Part

1505 IX  |             sestro Cecilijo: "Kaj ne pojdem z vami?" -- "Seveda pojdeš!" ~
1506 I   |          Hvaljen bodi Jezus Kristus! Pojdite gor, zmerom na levo, v drugo
1507 IX  |               nemirno kakor slutnja, pojemajoče, zdaj visoko plapolajoče,
1508 VII |           razsvetljenih hramov, kjer pojó belo oblečene device slavo
1509 II  |           Kristus!" se je oglasilo v pojočem zboru od mize, od okna,
1510 II  |               je zaklicala z mehkim, pojočim glasom. ~Tina se je zdrznila,
1511 IX  |          Ustnice so bile vroče in so pokale, v kotih pa se je nabirala
1512 IX  |            noč in trpljenje. Biči so pokali, rezgetali so konji in kopita
1513 VI  |             mati ga ni udarila, samo pokazala je s prstom proti durim
1514 IV  |             pa pogledam... Čakaj, ti pokažem!" ~Kletka je bila na mizi,
1515 II  |            je ozrla po sobi in da je pokimala z glavo. Stopila je k postelji,
1516 VII |            kolena so se mu šibila in pokleknil je poleg postelje... ~Neprestano
1517 IX  |       Premikale so se ustnice, da bi poklicale sestro Cecilijo, ali pozabila
1518 III |             je bila... Stresem se in pokličem sestro Cecilijo; temno je
1519 II  |        koraki rdečenose dame. Globok poklon, hudoben pogled, zaprle
1520 VII |           Jutrove dežele in so se mu poklonili, ko je ležal v betlehemskem
1521 VII |              je dejala Tončka. Vesel pokoj je bil v sobi, svetil se
1522 III |             so prihajali iz neznanih pokrajin, tožeči in vzdihujoči... ~
1523 V   |              daleč, tja preko sončne pokrajine, ki se je širila pred njima,
1524 II  |               kakor bolnik po zeleni pokrajini. ~"Nekaj sem ti prinesel,
1525 II  |             licih do vratu in oči je pokrila vlaga. Stisnila je ustnice,
1526 II  |             život ji je bil z ranami pokrit in iz ran je teklo neprestano.
1527 I   |           sobe okrog nizke mize, vse pokrite s knjigami, podobami, pisanimi
1528 IV  |           reki tam gori, ki se je že pokrivala s svetlim ledom. ~Ali tu
1529 II  |           resna in niti trenila ni. ~Polahko je odvijala dama zavoj in
1530 VIII|                Vpričo mene se je bil polastil druge... smejal se je in
1531 VIII|            bočili otroški udje. Pred poldrugim letom je bila prišla in
1532 IV  |               saj sem jaz pri tebi!" Poletel ji je na glavo, igral se
1533 VIII|          zapirale duri... ~Minilo je poletje in jeseni so poslali Lucijo
1534 V   |            bila švignila senca preko poletnega travnika, švignila je in
1535 IX  |           svetle in sladke pravljice poletni dom, ki je bil pod resničnim
1536 VI  |       nerazločen šum, pritajen smeh, polglasne, hlastne besede, grgrajoče,
1537 V   |            polni kozarec. ~Počasi in polglasno je molila Tina očenaš, zatisnila
1538 IX  |            pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in holmi, drug
1539 V   |                  Pomlad je šla preko poljane in kjer je bila prej gola
1540 VIII|          Tončka, da pojdeš z njim!" ~Poljubile so jo brkaste ustnice, dišeče
1541 VIII|          zamolkel, toda nežen, kakor poljubljajoč. Spali sta s Tončko skupaj
1542 VIII|             šepetala Lucija in jo je poljubljala na rame, na lica, na ustnice.
1543 VIII|             ali Tončka ni marala teh poljubov; materine ustnice so bile
1544 VIII|              življenja. Nova mati je poljubovala Tončko, ali Tončka ni marala
1545 VI  |          mater vsi po vrsti in so jo poljubovali, in mati je bila vesela,
1546 III |            sopenje, zamolkli koraki. Polmrak je bil; samo daleč tam koncu
1547 V   |              vanj dvoje velikih oči, polnih groze in trpljenja... ~Zunaj
1548 VI  |       zaspano, pozno je že, morda že polnoči. Na postelji, v mraku, leži
1549 VII |      postelje, so se pripravljale na polnočnico in srca so bila polna svetega
1550 V   |       pripoveduje bajke o vedomcu, o polnočnih strahovih, o beli ženi in
1551 VII |              pričakovanja. Ležale so poloblečene in so se razgovarjale s
1552 V   |              po prsih, ki so bile še polotroške in so se pač izgubile pod
1553 III |             po kozarcu, ki je bil do polovice poln ter ga je ponudila
1554 V   |       visokih ozkih stopnicah ter jo položili na dvorišče, na kup gnoja.
1555 I   |            cerkvi, pozno v noč, pred polrazsvetljenim oltarjem. Stene so bile
1556 VIII|              v presekanih stavkih in polrazumljivih besedah. Prevrnil se je
1557 III |          bile obrnjene malo navzgor, polskrite pod trepalnicami. ~Rezika
1558 I   |            skozi okno v polumrak. Iz polumraka so se zasvetile najprej
1559 II  |           počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi, na život, na roke,
1560 I   |         platno perotnic. Oči so bile polzaprte, mirne kakor ves obraz in
1561 VI  |            in Lojzka je gledala izza polzatisnjenih trepalnic; v lica jo je
1562 VII |            iz oči. Občutila sta bila polzavedno, da sta oskrunjena in uboga
1563 III |            po odeji. ~"Drži, Rezika, pomagaj mi!" ~Nagnila je glavo,
1564 III |          duri. Bleščalo se mi je, in pomanem si oči in pogledam; duri
1565 VII |              ki ga je prinesel, tudi pomaranča je lagala, ki jo je bil
1566 VII |            dišalo je po cveticah, po pomarančah in jabolkih, po svežem zraku,
1567 IV  |            in zmršeno. Z metlo so ga pomedle skozi duri, na mostovž. ~
1568 IV  |              Nato je vzdignila roko, pomigala je s prsti. Kanarček je
1569 IV  |         gledal. Majhen! Malo bi samo pomignil s tisto črno lopato, malo
1570 I   |     vzdihnila Lojzka. "Če bi ji dali pomije, pa bi jih pila!" ~Oglasila
1571 IV  |          napeto in srepo, kako se je pomikalo po sobi, odvalilo se naposled,
1572 IV  |       Položil je nitko, perce v kot, pomislil je malo, toda ni se mogel
1573 V   |            je." ~Malči je pomolčala, pomislila. ~"Potrpi Tina ozdraviš
1574 I   |          koščena, tenka kakor klina. Pomočila je ustnice, glava je legla
1575 V   |              strah me je." ~Malči je pomolčala, pomislila. ~"Potrpi Tina
1576 IV  |             če je iztrgal las, ga je ponesel nemudoma v kletko. Napotil
1577 I   |               časih je vzkriknilo -- ponesrečilo se je kateri in padla je,
1578 IV  |               Ko se je potolažil, je poniknil glavo globoko v vodo, stresal
1579 VIII|              klečal je in pripogibal ponižni hrbet... Oče je bil pač
1580 II  |              in je odgovorila z zelo ponižnim in nežnim glasom: "Hvala
1581 VI  |            kmalu, oče sam je bil šel ponjo. Takoj prvi dan, ko se je
1582 VII |              cesta v veselo večnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno,
1583 III |              polovice poln ter ga je ponudila Minki. Ali Minki se je roka
1584 VIII|           teh lepih besed? Le moškim ponujaj prsi, saj hodijo za tabo!"
1585 VIII|               slačila jo je in ji je ponujala gole prsi, kakor majhnemu
1586 V   |       vzdrami, zmračilo se je morda, pooblačilo se je morda nebo; pade mu
1587 IX  |          aprilovem vetru, komaj šele popki poganjali. ~Otročje in nerazumno
1588 IX  |         potopljeno v njem... Tako je poplačal Bog trdno vero... ~In vera
1589 IX  |           Njen obraz se je spremenil popolnoma; bel je bil kakor prej in
1590 VI  |              je veselo razgovarjala, popoludne je spala. Oče je bil suh,
1591 V   |              enako, da enak dnevu... Popotnik hodi, lahke misli v glavi,
1592 VIII|         ostala sama in kakor prej je popótovala po izbah, po samotnem gozdu.
1593 IV  |      nogavice. Obraz je bil zabuhel, poraščen, sivobled, oči so gledale
1594 III |              trdo in gladko kakor iz porcelana; oči so gledale mirno, punčice
1595 V   |     približaj se!... "Vstani, Tina," poreče, "pojdi z mano!" In vstane
1596 III |             z obema rokama; zadaj je porivala Rezika, ki je poskakovala
1597 IV  |          Lotevala se ga je otožnost, porojena iz nerazumljivega hrepenenja.
1598 VIII|                  Ni bilo še dolgo po poroki, veselja in življenja pa
1599 IV  |              francoski. Comment vous portez-vous? -- Nič?... Katica, no,
1600 IV  |            prišla je mati in je malo posedela in je šla. Nekaj neizmerno
1601 II  |           skoro prisiljeno, kakor na posetih pri tujih ljudeh. ~Edvard
1602 V   |            in se skloni. Odgrne koš, poseže vanj... ali ne prihaja tam?
1603 II  |        odgrnila okna na stežaj in bi posijala v sobo nova neomadeževana
1604 III |            je porivala Rezika, ki je poskakovala na eni nogi; tla so bila
1605 IV  |              tako dobro je vedel, da poskoči naposled dovolj visoko in
1606 IV  |             dve pedí visoko je mogel poskočiti, niti roba nizke postelje
1607 VII |           breme raz ramena, lahke in poskočne so bile njegove noge. Večni
1608 IV  |             kletko nazaj, zato da bi poskusil, da bi videl. Toda na posteljah,
1609 VIII|              je poletje in jeseni so poslali Lucijo v inštitut. Ko je
1610 VI  |             Mati je jokala, ko se je poslavljal, vse rdeče so bile njene
1611 IV  |         bližalo se je kakor gora. ~V poslednjem trenotku -- že se je bila
1612 V   |           žalosten dan je bil, kakor poslednji dan grešnika, na smrt obsojenega.
1613 IX  |             ni. Okusila je trpljenje poslednjikrat, ko je umrl kanarček. Ubogi
1614 I   |            Visoka okna so bila temno poslikana, ali če sta postali, sta
1615 IV  |         ginilo je drevje, noč temnih poslopij se je širila in širila,
1616 IV  |            je čakal hrepeneče, da se poslovi ter odkobali. ~Prišlo je
1617 V   |              koridorju, gostje so se poslovili. Postala je, preko čela
1618 VIII|    razgovarjal časih oče dolgočasno, poslovno in takrat Tončka ni slišala
1619 V   |         Gorje mu, kdor se vzdrami in posluša, gorje mu, kdor pozna te
1620 III |            je ležala, Malči. In zdaj poslušaj, Malči. Smejala se je zmerom
1621 IV  |              postelje do postelje in poslušal je njih grde globoke glasove.
1622 III |           kaj zaklicalo in v napetem poslušanju je zaspala ter je poslušala
1623 I   |              Rezika je izlila juho v posodo, kjer je bila umazana umivalna
1624 II  |              podobice, vsaki po eno. Postajala je dama ob posteljah, ob
1625 I   |          temno poslikana, ali če sta postali, sta čuli tam zadaj glasove,
1626 V   |              Pavla. Postal je, kakor postane človek na cesti ter pogleda
1627 II  |         veselo zasmejale. ~Prišel je postaren, slabo oblečen človek, suh
1628 I   |             spustila tenka, tenčkena postavica; obraz je bil droben, majhne
1629 VII |             drevesce je imel v roki. Postavil je drevesce na mizo in okoli
1630 II  |         sedela sama v kotu med dvema posteljama; obraz ji je gorel, oči
1631 I   |             v kot in je gledala izza posteljnjaka s prestrašenimi očmi... ~
1632 VII |            neba, ki je bilo jasno in posuto z belimi zvezdami. Kmalu
1633 III |          pozna trpljenje, še se niso posušile solze na licih... ~Zazvonilo
1634 IV  |          tenko črno suknjo s škrici, posvaljkano in obnošeno. Sive karirane
1635 I   |         dražile: "Rezika, mati pride póte!" Tedaj se je skrila v kot
1636 VI  |        nenadoma iztegnil dolgo roko, potegnil je žensko k sebi in ji je
1637 VII |             v dušah, ki sanjajo. Ure potekajo, tema je, otroci čakajo
1638 VI  |             mali brat, razodet je in poten, polodprta usta sopejo težko;
1639 VI  |         Kakšna žival!" Smejala se je potihoma in je šla v kuhinjo... Ob
1640 VIII|              še ti, objemi me! Glej, potipaj, kako se že dvigajo moje
1641 II  |           obraz, velik nos je imela, potlačen kakor zamorka, debele ustnice,
1642 VIII|             težko in so se prikazale potne kaplje izpod las na sencih
1643 IX  |              je in neizmerno, vse je potopljeno v njem... Tako je poplačal
1644 V   |               kakor sanje je njegovo potovanje, ne čuti nog ne samega sebe,
1645 IV  |            se je od kota do kota ter potrkaval na steklo. Tam zunaj je
1646 IV  |           slišale so zvečer, kako je potrkavala na okno. Že je bila osmukala
1647 V   |              pomolčala, pomislila. ~"Potrpi Tina ozdraviš in pojdeš." ~
1648 II  |            ležala mrtva na životu. ~"Potrpite, mati... Bog bo obrnil..." ~
1649 V   |              izpregledale in zdaj je potrto njegovo srce, težak in nestalen
1650 IV  |             in ko je bil tako črn in potuhnjen v mokrem haveloku, se je
1651 II  |           obraz, kakor da bi ji bile povedale nekaj zelo prijetnega. ~"
1652 V   |            zgodilo v povesti, ter jo povede s seboj. Mraz je bilo, že
1653 II  |            za dobrotnike?" ~Malči je povesila oči in je molčala. Izpod
1654 IX  |            so pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko zmagoslavnega
1655 V   |             te besede; nikoli jih ne pozabi več in žalostno je njegovo
1656 V   |          žemljo... ~Znočilo se je in pozabile so nanjo. Tina se ni vrnila
1657 VII |           deželo utolaženega upanja, pozabljenega trpljenja. ~Zazvonili so
1658 VIII|               tako mrzlo je zazvenel pozdrav, kakor brušena svetla klina.
1659 V   |             ozrl na Tino, ni je niti pozdravil, čudna luč je bila v njegovih
1660 VIII|         grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi; vzdignile
1661 V   |             robca na njenih prsih... Pozdravilo jo je tisto življenje, kjer
1662 VIII|             izpregovoriti besede, ne pozdraviti. Govoril je plah zamolkel
1663 II  |            postelji Pavla ter jih je pozdravljala od daleč z veselimi očmi. ~
1664 VIII|             v sončne kraje, ki so jo pozdravljali od daleč, kadar je stala
1665 II  |             je govorila dama, "da to pozemsko trpljenje ne traja dolgo.
1666 IX  |           prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena lica še
1667 VI  |          trakovi, na rokah rokavice, pozlačen braslet za pestjo. Ob nedeljah
1668 V   |          svetloba sveče je padala na pozlačeno svetinjo na njenem golem
1669 III |              in nič strašna ni bila; poznale so jo kakor Anastazijo,
1670 IV  |              ranjena, komaj še se je poznalo, kjer so oči in kje je kljun,
1671 VIII|             tožiš? Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram te bodi --
1672 IX  |           iztegnila roko. "Ali me se poznaš, Malči?" Kako je mati otroška!
1673 I   |            ali besede so ji nenadoma pošle, težko, mučno ihtenje se
1674 IV  |              sem tak pijanec? Da vse požrem, zapijem na žganju? Da ji
1675 IV  |           srcu, da je tako umazan in požrešen. Ona je pač lizala tuje
1676 VIII|               kako se je okrenila na pragu še enkrat ter se ozrla z
1677 V   |           roke; nato je nasula rdeči prah v kozarec. Razpravila se
1678 IX  |           tudi če bi se ne ozrla. Ob pravem času je prišla mati in zdaj
1679 VI  |             ne bo nikoli boljše? Kaj pravi zdravnik?" ~Od vseh postelj
1680 III |            tam, kakor v živo pisanih pravljicah. Čudnobele so bile hiše,
1681 III |            namesto njih. Postelja bo prazna, sneli bodo tablico, izbrisali
1682 VI  |             s pestjo. Dobivala je ob praznikih slaščic, kolačev, pomaranč,
1683 II  |            prekrižala kakor mati... ~Praznila se je soba, zagrnili so
1684 IX  |              prsti so se krčili, ali prazniška obleka je bila tako težka,
1685 V   |             mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"Kako ti
1686 VII |           trnjem kronani... ~Tako so praznovali praznik, ko je nastopil
1687 VII |            so vstajali. Trpljenje je praznovalo véliki praznik upanja in
1688 V   |            Postala je in si ni upala prašati in je šla mimo; tudi v njena
1689 III |                Vode, Rezika, vode!" ~Prebudile so se, Rezika je skočila
1690 III |       kapelici... Ponoči, otroci, se prebudim in tako mi je bilo, kakor
1691 IV  |           Lojzka. "Saj sem pogledala prècej!" ~"Kako pa se pozna, da
1692 V   |            mizici poleg postelje. Iz predala je vzela zavoj užigalic
1693 V   |              tam in vse veliko temno predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov,
1694 V   |            ga je videla ko je stopil prednjo mimogredé in se je nasmehnil
1695 V   |              izgubile pod bluzo, pod predpasnikom, po obrazu, ki je bil surov
1696 III |               Lojzka!"  Lojzka se je predramila, dan je bil skoro. Tina
1697 VI  |           oče ji je gledal v obraz s predrznimi očmi, smeh je bil na njegovih
1698 IV  |            Lojzki. Lojzka je gledala predrzno, ali držala se je stola
1699 V   |     zatisnila je oči in je iztegnila predse plašne roke. Zgrabilo je
1700 II  |           dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo
1701 V   |              postelji, nekaj grdega, pregrešnega se je vzbudilo v nji. Tipala
1702 II  |             posteljo platnene stene, pregrnili so posteljo na novo in Tina
1703 V   |          Pleten koš ima v roki, belo pregrnjen, in v košu so sami kolači;
1704 III |          bila na visokem odru rakev, pregrnjena do tal s črnim žametom;
1705 V   |            ozre se nazaj -- in glej, prehodil je bil neizmerno pot, ne
1706 VIII|             Pripovedovala je o svoji prejšnji prijateljici, Mariji. Ni
1707 II  |               tam zunaj se je svetil prelep jesenski dan... Pavla se
1708 VII |             je ugledala v njeni roki prelepo rdečo rožo, kakor da bi
1709 V   |      zadržanemu kriku... Malči se je premaknila v postelji, zamrmrala je
1710 III |        odgovorila, zato ker ni mogla premakniti ne nog ne rok; noge je imela
1711 II  |           nosu. S krepkimi koraki je premerila sobo, krepko sta stopali
1712 V   |          bolj, zdelo se ji je, da se premika, da namiguje. Groza jo je
1713 I   |              je ropotala bolj ter se premikala bolj počasi. Noge so ji
1714 II  |      Cecilije je bil Malči pogodi. ~"Premisli, ljubo dete," je govorila
1715 VI  |        uredim stanovanje, vse sem že premislila natanko..." In mati je pripovedovala,
1716 IV  |          nerodno in zmršeno -- kakor premočen havelok. Kljun je bil zelo
1717 I   |           Pij in jej, Malči, nato se preoblečeš." ~Malči je popila vino,
1718 II  |       posteljo na novo in Tina se je preoblekla. Na obrazu sestre Cecilije
1719 I   |              obraz je bil samo tedaj prepaden in bled, kadar so jo dražile: "
1720 IV  |               silen in črn, od groze prepadli obrazi so gledali nanj. ~
1721 VIII|             hiši. Oče in mati sta se prepirala, naposled sta živela zase
1722 VII |           ustnice. Otroci pa so bili preplašeni, jokali so in niso vedeli
1723 IV  |       oglasilo se čudno in ves se je preplašil. Temne nevarnosti so prežale
1724 IX  |             široko odprtimi očmi, so prepregale čudne, svetle in sladke
1725 VII |             licih, dihal je v zraku, prepregel je bil bele stene. In vse
1726 V   |             so bila zjutraj z rožami preprežena. Brezzoba in neprijazna
1727 VI  |            kako je bilo opljuvano na preprogah, na tapetah, na zofah in
1728 VIII|         čisto pozabil nanjo in jo je prepustil služkinjam. In služkinje
1729 IV  |             po kotih, vso sobo je že preromal in vsevprek; če je počival,
1730 VIII|     služkinja, hlastno, vzburjeno, v presekanih stavkih in polrazumljivih
1731 VIII|            Ni ji povedala, kam so se preselili, zato da bi ne prišla v
1732 VI  |         Malči. V drugo stanovanje se preselimo, vse novo pohištvo si napravimo.
1733 IV  |           poskakoval. Peroti so bile preslabe, mučil se je in je padal;
1734 IX  |             bil zelo čuden, osoljeni presti podoben; in Lojzka je stopila
1735 IX  |         Kristus!" -- ter je odrezala presto... ~Malči je poslušala nekoč,
1736 IV  |            pogledal po sobi. Drobni, prestrašeni obrazi so strmeli vanj,
1737 III |              je bila... Takrat pa se prestrašim in se vzbudim. Zasmejalo
1738 V   |        žalostno življenje, na nelepo preteklost, na nemo prihodnost; ozre
1739 IV  |           kanarček je kričal, cvilil pretresljivo, kakor da bi prosil milosti. ~"
1740 IV  |              smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje se in cepetaje
1741 IV  |       anarhist!" ~Butilo je in se je prevalilo in je padlo na tla, kakor
1742 IX  |    tihotapsko, kakor da bi jo hotele prevariti in jo ostaviti samo... Zašumelo
1743 VI  |            so bile nogavice strgane, prevezane nad kolenom z navadno vrvico:
1744 VI  |              smeh, ropotalo je in se prevračalo. Oče je ostal pri Brigiti,
1745 VIII|              polrazumljivih besedah. Prevrnil se je stol; koraki so drsali,
1746 VII |        glasom. Ni se zasmejalo, tudi prešerna beseda se ni oglasila, zato
1747 II  |     živordeče ustnice so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu. ~Vzdignila
1748 V   |             obraz je bil resen, malo preširok, oči so ležale globoko in
1749 IX  |             v kotu, na nizkem stolu, preštevala je jagode na molku in je
1750 IV  |       preplašil. Temne nevarnosti so prežale iz vseh kotov in lahko bi
1751 I   |             na levi, divji obrazi so prežali iz temnega ozadja; svetnik
1752 I   |             njó, v temnem ozadju, je prežalo dvoje divjih obrazov. ~Šli
1753 II  |              sobo spomladen zrak, da prežene zadušni vzduh življenja.
1754 I   |       plamenom; nad svetilko je bilo pribito na steni razpelo z golim,
1755 V   |          zidu, ziblje se, ziblje, ne približa se... Starka prijazna, v
1756 V   |      prijazna, v gorek kožuh zavita, približaj se!... "Vstani, Tina," poreče, "
1757 IV  |              je bilo strah. Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna
1758 II  |           jezen, tenke ustnice so se približale nosu. S krepkimi koraki
1759 IV  |             od ondod, poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal je,
1760 VIII|              kletki! Kakor mi je Bog priča, da pride v kletko!"...
1761 IX  |          vdano ljubljeni, tako težko pričakovani!... Pozdravljen!...~ ~
1762 IX  |          plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju... Tako ga je čutila Malči,
1763 VI  |            je žensko k sebi in ji je pričel trgati bluzo na prsih, tako
1764 II  |             obraz ji je bil napet od pridržanega smeha. Lojzka pa je bila
1765 IX  |            voznik se bo oziral in bo priganjal. "Urno, urno, da ne zamudimo
1766 IV  |             ji je bilo malo sitno in prigovarjala je kanarčku. ~"Zakaj pa
1767 V   |           nelepo preteklost, na nemo prihodnost; ozre se nazaj -- in glej,
1768 VIII|           Prihajal je v goste očetov prijatelj. Ko je prišel prvikrat,
1769 VIII|            samo tedaj, kadar so bili prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro
1770 VI  |           vsi obrazi so tam mirni in prijazni in veselo gledajo oči. ~
1771 V   |              predmestje. Tam ni bilo prijaznih obrazov, ni bilo veselih
1772 II  |          durih ter se ozirala z zelo prijaznim, sladkim nasmehom po sobi. ~"
1773 VIII|               da je delil milosti in prijaznosti. Le malo je bilo gostov,
1774 V   |         prišla iz sosednje sobe, sta prijeli Tino in sta jo nesli dol.
1775 I   |           sta bili z belimi zastori, prijeten polumrak je bil v sobi.
1776 V   |               da ji je dihala v lica prijetna sapa. Zasvetilo se je od
1777 II  |             bile povedale nekaj zelo prijetnega. ~"To je skopost, grofovska
1778 II  |          odprla papirnat zavojček in prikazali so se podolgasti, tenki
1779 V   |            se na steni čudna podoba, prikažejo se visoke ozke stopnice,
1780 VIII|            bilo gostov, da bi se jim priklanjal on sam -- in takrat se je
1781 IV  |           bil tudi svet. In časih je priletelo zunaj mimo okna, frfotalo
1782 VII |          grehi in življenja težo, in prinašali so mu darov, gospodarju
1783 VII |             prositi: "Nisem ti mogla prinesti nič drugega; še to, glej,
1784 VIII|             zvijal, da, klečal je in pripogibal ponižni hrbet... Oče je
1785 V   |   kratkočasno, kakor da bi tudi samo pripovedovalo prešerne pravljice ter se
1786 IX  |         skrivnostnim veseljem, kakor pripovedujejo otroci o svetem Miklavžu,
1787 II  |       zasmejale na glas. ~"Malči, le pripravi predpasnik, kadar pride
1788 V   |          dozorelo Tinino življenje. ~Pripravljala se je kakor na prvo sveto
1789 VII |             mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico in srca so
1790 VI  |             drugo sobo; duri so bile priprte in Lojzka je slišala nerazločen
1791 II  |      govorili so tiho, hladno, skoro prisiljeno, kakor na posetih pri tujih
1792 VI  |              slišala nerazločen šum, pritajen smeh, polglasne, hlastne
1793 V   |         durim, poslušala je, roka je pritiskala boječe na kljuko. Duri so
1794 VIII|           sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka ni mogla
1795 VI  |              čemerne. Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih sobah, kjer
1796 I   |              čelo, nosek je bil malo privihan. ~"No, pusti jo, Lojzka!" ~
1797 IX  |          tenki koščeni roki in jo je privila k sebi -- ubogo, trudno,
1798 IV  |            je ovladala siloma, mu je privrelo iz prsi, sklonil se je globoko
1799 VII |            prosile oči usmiljenja in prizanesljivosti. "Katica, zgodilo se je..."
1800 VII |          pesmi, zamolklo, narahlo so prišumele časih gor, in bilo je, kakor
1801 IV  |       groznega življenja, ki je bilo prišumelo tako nenadoma. Smejali so
1802 III |      neprijazno, skoro bi bilo treba prižgati luč. Na visoki mizi pred
1803 VI  |              košek cvetic, kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah.
1804 II  |            Takrat smo imeli še staro prodajalnico, no, in ob tistem času..." ~
1805 I   |          otrocih, in čez krilo modro progast predpasnik s pasom in naramnicami.
1806 V   |              strašno, Bog je bil pač proklel tisto hišo in vse ljudi,
1807 II  |          smehljala se je, gledala je proseče po sobi. Ali nihče se ni
1808 I   |         sestro s čudnimi, otroškimi, prosečimi očmi. ~"Kakor je božja volja,"
1809 IX  |              resničnim soncem, sredi prostranega vrta. Šepetale so pozno
1810 IX  |            vsem širokem nebu, po vsi prostrani zemlji. Visoko je in neizmerno,
1811 IX  |             koščice so bile zavite v prozorno kožo; prsti so bili kakor
1812 VII |          besedah, v sami sapi svojih prs, v svežem zraku, ki je dihal
1813 V   |            duhom; tiščala je molek k prsim, molila je skoro na glas.
1814 VII |          ljudje gosposko našemljeni, prstane in zapestnice na rokah,
1815 IX  |          Cecilija je hodila tiho, po prstih; stopila je k postelji in
1816 II  |           doteknile drobnih koščenih prstkov, ki so se iztegali proti
1817 V   |              bila njeno življenje od prvega dne in bo ostala na vse
1818 III |     porcelana; oči so gledale mirno, punčice so bile obrnjene malo navzgor,
1819 III |       Naslikani možički in naslikane punčke, v pisanih oblekah, resni
1820 VI  |            smejal se je in je slačil punčko, ki je ležala v njegovem
1821 VII |           tam zunaj in v njih samih, pustega, zlobnega, in ki so ga bili
1822 IV  |       kanarček niti zrnca. Rezika ni pustila, da bi stopil oče h kletki.
1823 IV  |       vsevprek. ~"Stran! Stran!" ~In pustilo je vratca, moralo je stran,
1824 VIII|             ampak zaradi stranke vas pustimo za zdaj še pri miru..."
1825 VII |             ki so ga bili našemili v pustno šaro majhne in umazane radosti,
1826 II  |              roke... ~Osmešilo se je pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno
1827 VI  |             nočilo in je bilo v sobi pusto in tiho. Samo dolgoroki
1828 III |            golih telesih, gledali so rabeljnov zlobni obrazi... ~Zazvonil
1829 VI  |             več dolgo, Malči... Zdaj rabimo veliko in delati je treba...
1830 IV  |               da je bil prišel. Toda rad bi se poslovil prijazno --
1831 II  |            očeh, zvonek, velikonočno radosten smeh nad vso čudolepo pokrajino,
1832 I   |            še časih je smuknil k nji radoveden, hudomušen, skoro hudoben
1833 I   |      postelje so se vzdignile glave, radovedne oči so se ozrle nanja. ~
1834 II  |         nizko mizo in je delila. Nad radovednimi, veselimi, plavolasimi glavami
1835 IV  |             sta oba enako, boječe in radovedno, sestra Cecilija in kanarček. ~"
1836 III |            je bilo, ali bolj je bila radovednost nego strah. Poslušala je,
1837 III |        postelje. Gledale so z veselo radovednostjo in so se smejale, samo Rezika
1838 VIII|         domov; tako kakor bi stopala radovoljno in s tresočimi nogami v
1839 V   |              naokoli mrtvaške stene, rakve stoje tam v vrsti, mrtvašnica
1840 VII |          roko na razgubanem čelu, na ramah, ranjenih od bremena. ~Polna
1841 I   |            so curljali od obraza, od ramen, po vsem telesu, po nežnih
1842 VII |   izpregledal, padlo mu je breme raz ramena, lahke in poskočne so bile
1843 VI  |            Cecilija je skomizgnila z rameni in ni odgovorila. "Čudna
1844 VII |            bilo je, kakor da nosi na ramenih velik in težak križ, čigar
1845 II  |          leti; ves život ji je bil z ranami pokrit in iz ran je teklo
1846 V   |            vzbudil njeno srce ter ga ranil za zmerom... ~Tina je imela
1847 VI  |          pijanega človeka, ki je bil ranjen z nožem. Petero moških je
1848 VII |           trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli
1849 VII |              vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi in so vstajali.
1850 V   |        žganje. Bodalce je zarezalo v rano, zakričala je, Bog se usmili,
1851 IV  |            brki v obrazu, globoki in raskavi glas. Dokler je bila v sobi
1852 IX  |         strmih stezah, daleč od lepe ravne ceste. Slutnja je bilo to
1853 IX  |               so hodile zdaj po lepi ravni cesti, naravnost proti cilju,
1854 V   |         usmili, steklenica je ležala razbita na tleh. V tistem hipu je
1855 VIII|              zdaj se je zdelo, da je razcapana ženska, ki prodaja pomaranče
1856 IV  |           hlače so bile spodaj čisto razcefrane in tudi čevlji so bili razhojeni,
1857 II  |              bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral
1858 VI  |          kolačev, pomaranč, piruhov; razdelila je vse med tovarišice, sama
1859 VIII|            hišah. "Nikogar ne ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo in
1860 VI  |           tako da je bila hipoma vsa razgaljena. Stala je in se je čudila
1861 VIII|               hi so prihajali, se je razgovarjal časih oče dolgočasno, poslovno
1862 II  |          stene nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo družino
1863 IX  |             slutnja! In tu je sonce, razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo
1864 VII |            začutil usmiljeno roko na razgubanem čelu, na ramah, ranjenih
1865 IV  |    razcefrane in tudi čevlji so bili razhojeni, zevali so, da so se kazale
1866 VII |            je bil njegov obraz, siv, razjeden od ene same noči, od bolečine
1867 I   |              groze. Lica so bila vsa razjedena, kazalo se je živo meso,
1868 IV  |      privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je posebno, če se je
1869 II  |              tenki, nosljavi glas -- razlil se je po sobi kakor med. ~
1870 V   |           odnehalo, kakor smrt se je razlilo po životu. Skrila se je
1871 VII |            je tam. Žarka svetloba je razlita naokoli in v svetlobi hodijo,
1872 VII |         žalostne, pol vesele, komaj ,razločne misli, in zato se je nasmehnila... ~
1873 VII |         svetlobi hodijo, beli, komaj razločni, tihi angeli, noge se ne
1874 V   |            staro trpljenje in toži v razločnih besedah. Gorje mu, kdor
1875 IV  |            njen zeleni dar ter so ga razmetale po sobi. ~"Naj jé sama,
1876 VII |           obraz in tako živorazumne, razmišljajoče oči in čelo kakor sneg,
1877 II  |    Izpraševala je, ali Malči je bila razmišljena in je gledala po sobi. ~
1878 V   |           mladiko iz žive meje. Tako razmišljene so bile tudi njegove oči
1879 VII |      gosposko sobo. V srcu, od skrbi razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem
1880 VII |              noč, je bilo njeno srce razmučeno od bolečin, je bílo v sencih
1881 VI  |          ničesar. Ali kakor da bi jo razodeval hudoben duh, je padala odeja
1882 VII |        obrazov, prezgodaj zrelih, že razoranih, so gledale oči, polne veselega
1883 V   |              so se bližale ustnicam, razpaljene, trepetajoče... pritisnila
1884 VI  |       meglena zora, je bil nasmeh na razpaljenih ustnicah... Malči ni mogla
1885 V   |          ustnice, ki so bile suhe in razpokane. Postala je in si ni upala
1886 II  |         tenke prste ob robec, sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem
1887 VII |       nebogatih darov, ki jih je bil razpoložil ponoči angel okoli drevesca
1888 I   |              se je ozrl širok, rdeč, razposajen obraz naravnost v Malči. ~"
1889 III |          niso si upale izpregovoriti razposajene besede. ~Vzdignil se je
1890 V   |          tudi srajca in telo je bilo razpraskano od nohtov, drobna kapljica
1891 II  |                Daj mi nožek, Edit!" ~Razrezala je piškote v čisto enake
1892 VII |         zasvetila dremotna svetilka, razsvetlila je uboga majhna telesa,
1893 VII |            iz podzemskih, veličastno razsvetljenih hramov, kjer pojó belo oblečene
1894 I   |          verižicah srebrna svetilka, razsvetljevala je veliko podobo Matere
1895 III |               In ko bi človek knjigo raztrgal? Neumna Francka je bila
1896 III |              Francka je bila oni dan raztrgala tako knjigo in sestra Cecilija
1897 IV  |          slabo, ves je bil umazan in raztrgan. Mraz je bilo pač zunaj,
1898 IV  |          spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, da ni veliko
1899 VII |             ne vztrepetalo; komaj je razumelo radost, ki je kipela do
1900 II  |           njenih oči je bil miren in razumen; drobni, koščeni prsti levice
1901 IX  |           ali bili so čisto jasni in razumljivi. Iz doline je govorilo,
1902 VII |           veliko, komaj zavedno, pol razumljivo hrepenenje se je bilo vzdignilo
1903 II  |             so bile nenavadno jasne, razumne, kakor pri odraslih ljudeh;,
1904 V   |           starejšimi sestrami, bujno razvitimi, kričeče oblečenimi židovkami. ~
1905 V   |           telo je bilo močno, že pol razvito; obraz je bil resen, malo
1906 IV  |            prašala Malči nejevoljno; razžaljena je bila, ker se ni zmenil
1907 II  |              Dama je bila vsa rdeča, razžarjena od radosti in med se je
1908 I   |              sestra Cecilija, mlada, rdečelična in vesela. ~"Kako ti je
1909 VII |           Pred njimi je gorela luč v rdečem kozarcu, a na jaslicah samih
1910 II  |          ostali dve sta bili suhi in rdečenosi, toda mlajši, morda njeni
1911 II  |         hudobno, ko je bila ugledala rdečenoso, črno damo in podbradek
1912 II  |            osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim,
1913 I   |            Lojzka in se je smejala z rdečimi, debelimi ustnicami, da
1914 VIII|          izbo, ali slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal sodite,
1915 IV  |           mrzli vodi, v veliki mirni reki tam gori, ki se je že pokrivala
1916 VIII|           zakaj. "Gospod svétnik" so rekli očetu in tisti "svétnik"
1917 IV  |           Ves kuštrav je bil in grd; repa še imel ni, perje mu je
1918 VII |          sobi. "Ali so sanje, ali je resnica?" je mislila Katica. "Niso
1919 IX  |           poletni dom, ki je bil pod resničnim soncem, sredi prostranega
1920 V   |            da je same radosti polno. Resnico pripoveduje tista pravljica.
1921 III |          ozrla po posteljah molčé, z resnim in mirnim obrazom: malo
1922 III |       govorili moško, polni skrbi in resnobe. Ves dan so skrbeli, kaj
1923 II  |              no, poglejte... pride k revicam, kakor sveti Miklavž...
1924 IV  |          Malo bi se šopiril, malo bi revskal, dokler bi bila tuja roka
1925 IX  |           trpljenje. Biči so pokali, rezgetali so konji in kopita so bíla
1926 IV  |            Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna roka, se
1927 I   |          Tista, ki jo je ogovorila z rezkim glasom, je sedela na nizkem
1928 IV  |              nekaj čudnega -- tam je rešitev, tam zunaj! Z vso silo se
1929 V   |            leži tam nag otrok, ki mu režejo v meso z ostrim nožem... ~
1930 VIII|                 ali bele so, ne tako rjave in velike, kakor so Marijine..."
1931 IX  |        postelje, skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj pa je
1932 I   |             na plašču in kakor zlati rob in bolj kakor žarki milosti,
1933 IV  |             je mogel poskočiti, niti roba nizke postelje ni dosegel.
1934 II  |             čudnim, hripavim smehom, ročno je zibala stolček na desno
1935 VIII|             deželo. Tja morda, kamor roma njeno hrepenenje, v tiste
1936 VIII|             bile nejasne. Ves dan je romala po sobah, kakor sen, nihče
1937 II  |                Katreinerjeva kava". ~Romale so in so darovale svetle
1938 VII |         skeleli udarci življenja, je romalo srce k njemu, v deželo utolaženega
1939 IX  |              motno zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov.
1940 VII |           onkraj življenja in v srcu romarjev je utripalo pod zlaganim
1941 III |              odmevalo po mostovžu -- ropot stolov, naporno sopenje,
1942 III |              se drsali sami, zibaje, ropotaje, Lojzka vesela, rdeča in
1943 II  |             in nazaj ter se pomikala ropotoma proti mizi. Lojzka se je
1944 V   |              bil vrt... grede rdečih rož, zelene trate in lepo visoko
1945 IX  |              ki se ziblje v vetru, o rožah, ki sanjajo. In od drevja
1946 V   |           starka, brezzoba, z molkom rožljajoča, pride z njo zlò in nepokoj;
1947 III |           brž!" ~Jagode na molkih so rožljale, stoli so ropotali. Koridor
1948 III |         molile rožni venec; molki so rožljali, mladi glasovi so peli enakomerno,
1949 I   |             zelena trava in rdeče in rumene cvetice so se klanjale.
1950 II  |              visele nove rokavice od rumenega usnja. ~Stopil je k Tini
1951 VIII|             kako so gorele z visokim rumenim plamenom... Ti spomini so
1952 IV  |             je stresel, pobrcal je z rumenimi nogami, vstal je. ~"Ej,
1953 V   |               kost, zavita v ohlapno rumenkasto kožo. Nad posteljami visoke,
1954 VIII|             Polt je imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa
1955 V   |            potovanje, ne čuti nog ne samega sebe, ne gleda naprej, ne
1956 III |          stranskih oltarjih, po koru samem so se plazile sence, vztrepetavale
1957 V   |           prišlo mlado dekle; z enim samim pogledom je objela Tina
1958 IV  |              smejale, toda kazale so samó ostre hudobne zobé. ~"Zakaj
1959 VIII|              popótovala po izbah, po samotnem gozdu. Prišla je časih v
1960 I   |             hodniki so bili temni in samotni. Prišli sta mirno visokega
1961 VII |         oprezno z žvenčečimi zlatimi sandalami po žvenčečih tleh. ~Sama
1962 II  |           dremotna, bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah.
1963 V   |              Oči, ki so gledale prej sanjavo na sončno pokrajino tam
1964 V   |            je dihala v lica prijetna sapa. Zasvetilo se je od daleč
1965 VII |           obrazih, v besedah, v sami sapi svojih prs, v svežem zraku,
1966 I   |           rdeče karirano krilo, šito scela, kakor pri malih otrocih,
1967 V   |             povesti, ter jo povede s seboj. Mraz je bilo, že je legla
1968 VII |          prišli skozi zaprto okno in sedé ob posteljah, hodijo po
1969 VI  |          izza težkih zastorov, ki so segali do tal. V kotu je stala
1970 I   |            čisto bela. Dvoje oken je segalo od stropa skoro do tal,
1971 V   |              njima, kolikor daleč je segel pogled. Tudi govorila nista
1972 IV  |       nedolžno približal in tedaj bi seglo po njem, veliko in črno.
1973 VIII|            je romala po sobah, kakor sen, nihče se ni zmenil zanjo,
1974 V   |         žerjavice in žile so bíle na senceh, kakor da bi udarjalo s
1975 I   |              božične jaslice, umetno sestavljene iz lesa in papirja -- vse
1976 VI  |                Okrenila se je dama k sestri Ceciliji. "Kako pa je z
1977 IX  |           Kaj ne pojdem z vami?" -- "Seveda pojdeš!" ~In ko je sijalo
1978 IV  |             sobi. Zafrfotal je in je sfrfotal Malči na glavo, na mehke
1979 V   |             z žarečim pogledom so mu sijale v obraz Tinine oči. Mlad
1980 IV  |       zgodilo. In šel je preko sobe, silen in črn, od groze prepadli
1981 I   |          nanjo, ali tudi nji sami so silile solze v oči, dasi ni vedela
1982 IV  |            nenadoma in prikaže se... Silne črne roké segajo po posteljah,
1983 III |             v rokah so imele molke s silnimi črnimi jagodami in bakrenimi
1984 IX  |             gori se je svetil košček sinjega neba; zdelo se ji je, da
1985 III |            so jo in jokalo je, ko so sipali težko prst na rakev. Nato
1986 IV  |               ker še ne more leteti, siromak!" ~Zaropotalo je pod posteljo,
1987 VII |             jo je bil kupil za denar siromaka, dar sočutne ljubezni. In
1988 VI  |             je prišla z njim boječa, siromašno oblečena punčka, pač komaj
1989 VI  |              bil... Lasjé so ji zdaj siveli in tudi se ni več lepo oblačila;
1990 V   |    neprijaznega neba, tistih nizkih, sivih oblakov, ko ne vé človek,
1991 III |             tudi hiše so se gubile v sivo noč. ~"Katera bo zdaj prva
1992 IV  |            je bil zabuhel, poraščen, sivobled, oči so gledale motno in
1993 V   |            bil obraz grbave Brigite, sivorumen, čudno spačen, kakor obraz
1994 VI  |            vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oči so gorele. ~Lojzka
1995 I   |         komaj do gležnja. In noga ni skakala, temveč drsala je tiho,
1996 VIII|              silnega, črnega; ali so skale, ali je drevje, ki je okamenelo
1997 VII |            podelil večnost. Kadar so skeleli udarci življenja, je romalo
1998 V   |          zavržena, in gleda, kako se sklanja glava h glavi, zmerom nižje,
1999 V   |             Matere božje v kapelici, Sklanjal se je k nji, govoril je
2000 I   |             odela se je do ust in je sklenila roke pod srajco na prsih. ~
2001 I   |            odprla duri. ~"Večerja!"  Sklenile so se roke, kričeč glas
2002 III |              imela kakor puta. In je sklepala roke: "Oh-oh-oh!" -- No,
2003 I   |              copati, je visela čudno sključena in je segala tenki zdravi
2004 IV  |        Kremplji so bili čudno zviti, sključeni, glava je bila vsa ranjena,
2005 VI  |              zavit; držal se je malo sključeno, njegove noge so bile zelo