Part

2509 I   |           luči so gorele pred njimi; velo cvetje je viselo od okvirjev.
2510 IX  |          zato ker so ji padali lasjé venomer na čelo in na lica in so
2511 I   |         stropa je visela na srebrnih verižicah srebrna svetilka, razsvetljevala
2512 I   |            in zlatim križem na zlati verižici. Pod sliko božične jaslice,
2513 IV  |          pripoveduje in da ti vse to verjameš, ti otrok neumni! Zadosti
2514 III |                            III  Vseh vernih duš dan je bil; vstale so
2515 IX  |           Tako je poplačal Bog trdno vero... ~In vera je bila zmerom
2516 V   |           prijaznih obrazov, ni bilo veselih oči; črno je bilo vse in
2517 IX  |         napravljale hitro, prazniško veselje je bilo na vseh obrazih.
2518 IX  |             s čistim in skrivnostnim veseljem, kakor pripovedujejo otroci
2519 I   |             nerazumljivega. ~"Ali ne veš, da imamo spet novo? Malči
2520 VI  |                                      VI  Še malo dni je bilo do
2521 VII |             drevescu. Kakor da bi ne videli, kako se že sveti zunaj,
2522 VI  |             je zasmejala. ~"Otrok ne vidi nič... ne govori nič..." ~
2523 VI  |             je roka, oči strme in ne vidijo ničesar, mirno kapajo solze
2524 IV  |              je hudovala Malči. "Saj vidiš, da ti dajem vode! Kaj ne
2525 VIII|         hrupno in silno, kakor velik vihar in bilo je, kakor da se
2526 VIII|          razumela, živela je kakor v viharju sredi gozda. In kmalu so
2527 II  |    razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor za dolgočasnim
2528 VII |                                      VII  Od vseh strani je zazvonilo,
2529 VIII|                                      VIII  Že so bila okna odprta,
2530 VI  |           tedaj sta odložila nože in vilice, lica so prebledela, ustnice
2531 I   |            samotni. Prišli sta mirno visokega okna, ki je bilo zagrnjeno
2532 III |          bilo treba prižgati luč. Na visoki mizi pred jaslicami je medlela "
2533 VII |               ki so gorele s tankimi visokimi plameni. Zlati angel, ki
2534 IX  |         mesto tam doli, brez števila vitkih visokih fabriških dimnikov --
2535 VIII|           Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke... Lump! Lump!
2536 IX  |           Urno, urno, da ne zamudimo vlaka!" Urno, urno na pot! In
2537 I   |          jokala. Tudi Malči je imela vlažne oči, ali obraz ji je bil
2538 VII |           ustnice, zaščegetali so jo vlažni brki in vsa se je stresla.
2539 VI  |     Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih sobah, kjer je bilo vse
2540 III |           natanko na oči, na roko. ~"Vleci!"  Prišla je do Katice,
2541 VI  |              grd in slaboten človek. Vodeno in nezaupljivo so gledale
2542 I   |              dolg, temán in samoten. Vodil je Bog vedi kam, v novo
2543 IV  |         svoji grozi; prišlo je kakor volkodlak opolnoči -- ostala je bleda
2544 VII |              prišla je mati. V dolgo volneno ruto je bila zavita, upognjena
2545 VI  |        prijetno utrudljiv, uspavajoč vonj je ležal v sobi. Lepa je
2546 IV  |              znam francoski. Comment vous portez-vous? -- Nič?...
2547 IX  |            bodo bíli konji s kopiti, voznik se bo oziral in bo priganjal. "
2548 IX  |             Kristus!... V železniške vozove; že vriska vlak, že je zaropotalo,
2549 IX  |           bíla po kameniti cesti. Na vozovih so peli mladi glasovi, zmerom
2550 III |           trkalo s prstom? Spredaj v vozu je bila rakev in vso pot
2551 VI  |          Mati je skočila s postelje, vpila je "Franc! Franc!" in je
2552 VIII|            žena njegova, ne dekla... Vpričo mene se je bil polastil
2553 IV  |            cepet... ~"Kaj pa je temu vrabcu?" je prašala Malči nejevoljno;
2554 VI  |              mati, ali obadva sta se vračala na dom, ki je bil do vrha
2555 I   |            steklenih duri je stopila vratarica, mlada, šepava ženska. Nasmehnila
2556 I   |             steklenimi durmi, v sobi vratarice, je gorela rdeča luč z dolgim,
2557 II  |              dama je odvezala pisano vrečico in je prinesla iz nje ličen
2558 VII |            ga je bil podelil, je bil vreden več, nego vsa oskrunjena
2559 VII |          neba so lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje. ~To
2560 III |            potegnila kratkega ter je vrgla košček malomarno na tla. ~
2561 IX  |              V železniške vozove; že vriska vlak, že je zaropotalo,
2562 IX  |       prazniško oblečene, smejoče in vriskajoče. Sestra Cecilija pojde z
2563 VI  |             je mislila zmerom, da se vrne. Dolgo je že bilo, minilo
2564 V   |              se je doteknila njenega vročega lica; in ona bi sklonila
2565 V   |             se je vzdignilo iz njega vročeživo, silno hrepenenje, vzklile
2566 VIII|       Marijine..." Šepetali sta, obe vroči in trepetajoči, dokler se
2567 V   |             ki so se svetile kakor v vročici, na ustnice, ki so bile
2568 V   |          časih, ko je šel mimo dolge vrste postelj proti oknu, kjer
2569 IX  |            soncem, sredi prostranega vrta. Šepetale so pozno v noč
2570 IV  |            hiše so bile, videl se je vršiček golega drevesa. In anarhist
2571 VII |         drugam, nego ven v opljuvano vsakdanje življenje... ~Prišli so
2572 I   |          veseli glasovi so se podili vsekrižem. ~Hipoma se je ozrl širok,
2573 VI  |           hitro in prestrašila se je vselej, kadar je bíla ura na steni;
2574 V   |       kričeče oblečenimi židovkami. ~Vsesani v bele roke, v beli obraz
2575 V   |           rakev ob rakvi. In mrtveci vstajajo, hodijo naokoli s smešnimi,
2576 VII |            ranjeni in zavrženi in so vstajali. Trpljenje je praznovalo
2577 I   |           bil milostipolni obraz... ~Vstali sta, Malči se je oklenila
2578 V   |            zavita, približaj se!... "Vstani, Tina," poreče, "pojdi z
2579 IV  |               nato pa se je sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj
2580 V   |        tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje in toži
2581 V   |          prsih. Tako je storil in je vzbudil njeno srce ter ga ranil
2582 IX  |          vedela Malči, če se je bila vzburila od strahu ali od veselja.
2583 IX  |              na vzglavje, tako so jo vzburile te besede. Takrat ni vedela
2584 VIII|              koraki v izbo, sopla je vzburjena. "Naj se zgodi karkoli!
2585 II  |             so bile, pol trudne, pol vzburjene. Počasi so ugašale oči,
2586 VIII|           oče in služkinja, hlastno, vzburjeno, v presekanih stavkih in
2587 V   |            nogah, po bokih, po komaj vzcvelih prsih. Obšlo jo je, da bi
2588 VII |             kakor da bi bila pravkar vzcvetela iz tenkih belih prstov. "
2589 III |              kakor tisti možički, ki vzdigajo roke -- in naposled se je
2590 VII |         vdrugič. Božične pesmi so se vzdigale zamolklo iz katakomb, mirno
2591 VII |           tisočero in tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni,
2592 V   |              v meso, vzdihnila je in vzdih je bil podoben siloma zadržanemu
2593 V   |              gorje mu, kdor pozna te vzdihe in razume te besede; nikoli
2594 V   |             ki so gledali nanje. Vsi vzdihi so še ostali na stenah,
2595 III |             kakor stokanje, bolestno vzdihovanje je odmevalo od zidov. ~Malči
2596 V   |              je noč in tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje
2597 I   |              čuli tam zadaj glasove, vzdihujoče, stokajoče, kakor rožni
2598 III |         neznanih pokrajin, tožeči in vzdihujoči... ~Tresla se je, zabolelo
2599 VII |            in zvonko na koridorju in vzdramile so se. Sestra Cecilija je
2600 II  |             zrak, da prežene zadušni vzduh življenja. Spet so bile
2601 VIII|               Za en mesec samo me je vzel; za zmerom moj denar...
2602 IV  |           bodi Jezus Kristus!" -- so vzele iz kletke njen zeleni dar
2603 IX  |          roka je tipala po odeji, po vzglavji; toda prazniške obleke ni
2604 VII |         glave, ki so se premikale na vzglavju. Zasoplo je časih težko,
2605 I   |         rokama in se je naslonila na vzglavnik. ~"Kaj se me bojiš? Čakaj,
2606 III |     potegnila hitro. ~"Daljšega!" so vzkliknile. ~"Daljšega! Minka bo prva!" ~"
2607 V   |         vročeživo, silno hrepenenje, vzklile so v bujnem bogastvu sanje
2608 V   |              bila prej gola prst, je vzklilo čez noč bujno življenje,
2609 IX  |                Ustnice so se gibale, vzkriknila je, ali glasu ni bilo. Tedaj
2610 II  |          trepalnice gole. ~Rezika je vzpela roke visoko in se ga je
2611 V   |             iz blatne prsti in so se vzpenjale zmerom višje. Že je slišala
2612 III |             nalila olja in plamen je vzplamtel visoko. ~Minka je gledala
2613 V   |            doli, so se domislile, so vzplamtele, boječi, hrepeneči pogledi
2614 VII |               ali glej, tisto noč je vzplamtelo tisočero in tisočero luči,
2615 IX  |        Nerazumno in nestalno upanje, vzraslo iz bolnega srca, iz skrbi
2616 III |             grbava Brigita in vse so vztrepetale, kakor da so ugledale nekaj
2617 VII |        ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo; komaj je razumelo radost,
2618 III |           samem so se plazile sence, vztrepetavale so in se plašile, kadar
2619 IV  |       postelje do postelje je hodil, zabaval se je prijetno, jezil se
2620 IV  |         mokre nogavice. Obraz je bil zabuhel, poraščen, sivobled, oči
2621 VI  |             je strmela v obraz kakor začarana in se je tresla. Tako je
2622 I   |             svetu bi je ne slišal... Začela je moliti, ali besede so
2623 IV  |              nič me tako ne glejte!" Začivkalo je, zastokalo. ~"Ej, in
2624 VII |              obraz: "Mati je umrla!" Začudil se je in prestrašil, zato
2625 III |            Ozrem se s postelje in se začudim. Čisto pod mano, ob oglu
2626 VIII|              in se ni branila, ko je začula gladki glas, ki jo je vabil
2627 VII |            tolažilne besede in ko je začutil usmiljeno roko na razgubanem
2628 V   |          drugega nebá. In mrtveci so začutili, da je živo srce med njimi...
2629 V   |              dozorelo v nji, srce je začutilo in oči so izpregledale.
2630 III |             mogel umreti. ~Rezika je zadela ob mizo, ob stol, kakor
2631 III |             se je zibala... In ko je zadelo kolo ob velik kamen in se
2632 I   |              pomaranč in jabolk. ~Od zadnje postelje, v mračnem kotu
2633 IV  |              odpiral kljun in oči so zadobile nekako sovražno svetlobo.
2634 VI  |              iz oči drobne solze, je zadonela godba na cesti in mati je
2635 IV  |           verjameš, ti otrok neumni! Zadosti denarja ji dam, ampak ona --" ~
2636 IV  |            pesem. ~Gledale so nanj z zadovoljnim in ljubeznipolnim pogledom,
2637 V   |          vzdih je bil podoben siloma zadržanemu kriku... Malči se je premaknila
2638 VII |             nekaj čudovitega. Gor iz zaduhle doline življenja se je bila
2639 VIII|            bil že dom z vso temno in zaduhlo grozo... Ko je prišla, so
2640 II  |           spomladen zrak, da prežene zadušni vzduh življenja. Spet so
2641 III |             so se napravljale k maši zadušnici. Noč je bila še, ko so vstajale,
2642 IV  |    nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal je in je sfrfotal Malči
2643 IV  |              po žganju. Katici se je zagabilo, ko jih je ugledala, ali
2644 III |         sanjah. In ko je gledala, je zagledala nenadoma nekaj svetlega,
2645 III |               otroci, Bog se usmili. Zagrebli so jo in jokalo je, ko so
2646 II  |          bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah. Mirno in enakomerno
2647 II  |                 Praznila se je soba, zagrnili so že okna in so prižgali
2648 V   |            se časih nalahko stresla; zagrnjena so bila slabo in zimska
2649 I   |              od stropa skoro do tal, zagrnjeni sta bili z belimi zastori,
2650 I   |            visokega okna, ki je bilo zagrnjeno samo napol z belim zagrinjalom.
2651 V   |             žalostno; od daleč se je zagrohotala starka... ~Ugasnilo je prijazno
2652 VII |           Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli so -- veliko, komaj zavedno,
2653 II  |         soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo zamolklo; zapirali so velika
2654 VII |              Zasoplo je časih težko, zahropelo, zgenila se je odeja, roka
2655 IX  |       bolestno ji je leglo na misli, zaječala je. Kakor v sanjah je slišala
2656 III |              svetlimi očmi. Minka je zakašljala, Rezika ji je prinesla kozarec
2657 VI  |              se niso vrnili do noči. Zaklenili so jo v sobo in ležala je
2658 V   |             glavi. Ali vrata vanj so zaklenjena za zmerom. Pred velikimi
2659 VII |       prihajale iz nebes; nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko na koridorju
2660 V   |        zmerom, mrtvašnica je večna! ~Zakopala je nohtove v meso, vzdihnila
2661 I   |        pazljive, srepe, drobne pesti zakopane v odejo -- kakor da bi gledala
2662 VI  |             bilo in ni vedela zakaj, zakrila si je obraz. Ko sta se vrnila
2663 II  |              se je nagnila, dlani so zakrile obraz in ves život se je
2664 I   |         mežikale, skuštrani lasje so zakrivali čelo, nosek je bil malo
2665 IV  |       udomačil, ni maral lepe, bele, zakurjene sobe. Tudi ljubezni ni maral.
2666 VII |              Veselo se je zasmejalo, zalesketalo se je sveto jutro v beli
2667 VIII|             se je časih, kadar so se zalile Mariji oči in je dihala
2668 VIII|    šestnajstleten pobič!" -- Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal... ~
2669 III |             bilo... In se je spačil, zamahnil je z obema rokama in je
2670 IV  |       šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem
2671 V   |  slaščičarnice. Prihajali so angeli, zamahovali so nalahko z belimi perotmi,
2672 VIII|              bilo je, kakor da se je zamajal strop in da se je zazibala
2673 II  |    trepalnice so legale spet na oči, zameglilo se je, zazibalo in spet
2674 II  |          Lojzka se je ozrla nanjo in zamežikala je, kakor da bi ji bilo
2675 III |           pogumna, Tina vsa resna in zamišljena; še petero jih je bilo zadaj;
2676 II  |             je gorel, oči so gledale zamišljeno. ~Lojzka se je ozrla nanjo
2677 III |             stolov, naporno sopenje, zamolkli koraki. Polmrak je bil;
2678 II  |             je imela, potlačen kakor zamorka, debele ustnice, majhne
2679 I   |            so se svetili široko beli zamorski zobje. ~"Dobra," je odgovorila
2680 V   |            je premaknila v postelji, zamrmrala je nerazumljivo, slišala
2681 IX  |        priganjal. "Urno, urno, da ne zamudimo vlaka!" Urno, urno na pot!
2682 IV  |           vode... In kakor so se vse zaničevaje smejale neokretnemu, velikemu,
2683 IV  |                  Niso se več zmenile zanj, luč je že gorela, napravljale
2684 II  |           čul besede in se ni zmenil zanja. Prinesla je nekaj zavitega
2685 V   |         sonce, zazvonili so zvonovi, zapeli so zvonki glasovi veselo
2686 VII |      gosposko našemljeni, prstane in zapestnice na rokah, čipke in svilo
2687 VIII|      prijazne so bile in materinske. Zapihal je časih hladnejši veter,
2688 IV  |              pijanec? Da vse požrem, zapijem na žganju? Da ji še solda
2689 II  |              je zahreščalo zamolklo; zapirali so velika vrata; od daleč
2690 IV  |          sobi, odvalilo se naposled, zaprlo duri. ~"Bog poplačaj! Hvaljen
2691 III |             oči in pogledam; duri so zaprte. Potem pa se mi je zgodilo,
2692 VII |              da so bili prišli skozi zaprto okno in sedé ob posteljah,
2693 VII |           tako lep in poln ljubezni. Zasanjalo, zableščalo se je Reziki
2694 IX  |              se odprle trudoma in so zasijale nemirno, ustnice so šepetale
2695 I   |            trepetale in se nategale, zaskelelo jo je v očeh. Spomnila se
2696 V   |            Ozrla se je na Tino in je zaslutila, da je bilo iztegnilo življenje
2697 VI  |           ves dan in denar, ki ga je zaslužil, je dal materi. Časih --
2698 I   |              svetel in rdeč od luči. Zasmilili so se ji vsi, tudi kanarček
2699 VII |            se premikale na vzglavju. Zasoplo je časih težko, zahropelo,
2700 VI  |               nato je legel, toda ni zaspal, ker je videla Brigita,
2701 IV  |               Nič se ni več zgenilo, zaspale so... ~Ko si je Lojzka zjutraj
2702 VI  |            večer spat, ali predno so zaspali, so še kartali, razgovarjali
2703 VI  |           oči so bile malo rdeče, še zaspane, ustnice so bile kakor opaljene;
2704 V   |              klicala, Malči; lezi in zaspi." ~"Ugasni svečo." ~Malči
2705 III |            in vsa je bila polna ran. Zaspimo in tema je bila... Takrat
2706 I   |              Tiho, otroci! Molite in zaspite! Sveti angel varuh z vami!" ~
2707 I   |             jo je na obraz; Malči je zasrbelo na licih od materinih solza,
2708 IV  |           skrival, kadar je nenadoma zastokal od velike bojazni."Nič se
2709 VIII|              prihajali in so prosili zastonj. ~Zanjo se ni brigal nič,
2710 II  |       zazibalo in spet se je odgrnil zastor pred čudolepo pokrajino.. ~
2711 I   |          zagrnjeni sta bili z belimi zastori, prijeten polumrak je bil
2712 VIII|        smejala in da se ji je Marija zastudila. Ogibala se je je in ni
2713 VII |              procesija, tu tam se je zasvetila dremotna svetilka, razsvetlila
2714 I   |           kotu se je oglasil globok. zategnjen glas. ~"Samo eno Malči smo
2715 III |          pred visokim odrom, peli so zategnjene, žalostno zveneče, nerazumljive
2716 II  |            glasilo enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala
2717 V   |       katerem svetu; zazibalo se je, zatonilo je; kar je bila videla še
2718 VII |            bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je
2719 VII |               Zato jej, otrok, kakor zauživaš sveto hostijo. Materina
2720 VII |            kakor veter od juga in je zavalovalo po vsi božji zemlji. ~
2721 VII |          kipela do vrha; komaj se je zavedal zaničevani in zavrženi in
2722 IX  |              iz sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo to sočutje;
2723 VI  |     nerazločna moška postava -- toda zavil je človek v stransko ulico,
2724 IV  |              v Lojzki se je vzbudila zavist. ~"Daj ga z roke, Malči,
2725 VIII|            je časih hladnejši veter, zavisten je bil soncu in se je poigral
2726 II  |             zanja. Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni
2727 VII |         oblečeni, v gorko kožuhovino zaviti. Na obrazih, v besedah,
2728 II  |             izpregovorila besede. Iz zavoja so se prikazale pomaranče,
2729 III |             in je padel iz postelje. Zavpili so in so pobegnili, jaz
2730 VI  |           usta sopejo težko; zdaj je zavzdihnil, zdrznil se je v spanju.
2731 V   |        kakšna je bila tvoja mladost? Zazeblo jo je, lica so se ji zgrbila
2732 VIII|           trdi koraki, tako mrzlo je zazvenel pozdrav, kakor brušena svetla
2733 III |          rabeljnov zlobni obrazi... ~Zazvonil je zvonček v kapelici, sestra
2734 VII |              je poljubil na ustnice, zaščegetali so jo vlažni brki in vsa
2735 VI  |            se je igrala s knjigami. ~Zašepetal je gospod: "Ali ne bi bilo
2736 VII |           zableščalo se je Reziki in zašepetala je v polsanjah: "Angel je
2737 VI  |         uboga srajčka vsa umazana in zašita; ali telo je bilo belo in
2738 II  |             Tini naravnost v oči... ~Zaškripala so vrata, prišlo je troje
2739 II  |              so se vse hkrati, če so zaškripale duri. Prišla je najprej,
2740 I   |         Zgenilo se je časih tu, tam, zašumela je blazina, zavzdihnilo
2741 IX  |        prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno drugo življenje... Roke
2742 V   |            droban in mrzel, da jo je zbadal v lice, v roke kakor z iglami.
2743 IV  |         Pavla. "Ni ga treba dražiti, zbolel bo!" ~Sestra Cecilija je
2744 II  |             se je oglasilo v pojočem zboru od mize, od okna, od postelj. ~
2745 III |         mislila Minka, ki je bila že zdavnaj pozabila nanj. Spomnila
2746 VIII|         zanjo. Tončka ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen,
2747 V   |            pogledi, smešna se jim je zdela in zoprna, komaj se je zgenilo
2748 VI  |              bi bilo že jutri, se mi zdi. Potem ne ostanemo tukaj,
2749 I   |             je bila, obraz ji je bil zdrav in rdeč, nekoliko grob,
2750 VII |             uklenjen, ko je bila ona zdrava in svobodna. Kakor je bila
2751 VII |             lagalo je o svobodnem in zdravem življenju, ki je zunaj.
2752 I   |         sključena in je segala tenki zdravi nogi komaj do gležnja. In
2753 II  |             na njen obraz, počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi,
2754 VI  |           težko; zdaj je zavzdihnil, zdrznil se je v spanju. Za mizo
2755 III |         Tončka je sedela v postelji, zehalo se ji je in ni se ji hotelo
2756 III |            strani stoje leseno sredi zelenih travnikov, tam zgoraj svetlo
2757 IV  |              prinesla nekoč sladkega zelenja, lepih kurjih čevc, ali
2758 IX  |          spanju do jutra o čudovitem zelenju, o visokem drevju, ki se
2759 VII |             krvi in gnusobe je sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej,
2760 IV  |            čevlji so bili razhojeni, zevali so, da so se kazale mokre
2761 IV  |              ga je posebno, če se je zganil debeli palec, ki ni sodil
2762 II  |          obrazi. Malči je ležala, ob zglavju je slonela mati; prinesla
2763 VIII|          sopla je vzburjena. "Naj se zgodi karkoli! To je bilo plačilo --
2764 IV  |           strani. Skočil je potem na zgorenji klin, bil je kakor nepočesan,
2765 VIII|              udaril starca s pestjó, zgrabil ga je bil pač trdo in težki
2766 V   |        iztegnila predse plašne roke. Zgrabilo je s silno pestjo, glava
2767 V   |         Zazeblo jo je, lica so se ji zgrbila in zdelo se ji je, da so
2768 VI  |              obraz je bil rumen, ves zgrbljen. Smehljal se je sladko,
2769 III |            prihajale so čisto blizu, zgrinjale se skoro preko vse kapelice.
2770 VIII|         Nikoli več!" -- Tončka se je zgrozila, od tistega trenotka se
2771 VI  |             ob steno, potem pa se je zgrudil tudi sam in vse polno krvi
2772 III |         živeli so tisti dolgi, beli, zibajoči se plameni in živele so
2773 III |           kadar je hodila, se je vse zibalo na nji, kakor puta je hodila
2774 III |           malo bi ju zibala, kakor v zibki! Ej, ne jokajta, saj je
2775 III |   razločevala podobe na stenah. Pred zidano oslono so bile nizke klopi
2776 V   |         obzidano vsenaokoli z mokrim zidom, iz katerega gledajo umazana
2777 III |           vzdihovanje je odmevalo od zidov. ~Malči se je tresla od
2778 VI  |         straneh se je vzdigalo silno zidovje. ~Mnogo ljudi je stanovalo
2779 IV  |         ledom. ~Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima
2780 VII |           božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje. ~To je bil dan,
2781 VI  |             je gledala skozi okno ob zimskih nočeh... ~Tudi Malči ni
2782 VIII|           razločevala natanko, da so zlagane tudi vse materine mehke
2783 VII |             romarjev je utripalo pod zlaganim sočutjem komaj zavedno hrepenenje
2784 VII |               tako smešno, nezavedno zlagano, kakor sočutje pastirjev
2785 III |           čakaj! Pridem ponoči in te zlasam... Daj mi vode, Rezika!" ~
2786 IX  |               In od drevja so visela zlata jabolka, srebrn je bil pesek
2787 IX  |            sestra Cecilija na nizkem zlatem stolcu in je pletla nogavice,
2788 III |             sinjem plašču je bila, z zlatom obrobljenem in z zlatimi
2789 I   |           bela noga je gledala izpod zlatoobrobljenega plašča. Noga pa je počivala
2790 V   |             kjer so ljudjé, ki imajo zle oči in roké nevarne in hudobne.
2791 V   |            bojuje njen angel varuh z zlim duhom; tiščala je molek
2792 V   |              rožljajoča, pride z njo zlò in nepokoj; gleda skozi
2793 VI  |         solzne. Da, nič drugega nego zloba in trpljenje. V njenem srcu
2794 VII |            in v njih samih, pustega, zlobnega, in ki so ga bili našemili
2795 III |        telesih, gledali so rabeljnov zlobni obrazi... ~Zazvonil je zvonček
2796 VIII|              Govorila je glasneje in zlobno, kakor oče, kadar je kričal: "
2797 VIII|             in vzdignila se je v nji zlovoljnost, trda odpornost. Marija
2798 VII |        Ponosni so bili in so gledali zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem
2799 VII |             véliki praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so
2800 IX  |              povestih je bilo toliko zmagoslavnega pričakovanja! Vse, ki so
2801 VIII|              blizu je že bilo veselo zmagoslavno majsko sonce, zmerom toplejši
2802 IV  |          dobili, sestra Cecilija?" ~"Zmrzaval je na vrtu; padel je z drevesa,
2803 IV  |              in tako. Oprostite, jaz znam francoski. Comment vous
2804 IV  |         pride in v kakšni podobi, ni znano nikomur. Skrivajo se tam
2805 IV  |           maral njene ljubezni. ~"Ne znaš ga pitati!" je dejala Lojzka
2806 V   |             tedaj se je zgenilo tudi znotraj, zaropotalo je, kakor da
2807 IV  |            in pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da bi se nič
2808 IV  |            Zelo mlad je še bil, niti zobati še ni mogel in treba bi
2809 IV  |         kazale so samó ostre hudobne zobé. ~"Zakaj pa se me bojite?
2810 VI  |         rokama, grizla bi s krepkimi zobmi in bíla s pestjo. Dobivala
2811 V   |            in tišina, tedaj vzdihuje zopet, vzbudi se staro trpljenje
2812 VIII|           naročje, ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je
2813 V   |            smešna se jim je zdela in zoprna, komaj se je zgenilo še
2814 VII |             in v prsih je bilo nekaj zoprnega in je sijalo iz oči. Občutila
2815 V   |          njih početje se ji je zdelo zoprno in smešno. Njene oči so
2816 VI  |             se je že dvigala meglena zora, je bil nasmeh na razpaljenih
2817 II  |            nerodno-zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s
2818 II  |              dihnil v sobo spomladen zrak, da prežene zadušni vzduh
2819 VI  |            in rdeča, ali oči so bile zrele in polne zaničevanja. ~Kadar
2820 VII |           drobnih obrazov, prezgodaj zrelih, že razoranih, so gledale
2821 IV  |             ni pozobal kanarček niti zrnca. Rezika ni pustila, da bi
2822 III |              so zategnjene, žalostno zveneče, nerazumljive pesmi; kakor
2823 VII |            svetila se je tudi velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim
2824 III |             obrobljenem in z zlatimi zvezdarni posutem. Od rok pa so lili
2825 VII |             jaslih. Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli so -- veliko,
2826 IV  |               Kremplji so bili čudno zviti, sključeni, glava je bila
2827 V   |             po ubogih, tenkih, čudno zvitih in skrčenih nogah, po bokih,
2828 III |        zlobni obrazi... ~Zazvonil je zvonček v kapelici, sestra Cecilija
2829 VII |         slišalo žvenkljanje srebrnih zvončkov, glasile so se zamolklo
2830 II  |           smehljaj na licih, v očeh, zvonek, velikonočno radosten smeh
2831 VII |          kakor od daleč je prihajalo zvonjenje, bilo je kakor glas tistih
2832 VIII|             daleč pesem velikonočnih zvonov, pesem čisto, kakor njena
2833 IV  |             sunilo nazaj, spet se je zvrnil ter se precej pobral. Vstopil
2834 VIII|          pogledom. "Morda se je samo šalila; zasmeje se in pohiti k
2835 VII |            ga bili našemili v pustno šaro majhne in umazane radosti,
2836 IX  |             čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla je mater in je mislila,
2837 I   |            stopila vratarica, mlada, šepava ženska. Nasmehnila se je,
2838 II  |            božja volja." ~Kramljaje, šepetaje so se napravljale v postelje.
2839 IV  |               Komaj je prišel Reziki šepetajoč glas iz grla. ~"Malči, glej!" ~
2840 I   |          svetih in strahotnih čudes, šepetajočih molitev, belih mirnih obrazov,
2841 VIII|            lepe, lepe tvoje roke! je šepetala Lucija in jo je poljubljala
2842 II  |            bili prinesli v hišo pred šestimi leti; ves život ji je bil
2843 VIII|       tvojega fanta? Sram te bodi -- šestnajstleten pobič!" -- Mati je zaloputnila
2844 VII |              gledal, kolena so se mu šibila in pokleknil je poleg postelje... ~
2845 II  |         kakor spomin, kakor sanje je šinilo mimo obrvi. ~"Takoj, sestra
2846 VI  |           čisto mirno, neoskrunjeno; širijo se zeleni travniki, pisani
2847 I   |              zelo čudnega: tam se je širil travnik, do kolen je segala
2848 III |              Brigita, zelo majhna in široka, v obraz rumena, koža vsa
2849 IX  |          kraljevsko bogastvo po vsem širokem nebu, po vsi prostrani zemlji.
2850 II  |             in sonce se je smejalo s širokim, otroškim obrazom... ~Tišje
2851 IV  |      Prikazal se je med durmi velik, širokopleč človek. Oblečen je bil slabo,
2852 I   |        oblekla rdeče karirano krilo, šito scela, kakor pri malih otrocih,
2853 VI  |          glava; urno se giblje roka, šivanka vbada enakomerno, neprestano.
2854 IV  |          imel je tenko črno suknjo s škrici, posvaljkano in obnošeno.
2855 IV  |             Ej, ti, Hanzek, zakaj me škropiš?" se je smejala Malči in
2856 V   |              je zasvetilo. "Kje imaš šnops?" Sklonila je glavo, zatisnila
2857 IV  |           bil pač neumen. Malo bi se šopiril, malo bi revskal, dokler
2858 IV  |              vratu in na glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale,
2859 V   |          zimska noč je gledala skozi špranje. ~Tini se je zdelo, da gleda
2860 I   |         podobi je bil naslikan sveti Štefan; nag je bil do pasu in je
2861 III |             je gledala proti stropu, štela je na prste. ~"Koliko jih
2862 IX  |       Neizmerno mesto tam doli, brez števila vitkih visokih fabriških
2863 VII |          prinesla sta zavojev veliko število. Lojzka je vzela zavoje,
2864 IV  |         palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se je potolažil, je
2865 III |             leti... ali je bilo pred štirimi leti... Imele smo takrat
2866 VI  |             sobe z golimi stenami, s štirinajsterimi posteljami. Tam so bile
2867 III |            trinajst koščkov papirja, štirinajsti je bil daljši. ~"Katera
2868 IV  |              je Malči zavedla. že je štrbunknilo na tla in -- cepet, cepet... ~"
2869 IX  |            bil dolg in suh in nos je štrlel kakor kljun. "Ne jokajte,
2870 IV  |       pogovarjala z njim. ~Hanzek je študiral; gledal je z živimi črnimi
2871 V   |            korake že iz nerazločnega šuma na koridorju. Postal je
2872 I   |         kakor da bi podrsala dlan po šumeči odeji. ~Malči ni spala.
2873 I   |              se smejale. Postelje so šumele, govorjenje je polagoma
2874 VIII|       Nehajte!" Oče je bil umolknil. Šumelo je, kakor da bi se vilo,
2875 IX  |             zunaj, globoko iz doline šumí. Zavzdihnila je časih, ko
2876 VIII|              tudi smejala se ni tako šumno; njen glas je bil nekako
2877 VIII|             in ugibala, iz glasov in šumov so vstajale čudne podobe,
2878 II  |          silna. Male, živahne oči so švigale v globokih jamah, v testu
2879 III |              in se plašile, kadar je švignil nenadoma kvišku plamen sveče,
2880 IX  |             pozabila je, nenadoma so švignile misli drugam. Kako bi na
2881 IV  |           roke, ki ne morejo storiti žalega, same majčkene roke, ki
2882 V   |              ni bilo zasijalo sonce, žalosten dan je bil, kakor poslednji
2883 VI  |            res ni prišel. Mati se je žalostila, v svojem srcu pa je mislila
2884 II  |            ob posteljah, dolgočasni, žalostni obrazi. Malči je ležala,
2885 III |            pregrnjena do tal s črnim žametom; zgoraj na žametu se je
2886 III |             črnim žametom; zgoraj na žametu se je svetil bel križ, pod
2887 II  |           Tiho je sedela Tina, obraz žareč, oči uprte na duri. Stresla
2888 I   |              ki je visela od stropa. Žareča bela svetloba se je razlila
2889 V   |            ozrl še enkrat po sobi; z žarečim pogledom so mu sijale v
2890 IV  |           globoko v kot, strmel je z žarečimi, sovraštva in silnega strahu
2891 VII |          celo Pavla, židovka je tam. Žarka svetloba je razlita naokoli
2892 IX  |        lesketali mu lasjé, iz zlatih žarkov spleteni... Pozdravljen,
2893 IX  |          kmečki hoji, ker je nosil z žeblji podkovane čevlje. Ni ga
2894 I   |            odpira rana na nogi; tudi žejna je bila, ali ni si upala
2895 V   |             je bil poginil anarhist; želel si je življenja in je izdihnil
2896 V   |         njeno srce je bilo žalostno, želelo si je in ni vedelo kam.
2897 I   |           takrat, ko se je vozila po železnici od jutra do noči. ~"Tiho,
2898 IX  |             bodi Jezus Kristus!... V železniške vozove; že vriska vlak,
2899 V   |       zaželela in obšla jo je ob tej želji neznana sladkost. Vse je
2900 II  |          jamah, v testu izkopanih. Z željnim, skoro prosečim pogledom
2901 IX  |       bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice so bile vroče in
2902 V   |             roki pa je držala veliko žemljo... ~Znočilo se je in pozabile
2903 V   |          polnočnih strahovih, o beli ženi in torklji... ~Nočilo se
2904 IX  |                Pozdravljen, Kristus, ženin, ti vdano ljubljeni, tako
2905 II  |             v stran. Prišlo je troje žensk, z njimi je prišel mlad
2906 II  |          fant, obraz mu je bil čisto ženski, mehak, nežen, brez brk;
2907 II  |             Rezika." ~Izvlekel je iz žepa jabolko, držal ga je visoko,
2908 V   |            prsi; vzglavje je bilo od žerjavice in žile so bíle na senceh,
2909 VI  |              trepalnic; v lica jo je žgalo, ali v životu ji je bilo
2910 V   |              in v steklenici je bilo žganje. Bodalce je zarezalo v rano,
2911 IV  |           držal se krčevito za mrzle žice ter gledal nizdol. Mirno
2912 V   |              imela je punco v pisano žido oblečeno, z dolgimi plavimi
2913 V   |        razvitimi, kričeče oblečenimi židovkami. ~Vsesani v bele roke, v
2914 V   |           prišel Edvard, brat Pavle, židovke. Prijazen je bil, govoril
2915 VII |        procesija. Prišli so k Pavli, židovki, bili so prazniško oblečeni,
2916 II  |              izpod črnih, kodrastih, židovskih las se je svetilo čelo kakor
2917 V   |              je bilo od žerjavice in žile so bíle na senceh, kakor
2918 VI  |        izgubljali so se zmerom bolj. Živ in jasen pa je bil v njenem
2919 II  |         velika, debela, silna. Male, živahne oči so švigale v globokih
2920 I   |             prešerno, oči so gledale živahno in razposajeno.  Malči je
2921 III |               zibajoči se plameni in živele so tiste sence na oltarju,
2922 IV  |             je študiral; gledal je z živimi črnimi očmi po sobi, kakor
2923 VII |          nežen, majhen obraz in tako živorazumne, razmišljajoče oči in čelo
2924 II  |             je bil resen, ali debele živordeče ustnice so se gibale v prešernem
2925 II  |            ter ga je pitala z majhno žličico. A pod podobo je bilo zapisano: "
2926 I   |             je igrala z veliko rdečo žogo; lahko kakor perotnice so
2927 VII |          tresla, koščena, zgrbljena, žuljeva roka. In kakor da bi hotela
2928 VII |      žvenčečimi zlatimi sandalami po žvenčečih tleh. ~Sama je hotela biti
2929 VII |             stopali angeli oprezno z žvenčečimi zlatimi sandalami po žvenčečih
2930 VI  |         gospodom v izbico. Tam so še žvenketale čaše, čulo se je šepetanje
2931 VII |             iz daljave se je slišalo žvenkljanje srebrnih zvončkov, glasile