VII

Od vseh strani je zazvonilo, od vzhoda in od zahoda; od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje.

To je bil dan, ko se je rodil Človek in vsa srca so se odpirala njemu v hvalo in ljubezen, vsa srca so zahrepenela k njemu.

Napotila so se k njemu tisočera užaljena, ranjena srca. Vsi ubogi, zaničevani, zavrženi so se napotili, brezkončna procesija je bila. Vsi tisti, ki jih je bilo življenje s trdo pestjo, so odprli trudne oči in so vzdignili ranjene ude, šli so in so mu nesli srca naproti. Križani Človek je sprejemal vse, na nikogar ni pozabil, ki se mu je približal, vsem je delil dragocene darove. In bili so mu hvaležni in so zaupali vanj. Dar, ki jim ga je bil podelil, je bil vreden več, nego vsa oskrunjena bogastva, ki jih prodaja oskrunjeno življenje za oskrunjena srca. Kogar se je dotaknila njegova usmiljena roka, kogar je blagoslovil njegov pogled, tisti je izpregledal, padlo mu je breme raz ramena, lahke in poskočne so bile njegove noge. Večni Človek mu je bil podelil večnost. Kadar so skeleli udarci življenja, je romalo srce k njemu, v deželo utolaženega upanja, pozabljenega trpljenja.

Zazvonili so božični zvonovi od vzhoda in od zahoda in vsepovsod so se dramili ranjeni in zavrženi in so vstajali. Trpljenje je praznovalo véliki praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost. Ponosni so bili in so gledali zmagonosno, ki so vedeli, da so v njem in del njegov, zato ker so bičani in s trnjem kronani...

Tako so praznovali praznik, ko je nastopil Človek svojo veličastno pot. Ni ga bilo tisto noč ubogega srca, ki bi veselo ne vztrepetalo; komaj je razumelo radost, ki je kipela do vrha; komaj se je zavedal zaničevani in zavrženi in bilo mu je kakor v sanjah, ko je slišal tolažilne besede in ko je začutil usmiljeno roko na razgubanem čelu, na ramah, ranjenih od bremena.

Polna solz, krvi in gnusobe je sôpla zemlja tam doli, v temi; ali glej, tisto noč je vzplamtelo tisočero in tisočero luči, vzdigali so se brezštevilni plameni, tresli so se in so plapolali in so hrepeneli gor...

"Nocoj hodijo angeli po zemlji," je dejala Tončka. Vesel pokoj je bil v sobi, svetil se je v očeh in na licih, dihal je v zraku, prepregel je bil bele stene. In vse so čutile, da hodijo angeli po zemlji, da so bili prišli skozi zaprto okno in sedé ob posteljah, hodijo po sobi s tihimi koraki in nalahko plapolajo velike bele peroti. Videle so tudi brezštevilne luči, ki so jih bili prižgali angeli in ki so plamtele pobožno tam zunaj, globoko doli na zemlji.

Jaslice so bile že napravljene. Pred njimi je gorela luč v rdečem kozarcu, a na jaslicah samih in nad njimi so bile majhne pisane svečice, ki so gorele s tankimi visokimi plameni. Zlati angel, ki je visel od stropa, se je svetil v čudni, migljajoči in trepetajoči svetlobi in svetila se je tudi velika zvezda, ki je bila nad betlehemskim hlevom.

Zaspati niso mogle dolgo; vse, ki so mogle iz postelje, so se pripravljale na polnočnico in srca so bila polna svetega pričakovanja. Ležale so poloblečene in so se razgovarjale s šepetajočim glasom. Ni se zasmejalo, tudi prešerna beseda se ni oglasila, zato ker so bili angeli v sobi... Bilo je tisto noč, kakor da so prišla nebesa na zemljo. Nebeški angeli z velikimi belimi perotmi, Mati božja, mali ubogi Jezus, ki je ležal v jaslicah, in pastirji, ki so klečali tam -- vse je bilo tako blizu in domače, nič skrivnosti ni bilo in nič nedosegljive glorije.

Šepetanje je bilo zmerom tišje, polagoma so legale trepalnice na oči, ali srce je bdelo. Zmerom bližje so prihajala nebesa, preselila so se v sobo. Tončka je ležala ob robu postelje na odeji, ena roka je bila pod glavo, druga na životu. In ko je ležala in so blodile veselo vesele misli, je začutila, kako ji je dihnilo v lica in vedela je, da je šel angel mimo. Srečna je bila in se je smehljala; če bi iztegnila roko, bi se doteknila roke angelove. Tudi Malči je malo zadremala, ali ko je zatisnila oči, se je zgodilo čudo: danilo se je, svetlilo, luč bela in mirna, kakor spomladanska mesečina, se je bila razlila po sobi; vsa soba je bila polna angelov in zadaj na tronu je sedela Mati božja z Jezusom v naročju in obraz Matere božje je bil kakor obraz sestre Cecilije, tudi bele perotnice usmiljenke je imela na glavi.

Zazvonilo je v kapelici, ali kakor od daleč je prihajalo zvonjenje, bilo je kakor glas tistih sanj, ki so prihajale iz nebes; nato pa je zaklenkalo jasno in zvonko na koridorju in vzdramile so se. Sestra Cecilija je napravila luč; oblačile so se hitro, še v polsanjah in molčé, nato pa se je napotila procesija proti kapelici, po dolgem in mračnem koridorju. Trudoma, težko sopeč, brez besede se je vila nočna procesija, tu tam se je zasvetila dremotna svetilka, razsvetlila je uboga majhna telesa, zavržena, obsojena; in iz drobnih obrazov, prezgodaj zrelih, že razoranih, so gledale oči, polne veselega pričakovanja, polne spoznanja. Že se je jasnilo od daleč: tam je bila luč in Kristus je bil tam, ki so mu šle naproti...

Predno je sestra Cecilija zaprla duri, je vprašala Katico: "Ali naj ostane svetlo?"

"Ugasnite!" je odgovorila Katica.

In v sobi je bila tema, komaj se je svetlikalo malo od snega tam zunaj, od neba, ki je bilo jasno in posuto z belimi zvezdami. Kmalu je utihnilo na koridorju, daleč je že bila procesija, samo iz daljave se je slišalo žvenkljanje srebrnih zvončkov, glasile so se zamolklo božične pesmi. Sladek in skrivnosten šum je prihajal kakor iz katakomb, iz podzemskih, veličastno razsvetljenih hramov, kjer pojó belo oblečene device slavo novorojenemu Izveličarju...

Tema je bila v sobi; svetlikalo se je belo od snega tam zunaj in od zvezd, luči na jaslicah so trepetale dremotno in otožno in v ozkem kolobarju se je zibala na stropu rumena svetloba.

Katica je bdela; ko je gledala po sobi, je razločevala polagoma bele postelje, razločevala je tudi glave, ki so se premikale na vzglavju. Zasoplo je časih težko, zahropelo, zgenila se je odeja, roka se je vzdignila in je zamahnila po zraku... Globoko doli v katakombah so peli vesele pesmi, zamolklo, narahlo so prišumele časih gor, in bilo je, kakor da bi stopali angeli oprezno z žvenčečimi zlatimi sandalami po žvenčečih tleh.

Sama je hotela biti Katica in v temi, zato ker je bila žalostna ves večer. Jutri pride mati in ji prinese v papirju kolača. Mati bo upognjena in suha in uboga, oči bodo objokane. Ko bo položila papir na odejo, se bo roka tresla, koščena, zgrbljena, žuljeva roka. In kakor da bi hotela prositi: "Nisem ti mogla prinesti nič drugega; še to, glej, Katica..." Katica je vedela, kaj je mislila povedati mati: "Še to, glej, Katica, sem si izžela iz tega suhega telesa, ki je komaj še kaplja krvi v njem. Zato jej, otrok, kakor zauživaš sveto hostijo. Materina kri je v tem kruhu..."

Doma pač ni jaslic, tudi drevesca ne, nič luči, ne veselja. Sami otroci so v hiši, oče je v krčmi, mati bega, Bog vedi kod. In otroci so se stisnili v kot, nič jih ni strah, o Božiču kramljajo in o kolačih, o jaslicah in o drevescu. Kakor da bi ne videli, kako se že sveti zunaj, kako se užigajo luči vsepovsod, kako se že glase pesmi od vzhoda in od zahoda. Trepečejo od mraza, ali oči gledajo daleč nekam, gorko je v dušah, ki sanjajo. Ure potekajo, tema je, otroci čakajo matere in toplo jim je od veselega pričakovanja. Kod bega mati, da bi prinesla mesá in morda celó jabolk in orehov? Mraz je zunaj in led se drobi pod nogami...

Zadremala je in vse je bilo pred njo še bolj jasno, čisto telesno. K sebi bi jih poklicala vse, otroke in mater, da bi jih ogrela in da bi jim bilo dobro. Zakaj toplo in dobro je tukaj in vsega je dovolj... K sebi bi poklicala mater -- in zaklicala je, da je čula v polsanjah svoj glas in se je za hip vzdramila. Tiho je bilo; mirno in dremotno so gorele luči na jaslicah... "Mati!"... Zatisnile so se oči in vse je bilo pred njo jasno in čisto telesno... Mati je bila trudna, zakaj begala je ves večer, vse dolgo leto in vse dolgo življenje. Trudna je bila, legla je in je zaspala; njen obraz je bil bel in miren, celo smehljale so se ustnice. Otroci pa so bili preplašeni, jokali so in niso vedeli zakaj -- tema je bila v izbi in mraz je bilo, mati je ležala mirno na postelji in se ni zgenila. Tedaj so se odprle duri, prišel je oče. Dišal je po žganju in je postal med durmi. Oči se mu niso takoj privadile teme, -- ali ko je izpregledal, ko je spoznal, je skočil k postelji in je zakričal...

Slišala je njegov krik, prestrašila se je in se je vzdramila vdrugič. Božične pesmi so se vzdigale zamolklo iz katakomb, mirno so gorele luči na jaslicah. Komaj se je zavedla pesmi in dremotnih luči in teme in spet so se zatisnile oči...

Takrat so se odprle duri narahlo in prišla je mati. V dolgo volneno ruto je bila zavita, upognjena je bila in plašna kakor zmerom. Ali njen obraz je bil čudobel in čudolepo so gledale plašne oči. Nič več ni bilo gub na licih, na čelu, tudi roke so bile gladke in bele. Stopila je k postelji in se je smehljala, kakor se ni smehljala prej nikoli. "Katica, danes ko je sveti dan, sem ti prinesla nekaj lepega." In Katica je ugledala v njeni roki prelepo rdečo rožo, kakor da bi bila pravkar vzcvetela iz tenkih belih prstov. "Ko sem šla tod mimo, Katica, sem mislila, da stopim še k tebi, ker je pri tebi tako lepo in prijetno, da te vidim in da te pobožam." Sklonila se je mati še nižje, doteknila se je z ustnicami Katice bolnih rok, potem še njenih toplih lic in tudi las, ki so padali na čelo...

Nato pa so prišli angeli v sobo, mnogo jih je bilo, vsi so bili belo oblečeni, prijazna luč se je razlila po sobi. "Ali so sanje, ali je resnica?" je mislila Katica. "Niso sanje, oči so odprte; tu sem jaz, tu je postelja..." Tiho so hodili po sobi, -- toda glej, vsi obrazi so bili znani. To je Tončka, ki gleda veselo z velikimi slepimi očmi, in tam je Malči, ki ima tako nežen, majhen obraz in tako živorazumne, razmišljajoče oči in čelo kakor sneg, in celo Pavla, židovka je tam. Žarka svetloba je razlita naokoli in v svetlobi hodijo, beli, komaj razločni, tihi angeli, noge se ne dotikajo tal...

Vstala bi in bi šla z njimi. Zgenila se je in je zavzdihnila; ni mogla vstati, zableščalo se ji je. Tedaj se je zasvetilo dvoje belih perotnic sredi sobe, vzdignila se je roka in luč je ugasnila. Stopali so mimo tihi koraki, duri so se narahlo zaprle. Časih je še zašumelo na posteljah, zašepetalo; tiho je bilo, sveta noč je ležala na zemlji...

Tudi Malči je videla angela tisto noč in nič se ni začudila. Komaj toliko so bile odprte trepalnice, da se ji je samo pisano bleščalo skozi senco dolgih temnih vejic. Odprle so se duri; prišel je v sobo angel, zeleno drevesce je imel v roki. Postavil je drevesce na mizo in okoli je naložil polno lepih in sladkih stvari, kolačev, pomaranč, jabolk. Tako tiho je hodil, da ni bilo čuti koraka. In ko je šel mimo, je bil njegov obraz kakor obraz sestre Cecilije, tako lep in poln ljubezni. Zasanjalo, zableščalo se je Reziki in zašepetala je v polsanjah: "Angel je šel po sobi!" -- "Angel je šel po sobi!" je odgovorila Malči in je zaspala...

Veselo se je zasmejalo, zalesketalo se je sveto jutro v beli zimski svetlobi. In soba je bila polna glasnega veselja in smeha in pesmi in lepih misli. Popoldne pa se je zgodilo nekaj čudovitega...

Prihajali so gostje koj po kosilu. Nikoli še jih ni bilo toliko in vsi so bili obloženi z darovi. Postelje so bile polne kolačev in mesa, dišalo je po cveticah, po pomarančah in jabolkih, po svežem zraku, ki je bil zunaj in po tujih ljudeh. Darove, ki so jih prinesli tuji ljudje iz tujih hiš, so ločile natanko od nebogatih darov, ki jih je bil razpoložil ponoči angel okoli drevesca in ki so bili slajši in so dišali drugače.

Prišel je Rezikin oče, bled in slaboten, izmučen; bilo je, kakor da nosi na ramenih velik in težak križ, čigar črna senca je segala visoko proti stropu. Vstopil je, kakor berač v gosposko hišo, upognjen, plašen. In vendar mu je lagalo ubogo beraško srce, lagalo je o sočutju, lagalo je o svobodnem in zdravem življenju, ki je zunaj. Tako je lagalo lepo rdeče jabolko, ki ga je prinesel, tudi pomaranča je lagala, ki jo je bil kupil za denar siromaka, dar sočutne ljubezni. In Reziki se je oče smilil. Bolan je bil in ubog in uklenjen, ko je bila ona zdrava in svobodna. Kakor je bila drobna in majhna, da je segala očetu komaj do pasú, bi ga pritisnila k sebi, manjšega in ubožnejšega, bi ga pitala, neokretnega, bi mu pripovedovala lepe bajke in bi ga uspavala...

Prišla je Malčina mati in je prinesla zavojev v obeh rokah. Nasmehnila se je Malči, ko je ugledala zavoje. Dobre in sladke reči so bile, prav je bilo, da jih je mati prinesla in spodobilo se je. Ali na obrazu matere, v nemirnih očeh, na ustnicah, je bilo zapisano življenje. Prišla je odondod, kjer je mraz in veter; ali mislila je pač neprestano: "Kaj naj prinesem otroku, ubogemu, bolnemu?" Skrbela je in je delala, morda vso noč, svetilka je gorela zaspano, rdeče težke trepalnice so lezle na oči. In ko je delala, morda vso noč, je bilo njeno srce razmučeno od bolečin, je bílo v sencih večno jekleno kladevce. A zdaj je prišla, dvoje belih zavojev v rokah, k ubogemu, bolnemu otroku, -- prišla je kakor beračica v gosposko hišo... Samo za hip se je bila zavedla Malči pol žalostne, pol vesele, komaj ,razločne misli, in zato se je nasmehnila...

Prišel je Katičin oče. Strašen je bil njegov obraz, siv, razjeden od ene same noči, od bolečine in kesanja ene same noči, daljše nego življenje. Ko se je ozrl na Katico, so prosile oči usmiljenja in prizanesljivosti. "Katica, zgodilo se je..." Glas mu je bil hripav in tih, ni mogel iz grla. Katica se je ozrla in mu je pogledala mirno v obraz: "Mati je umrla!" Začudil se je in prestrašil, zato mu je Katica povedala: "Mati je prišla k meni, ko se mi je sanjalo, in mi je prinesla lepo rdečo rožo. Mimo je šla in je prišla k meni..." Oče je gledal, kolena so se mu šibila in pokleknil je poleg postelje...

Neprestano so prihajali, dolga procesija. Prišli so k Pavli, židovki, bili so prazniško oblečeni, v gorko kožuhovino zaviti. Na obrazih, v besedah, v sami sapi svojih prs, v svežem zraku, ki je dihal iz oblek, so prinesli življenja dih, življenja, ki je tam zunaj in v njih samih, pustega, zlobnega, in ki so ga bili našemili v pustno šaro majhne in umazane radosti, majhne in nizkotne sreče, da bi mu ne gledali ostudne in strašne nagote ter poginili od groze. Prišli so, kakor nečistež v svetišče, berač v gosposko sobo. V srcu, od skrbi razmučenem, od dnevnega nehanja umazanem pa je bilo sočutje, tako smešno, nezavedno zlagano, kakor sočutje pastirjev beračev do novorojenega Izveličarja...

K Lojzki so prišli in Lojzka jih je pozdravila s prešernim nasmehom. Elegantna sta bila, gospod in gospa, v bogate kožuhe zavita, in prinesla sta zavojev veliko število. Lojzka je vzela zavoje, odpirala je in se je ozrla po sobi. "Náte, otroci, jejte!" Metala je drage dišeče darove z veselo roko, na desno, na levo, po belih posteljah in se je smejala prešerno. Prešerne so bile njene oči, ali srce, še komaj dozorelo, je bilo resno, prezgodaj grenko. Umazani so bili darovi, umila bi si roko, zato ker se jih je dotaknila. Dišali so po domu in kakor dom so bili oskrunjeni in opljuvani. "Kaj počneš, Lojzka?" je prašala dama in lica so ji bila zardela. "Darove delim!" je odgovorila Lojzka in se ni brigala več ne za damo, ne za gospoda, niti ozrla se ni nanja. Stala sta; dolgčas jima je bilo in v prsih je bilo nekaj zoprnega in je sijalo iz oči. Občutila sta bila polzavedno, da sta oskrunjena in uboga in da ne sodita drugam, nego ven v opljuvano vsakdanje življenje...

Prišli so k Tončki, ki je čakala v strahu in tudi nji so prinesli dragocenih in lepih reči. Gladka roka jo je pobožala po licih, sklonil se je nekdo k nji in jo je poljubil na ustnice, zaščegetali so jo vlažni brki in vsa se je stresla. Umaknila bi se in se ni upala. Ko so odšli, je pohitela k oknu, da bi ji umilo lica prijazno sonce, ki je bilo zunaj...

Tako se je zgodilo nekaj čudovitega. Gor iz zaduhle doline življenja se je bila napotila dolga procesija. Romali so, velik križ je hodil pred njimi in njegova črna senca je padala nanje. Vsi so bili z grehi in trpljenjem obloženi; oni, ki so stopali težko, hrbet upognjen, glavo globoko sklonjeno; in oni, ki so hodili pokonci in čijih prešerne oči so lagale prešerno; ljudje gosposko našemljeni, prstane in zapestnice na rokah, čipke in svilo na belih telesih, izžetih, izglojenih od podlega življenja; berači, ki so omahovali v cunjah, obraze izsesane, ude izpite od podlega življenja. Tako so romali in vsi so bili obloženi z grehi in trpljenjem. Romali so in so nosili darove onim, ki so bili čisti in so živeli onkraj življenja in v srcu romarjev je utripalo pod zlaganim sočutjem komaj zavedno hrepenenje in upanje...

Sveti dan je bil, rodil se je Izveličar. In zgodilo se je nekaj čudovitega. V betlehemskem hlevu je ležal v jaslih Izveličar, vseh bogastev gospodar. K njemu pa so prihajali v dolgi procesiji, od vseh strani, pastirji, kajžarji, hlapci, obloženi z grehi in življenja težo, in prinašali so mu darov, gospodarju vseh bogastev. Prišli so tudi trije kralji iz Jutrove dežele in so se mu poklonili, ko je ležal v betlehemskem hlevu v jaslih. Ugledali so bili zvezdo in zahrepeneli so -- veliko, komaj zavedno, pol razumljivo hrepenenje se je bilo vzdignilo kakor veter od juga in je zavalovalo po vsi božji zemlji.