Part

2006 V   |         Pride bliže in pogleda in se skloni. Odgrne koš, poseže vanj...
2007 III |             sklenjene, glave globoko sklonjene, Ustavili so se sredi kapelice
2008 I   |           postelji in je poslušala s sklonjenim životom. Vstala je, šla
2009 IV  |               izpustila je iz rok in skočilo je na tla -- smešno, nerodno,
2010 V   |         postelji in je držala v roki skodelico kave. "Klicala me je ponoči,"
2011 VI  |         nogami?" ~Sestra Cecilija je skomizgnila z rameni in ni odgovorila. "
2012 V   |              bila zima zunaj, starka skopa in godrnjava, ki je hodila
2013 IX  |          Njeno telo je bilo že čisto skopnelo. Tenke, skrivljene in zvite
2014 IX  |      svetilko, globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz. Nerazumno
2015 VII |           otroku, ubogemu, bolnemu?" Skrbela je in je delala, morda vso
2016 VI  |              je bilo le še malo las, skrbno počesanih preko pleše; in
2017 II  |          roke, na tenke, mrtve noge, skrčene pod krilom. Tina je trepetala,
2018 V   |              tenkih, čudno zvitih in skrčenih nogah, po bokih, po komaj
2019 VI  |              Beži! Pojdi domov in se skrij v posteljo!" ~Ali punčka
2020 IV  |             se je izvalil iz copata, skrit je bil globoko na dnu. ~
2021 I   |      posteljah. ~"Tončka!"  Ob oknu, skrita za zagrinjalom, je stala
2022 VIII|              besede so bile tuje, iz skritega življenja. Pripovedovala
2023 VIII|            kakor da je bilo v tistem skritem svetu, v katerem je živela,
2024 III |          leži na ko lenih, glavo ima skrito med rokami. Kako je pač
2025 IV  |            podobi, ni znano nikomur. Skrivajo se tam zunaj strašna čuda,
2026 I   |          dveletnega otroka, in so se skrivale pod krilom. ~"Jej juho,
2027 IX  |            že čisto skopnelo. Tenke, skrivljene in zvite koščice so bile
2028 VII |             božične pesmi. Sladek in skrivnosten šum je prihajal kakor iz
2029 IX  |        pripovedovale so, s čistim in skrivnostnim veseljem, kakor pripovedujejo
2030 IV  |              prav do njegove kletke, skušalo je celó z veliko in grozno
2031 IV  |              nepočesan, ves moker in skuštran, -- smejale so se mu; on
2032 V   |          sobi: postelja ob postelji, skuštrane glave, polodprta hropeča
2033 I   |         majhne črne oči so mežikale, skuštrani lasje so zakrivali čelo,
2034 VIII|             prišla in takrat je bila slabotna in bolna. ~"Boljše ti bo,
2035 VI  |            videl, smejal se je in je slačil punčko, ki je ležala v njegovem
2036 I   |              se je razlila po sobi. ~Slačile so se in so se napravljale
2037 VII |              zamolklo božične pesmi. Sladek in skrivnosten šum je prihajal
2038 III |        skočila iz postelje, še pol v sladki omotici. ~Pred jaslicami
2039 VII |            je naložil polno lepih in sladkih stvari, kolačev, pomaranč,
2040 II  |              spomin, ustnice so bile sladko-resne, materinske. Tina je bila
2041 IV  |              roka, ubila bi ga. Niti sladkorja mu ni smela podariti tuja
2042 V   |              je ob tej želji neznana sladkost. Vse je dozorelo v nji ob
2043 VI  |            veliko hišo, kjer je vseh sladkosti dovolj. Zakaj tudi Brigita
2044 VII |         okoli drevesca in ki so bili slajši in so dišali drugače. ~Prišel
2045 IV  |            ga je čudovita, nepoznana slast. Iztegnil je vrat, perje
2046 VI  |             je od nerazumljive divje slasti in prsi so ječale, kakor
2047 VII |            pojó belo oblečene device slavo novorojenemu Izveličarju... ~
2048 VI  |             ki je ležala na zofi, že slečena in odeta. Oče se je zasmejal
2049 V   |             roke, v beli obraz so mu sledili Tinini pogledi. In ko je
2050 I   |          brezizrazno. Tončka je bila slepa. ~"Kje si bila, Tončka?" ~"
2051 III |            mokro nebo. ~Njene velike slepe oči so se ozrle po sobi. ~"
2052 I   |        križem na zlati verižici. Pod sliko božične jaslice, umetno
2053 IV  |                  Bližala se je zima, slišale so zvečer, kako je potrkavala
2054 III |           sobo in legle so ali pa so slonele na stolih, roke mirne na
2055 VIII|            mrzel je bil njen glas in slovesen, Tončka se ga je prestrašila.
2056 III |            so peli visoke, vesele in slovesne pesmi pred velikim oltarjem. ~
2057 VIII|             bilo sočutje v mrzlem in slovesnem glasu. ~Bližali so se koraki
2058 VI  |             ni. Prvo noč po njegovem slovesu je delala mati za mizo;
2059 V   |             njegovih ustnicah je bil slučajen, brez življenja, nasmeh
2060 VI  |          kratko, kakor da bi mu bila slučajno zdrknila z ustnic, in tedaj
2061 VIII|             skrivnosti, ki jih komaj sluti in hi govore neprestano
2062 IV  |           postelje so se svetile... ~Slutil je kanarček nekaj temnega,
2063 IX  |         nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. Tako kakor roža v gorki
2064 I   |          zakaj bilo jih je še dvoje; služila je vsem, nosila jim je na
2065 VIII|             nanjo in jo je prepustil služkinjam. In služkinje so se menjale
2066 V   |            ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"Kako ti je ime?" je prašal,
2067 I   |           Nasmehnila se je, kakor se smehljajo v kloštrih, s hladnim, neveselim
2068 II  |    štirinajst jih je bilo. Prijazna, smehljajoča mamica je držala v naročju
2069 IV  |            jaslice ter se smehljala, smehljajoče oči polne lepih skrivnosti. ~
2070 I   |      velikimi, brezizraznimi očmi, s smehljajočim, mirnim obrazom. Vztrepetala
2071 II  |  nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo družino sladka in prijazna
2072 II  |         sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu. ~Ali nato
2073 VIII|           lepa; kakor angel, tako se smeje tvoj obraz. Zasmej se, Tončka!"
2074 V   |        smešnimi, neokretnimi koraki, smejó se in kramljajo. Ali vse
2075 IX  |          svatbo, prazniško oblečene, smejoče in vriskajoče. Sestra Cecilija
2076 IV  |         bonbone, toda kanarček ne bi smel. ~Veliko grozo je občutil
2077 III |           Tako so bili resni in tako smešni, kakor tisti majhni možički
2078 V   |           vstajajo, hodijo naokoli s smešnimi, neokretnimi koraki, smejó
2079 VIII|              sobi in je vzdihovala s smešnojokavim glasom: "O, moja glava!
2080 III |              Gorke solze so tekle po smešnoresnih licih in Minki so se smilili
2081 VII |        ljubezni. In Reziki se je oče smilil. Bolan je bil in ubog in
2082 III |    smešnoresnih licih in Minki so se smilili ubogi ljudje. Ubogi oče!
2083 IV  |           roka je bila raskava in je smrdela. ~"Nisem tako hudoben, Katica,
2084 V   |              je bilo vse in umazano, smrdelo je po žganju in po gnoju.
2085 V   |          gledajo umazana okna, kakor smrtiželjne oči bolnika, na gnoju umirajočega.
2086 I   |            po sobi. Samo še časih je smuknil k nji radoveden, hudomušen,
2087 V   |      svetinjo na njenem golem vratu. Snela je s stene malo črno razpelo
2088 III |            njih. Postelja bo prazna, sneli bodo tablico, izbrisali
2089 V   |           tuji ljudje... Padla ji je snežinka na oko, spreletelo jo je
2090 VI  |            je dal materi. Časih -- v soboto, kadar je bilo veliko denarja
2091 VII |             je utripalo pod zlaganim sočutjem komaj zavedno hrepenenje
2092 VII |            beraško srce, lagalo je o sočutju, lagalo je o svobodnem in
2093 VII |         kupil za denar siromaka, dar sočutne ljubezni. In Reziki se je
2094 IV  |           zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se
2095 VII |         oskrunjena in uboga in da ne sodita drugam, nego ven v opljuvano
2096 VIII|              rekel gost: "V kriminal sodite, ampak zaradi stranke vas
2097 IV  |          zapijem na žganju? Da ji še solda ne dam, da tepem otroke?
2098 IX  |            otroka je njen obraz, ves solzen in plašen. Kako bi ne poznala
2099 I   |           resne in blage, na srebrno solzo, ki se je svetila čudovito
2100 V   |              malokdaj;, to malo belo sončece je bilo kratkočasno, kakor
2101 II  |           vzdignile in so šle veselo sončnemu življenju naproti, ki je
2102 VII |            koridorju. Trudoma, težko sopeč, brez besede se je vila
2103 VI  |             in poten, polodprta usta sopejo težko; zdaj je zavzdihnil,
2104 VII |             solz, krvi in gnusobe je sôpla zemlja tam doli, v temi;
2105 V   |       pogledi. In ko je bila noč, so sople težke njene prsi; vzglavje
2106 II  |               Mirno in enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo
2107 IX  |             zdaj visoko plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju...
2108 IX  |              pripovedovala o domu, o sosedih, o vsem tistem daljnodaljnem
2109 V   |          Agata, ki je bila prišla iz sosednje sobe, sta prijeli Tino in
2110 VIII|             nekoč, ko sta govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: "
2111 IX  |            kakor na prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara
2112 II  |             Opazila je Pavla zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil
2113 I   |           gledala v oči trinajsterim sovražnikom... ~Mrak je legel, samo
2114 III |     duhovnika pa ni bilo... In se je spačil, zamahnil je z obema rokama
2115 VIII|           nežen, kakor poljubljajoč. Spali sta s Tončko skupaj in kadar
2116 IX  |          Treba se je hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo kito in
2117 IX  |              lasjé, iz zlatih žarkov spleteni... Pozdravljen, Kristus,
2118 II  |      oklenila, kakor da bi mu hotela splezati do obraza. Pobožal jo je
2119 VI  |            objemal mater. Mati se je spočetka branila, ali kmalu so zardela
2120 VIII|          doma!" je dejal oče. "In ne spodobi se, da bi bila v bolnišnici!
2121 VII |              jih je mati prinesla in spodobilo se je. Ali na obrazu matere,
2122 VIII|          tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor riba. In nato je prihajal
2123 IV  |            je poginil; ne žalosti ne spomina ni bilo po njem. ~
2124 III |          peljale za pogrebom. Ali se spominjaš, Tina, kako je škropilo
2125 IX  |             na boljše in da pride na spómlad ven..." Malči, ki je sedela,
2126 VII |             luč bela in mirna, kakor spomladanska mesečina, se je bila razlila
2127 VI  |        pentljo, čipkasti predpasnik, spomladanski klobuk z rožami in svilenimi
2128 II  |             okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da prežene zadušni
2129 V   |              mu na srce težka misel, spomni se nase, na svoje žalostno
2130 VII |             ko je izpregledal, ko je spoznal, je skočil k postelji in
2131 VII |         veselega pričakovanja, polne spoznanja. Že se je jasnilo od daleč:
2132 IV  |              bilo sram. ~Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum.
2133 IX  |            Da, v sobi je bila, stara spoštljiva mamca, hodila je tiho kakor
2134 IX  |         ustih... In o smrti govore s spoštovanjem in strahom, kakor govori
2135 VIII|         osorno: "Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!" -- Ni bilo še dolgo
2136 II  |           majhen in truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga
2137 IV  |          časih na polico pred oknom, sprehajal se je od kota do kota ter
2138 VI  |              sabo, kakor da bi se že sprehajala po lepo urejenih sobah,
2139 IX  |             stezah, kraljeviči so se sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu
2140 VII |           naproti. Križani Človek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil,
2141 V   |             kakor v omotici in so se spremenile nemirne misli v divjepisane
2142 VI  |         kadar je šla z doma in jo je spremljal mladi gospod, je imela na
2143 II  |            krepko sta stopali za njo spremljevalki njeni; pred durmi se je
2144 VI  |              v temi... ~Nekoč sta se sprla oče in mati; oče je udaril
2145 VI  |             glas in se smejali, tudi sprli so se mnogokdaj in nekoč
2146 V   |            sabo, ni bilo nikjer več, spustilo se je veliko črno zagrinjalo;
2147 V   |               na tleh je ležala tudi srajca in telo je bilo razpraskano
2148 VI  |          videla je, da je bila uboga srajčka vsa umazana in zašita; ali
2149 II  |       naročju debelega otroka v sami srajčki ter ga je pitala z majhno
2150 II  |            mizi in je božala drobne, sramežljive obraze. ~"Kako ti je, ljubo
2151 VIII|             šel, je vsa trepetala od sramú in od groze in je legla
2152 IX  |            krila in se užigajo... ~V srcih je bila trdna vera, ki je
2153 IV  |           potem zmerom bolj hitro in srditohreščeč glas je prišel iz tankega
2154 I   |         visela na srebrnih verižicah srebrna svetilka, razsvetljevala
2155 IX  |            so bile v lahke srajce iz srebrne pajčevine, podile so se
2156 I   |          ustnice, resne in blage, na srebrno solzo, ki se je svetila
2157 V   |       pogledi so se iskali, ogibali, srečali so se naposled; lica so
2158 VII |          radosti, majhne in nizkotne sreče, da bi mu ne gledali ostudne
2159 IX  |            mimo in sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah izgubljen.
2160 VII |            je, da je šel angel mimo. Srečna je bila in se je smehljala;
2161 III |              sveč. Tudi je videla na sredo kapelice, kjer je bila na
2162 I   |              strnjene, oči pazljive, srepe, drobne pesti zakopane v
2163 VI  |            počasi proti očetu, ki je stal ob steni in se je tresel
2164 II  |        posteljah. In mlajši dami sta stali poleg nje, ob desni in ob
2165 VI  |               grozno in lepo obenem. Stanoval je tam delavec, grd in slaboten
2166 VI  |       dozidane, že stare in čemerne. Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih
2167 VI  |             zidovje. ~Mnogo ljudi je stanovalo v tistih dveh sobah; prihajali
2168 VIII|              in od začetka je bilo v stanovanju veliko smeha in življenja.
2169 IX  |          sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva mamca, hodila
2170 VI  |             hiše, komaj dozidane, že stare in čemerne. Stanovali so
2171 V   |             je bil prišel, s svojimi starejšimi sestrami, bujno razvitimi,
2172 VI  |            bilo, če bi ležala tam na stari zofi in bi ne mogla zaspati
2173 II  |          postelj. ~Prva dama je bila starikava, suhotna, imela je velik
2174 V   |              pesem. Stisnila se je k starki, od radosti je zatisnila
2175 V   |          hrepenenja. Šel je otrok za starko, skozi zimski gozd; izgubil
2176 V   |          vstal je otrok in je šel za starko-čarovnico, po globokem snegu, skozi
2177 V   |           polagoma in nevidno, kakor starost: včeraj so bila lica gladka,
2178 VIII|              vzburjeno, v presekanih stavkih in polrazumljivih besedah.
2179 VIII|            in grda. Polt je imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je
2180 VIII|               položila ji je roko na stegno, stiskala se je k nji z
2181 III |          sonce. Doteknila se je bila stekla na oknu, ali steklo je bilo
2182 III |             v lica. ~Zasvetile so se steklene duri, procesija se je ustavila.
2183 V   |         zakričala je, Bog se usmili, steklenica je ležala razbita na tleh.
2184 V   |            je v roki steklenico in v steklenici je bilo žganje. Bodalce
2185 I   |              se je prekrižala. ~Izza steklenih duri je stopila vratarica,
2186 I   |            za hip jesensko sonce. Za steklenimi durmi, v sobi vratarice,
2187 III |      koridorja se je svetila luč. Od sten, iz teme so strmeli obrazi
2188 VI  |              te velike sobe z golimi stenami, s štirinajsterimi posteljami.
2189 IV  |             je iskal, Bog vedi česa; stikal je po kotih, vso sobo je
2190 VI  |             je ves život; roke so se stiskale k telesu, tresla se je od
2191 V   |            ležala v roki, telo se je stiskalo k telesu, ustnice so se
2192 VI  |              srce vse polno sočutja, stisnilo se je in je zabolelo...
2193 V   |        kakšen je pač obraz njega, ki stoji pred njo. Tako je hodil,
2194 I   |           zadaj glasove, vzdihujoče, stokajoče, kakor rožni venec v temni
2195 III |             ni slišala ničesar... In stokalo je vso pot in jokalo natihoma,
2196 III |            nerazumljive pesmi; kakor stokanje, bolestno vzdihovanje je
2197 IV  |           predrzno, ali držala se je stola krčevito z obema rokama. ~"
2198 I   |          glasom, je sedela na nizkem stolčku, z rokama se je opirala
2199 IX  |            Cecilija na nizkem zlatem stolcu in je pletla nogavice, gledala
2200 II  |      Stisnila je ustnice, nagnila je stolec sunkoma, zazibala se je
2201 III |        odmevalo po mostovžu -- ropot stolov, naporno sopenje, zamolkli
2202 VIII|           vabil domov; tako kakor bi stopala radovoljno in s tresočimi
2203 II  |             tresel še ves čas, ko so stopale mimo nje s trdimi koraki
2204 IV  |             perotnice so frfotale in stopical je in plesal z drobnima
2205 VI  |           hlastno natikala rokavice, stopicala je, ozirala se je in šla
2206 I   |              tujih, kakor da bi bili stopili dol iz nebes, izpred božjega
2207 VII |              Katica, sem mislila, da stopim še k tebi, ker je pri tebi
2208 VIII|             da je bila stopila še za stopnico dol, kjer so vse tiste grde
2209 IV  |           oče tako majhen, nič ti ne stori hudega!" ~Kanarček pa je
2210 V   |              robca na prsih. Tako je storil in je vzbudil njeno srce
2211 IV  |          majčkene roke, ki ne morejo storiti žalega, same majčkene roke,
2212 IV  |            čuden svet, poln neznanih strahot. Mnogokrat so prišle v samo
2213 IV  |             Dokler je bila v sobi ta strahota, ni pozobal kanarček niti
2214 IV  |      Mnogokrat so prišle v samo sobo strahote, ki so bile zunaj. Zaprli
2215 IV  |              je živelo zunaj v svoji strahoti. ~Bila je žalostna nedelja,
2216 I   |              deželo, polno svetih in strahotnih čudes, šepetajočih molitev,
2217 III |             svete podobe žive; živo, strahotno se belijo iz teme, na obrazih
2218 V   |         bajke o vedomcu, o polnočnih strahovih, o beli ženi in torklji... ~
2219 VI  |              je bilo ozko in na vseh straneh se je vzdigalo silno zidovje. ~
2220 VIII|        kriminal sodite, ampak zaradi stranke vas pustimo za zdaj še pri
2221 III |              vseh kotih kapelice, ob stranskih oltarjih, po koru samem
2222 VI  |               toda zavil je človek v stransko ulico, Bog vedi kdo je bil...
2223 V   |               je bilo Tini, da bi mu stregla vdano in da bi bila njegova
2224 I   |              je svetlikal nad črnimi strehami, je bil ves bel in bleščeč
2225 VI  |       dremotno svetilo visoko tam na strehi in je ugasnilo in je legel
2226 VI  |          izginilo je takoj za visoko streho, zakaj dvorišče je bilo
2227 I   |                      Ali odeja se je stresala sunkoma, po licih dol so
2228 II  |              podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno telo. ~"
2229 III |       nebesom. Njena duša je bila... Stresem se in pokličem sestro Cecilijo;
2230 VIII|             ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila
2231 VI  |          videla, da so bile nogavice strgane, prevezane nad kolenom z
2232 VI  |             Ali postala je roka, oči strme in ne vidijo ničesar, mirno
2233 V   |              takrat, kadar je noč in strmé oči na sive stene mrtvašnice.
2234 IV  |            Gledale so to lepo čudo s strmečimi očmi, ali v Lojzki se je
2235 IV  |         Stisnil se je globoko v kot, strmel je z žarečimi, sovraštva
2236 V   |            si gledala v lica, oči so strmele kakor v sanjah Bog vedi
2237 V   |            sive stene mrtvašnice, je strmelo vanj dvoje velikih oči,
2238 V   |              nasmeh mrtve podobe, ki strmi v praznoto in se smehljá. ~"
2239 IX  |               izgubljeno, blodeče po strmih stezah, daleč od lepe ravne
2240 II  |         Kristus!" Sestra Cecilija je strnila obrvi. ~"Lojzka, jutri pojdeš
2241 VI  |           rdeče ustnice, obrvi so se strnile. ~Videla je dom, ki je bil
2242 I   |              je trdno pokonci, obrvi strnjene, oči pazljive, srepe, drobne
2243 VI  |            že so bile izdolble dvoje strug na licih... Daleč je bilo
2244 V   |         tekle in jasne so bile kakor studenec. Tako je prišla tista noč,
2245 V   |               na ustnice, ki so bile suhe in razpokane. Postala je
2246 VII |        Katica, sem si izžela iz tega suhega telesa, ki je komaj še kaplja
2247 V   |          hodila z velikimi koraki po suhem snegu ter rožljala z molkom. ~
2248 II  |           črni roki. ~Preko njegovih suhih, izjedenih lic je šinil
2249 II  |              dama je bila starikava, suhotna, imela je velik rdeč nos
2250 III |             noge so tičale v velikih suknenih copatah, s kožuhovino podšitih,
2251 II  |            obema rokama na hrbtu, iz suknje so mu visele nove rokavice
2252 IV  |               ali imel je tenko črno suknjo s škrici, posvaljkano in
2253 VIII|              samo zamahnila je in ji sunila roko stran, kadar jo je
2254 V   |   predpasnikom, po obrazu, ki je bil surov in kmečki, po nerodnih delavskih
2255 VIII|             hodila. Slišala je nekoč surove, kričeče glasove. Govorila
2256 I   |          vrnila, prinesla je kruha s surovim maslom in kozarec vina,
2257 I   |             vratmi je zapisano: soba sv. Neže." ~Šli sta dalje;
2258 IX  |              na pot. Kakor na veselo svatbo, prazniško oblečene, smejoče
2259 III |             dremotno četvero visokih sveč. Tudi je videla na sredo
2260 III |            ni bilo Olge. In so šli s svečami po mostovžu, kakor je dolg,
2261 IX  |              govorilo, tako resno in svečano, kakor govoré otroci, kadar
2262 VII |          njimi so bile majhne pisane svečice, ki so gorele s tankimi
2263 III |             gorele sveče na srebrnih svečnikih, ob vsaki strani po troje. ~
2264 VII |     polnočnico in srca so bila polna svetega pričakovanja. Ležale so
2265 IX  |         kakor pripovedujejo otroci o svetem Miklavžu, o Božiču in o
2266 I   |              črn gozd. ~Poljubila je svetinjico, zatisnila je oči. ~"Sveti
2267 V   |         sveče je padala na pozlačeno svetinjo na njenem golem vratu. Snela
2268 VII |          Prišli so, kakor nečistež v svetišče, berač v gosposko sobo.
2269 VIII|      zazvenel pozdrav, kakor brušena svetla klina. Tončka je morala
2270 IX  |              na steni so bili zmerom svetlejši. Premikale so se sence,
2271 IX  |            kakor se kretajo v toplem svetlem zraku, ugašajo krila in
2272 V   |             na visoko čelo so padali svetli črni kodri; hodil je z lahkim
2273 I   |            ali košček neba, ki se je svetlikal nad črnimi strehami, je
2274 I   |            dol v temò. Iz teme se je svetlikala luč; visoko dol od stropa
2275 VII |          zgodilo čudo: danilo se je, svetlilo, luč bela in mirna, kakor
2276 IV  |              ki se je že pokrivala s svetlim ledom. ~Ali tu notri ni
2277 V   |            ženska; obraz je bil poln svetlobe in veselja, telo je kipelo
2278 IV  |             zadobile nekako sovražno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval
2279 I   |           prežali iz temnega ozadja; svetnik je klečal mirno na kupu
2280 III |            iz teme so strmeli obrazi svetnikov, se je črnila kri na belih,
2281 VII |        zapestnice na rokah, čipke in svilo na belih telesih, izžetih,
2282 VI  |             se ne gane več, kakor od svinca je... Kmalu bo drugače,
2283 VII |             ko je bila ona zdrava in svobodna. Kakor je bila drobna in
2284 VII |            je o sočutju, lagalo je o svobodnem in zdravem življenju, ki
2285 IV  |              kakor da se sveti dvoje svojeglavnih, upornih oči. ~Izpustile
2286 VII |               v besedah, v sami sapi svojih prs, v svežem zraku, ki
2287 V   |               kakor je bil prišel, s svojimi starejšimi sestrami, bujno
2288 VIII|          ponujaj prsi, saj hodijo za tabo!" Vsa uboga in beraška je
2289 IV  |               Kaj res misliš, da sem tak pijanec? Da vse požrem,
2290 IV  |             je samo čakalo, da bi se takole nedolžno približal in tedaj
2291 II  |      enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala obraze,
2292 IX  |            bilo več, ustnice so bile tanjše in daljše, iz globokih jam
2293 VI  |            njegove noge so bile zelo tanke, na glavi je bilo le še
2294 IV  |      srditohreščeč glas je prišel iz tankega grla, kakor da bi brusil
2295 VII |              svečice, ki so gorele s tankimi visokimi plameni. Zlati
2296 VI  |           opljuvano na preprogah, na tapetah, na zofah in tako je ukazal,
2297 VI  |             so bile na stenah pisane tapete, slike v zlatih okvirjih
2298 V   |              prišel je dan in drugi, teden je minil in mesec in Tina
2299 IV  |           nizke postelje ni dosegel. Tekal je pred oknom, kakor je
2300 IV  |           poskakovalo je neprestano, tekalo ob oknu, poskakovalo in
2301 IV  |              se je le vzdignil in je tekel dalje po polici. Nič več
2302 IX  |              je mislila, čemu ji pač teko solze po licih; a glej,
2303 IX  |            licih; a glej, zaradi nje tekó!... ~Mati je jokala, ali
2304 VI  |             da bi bila popila gnusno tekočino.  Poleti je šla mati mnogokdaj
2305 I   |        hodnik je bil neizmerno dolg, temán in samoten. Vodil je Bog
2306 II  |           napol vzdignila z životom; temna rdečica se ji je razlila
2307 I   |            deviške prsi... Za njó, v temnem ozadju, je prežalo dvoje
2308 VI  |           kjer sije skozi okna, izza temnordečih zastorov, mirno sonce. Malči
2309 II  |       natihoma... Malči je strmela v temo, ali trepalnice so legale
2310 IV  |          cepet, cepet... ~"Kaj pa je temu vrabcu?" je prašala Malči
2311 I   |         gležnja. In noga ni skakala, temveč drsala je tiho, čudovito
2312 I   |                se je oglasil od duri tenak, majhen glas, kakor da bi
2313 I   |          duri, se je spustila tenka, tenčkena postavica; obraz je bil
2314 IX  |            je ozrla sestra Cecilija, tenek glas se je bil vzdignil
2315 IV  |            Da ji še solda ne dam, da tepem otroke? Da so lačni? Da
2316 VIII|              luči in se je ovijala v tesnem objemu toplega telesa Tončkinega.
2317 II  |             širok in mehak, kakor iz testa. Nasmehnila se je hudobno,
2318 II  |          švigale v globokih jamah, v testu izkopanih. Z željnim, skoro
2319 IV  |            in je padlo na tla, kakor težek črn klopčič. ~"Poginil je!" ~
2320 V   |           prsih. Čakala je nedelje s težkim srcem in žalostna je bila,
2321 VII |        obloženi z grehi in življenja težo, in prinašali so mu darov,
2322 IX  |               srebrn je bil pesek na tihih stezah, kraljeviči so se
2323 VII |          posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in nalahko plapolajo
2324 IX  |             napravljale tako tiho in tihotapsko, kakor da bi jo hotele prevariti
2325 I   |             Od postelje, ki je stala tik duri, se je spustila tenka,
2326 IX  |    enakomeren, zamolkel topòt, kakor tiktakanje nevidne velikanske ure.
2327 IX  |               Odpirale so se rane na tilniku, prikazale so se hraste
2328 V   |        pogledom so mu sijale v obraz Tinine oči. Mlad je bil in lep,
2329 V   |             beli obraz so mu sledili Tinini pogledi. In ko je bila noč,
2330 I   |           doli. Roka se je dotaknila tipke, in samoten glas, kakor
2331 VII |               Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca.
2332 III |            se je bilo tako naglas, s tistim majhnim zvončkom in zaklicalo
2333 IX  |          kučmo na glavi in je njuhal tobak. Podile so se po travniku,
2334 VIII|           brkaste ustnice, dišeče po tobaku in gladek glas je izpregovoril: ~"
2335 VI  |               Odmašil je steklenico, točil je vina. ~"Pij!"  Lojzka
2336 IV  |            Ne boj se, Hanzek!" ga je tolažila Malči, kadar se je skrival,
2337 VII |         kakor v sanjah, ko je slišal tolažilne besede in ko je začutil
2338 VIII|         tesnem objemu toplega telesa Tončkinega. In Tončke je bilo strah;
2339 VIII|             licih, še niso bile zelo tople, ali prijazne so bile in
2340 VIII|              ovijala v tesnem objemu toplega telesa Tončkinega. In Tončke
2341 IX  |             so bili dnevi in kolikor toplejše noči. Na pot, na pot!...
2342 VIII|     zmagoslavno majsko sonce, zmerom toplejši so bili poljubi, ki jih
2343 IX  |       frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem zraku, ugašajo krila
2344 IX  |              njena duša kakor roža v topli sobi. ~Zdaj je odprla oči
2345 VII |          bolnih rok, potem še njenih toplih lic in tudi las, ki so padali
2346 VIII|              se je je z vsem nežnim, toplim, kačjim telesom. Tončki
2347 IX  |          drdrá, enakomeren, zamolkel topòt, kakor tiktakanje nevidne
2348 V   |            strahovih, o beli ženi in torklji... ~Nočilo se je zgodaj;
2349 VI  |        piruhov; razdelila je vse med tovarišice, sama ni okusila ničesar... ~
2350 III |      prihajali iz neznanih pokrajin, tožeči in vzdihujoči... ~Tresla
2351 V   |         vzbudi se staro trpljenje in toži v razločnih besedah. Gorje
2352 VIII|             da je Tončka otrok in je tožila: "Za en mesec samo me je
2353 VIII|           dejal oče veselo: "Čemu pa tožiš? Kaj misliš, da ne poznam
2354 II  |             to pozemsko trpljenje ne traja dolgo. Kmalu, kmalu te pokliče
2355 V   |             grede rdečih rož, zelene trate in lepo visoko drevje...
2356 I   |             čudnega: tam se je širil travnik, do kolen je segala zelena
2357 V   |       švignila senca preko poletnega travnika, švignila je in sledu ni
2358 III |           stoje leseno sredi zelenih travnikov, tam zgoraj svetlo sončno
2359 IX  |        njuhal tobak. Podile so se po travniku, kjer je segala mehka trava
2360 III |              poleg Minkine postelje; trde koščene prste je ovila okoli
2361 VIII|         plaho očetov glas. Prišli so trdi koraki, tako mrzlo je zazvenel
2362 II  |             ko so stopale mimo nje s trdimi koraki rdečenose dame. Globok
2363 VIII|              je zgrozila, od tistega trenotka se je bala Lucije in ni
2364 IV  |            kakor gora. ~V poslednjem trenotku -- že se je bila iztegnila
2365 I   |          hitro pri kraju -- in kakor trenotna senca je izginil iz obrazov
2366 VII |              od vzhoda in od zahoda. Trepečejo od mraza, ali oči gledajo
2367 V   |            je vabila, je šel za njo, trepetajoč od mraza, srce polno strahu
2368 V   |        bližale ustnicam, razpaljene, trepetajoče... pritisnila je čelo na
2369 VIII|             dolgi, zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal, da, klečal
2370 VIII|       nerazločni, hipni -- frfotali, trepetali so kakor mušice v luči. ~
2371 VI  |          grbavo, in vilo se je in je trepetalo, prsi so ječale... Od tedaj
2372 III |       molčale, tako da se je slišalo trepetanje umirajočega plamena pred
2373 VIII|             ne gane v vetru; noge se tresejo in se napotijo tja, ne morejo
2374 VII |             se brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in
2375 VIII|              stopala radovoljno in s tresočimi nogami v črni gozd, grozi
2376 VI  |        žensko k sebi in ji je pričel trgati bluzo na prsih, tako da
2377 I   |            okoli zemlje, objemala jo trikrat v strašnem in gnusnem kolobarju.
2378 III |             Dvanajst sem jih videla, trinajsta bom sama." ~Pavla se je
2379 I   |            kakor da bi gledala v oči trinajsterim sovražnikom... ~Mrak je
2380 VII |              zato ker so bičani in s trnjem kronani... ~Tako so praznovali
2381 V   |             Kristus; nič več ni imel trnjeve krone na glavi, tudi krvavih
2382 I   |             iz nebes, izpred božjega trona... ~Odprle so se duri, iz
2383 VII |            polna angelov in zadaj na tronu je sedela Mati božja z Jezusom
2384 IX  |             ni bila žalostna in tudi trpela ni. Kaj je bilo trpljenje?
2385 III |       vsenaokoli, molče podrhtevalo, trpelo morda, Bog vedi; živeli
2386 IX  |            penasta vlaga. ~"Ali zelo trpiš, Malči?" je izpraševala
2387 IX  |           pot! ~Malči se je zgenila, trudile so se tenke neokretne roke,
2388 VIII|           sta se izpustili, sta bili trudni obedve. Zmerom bolj pogosto
2389 IV  |            se je oziral naokoli. Nič tujega, neznanega se ni prikazalo,
2390 VI  |              tedaj je prihajal oče s tujimi ženskami domov. Nekoč je
2391 VIII|             Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram te bodi -- šestnajstleten
2392 III |             se morda sence od ljudi, ubežale so, in zdaj žive svoje nemirno,
2393 IV  |          bili ustvarjeni pač za samo ubijanje, za mračna hudodelstva.
2394 IV  |           smela dotekniti tuja roka, ubila bi ga. Niti sladkorja mu
2395 IX  |             Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje... ~Zatisnila
2396 VII |            pot. Ni ga bilo tisto noč ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo;
2397 IX  |       začutila rane, tipala se je po ubogem telesu in je jokala... Ob
2398 V   |          rokami po svojem telesu, po ubogih, tenkih, čudno zvitih in
2399 V   |             je zapisano trpljenje in uboštvo ljudi, ki so gledali nanje.
2400 VIII|           mrzla kakor riba. "Tončka, ubožica!" je dejal, ali tudi glas
2401 VII |       pritisnila k sebi, manjšega in ubožnejšega, bi ga pitala, neokretnega,
2402 VIII|           bila v bolnišnici! Damo ti učitelja in tudi Lucija je zdaj doma.
2403 VII |            večnost. Kadar so skeleli udarci življenja, je romalo srce
2404 VIII|             Marija se je zasmejala. "Udari še enkrat, Lucija, s to
2405 IV  |             kakor da bi jo hotel oče udariti s pestjó in zmerom še je
2406 V   |          bíle na senceh, kakor da bi udarjalo s kladevcem. ~... Pomlad
2407 IV  |        Anarhist!"  In anarhist se ni udomačil, ni maral lepe, bele, zakurjene
2408 IX  |       prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi -- ali tisti večer
2409 V   |             Malči; lezi in zaspi." ~"Ugasni svečo." ~Malči je legla;
2410 V   |            resna, v njenih mislih je ugasnil ves divji ogenj, pokojno
2411 VII |            Ali naj ostane svetlo?" ~"Ugasnite!" je odgovorila Katica. ~
2412 III |            je sijalo sonce." ~Luč je ugasovala pred jaslicami; Rezika je
2413 IX  |              v toplem svetlem zraku, ugašajo krila in se užigajo... ~
2414 II  |            Počasi so ugašale oči, je ugašal ogenj na licih. ~Lojzka
2415 III |          razumnim glasom. ~"Ne tako! Ugibajmo! -- Rezika, daj mi papir!" ~
2416 VII |         betlehemskem hlevu v jaslih. Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli
2417 IV  |         Pavla. ~"Kako bo babica!" je ugovarjala Lojzka. "Saj sem pogledala
2418 VIII|              nekoč pa jo je udarila, ugriznila jo je v roko, da se je prikazala
2419 VI  |         tapetah, na zofah in tako je ukazal, da mora Lojzka v bolnišnico.
2420 VII |              Bolan je bil in ubog in uklenjen, ko je bila ona zdrava in
2421 VI  |           zavil je človek v stransko ulico, Bog vedi kdo je bil...
2422 IV  |           drobna roka, se je najprej umaknil ter gledal napeto. Nato
2423 VII |              v pustno šaro majhne in umazane radosti, majhne in nizkotne
2424 VII |      razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem pa je bilo sočutje, tako
2425 VI  |        glasom, izbruhnjena siloma iz umazanih prsi, je bila kakor ostuden
2426 VIII|            je smejalo s prešernim in umazanim smehom. Prišla je ženska
2427 I   |           Pod sliko božične jaslice, umetno sestavljene iz lesa in papirja --
2428 VI  |          njenih besed. Zato so se ji umikale in so se je bale,; nečist
2429 VII |              Umazani so bili darovi, umila bi si roko, zato ker se
2430 VII |            pohitela k oknu, da bi ji umilo lica prijazno sonce, ki
2431 IV  |         ležala je na postelji, kakor umirajoč vrabec na dlani. ~Ni mu
2432 III |       grobarjevo. Prihajale so in so umirale in druge so prihajale namesto
2433 III |             Niso bile še oblečene in umite, ko je prišla sestra Cecilija.
2434 IV  |          obraz, kadar se je kanarček umival. ~"Ej, ti, Hanzek, zakaj
2435 I   |         posodo, kjer je bila umazana umivalna voda. ~"Ti nedolžni otrok
2436 IX  |             jo prosile: "Daj, Malči, umri!" Zakaj zunaj je sijalo
2437 III |           Nocoj, Minka,' je dejala, 'umrjem in ti pridem povedat.' In
2438 III |          Ančka je bila in vse tri so umrle. Tebi je bila podobna, Malči,
2439 III |            prste. ~"Koliko jih je že umrlo?... Dvanajst jih je bilo,
2440 VIII|           kakor je hotel. Lica so ji upadala in spala je nemirno; prestrašila
2441 III |              bilo strah, ali niso si upale izpregovoriti razposajene
2442 VIII|            so drsali, kakor da bi se upirale noge z vso silo; težko in
2443 II  |      prekrižane na prsih, glavo malo upognjeno, tih smehljaj na ustnicah.
2444 IV  |            sveti dvoje svojeglavnih, upornih oči. ~Izpustile bi ga bile,
2445 II  |             pogleda sestre Cecilije, uprla se je vanj, obraz je lezel
2446 VI  |             je vselej, kadar je bíla ura na steni; tako jadrno je
2447 VI  |            pripovedovala, kako misli uravnati stanovanje. Vse je videla
2448 VI  |      napravimo. Jaz že vem, kako nam uredim stanovanje, vse sem že premislila
2449 VI  |             se že sprehajala po lepo urejenih sobah, kjer sije skozi okna,
2450 IX  |             trdna vera, ki je čakala uresničenja. Kadar so šepetale zvečer,
2451 IX  |             v noč o pravljici, ki se uresniči, in sanjale so v spanju
2452 V   |              dozorelo v nji ob tisti uri, tisto noč. "Kakšna je smrt?"
2453 VII |              besede in ko je začutil usmiljeno roko na razgubanem čelu,
2454 VI  |           težak, prijetno utrudljiv, uspavajoč vonj je ležal v sobi. Lepa
2455 VII |    pripovedovala lepe bajke in bi ga uspavala... ~Prišla je Malčina mati
2456 IX  |            se zibali vozovi in so jo uspavali... ~Vesela procesija se
2457 VI  |             se na posteljo in vse se ustavi, roka se ne gane več, kakor
2458 VI  |         glave do nog in pogled se je ustavil naposled na copatah. ~"Kako
2459 III |             glave globoko sklonjene, Ustavili so se sredi kapelice pred
2460 IX  |              in njegovo dolgo pipo v ustih... In o smrti govore s spoštovanjem
2461 I   |            leži doma, napol razodet, ustna odprta, lica rdeča in potna.
2462 IV  |             dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni pač za samo ubijanje, za
2463 VI  |              k njemu. Nato je hipoma utihnila, vstala je in je šla počasi
2464 I   |               Malči!"  Vse ostale so utihnile in so poslušale. Sedele
2465 VII |        romalo srce k njemu, v deželo utolaženega upanja, pozabljenega trpljenja. ~
2466 VII |       praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali,
2467 VII |      življenja in v srcu romarjev je utripalo pod zlaganim sočutjem komaj
2468 IV  |            kakor na noge. Toda ni se utrudil, tako dobro je vedel, da
2469 VI  |           bile rože, težak, prijetno utrudljiv, uspavajoč vonj je ležal
2470 IV  |              bistril se mu je razum. Uvidel je, da ni veliko nevarnosti
2471 IX  |            prikazale so se hraste za ušesi, otekle so nenadoma celó
2472 VI  |            nagnil se je bil materi k ušesu, ali mati se je zasmejala. ~"
2473 VII |      Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca. Vsi ubogi,
2474 V   |            Iz predala je vzela zavoj užigalic in je delala počasi, nič
2475 V   |           nepokoj; gleda skozi okno, vabi, in gorje mu, kdor vstane... ~
2476 IX  |             čaka sonce, rože diše in vabijo... Treba se je hitro obleči
2477 VIII|         začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako kakor bi stopala
2478 VIII|              jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so bile tako velike
2479 IX  |              nosokljuni kaplan! Čemu vajino sočutje?... ~Govorili so
2480 VI  |              krvi, ki je bila šinila vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena
2481 V   |               Sveti angel varuh moj, varuj mene ti nocoj..." -- Smehljal
2482 IX  |              je videla vse oči uprte váse. Opazovale so njen obraz,
2483 VI  |              se giblje roka, šivanka vbada enakomerno, neprestano.
2484 V   |              nevidno, kakor starost: včeraj so bila lica gladka, zgrbljena
2485 IV  |             Pa naj bo babica!" se je vdala Pavla. "Ni ga treba dražiti,
2486 V   |         nizkih, sivih oblakov, ko ne vé človek, kam bi se obrnil
2487 I   |           Cecilija je odprla duri. ~"Večerja!"  Sklenile so se roke,
2488 VI  |             večerjo in sta sedela in večerjala. Po večerji je slekla mati
2489 VI  |              sedela in večerjala. Po večerji je slekla mati bluzo, da
2490 I   |            oči, tihe, široko odprte. Večerna molitev je bila hitro pri
2491 III |        postelje in njene oči so bile večje nego ves obraz. Ali smejala
2492 V   |              dne in bo ostala na vse večne čase.  Spominjala se je
2493 III |           nemirno, tiho življenje, v večnem strahu in molku. Tudi tiste
2494 VII |       poskočne so bile njegove noge. Večni Človek mu je bil podelil
2495 VII |            bolečin, je bílo v sencih večno jekleno kladevce. A zdaj
2496 IX  |              in je dremala... Vse so vedele, da je v sobi in se niso
2497 V   |         žalostno, želelo si je in ni vedelo kam. Tesen ji je bil dom:.
2498 V   |             plavajo po njem. Na gole veje zunaj je bilo leglo ivje,
2499 VII |            skozi senco dolgih temnih vejic. Odprle so se duri; prišel
2500 IX  |           bele oči skozi dolge temne vejice. Mati je klečala poleg postelje,
2501 III |        rumena, koža vsa zgrbljena in vela, kakor starikav pritlikavec.
2502 IX  |             kakor tiktakanje nevidne velikanske ure. K oknu, otroci! Neizmerno
2503 IV  |            bi poseglo nenadoma nekaj velikega in črnega od tod, od ondod,
2504 IV  |      zaničevaje smejale neokretnemu, velikemu, grdemu življenju, tako
2505 VII |              Trpljenje je praznovalo véliki praznik upanja in zmagoslavja;
2506 III |        vesele in slovesne pesmi pred velikim oltarjem. ~Trudne so bile,
2507 VIII|         slišala je že od daleč pesem velikonočnih zvonov, pesem čisto, kakor
2508 II  |            na licih, v očeh, zvonek, velikonočno radosten smeh nad vso čudolepo