX  |             o vedomcu... Uboga mati, objokani otrok, ubogi nosokljuni
1180 V   |              se je, da so mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem. Na
1181 II  |            prišlo je troje elegantno oblečenih dam, vsaka je imela v roki
1182 V   |             bujno razvitimi, kričeče oblečenimi židovkami. ~Vsesani v bele
1183 IX  |          vabijo... Treba se je hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo
1184 VII |         svežem zraku, ki je dihal iz oblek, so prinesli življenja dih,
1185 IX  |             se krčili, ali prazniška obleka je bila tako težka, ni le
1186 III |          naslikane punčke, v pisanih oblekah, resni in polni skrbi. Na
1187 IV  |             s škrici, posvaljkano in obnošeno. Sive karirane hlače so
1188 IV  |             je čistil nogo in kljun, oboje hkrati, in nič ga ni bilo
1189 II  |              po licih in njen drobni obrazek se je čisto skril v veliki
1190 IX  |       Cecilija: "Še je mogoče, da se obrne na boljše in da pride na
1191 I   |             Kakor da bi ji bile roke obrnile glavo, se je ozrla Tončka
1192 V   |          očeh. Tina je sedela mirno, obrnjena proti postelji; začutila
1193 III |       gledale mirno, punčice so bile obrnjene malo navzgor, polskrite
1194 III |           genila. Ali glavo je imela obrnjeno proti oknu in jaz sem videla,
1195 II  |         Vzdignile so se motne, rdeče obrobljene oči; obraz je bil bledejši,
1196 III |             plašču je bila, z zlatom obrobljenem in z zlatimi zvezdarni posutem.
1197 V   |          nosi lepo belo krilo, rdeče obrobljeno. Že so bile zvezde blizu,
1198 VII |             majhna telesa, zavržena, obsojena; in iz drobnih obrazov,
1199 V   |      poslednji dan grešnika, na smrt obsojenega. Tina je sedela ob postelji,
1200 IV  |       iztisnil se je iz grla cvileč, obupen glas. ~Takrat pa se je vzdignilo
1201 IV  |        perotnice, bila je nezavedna, obupna moč. In takrat se mu je
1202 IX  |            visoko plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju... Tako
1203 IV  |              Ko si je Lojzka zjutraj obuvala copate, se je prestrašila
1204 V   |               naslikano je dvorišče, obzidano vsenaokoli z mokrim zidom,
1205 V   |             po komaj vzcvelih prsih. Obšlo jo je, da bi se razpraskala,
1206 V   |             polglasno je molila Tina očenaš, zatisnila je oči in je
1207 V   |          oknu, ki je gledalo z mrkim očesom na ozko dvorišče, je bilo
1208 III |              in črno. Pol plaho, pol očitajoče se je ozrla Tina na grbavo
1209 IV  |       lističe. Malči je to vedela in očitala mu je v srcu, da je tako
1210 IV  |             stran, kanarček pa se je oddahnil. Vse so čutile, kar je čutil
1211 V   |              kakor obraz opice; izza odeje je gledala noga: kost, zavita
1212 VI  |        ležala na zofi, že slečena in odeta. Oče se je zasmejal in jo
1213 I   |        Izpraševale so Malči, toda ni odgovarjala veliko; sedela je trdno
1214 I   |              Kaj se me bojiš? Čakaj, odgriznem ti nos!" ~Smeh je buknil
1215 V   |             in pogleda in se skloni. Odgrne koš, poseže vanj... ali
1216 II  |               zazibalo in spet se je odgrnil zastor pred čudolepo pokrajino.. ~
1217 II  |            je imela rdeče oči, ko je odhajala, Katica pa se je obrnila
1218 V   |              bi se železna vrata, ne odklenila bi se nikoli. Zavržena za
1219 IV  |            ter zibaje se in cepetaje odkobacal. Pod okno je prišel in ozrl
1220 IV  |         hrepeneče, da se poslovi ter odkobali. ~Prišlo je časih prav do
1221 VIII|            srcu, tja se je vzdigalo, odkoder je lila nebeška svetloba.
1222 IV  |             je z roko in kanarček je odletel. Precej se je umiril, malo
1223 VI  |      zdrknila z ustnic, in tedaj sta odložila nože in vilice, lica so
1224 V   |           zagrinjalom je zdaj, ki se odmakne komaj časih, komaj za trenotek --
1225 VI  |            sedla je k njemu na zofo. Odmašil je steklenico, točil je
1226 V   |            bolečina odnehala, vse je odnehalo, kakor smrt se je razlilo
1227 VIII|             kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila se je brez žalosti
1228 VIII|             so bile neokretne, ko so odpenjale. "Kako si lepa, lepa; kakor
1229 VIII|           lepše... da te vidim, kako odpenjaš bluzo!" Tončki sami je bilo
1230 IV  |            vprašala Malči. "Zadaj mu odpihnem perje, pa pogledam... Čakaj,
1231 I   |         dolge poti, čutila je, da se odpira rana na nogi; tudi žejna
1232 V   |       Odpiral se je svet, nebo se je odpiralo. Spomnila se je Tina na
1233 IV  |              z veliko in grozno roko odpirati vratca; toda ni jih odprlo.
1234 VIII|              v nji zlovoljnost, trda odpornost. Marija je prosila in njen
1235 V   |    razločevala besede in ni si upala odpreti oči. Prišli so, zgrabili
1236 VII |          življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so vzdignili
1237 IV  |         odpirati vratca; toda ni jih odprlo. Stisnil se je globoko v
1238 IV  |         zunaj strašna čuda, lahko se odpró duri nenadoma in prikaže
1239 III |             se bili vrnili od črnega odra in so peli visoke, vesele
1240 IX  |         otroci, kadar se napravijo v odrasle in hodijo po sobi, v naročju
1241 II  |            jasne, razumne, kakor pri odraslih ljudeh;, obraz ni bil lep,
1242 IV  |            prag, neokretne, od groze odrevenele so mu bile nogé, niso se
1243 IX  |            Jezus Kristus!" -- ter je odrezala presto... ~Malči je poslušala
1244 I   |            na krožniku so bile njene odrezane prsi, bele deviške prsi.
1245 II  |             k sebi Gospod Bog, da te odreši vsega hudega --" ~Dama se
1246 III |          sredi kapelice pred visokim odrom, peli so zategnjene, žalostno
1247 V   |         otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda zeleno mladiko iz
1248 V   |       starikav, bolen izraz; posebno oduren je bil obraz grbave Brigite,
1249 IV  |             ostalo v sobi od tistega odurnega in groznega življenja, ki
1250 IV  |              se je pomikalo po sobi, odvalilo se naposled, zaprlo duri. ~"
1251 VI  |             z njima; če bi jo hoteli odvesti siloma, bi se držala postelje
1252 II  |              trenila ni. ~Polahko je odvijala dama zavoj in se je ozirala
1253 VIII|             je bilo strah. Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: "
1254 VIII|              ji je Marija zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti
1255 V   |      hrepeneči pogledi so se iskali, ogibali, srečali so se naposled;
1256 V   |             na posteljah in se je že oglašalo odtod, odondod enakomerno
1257 V   |             Tina je ugledala kakor v ogledalu samo sebe in svoje življenje.
1258 III |          začudim. Čisto pod mano, ob oglu moje postelje, leži Roza
1259 I   |         prestrašila. Tista, ki jo je ogovorila z rezkim glasom, je sedela
1260 III |           božje nebo! Ej, ej, ej! -- Ogrejta se pri meni, tukaj nam je
1261 IV  |               Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral. Komaj se je
1262 II  |           tresel, stresalo se je vse ogromno telo. ~"Take so, no, poglejte...
1263 I   |              je umrla, kričala je... oh... Rezika, daj mi vode,
1264 V   |         gledala noga: kost, zavita v ohlapno rumenkasto kožo. Nad posteljami
1265 VIII|          skale, ali je drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge
1266 I   |            velika, čisto bela. Dvoje oken je segalo od stropa skoro
1267 III |              zastokalo je zunaj pred okencem, trkalo je in prosilo, vso
1268 V   |            ustnice ustnicam, kako se oklepa roka roké... Ej, prijela
1269 I   |           svete podobe, razpela, med okni slika debelega plešastega
1270 I   |      poslušale. Sedele so sredi sobe okrog nizke mize, vse pokrite
1271 III |              ko je imela tako smešen okrogel obraz in ko je bila tako
1272 III |              je bila smešna; debela, okrogla, kadar je hodila, se je
1273 II  |            je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, podbradek se je tresel,
1274 I   |              je klečal mirno na kupu okrvavljenega kamenja, oči njegove so
1275 I   |         hrepenele po nji vse solzne. Okrvavljeno kamenje se je spremenilo
1276 IV  |            pa bi se potolažil ter bi okušal drobne zelene lističe. Malči
1277 I   |             velo cvetje je viselo od okvirjev. Malči je gledala te slike,
1278 VI  |        pisane tapete, slike v zlatih okvirjih so visele naokoli. Na tleh
1279 III |              V kapelici pa je ležala Olga in je bila mrtva." ~Umolknila
1280 III |          leti... Imele smo takrat še Olgo, ležala je na oni strani
1281 III |          jaslicami; Rezika je nalila olja in plamen je vzplamtel visoko. ~
1282 III |       jaslicami je medlela "duša" na olju v kozarcu; tenki rumeni
1283 I   |            ki je segala od stropa do oltarja. Mati božja, v dolgem, sinjem,
1284 III |         kotih kapelice, ob stranskih oltarjih, po koru samem so se plazile
1285 III |             živele so tiste sence na oltarju, na stropu, na svetih podobah;
1286 II  |             grohotoma. ~"Podobice in olupke." ~Dami se je zasvetil obraz,
1287 I   |            in ostanki kruha, kolača, olupki pomaranč in jabolk. ~Od
1288 VII |             življenja; berači, ki so omahovali v cunjah, obraze izsesane,
1289 V   |             Bližalo se je s težkimi, omahujočimi koraki, dvoje oči se je
1290 VI  |           dolgo v noč. Malči je bila omamljena od vina, od čaja, od lepih
1291 VI  |            oblačila; vse je ležalo v omari: rdeči čeveljčki s pentljo,
1292 V   |            Klicala me je ponoči," je omenila z mirnim, skoro malomarnim
1293 III |              mi!" ~Nagnila je glavo, omočila je ustnice z vodo. ~"Dovolj
1294 VIII|          velike in polne, boke kakor omožena ženska, in moški so gledali
1295 VIII|            vrgel na zofo... Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke...
1296 IV  |        velikega in črnega od tod, od ondod, poseglo ter se približalo
1297 VI  |              žalostna; mislila je na onega človeka, ki ni veroval,
1298 IV  |            je še ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda je samo čakalo,
1299 VII |        Romali so in so nosili darove onim, ki so bili čisti in so
1300 VI  |       zaspane, ustnice so bile kakor opaljene; delala je hitro in prestrašila
1301 II  |      zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala obraze, brisala si je tenke
1302 IX  |           videla vse oči uprte váse. Opazovale so njen obraz, njene tenke
1303 V   |            čudno spačen, kakor obraz opice; izza odeje je gledala noga:
1304 VI  |              dolge in nerodne, kakor opičje, malo je govoril, kadar
1305 VI  |             bil do vrha oskrunjen in opljuvan, in baš zato, ker je bil
1306 VI  |          pljunek; in obadva sta bila opljuvana, vsa od čela do nog oškropljena.
1307 VII |            dom so bili oskrunjeni in opljuvani. "Kaj počneš, Lojzka?" je
1308 IV  |            prišlo je kakor volkodlak opolnoči -- ostala je bleda groza,
1309 III |                 Kaj nisem rekla?" je opomnila Minka mirno."Saj sem vedela,
1310 IX  |            gledajo oči starca, ki je opravil z življenjem... Spreletelo
1311 VI  |           svoj rdeči nos... Kadar je opravila z nogami, tedaj postavi
1312 VIII|         kakor oče, kadar je kričal: "Opravili ste! Marš! Marš!" -- "Samo
1313 VII |           kakor da bi stopali angeli oprezno z žvenčečimi zlatimi sandalami
1314 II  |        glasom. ~Tina se je zdrznila, oprla se je z rokama ob slonice
1315 II  |      sklonjena, močne, delavske roke oprte ob stol, oči žareče... ~
1316 VII |              in morda celó jabolk in orehov? Mraz je zunaj in led se
1317 VII |            domu in kakor dom so bili oskrunjeni in opljuvani. "Kaj počneš,
1318 VII |             bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno življenje za oskrunjena
1319 III |             daljši papir ter jo tako osleparila. Tiščala je roke k životu,
1320 III |           nizke klopi za klečanje, a oslona sama je bila tako nizka,
1321 III |        podobe na stenah. Pred zidano oslono so bile nizke klopi za klečanje,
1322 II  |              blagoslovljene roke... ~Osmešilo se je pustnopisano življenje,
1323 IV  |       potrkavala na okno. Že je bila osmukala drevje zunaj; sonce ni gorelo
1324 IX  |          njen nos je bil zelo čuden, osoljeni presti podoben; in Lojzka
1325 VIII|             Tončko in jo je ogovoril osorno: "Kaj pa delaš tukaj? Spravi
1326 II  |    pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti
1327 IV  |          debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se je potolažil,
1328 VI  |           jutri, se mi zdi. Potem ne ostanemo tukaj, Malči. V drugo stanovanje
1329 I   |              pletivom, nogavicami in ostanki kruha, kolača, olupki pomaranč
1330 IX  |            jo hotele prevariti in jo ostaviti samo... Zašumelo je zunaj,
1331 IV  |         smejale, toda kazale so samó ostre hudobne zobé. ~"Zakaj pa
1332 V   |         otrok, ki mu režejo v meso z ostrim nožem... ~Tina je zaspala
1333 VII |           sreče, da bi mu ne gledali ostudne in strašne nagote ter poginili
1334 VIII|              kakor glas -- starikav, ostudnogladek... Tako se je zgodilo, ko
1335 VIII|            glasom; minila jo je prva osuplost in vzdignila se je v nji
1336 VIII|           bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor je
1337 IV  |           temnega, zato je bil časih otožen. Vse gorjé pride od zunaj,
1338 I   |              polodprte, zlovoljne in otožne. ~Prišla je sestra Cecilija
1339 IV  |           Nekaj neizmerno težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno
1340 IV  |        prikazalo. ~Lotevala se ga je otožnost, porojena iz nerazumljivega
1341 IV  |          privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu ne. Zgenilo
1342 I   |          šito scela, kakor pri malih otrocih, in čez krilo modro progast
1343 IX  |            Malči, takrat še mlada in otročja. Ni bila samo zima vmes,
1344 IX  |         komaj šele popki poganjali. ~Otročje in nerazumno je upala nekoč
1345 III |             Naslikano na debel papir otrokom za kratek čas. Ljudje so
1346 IX  |         poznaš, Malči?" Kako je mati otroška! Kakor obraz otroka je njen
1347 VIII|           zasmejala se je. "Še čisto otroške so tvoje prsi, ali bele
1348 IX  |             prej in droben, toda nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh
1349 VIII|              komaj so se šele bočili otroški udje. Pred poldrugim letom
1350 II  |             se je smejalo s širokim, otroškim obrazom... ~Tišje je bilo
1351 I   |          pogledala sestro s čudnimi, otroškimi, prosečimi očmi. ~"Kakor
1352 VIII|            ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem objemu toplega
1353 VI  |            sta se smejala, gospod je ovil roko materi okoli vratu,
1354 IV  |           hrepenenja. In kadar ga je ovladala siloma, mu je privrelo iz
1355 V   |           prosila in tudi jokala ni; ovladalo jo je naposled nekaj sladkega,
1356 III |               belih haljah, s črnimi ovratniki, roke sklenjene, glave globoko
1357 I   |         obrazi so prežali iz temnega ozadja; svetnik je klečal mirno
1358 I   |             prsi... Za njó, v temnem ozadju, je prežalo dvoje divjih
1359 V   |             pomislila. ~"Potrpi Tina ozdraviš in pojdeš." ~Okrenila se
1360 III |              je videla Minkin obraz. Ozek in koščen je bil kakor nož,
1361 V   |            sebe, ne gleda naprej, ne ozira se nazaj, veselo izgubljen,
1362 II  |           mramorja; velike oči so se ozirale malomarno in mirno po sobi.
1363 VII |              dremotno in otožno in v ozkem kolobarju se je zibala na
1364 III |             glejte, že se je danilo. Ozrem se s postelje in se začudim.
1365 V   |           veselega sonca, ki ni tako ošabno in gosposko kakor ono sonce
1366 VI  |        opljuvana, vsa od čela do nog oškropljena. Lojzka ni razumela od začetka
1367 VIII|     služkinje več v hiši. ~Oče se je oženil vdrugič in od začetka je
1368 IX  |              njene tenke roke, njene ožgane ustnice, poslušale so, kako
1369 V   |         molčala. Ali glej, podoba je oživela! Oči, ki so gledale prej
1370 IV  |              ob oknu, poskakovalo in padalo. ~A ko se je oziral navzgor,
1371 IV  |    napravljale so se spat. Nehalo je padati, tudi cepetalo ni več, anarhist
1372 V   |         pooblačilo se je morda nebo; pade mu na srce težka misel,
1373 IX  |              lahke srajce iz srebrne pajčevine, podile so se in so se smejale,
1374 II  |        postelje, nedeljsko oblečene, pajčolan na obrazu, rokavice na rokah
1375 IV  |        veliko in črno. Ali on je bil pameten, ni šel koj iz kletke, dasi
1376 VII |           pride mati in ji prinese v papirju kolača. Mati bo upognjena
1377 III |          strani zraven mene in komaj par tednov je bila šele pri
1378 I   |           modro progast predpasnik s pasom in naramnicami. Sedela je
1379 IV  |     Poskakoval je, kakor da bi hotel pasti na glavo in tako je cepetalo,
1380 VII |     nezavedno zlagano, kakor sočutje pastirjev beračev do novorojenega
1381 I   |          sveti Štefan; nag je bil do pasu in je klečal, glavo je nagibal
1382 VII |             je segala očetu komaj do pasú, bi ga pritisnila k sebi,
1383 VII |         dolga procesija. Prišli so k Pavli, židovki, bili so prazniško
1384 I   |         pokonci, obrvi strnjene, oči pazljive, srepe, drobne pesti zakopane
1385 VI  |         Pogledala je Lojzko z dolgim pazljivim pogledom od glave do nog
1386 V   |              razmišljen, z navidezno pazljivimi očmi na malenkost, ki bi
1387 IX  |           tako da Malči ni poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila,
1388 II  |               prinesla je kolačev in pečenega mesa. Izpraševala je, ali
1389 V   |            mamca je bila, ki sedi za pečjó in pripoveduje bajke o vedomcu,
1390 IV  |              oknu, ali zdaj komaj za ped visoko; padal je bolj težko,
1391 IV  |              je malo zletel, samo za pedenj po sobi in brž v kletko
1392 IV  |            je in je padal; komaj dve pedí visoko je mogel poskočiti,
1393 VI  |              oči, lica so bila čudno pegasta; spremila ga je in ko se
1394 II  |         obraz je bil bledejši, rdeče pege so žarele na njem. ~"No,
1395 III |              mraz je bilo, ko smo se peljale za pogrebom. Ali se spominjaš,
1396 IX  |              kotih pa se je nabirala penasta vlaga. ~"Ali zelo trpiš,
1397 II  |           oblečene, počesane, pisane pentlje so imele v kitah. Skoro
1398 II  |            majhne oči in kuštrave in pepelnate lase; trinajst let ji je
1399 IV  |      pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami in pod vratom, nato pa je
1400 IX  |         zlata jabolka, srebrn je bil pesek na tihih stezah, kraljeviči
1401 I   |              pazljive, srepe, drobne pesti zakopane v odejo -- kakor
1402 VIII|              sami doma, jo je Marija pestovala, slačila jo je in ji je
1403 VIII|               za zmerom moj denar... Pet mesecev ga že ni bilo pri
1404 IV  |              se bil še privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je
1405 VI  |           nesli pozno ponoči iz sobe pijanega človeka, ki je bil ranjen
1406 IX  |            na glavi in njegovo dolgo pipo v ustih... In o smrti govore
1407 VI  |          slaščic, kolačev, pomaranč, piruhov; razdelila je vse med tovarišice,
1408 VIII|         pogosto je prihajala k njim, pisala ji je tudi pisma, tako neumna,
1409 I   |        pokrite s knjigami, podobami, pisanimi igračami, pletivom, nogavicami
1410 VIII|         nekoč in je prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec. Oče
1411 VI  |             samo oče, ker je moral v pisarnico, in služkinja je ostala,
1412 VIII|              njim, pisala ji je tudi pisma, tako neumna, da se je Lucija
1413 II  |          nožek, Edit!" ~Razrezala je piškote v čisto enake koščke, hodile
1414 IV  |              dobro je!" ~Prinesel je piškotov in piškoti so dišali po
1415 VIII|            zgodi karkoli! To je bilo plačilo -- dovolj ima!... Tvoj oče
1416 IX  |             očeh ni bilo več nemira, plahosti; gledale so resno in pokojno,
1417 III |       slišalo trepetanje umirajočega plamena pred jaslicami. ~"Jaz pa
1418 III |              v kozarcu; tenki rumeni plamenček se je zibal neprestano;
1419 VII |             tihimi koraki in nalahko plapolajo velike bele peroti. Videle
1420 IX  |              pojemajoče, zdaj visoko plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju...
1421 III |             v črno platno;, sveče so plapolale, trepetale zaspano, mrak
1422 VII |          plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli gor... ~"
1423 II  |              je pred Tinino posteljo platnene stene, pregrnili so posteljo
1424 VI  |              postavi sestra Cecilija platneno steno pred posteljo in vse
1425 V   |             so mrzli celo oblaki, ki plavajo po njem. Na gole veje zunaj
1426 I   |              sključen -- kakor da bi plaval majhen angel po sobi. ~To
1427 II  |              šestih!"... ~Po sobi je plavala Rezika, tenka, tiha, kakor
1428 II  |             je že nagibal dan, že so plavale sence na nebu, plezale so
1429 III |             bleščečega, kakor cekin. Plavalo je preko sobe, preko okna,
1430 V   |          pogladi mimogrede otroka po plavih kodrih, ali odtrga morda
1431 V   |             žido oblečeno, z dolgimi plavimi lasmi... Bog vedi, kedaj
1432 II  |           Nad radovednimi, veselimi, plavolasimi glavami so se svetile široke
1433 V   |         kolena, život se je stresal. Plazila se je k durim, poslušala
1434 III |        oltarjih, po koru samem so se plazile sence, vztrepetavale so
1435 II  |             razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor
1436 I   |              izpod zlatoobrobljenega plašča. Noga pa je počivala na
1437 III |               vztrepetavale so in se plašile, kadar je švignil nenadoma
1438 VI  |              Oče je bil suh, bled in plašljiv, hodil je s sklonjeno glavo
1439 VII |         zavita, upognjena je bila in plašna kakor zmerom. Ali njen obraz
1440 VI  |             godli so na harmoniko in plesali. Pila je tudi Brigita, sedela
1441 I   |         podobami, pisanimi igračami, pletivom, nogavicami in ostanki kruha,
1442 V   |           Pred davnim časom je bilo. Plezala je po stopnicah, počasi,
1443 II  |            so plavale sence na nebu, plezale so že tam zunaj po zidu
1444 I   |              med okni slika debelega plešastega gospoda z rdečim ovratnikom
1445 VI  |               skrbno počesanih preko pleše; in obraz je bil rumen,
1446 I   |              Cecilija in je prižgala plinovo luč, ki je visela od stropa.
1447 V   |             skoči z lahko nogo preko plitvega jarka, na ono stran... ~
1448 IX  |             se je naselila bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice
1449 VI  |          prsi, je bila kakor ostuden pljunek; in obadva sta bila opljuvana,
1450 II  |        trudoma, odprla je duri in je pljunila na mostovž. ~"Zbogom, gospa
1451 IX  |             dol ter se smehljala; za plotom pa je stala gospa grofica
1452 I   |               Noga pa je počivala na ploščati glavi velike zelene kače,
1453 III |           postelje. Zavpili so in so pobegnili, jaz pa nisem mogla bežati,
1454 VIII|            te bodi -- šestnajstleten pobič!" -- Mati je zaloputnila
1455 VII |       prijetno, da te vidim in da te pobožam." Sklonila se je mati še
1456 VII |             angeli in ki so plamtele pobožno tam zunaj, globoko doli
1457 IV  |              je zvrnil ter se precej pobral. Vstopil se je sredi police,
1458 IV  |               malo se je še stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami
1459 IX  |          morda... Samo do nedelje še počakamo in če ne umrje, pojdemo." --
1460 I   |      zagrinjalom, je stala Tončka. S počasnimi, nerodnimi rokami je odgrnila
1461 II  |          Nedeljsko so bile oblečene, počesane, pisane pentlje so imele
1462 VI  |          bilo le še malo las, skrbno počesanih preko pleše; in obraz je
1463 V   |              med mrtveci in vse njih početje se ji je zdelo zoprno in
1464 VIII|             inštitut. Ko je prišla o počitnicah domov, je poljubila Tončko
1465 IV  |          preromal in vsevprek; če je počival, se je stisnil v temò in
1466 I   | zlatoobrobljenega plašča. Noga pa je počivala na ploščati glavi velike
1467 VII |        oskrunjeni in opljuvani. "Kaj počneš, Lojzka?" je prašala dama
1468 IV  |           Niti sladkorja mu ni smela podariti tuja roka. Grofica mu je
1469 I   |     čvrljajoči, veseli glasovi so se podili vsekrižem. ~Hipoma se je
1470 IX  |          hoji, ker je nosil z žeblji podkovane čevlje. Ni ga imela rada;
1471 I   |           Stene so bile polne svetih podob; rdeče luči so gorele pred
1472 III |        oltarju, na stropu, na svetih podobah; izgubile so se morda sence
1473 I   |              vse pokrite s knjigami, podobami, pisanimi igračami, pletivom,
1474 II  |             Malči! -- Daj ji, daj ji podobico, Margit! -- In, Malči, ali
1475 III |           tri so umrle. Tebi je bila podobna, Malči, samo še bolj majhna
1476 IV  |          vseh strani, tenki glasovi, podobni cvilečemu glasu kanarčka,
1477 II  |          zavojček in prikazali so se podolgasti, tenki piškoti, četvero
1478 III |            stenah, vsenaokoli, molče podrhtevalo, trpelo morda, Bog vedi;
1479 I   |            kdaj nalahko, kakor da bi podrsala dlan po šumeči odeji. ~Malči
1480 VII |       prihajal kakor iz katakomb, iz podzemskih, veličastno razsvetljenih
1481 III |       suknenih copatah, s kožuhovino podšitih, v rokah so imele molke
1482 VI  |          Mati božja in je umrl kakor pogan. Takrat je prišel dolgoroki
1483 VI  |              belo in nežno, komaj so poganjale mlade prsi... ~Lojzki se
1484 IX  |              vetru, komaj šele popki poganjali. ~Otročje in nerazumno je
1485 V   |            ven, kjer je življenje in pogini!" ~... Ali anarhist se ni
1486 VII |        ostudne in strašne nagote ter poginili od groze. Prišli so, kakor
1487 V   |          človeku, ki gre po cesti in pogladi mimogrede otroka po plavih
1488 VIII|           zamolkel glas. "Prišla sem pogledat, Lucija, kako se ti godi
1489 IX  |            na stolu in bilo bi treba pogledati. Premikale so se ustnice,
1490 IV  |              zunaj! Z vso silo se je pognal proti oknu, udaril je ob
1491 II  |         sestre Cecilije je bil Malči pogodi. ~"Premisli, ljubo dete,"
1492 VIII|           trudni obedve. Zmerom bolj pogosto je prihajala k njim, pisala
1493 VIII|            riba. In nato je prihajal pogostokrat, tudi če očeta ni bilo doma.
1494 II  |      Prihajali so ljudje zmerom bolj pogostoma. Matere so stale ob posteljah,
1495 IV  |            škropil nanjo in da se je pogovarjala z njim. ~Hanzek je študiral;
1496 III |           bilo, ko smo se peljale za pogrebom. Ali se spominjaš, Tina,
1497 IX  |          glasovi, zmerom nižje se je pogrezala dolina, tam gori pa so že
1498 IX  |          mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in
1499 VI  |          posegla z roko, je bil belo pogrnjen pleten košek, do vrha poln
1500 III |              Lojzka vesela, rdeča in pogumna, Tina vsa resna in zamišljena;
1501 VIII|           samo šalila; zasmeje se in pohiti k meni!" Tako si je pač
1502 VI  |    stanovanje se preselimo, vse novo pohištvo si napravimo. Jaz že vem,
1503 VIII|       zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno z njenimi lasmi...
1504 IV  |          Cecilija ni hotela. ~"Si že poišče drobtin pod mizo; ni treba,