II

Nedeljsko so bile oblečene, počesane, pisane pentlje so imele v kitah. Skoro vse so sedele okoli mize, samo tri, štiri so ležale. Bilo je že blizu dveh, čakale so gostov.

Tončka je slonela ob oknu. Obrnila se je proti sobi, obraz ji je bil svetel in rdeč, kakor da bi bili ostali sončni žarki na njem.

"Sonce sije; ne bo jih veliko."

"Kaj mislite, ali pride grofica?" je vprašala Lojzka s hudobnim nasmehom in vse so se zasmejale na glas.

"Malči, le pripravi predpasnik, kadar pride grofica! Boš videla -- ljí-bo djéte!"

Ozrle so se vse hkrati, če so zaškripale duri. Prišla je najprej, takoj ob dveh, bleda, slabo oblečena ženska. Toliko da se je ozrla po sobi in da je pokimala z glavo. Stopila je k postelji, kjer je ležala Katica, bolna Katica; sklonila je glavo prav blizu k njenim ustnicam in šepetali sta, dokler se ni zmračilo; nihče ni čul besede in se ni zmenil zanja. Prinesla je nekaj zavitega v papir, ali nikoli še ni videla Lojzka, ki se je časih ozrla, da bi bila Katica jedla. Mati je imela rdeče oči, ko je odhajala, Katica pa se je obrnila k steni in ni govorila z nikomer. Grda je bila v obraz, velik nos je imela, potlačen kakor zamorka, debele ustnice, majhne oči in kuštrave in pepelnate lase; trinajst let ji je bilo morda šele, nad posteljo pa je bilo zapisano, da so jo bili prinesli v hišo pred šestimi leti; ves život ji je bil z ranami pokrit in iz ran je teklo neprestano.

Tina, štirinajstletna, je sedela sama v kotu med dvema posteljama; obraz ji je gorel, oči so gledale zamišljeno.

Lojzka se je ozrla nanjo in zamežikala je, kakor da bi ji bilo zableščalo sonce v lica.

"Edvard!" je zaklicala z mehkim, pojočim glasom.

Tina se je zdrznila, oprla se je z rokama ob slonice in se je napol vzdignila z životom; temna rdečica se ji je razlila po licih do vratu in oči je pokrila vlaga. Stisnila je ustnice, nagnila je stolec sunkoma, zazibala se je z vsem životom naprej in nazaj ter se pomikala ropotoma proti mizi. Lojzka se je zasmejala na glas, s čudnim, hripavim smehom, ročno je zibala stolček na desno in na levo ter je bežala. Tina se je ustavila pri mizi, pogladila si je z roko lase, ki so ji bili padli preko čela in se je nasmehnila. Tudi Lojzka je postala pri oknu in je gledala Tini naravnost v oči...

Zaškripala so vrata, prišlo je troje elegantno oblečenih dam, vsaka je imela v roki majhen papirnat zavoj.

"Hvaljen bodi Jezus Kristus!" se je oglasilo v pojočem zboru od mize, od okna, od postelj.

Prva dama je bila starikava, suhotna, imela je velik rdeč nos in na glavi velik črn klobuk. Tudi ostali dve sta bili suhi in rdečenosi, toda mlajši, morda njeni hčeri. Počasi je slačila prva dama rokavice, stala je še pri durih ter se ozirala z zelo prijaznim, sladkim nasmehom po sobi.

"Kako vam je, otroci?" je vprašal nje tenki, nosljavi glas -- razlil se je po sobi kakor med.

Lojzka se je poklonila in je odgovorila z zelo ponižnim in nežnim glasom: "Hvala Bogu, dobro nam je, gospa grofica!" -- Rezika se je ozrla v stran, mežikala je in ves obraz ji je bil napet od pridržanega smeha. Lojzka pa je bila resna in niti trenila ni.

Polahko je odvijala dama zavoj in se je ozirala s hudomušnim pogledom: Zdaj poglejte, otroci, kaj sem vam prinesla!

Gledale so in so čakale, nobena ni izpregovorila besede. Iz zavoja so se prikazale pomaranče, četvero jih je bilo.

"Daj mi nožek, Edit!"

Mlada rdečenosa dama je odvezala pisano vrečico in je prinesla iz nje ličen bel nožek. Starejša dama je stopila k mizi, lupila in rezala je pomaranče z gosposkimi kretnjami, lepo je sukala tenka rdeča mezinca, ozirala se je izpod črnega klobuka po posteljah. In mlajši dami sta stali poleg nje, ob desni in ob levi.

Nato so hodile okoli mize in od postelje do postelje ter so delile koščke, iz katerih se je cedila sladka voda.

"Bog poplačaj!" se je glasilo enakomerno, dolgo zategnjeno, v taktu. Dama pa je opazovala obraze, brisala si je tenke prste ob robec, sladko razpoloženje se ji je smehljalo v dobrem srcu.

Ali nato je stopila sredi sobe, zasmejala se je, vzdignila je roko.

"Številka druga!"

In tišje, veselo:

"Odpri zavojček, Edit!"

Mlada rdečenosa dama je odprla papirnat zavojček in prikazali so se podolgasti, tenki piškoti, četvero jih je bilo.

"Daj mi nožek, Edit!"

Razrezala je piškote v čisto enake koščke, hodile so okoli mize in od postelje do postelje ter so delile. Dama je bila vsa rdeča, razžarjena od radosti in med se je cedil na tenkih ustnicah.

"Številka tretja!"

Tiho, veselo:

"Odpri zavojček, Margit!"

Tretja, najmlajša rdečenosa dama je odprla zavojček in prikazale so se pisane podobe, natanko štirinajst jih je bilo. Prijazna, smehljajoča mamica je držala v naročju debelega otroka v sami srajčki ter ga je pitala z majhno žličico. A pod podobo je bilo zapisano: "Katreinerjeva kava".

Romale so in so darovale svetle podobice, vsaki po eno. Postajala je dama ob posteljah, ob mizi in je božala drobne, sramežljive obraze.

"Kako ti je, ljubo dete?"

Prišla je do postelje, kjer je ležala Malči.

"Ah, glej, tebe še nisem videla! Kako ti je ime, ljubo dete?"

"Malči."

"O, Malči! -- Daj ji, daj ji podobico, Margit! -- In, Malči, ali kaj moliš za dobrotnike?"

Malči je povesila oči in je molčala. Izpod trepalnic je videla Lojzko, ki se je bila pravkar spačila tam zadaj; in Malči se je zdelo dobro, da se je Lojzka spačila.

Pred durmi je stala sestra Cecilija, roke prekrižane na prsih, glavo malo upognjeno, tih smehljaj na ustnicah. Tudi smehljaj sestre Cecilije je bil Malči pogodi.

"Premisli, ljubo dete," je govorila dama, "da to pozemsko trpljenje ne traja dolgo. Kmalu, kmalu te pokliče k sebi Gospod Bog, da te odreši vsega hudega --"

Dama se je ozrla, sestra Cecilija se je umaknila, odprle so se duri na stežaj... Hipoma se je spremenil obraz rdečenose dame, trd je bil in jezen, tenke ustnice so se približale nosu. S krepkimi koraki je premerila sobo, krepko sta stopali za njo spremljevalki njeni; pred durmi se je poklonila sestra Cecilija, roke prekrižane na prsih, tih smehljaj na ustnicah.

"Bog poplačaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" je zapelo štirinajst glasov.

Prišla je bila velika, debela ženska, zelo bogato oblečena, obraz širok in mehak, kakor iz testa. Nasmehnila se je hudobno, ko je bila ugledala rdečenoso, črno damo in podbradek se ji je nalahko stresel in se je tresel še ves čas, ko so stopale mimo nje s trdimi koraki rdečenose dame. Globok poklon, hudoben pogled, zaprle so se duri.

Velik zavoj je nosila v roki debela dama. Sedla je takoj, položila je zavoj na kolena in si je brisala z robcem potno čelo, obdrgnjeno od klobuka, ki je visel globoko v obraz.

"No, kaj ste dobile?"

Zasmejale so se grohotoma.

"Podobice in olupke."

Dami se je zasvetil obraz, kakor da bi ji bile povedale nekaj zelo prijetnega.

"To je skopost, grofovska skopost... Lojzka, zakaj pa ji nisi dala košček kruha? -- Náte, otroci!"

Odvezala je zavoj in prinesla je na dan kolačev, jabolk, pomaranč, bonbonov; velik kup je bil na mizi.

"Sestra Cecilija, delite!"

Sestra Cecilija je pokleknila pred nizko mizo in je delila. Nad radovednimi, veselimi, plavolasimi glavami so se svetile široke bele perotnice.

Dama je sedela na stolu, velika, debela, silna. Male, živahne oči so švigale v globokih jamah, v testu izkopanih. Z željnim, skoro prosečim pogledom je iskala pogleda sestre Cecilije, uprla se je vanj, obraz je lezel v okrogle gube, podbradek se je tresel, stresalo se je vse ogromno telo.

"Take so, no, poglejte... pride k revicam, kakor sveti Miklavž... Meni je dolžna meso še od lanskega leta, še od lanskega leta... Takrat smo imeli še staro prodajalnico, no, in ob tistem času..."

Sestra Cecilija se je tiho nasmehnila, poklonila se je in je šla proti durim. Dama je sedela na stolu, debela, silna, smehljala se je, gledala je proseče po sobi. Ali nihče se ni ozrl nanjo, otroci so jedli in so se smejali...

Prihajali so ljudje zmerom bolj pogostoma. Matere so stale ob posteljah, dolgočasni, žalostni obrazi. Malči je ležala, ob zglavju je slonela mati; prinesla je kolačev in pečenega mesa. Izpraševala je, ali Malči je bila razmišljena in je gledala po sobi.

Tiho je sedela Tina, obraz žareč, oči uprte na duri. Stresla se je, nagnila je glavo in se je ozrla v stran. Prišlo je troje žensk, z njimi je prišel mlad fant. Šli so preko sobe do okna, kjer je sedela ob postelji Pavla ter jih je pozdravljala od daleč z veselimi očmi.

Pavla je živela samotno, govorila ni z nikomer, edina židovka je bila v sobi. Pomikala se je težko s stolom in če je prišla do mize, je sopla in čelo ji je bilo potno. Njene oči so bile nenavadno jasne, razumne, kakor pri odraslih ljudeh;, obraz ni bil lep, ustnice so bile hrastave in zelo otekle. Dala je roko materi, sestram in bratu; govorili so tiho, hladno, skoro prisiljeno, kakor na posetih pri tujih ljudeh.

Edvard je bil mlad fant, obraz mu je bil čisto ženski, mehak, nežen, brez brk; izpod črnih, kodrastih, židovskih las se je svetilo čelo kakor od mramorja; velike oči so se ozirale malomarno in mirno po sobi. Klobuk je držal z obema rokama na hrbtu, iz suknje so mu visele nove rokavice od rumenega usnja.

Stopil je k Tini in se je nalahko nasmehnil.

"Kako je, Tina?"

Njegov mirni pogled je legel na njene lase, na njen obraz, počasi je zdrsnil na njene polvzcvetele prsi, na život, na roke, na tenke, mrtve noge, skrčene pod krilom. Tina je trepetala, dihala je težko. Obrnil se je in se je vrnil počasi k sestram.

"Edvard!" je zaklicala Lojzka od okna. Njena lica so bila polna, rdeča, ustnice so se široko smejale, oči so gledale razposajeno.

"Edvard!"

Zasmejal se je tudi on in je stopil k Lojzki. Ko ji je pogladil z roko bujne, plave lase, je nagnila glavo in se je ozrla izpod njegove bele, ozke roke na Tino, ki je sedela globoko sklonjena, močne, delavske roke oprte ob stol, oči žareče...

Pavla se je dolgočasila. Pričakovala je nestrpno mater in sestre in brata, ali ko jih je ugledala med durmi, si je zaželela, da bi se vrnili... In zunaj je bil lep jesenski dan, nebo se je svetilo nad lepo pokrajino tam pred mestom, nad zlatim jesenskim drevjem... Stale so poleg postelje, nedeljsko oblečene, pajčolan na obrazu, rokavice na rokah in so gledale skozi okno -- tam zunaj se je svetil prelep jesenski dan... Pavla se je ozrla na obraz materin, na sestre, na brata in zasmejalo se ji je srce od tihe hudobnosti.

"Ostanite... ostanite do šestih!"

Stale so ob postelji in so molčale, zunaj pa se je že nagibal dan, že so plavale sence na nebu, plezale so že tam zunaj po zidu gor... Opazila je Pavla zloben, sovražen pogled, ki se je zasvetil v očeh kakor nož.

"Ostanite... ostanite še do šestih!"...

Po sobi je plavala Rezika, tenka, tiha, kakor dih.

"Rezika, -- mati!" je zaklicala Lojzka. Rezika je prebledela in se je oklenila postelje z obema rokama. Toda ustnice, vse še prestrašene, so se veselo zasmejale.

Prišel je postaren, slabo oblečen človek, suh in slaboten. Roke je imel velike, nerodne, črne od dela. Obraz mu je bil zelo bled in upal, oči so bile rdeče, trepalnice gole.

Rezika je vzpela roke visoko in se ga je oklenila, kakor da bi mu hotela splezati do obraza. Pobožal jo je po licih in njen drobni obrazek se je čisto skril v veliki črni roki.

Preko njegovih suhih, izjedenih lic je šinil žarek; čudno je bilo, -- kakor da bi se bil nasmehnil siv kamen.

"Kako se ti godi, Rezika?"

"Dobro, oče!"

"Lepo je tukaj, Rezika... prijetno je tukaj..."

Ozrl se je naokoli, z motnim, hrepenečim pogledom, kakor bolnik po zeleni pokrajini.

"Nekaj sem ti prinesel, Rezika."

Izvlekel je iz žepa jabolko, držal ga je visoko, da ga Rezika ni mogla doseči in se je smejal kakor otrok.

"No, dajte, oče, dajte!" je prosila Rezika s pol jokajočim glasom, ali srce se ji je smejalo s sladkim, razumnim smehom, zato ker se je oče smejal. Tako je bil ubog in majhen in truden, da bi ga spravila v gorko posteljo ter ga prekrižala kakor mati...

Praznila se je soba, zagrnili so že okna in so prižgali luč. "Šest!" je zaklicala sestra Cecilija pri durih.

Bolna Katica, ki je ležala na postelji ob durih, se je zgenila in je vzdignila počasi levo roko k materi, do prsi, do obraza. Desnica je ležala mrtva na životu.

"Potrpite, mati... Bog bo obrnil..."

Izraz njenih oči je bil miren in razumen; drobni, koščeni prsti levice so se krčili, prijela je robeč, ki je ležal ob robu postelje in je obrisala materi mokra lica. Plaho in začudeno jo je pogledala mati; nič nista govorili o strašnem domu, ali Katica se je bila ozrla in je pogledala naravnost v srce. Mati se je sklonila in njene ustnice so se doteknile drobnih koščenih prstkov, ki so se iztegali proti njenemu obrazu, doteknile so se uboge desnice, ki je ležala mrtva na životu...

"Šest!"

Zaprle so se duri za življenjem in zgodilo se je, kakor da bi se odgrnila okna na stežaj in bi posijala v sobo nova neomadeževana svetloba. Kakor da bi se odprla okna in bi dihnil v sobo spomladen zrak, da prežene zadušni vzduh življenja. Spet so bile stene nedolžnobele, spet je razgrnila nad smehljajočo družino sladka in prijazna smrt svoje blagoslovljene roke...

Osmešilo se je pustnopisano življenje, bežalo je osramočeno in razcefrani, rdečepikasti plašč je vihral za njim, kakor za dolgočasnim klovnom, ki ga preganja nezadovoljno objestno občinstvo z gnilimi jabolki... Bežalo je kakor nerodno-zloben netopir ob zori in sonce se je smejalo s širokim, otroškim obrazom...

Tišje je bilo v sobi, trudne so bile, pol trudne, pol vzburjene. Počasi so ugašale oči, je ugašal ogenj na licih.

Lojzka se je zibala proti durim. Njen obraz je bil resen, ali debele živordeče ustnice so se gibale v prešernem nasmehu-posmehu.

Vzdignila se je trudoma, odprla je duri in je pljunila na mostovž.

"Zbogom, gospa grofica! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" Sestra Cecilija je strnila obrvi.

"Lojzka, jutri pojdeš v izbico!"

Lojzka se je ozrla vdano.

"Kakor je božja volja."

Kramljaje, šepetaje so se napravljale v postelje. Tina je slonela v kotu, obe roki naslonjeni ob posteljo, glavo med rokami.

"Spat, Tina!"

Vzdignile so se motne, rdeče obrobljene oči; obraz je bil bledejši, rdeče pege so žarele na njem.

"No, Tina?"

Sestra Cecilija je pogledala resno, začudeno, zgenilo se je ob ustnicah, kakor spomin, kakor sanje je šinilo mimo obrvi.

"Takoj, sestra Cecilija!"

Prišel je glas od mrzle stene, od zunaj, Bog vedi odkod; globok je bil in truden, tuj...

Tišina; dremotna, bela svetloba je sanjala na zagrinjalih, na stenah. Mirno in enakomerno je soplo na posteljah; zunaj je zahreščalo zamolklo; zapirali so velika vrata; od daleč še je prihajal moten, nerazločen šum -- šum mesta, ki je živelo tam daleč, daleč onkraj življenja...

Tišina; angel je hodil od postelje do postelje, zapirale so se trepalnice, na ustnicah je ostal smehljaj. Od postelje do Postelje je hodil bel angel, prijemal je za roko uboge mlade duše, glej, in vse so se vzdignile in so šle veselo sončnemu življenju naproti, ki je onkraj smrti. Danilo se je in sence so bledele, čudolepa pokrajina se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo oko. Veliko belo sonce in zeleni travniki pod soncem in svetle bele obleke, rože v rokah in v laseh, bele, rdeče, modre rože, svetel bel smehljaj na licih, v očeh, zvonek, velikonočno radosten smeh nad vso čudolepo pokrajino, ki je onkraj smrti...

Malči se je nenadoma prebudila in je strmela v polumrak. Od postelje v kotu je zaječalo, zavzdihnilo. Sijala je v sobo dremotna svetloba jesenske noči...

Tina se je bila vzdignila, sedela je na postelji v beli srajci, roke sklenjene na prsih. Glava se je nagnila, dlani so zakrile obraz in ves život se je stresel, zaihtelo je pritajeno, natihoma... Malči je strmela v temo, ali trepalnice so legale spet na oči, zameglilo se je, zazibalo in spet se je odgrnil zastor pred čudolepo pokrajino..

Zjutraj je prišla sestra Cecilija, postavila je pred Tinino posteljo platnene stene, pregrnili so posteljo na novo in Tina se je preoblekla. Na obrazu sestre Cecilije je bila tiha senca, kakor spomin, ustnice so bile sladko-resne, materinske. Tina je bila bleda, oči so gledale plaho in motno, kakor da bi bile ugledale nekaj neznanega, skrivnostnega...

Sedela je trudna ob postelji in ni govorila z nikomer...