IV

Dobile so kanarčka. Ves majhen je še bil in neumen in zmerom ga je bilo strah; tudi pel še ni nič.

"Babica je!" je menila Pavla.

"Kako bo babica!" je ugovarjala Lojzka. "Saj sem pogledala prècej!"

"Kako pa se pozna, da ni babica?" je vprašala Malči. "Zadaj mu odpihnem perje, pa pogledam... Čakaj, ti pokažem!"

Kletka je bila na mizi, Lojzka je odprla vratica, toda kanarček je kričal, cvilil pretresljivo, kakor da bi prosil milosti.

"No, pusti ga! Pa naj bo babica!" se je vdala Pavla. "Ni ga treba dražiti, zbolel bo!"

Sestra Cecilija je obesila kletko na zid ob okno prav poleg Malčine postelje, tako da je škropilo Malči na posteljo in v obraz, kadar se je kanarček umival.

"Ej, ti, Hanzek, zakaj me škropiš?" se je smejala Malči in nevoščljive so ji bile, da je škropil nanjo in da se je pogovarjala z njim.

Hanzek je študiral; gledal je z živimi črnimi očmi po sobi, kakor da bi opazoval ter se čudil. In kolikor bolj je opazoval, tem manj ga je bilo strah. Če se je približala roka, Rezike ali Malči drobna roka, se je najprej umaknil ter gledal napeto. Nato je polagoma iztegal vrat, odpiral kljun in oči so zadobile nekako sovražno svetlobo. Zmerom bolj se je iztegoval vrat, perje na vratu in na glavi se je šopirilo, ježilo, perotnice so zamahovale, najprej nalahko, potem zmerom bolj hitro in srditohreščeč glas je prišel iz tankega grla, kakor da bi brusil britev ob pili.

"Zakaj pa se jeziš, Hanzek?" se je hudovala Malči. "Saj vidiš, da ti dajem vode! Kaj ne maraš vode?"

Hanzek se je malo ozrl, malo je pobrcal z nogo; videl je, da so mu res prinesli vode in polagoma se je umiril; samo časih je še malo poškilil, nezaupen je bil; ni se bil še privadil vseh peterih prstov in razjezilo ga je posebno, če se je zganil debeli palec, ki ni sodil k ostalim štirim. Ko se je potolažil, je poniknil glavo globoko v vodo, stresal se je ter škropil na vse strani. Skočil je potem na zgorenji klin, bil je kakor nepočesan, ves moker in skuštran, -- smejale so se mu; on pa se je le stresal ter se ni ozrl nikamor.

"Ali te ni sram, Hanzek?" mu je zaklicala Malči. Poškilil je malo, nato pa se je sklonil, vtaknil je v kljun dolgi tenki krempelj ter si je čistil nogo in kljun, oboje hkrati, in nič ga ni bilo sram.

Polagoma je spoznaval, bistril se mu je razum. Uvidel je, da ni veliko nevarnosti na svetu. Kadar so mu odprle vratica, je poskočil najprvo na prag ter se je oziral naokoli. Nič tujega, neznanega se ni prikazalo, nič nenavadnega se ni zgenilo v sobi. Zafrfotal je in je sfrfotal Malči na glavo, na mehke plave lase. Malči je sklonila glavo, prijetno ji je bilo in smejala se je. Nato je vzdignila roko, pomigala je s prsti. Kanarček je skočil na roko in obšla ga je čudovita, nepoznana slast. Iztegnil je vrat, perje se je našopirilo, perotnice so frfotale in stopical je in plesal z drobnima nogama ter pel s čistim, veselja in hrepenenja polnim glasom.

Gledale so to lepo čudo s strmečimi očmi, ali v Lojzki se je vzbudila zavist.

"Daj ga z roke, Malči, poginil bo!"

Malči se je prestrašila, stresla je z roko in kanarček je odletel. Precej se je umiril, malo se je še stresel, pobrskal s kljunom po perju pod perotnicami in pod vratom, nato pa je zobal mirno, kakor da bi se nič ne bilo zgodilo.

Ali kakor se je privadil sobe, dvomov se ni otresel in tudi strahu ne. Zgenilo se je kdaj, oglasilo se čudno in ves se je preplašil. Temne nevarnosti so prežale iz vseh kotov in lahko bi se pripetilo, da bi poseglo nenadoma nekaj velikega in črnega od tod, od ondod, poseglo ter se približalo bliskoma; vztrepetal je, skočil je na strop svoje nizke kletke, držal se krčevito za mrzle žice ter gledal nizdol. Mirno je bilo, nič se ni prikazalo.

Lotevala se ga je otožnost, porojena iz nerazumljivega hrepenenja. In kadar ga je ovladala siloma, mu je privrelo iz prsi, sklonil se je globoko in je plesal na klinu ter pel. Malči je gledala nanj z velikimi očmi. Kaj mu je pri srcu? Gleda kakor človek, samo govoriti ne more. Zdelo se ji je, da tudi misli kakor človek in da vse sliši in vse razume.

Zletel je časih na polico pred oknom, sprehajal se je od kota do kota ter potrkaval na steklo. Tam zunaj je bil tudi svet. In časih je priletelo zunaj mimo okna, frfotalo je in je izginilo. Ves se je prestrašil, zletel je s police; zunaj je bil pač čuden svet, poln neznanih strahot. Mnogokrat so prišle v samo sobo strahote, ki so bile zunaj. Zaprli so ga tedaj v kletko in gledal je plašno in sovražno, kako so hodili sem pa tja, od postelje do postelje in poslušal je njih grde globoke glasove. Kadar so odšli, si je upal komaj iz kletke. Morda je še ostalo kaj v tem, v onem kotu, morda je samo čakalo, da bi se takole nedolžno približal in tedaj bi seglo po njem, veliko in črno. Ali on je bil pameten, ni šel koj iz kletke, dasi so mu bila vratca na stežaj odprta. Nato je malo zletel, samo za pedenj po sobi in brž v kletko nazaj, zato da bi poskusil, da bi videl. Toda na posteljah, ob mizi je bilo vse kakor zmerom, nič ni ostalo v sobi od tistega odurnega in groznega življenja, ki je bilo prišumelo tako nenadoma. Smejali so se samo znani obrazi, znani glasovi; spet same majčkene roke, ki ne morejo storiti žalega, same majčkene roke, ki dajejo kruha in vode... In kakor so se vse zaničevaje smejale neokretnemu, velikemu, grdemu življenju, tako se je smejal tudi kanarček. Prav tako vesel je bil, kadar ni bilo tistega življenja v sobi in prav tako je čakal hrepeneče, da se poslovi ter odkobali.

Prišlo je časih prav do njegove kletke, skušalo je celó z veliko in grozno roko odpirati vratca; toda ni jih odprlo. Stisnil se je globoko v kot, strmel je z žarečimi, sovraštva in silnega strahu polnimi očmi; odpiral je kljun, iztisnil se je iz grla cvileč, obupen glas.

Takrat pa se je vzdignilo na postelji pod njim, prišle so od vseh strani, tenki glasovi, podobni cvilečemu glasu kanarčka, so govorili vsevprek.

"Stran! Stran!"

In pustilo je vratca, moralo je stran, kanarček pa se je oddahnil. Vse so čutile, kar je čutil sam. Ni se ga smela dotekniti tuja roka, ubila bi ga. Niti sladkorja mu ni smela podariti tuja roka. Grofica mu je bila prinesla nekoč sladkega zelenja, lepih kurjih čevc, ali ko je šla -- "Bog poplačaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus!" -- so vzele iz kletke njen zeleni dar ter so ga razmetale po sobi.

"Naj jé sama, lakota lakomna!" se je razjezila Lojzka, sama ni vedela zakaj. Ali kanarček bi bil jedel, toliko je bil pač neumen. Malo bi se šopiril, malo bi revskal, dokler bi bila tuja roka blizu, potem pa bi se potolažil ter bi okušal drobne zelene lističe. Malči je to vedela in očitala mu je v srcu, da je tako umazan in požrešen. Ona je pač lizala tuje bonbone, toda kanarček ne bi smel.

Veliko grozo je občutil kanarček, kadar je prišel Rezikin oče. To je bilo dvoje silnih, težkih, črnih rok, dvoje lopat, ki sta bili ustvarjeni pač za samo ubijanje, za mračna hudodelstva. In vse je bilo temno, strašno -- vsa črna postava, dolgi brki v obrazu, globoki in raskavi glas. Dokler je bila v sobi ta strahota, ni pozobal kanarček niti zrnca. Rezika ni pustila, da bi stopil oče h kletki. Ali vendar ji je bilo malo sitno in prigovarjala je kanarčku.

"Zakaj pa se bojiš, Hanzek neumni? Saj je oče tako majhen, nič ti ne stori hudega!"

Kanarček pa je le gledal. Majhen! Malo bi samo pomignil s tisto črno lopato, malo stisnil! -- In gledal je napeto in srepo, kako se je pomikalo po sobi, odvalilo se naposled, zaprlo duri.

"Bog poplačaj! Hvaljen bodi Jezus Kristus!"

Življenje je bilo zunaj, smeh je bil v sobi, bele postelje so se svetile...

Slutil je kanarček nekaj temnega, zato je bil časih otožen. Vse gorjé pride od zunaj, ali kedaj pride in v kakšni podobi, ni znano nikomur. Skrivajo se tam zunaj strašna čuda, lahko se odpró duri nenadoma in prikaže se... Silne črne roké segajo po posteljah, segajo v kletko; niti glasú od nikoder; oči buljijo v mrzli grozi, ne morejo prositi...

"Ne boj se, Hanzek!" ga je tolažila Malči, kadar se je skrival, kadar je nenadoma zastokal od velike bojazni."Nič se ne boj, saj sem jaz pri tebi!" Poletel ji je na glavo, igral se je z mehkimi svetlimi lasmi in če je iztrgal las, ga je ponesel nemudoma v kletko. Napotil se je časih po sobi, od postelje do postelje je hodil, zabaval se je prijetno, jezil se malo, zapel za kratek čas, pozobal drobtino kruha, naposled je našel belo nitko, ali je izrval iz blazine mehko perce ter se je vrnil v kletko. Položil je nitko, perce v kot, pomislil je malo, toda ni se mogel domisliti. Poskočil je na najvišji klin, mencal nitko pod nogama ter zapel dolgo in lepo pesem.

Gledale so nanj z zadovoljnim in ljubeznipolnim pogledom, sami materinski obrazi.

"To je naš kanarček, takega ni nikjer in ga nikoli ni bilo!"

Na duri pa je trkalo življenje, ki je živelo zunaj v svoji strahoti.

Bila je žalostna nedelja, mrzel in meglen dan je bil zunaj, prišlo je malo ljudi in dolgočasni so bili še bolj nego drugače. Malči se je ozrla malomarno; prišla je mati in je malo posedela in je šla. Nekaj neizmerno težkega in otožnega je bilo v sobi, kakor megleno nebo tam zunaj, kakor vse življenje tam zunaj. Ni bilo še potrkalo in že je bil v sobi njegov bolni dih. Katica je čakala, nemirne so bile njene oči, matere ni bilo. In tedaj so se odprle duri na stežaj in prišlo je hrupoma.

Prikazal se je med durmi velik, širokopleč človek. Oblečen je bil slabo, ves je bil umazan in raztrgan. Mraz je bilo pač zunaj, ali imel je tenko črno suknjo s škrici, posvaljkano in obnošeno. Sive karirane hlače so bile spodaj čisto razcefrane in tudi čevlji so bili razhojeni, zevali so, da so se kazale mokre nogavice. Obraz je bil zabuhel, poraščen, sivobled, oči so gledale motno in so bile vse rdeče.

Postal je med durmi in se je ozrl po sobi.

"Kje je Katica?"

Ni je videl, bila je poleg njega, na prvi postelji.

In Katica je vsa vztrepetala, vzdignila je malo roko, kakor da bi se hotela braniti, ali prišla je z bolno roko komaj do obraza.

"No, glej, Katica, danes sem prišel jaz! Da te vidim! Kaj gledaš, ali ti ni prav?"

Katica je gledala, kakor da bi jo hotel oče udariti s pestjó in zmerom še je držala roko pred obrazom. Sestra Cecilija je bila prišla, stala je zraven duri, obraz rdeč od nemira; gledala sta oba enako, boječe in radovedno, sestra Cecilija in kanarček.

"Že dobro vidim, Katica, že vidim čisto dobro! Kakšne reči pa ti je pravila? Zato sem prišel, da bi malo pogledal. Kaj res misliš, da sem tak pijanec? Da vse požrem, zapijem na žganju? Da ji še solda ne dam, da tepem otroke? Da so lačni? Da so goli? -- Laž, Katica, laž! Sem vedel dobro, da ti vse to pripoveduje in da ti vse to verjameš, ti otrok neumni! Zadosti denarja ji dam, ampak ona --"

Govoril je zelo na glas, hitro in jezno; držal je Katico za roko, da jo je bolelo. Sestra Cecilija je videla Katice obraz, zasmilila se ji je in čudno strah jo je bilo. Okrenil se je nenadoma k nji.

"No, sestra milostiva, ne glejte me tako, nisem prišel krast!"

In hotel se je nasmehniti.

"Oprostite, jaz nisem, kakor si morda mislite, človek brez manir, pijanec in tako. Oprostite, jaz znam francoski. Comment vous portez-vous? -- Nič?... Katica, no, še zmerom se me nisi privadila..."

Ustnice so se smehljale prijazno, ali v očeh njegovih se je bliskalo od tihe jeze.

"Ná, Katica, prinesel sem ti nekaj. Ali ti ona kaj prinese, &kadar pride?... Ná in jej, dobro je!"

Prinesel je piškotov in piškoti so dišali po žganju. Katici se je zagabilo, ko jih je ugledala, ali tresla se je od bojazni in jedla je.

Nato je pogledal po sobi. Drobni, prestrašeni obrazi so strmeli vanj, glasu ni bilo od nikoder. In zasmejal se je široko.

"Kaj se me bojite, otroci? Kaj sem takšen? Čakaj, ti, čakaj!"

Obrnil se je k Lojzki. Lojzka je gledala predrzno, ali držala se je stola krčevito z obema rokama.

"Ej, otroci, jaz nisem takšen! Ko bi bil vedel, bi vam bil vsem kaj prinesel. Vsem! Bonbonov, jabolk, pomaranč! Kadar pridem vdrugič, vam prinesem vsem!"

Smejal se je, ali jeza se je razlila iz srca v oči, na čelo, na ves obraz; ustnice so se odpirale, kakor da bi se smejale, toda kazale so samó ostre hudobne zobé.

"Zakaj pa se me bojite? No, zakaj?"

Ozrl se je na Katico; ležala je na postelji, kakor umirajoč vrabec na dlani.

Ni mu bilo več prijetno, žal mu je bilo, da je bil prišel. Toda rad bi se poslovil prijazno -- bilo mu je, kakor da bi bilo zaklicalo z lepim glasom od nekod, iz davnodavne preteklosti.

Pobožal je Katico po licih; roka je bila raskava in je smrdela.

"Nisem tako hudoben, Katica, kakor misliš!l Vsak človek ima bolj črno senco, nego je sam. Blagor se tebi, Katica!"

In se je ozrl.

"Nisem tako hudoben, otroci, nič me tako ne glejte!" Začivkalo je, zastokalo.

"Ej, in kanarčka imate tudi, kako lepega kanarčka, ej!" Zaklicalo mu je v srcu in zapelo, sam ni vedel, kako se je zgodilo. In šel je preko sobe, silen in črn, od groze prepadli obrazi so gledali nanj.

Malči se je hotela vzdigniti, hotela je iztegniti roko, hotela je izpregovoriti... "Ne kanarčka, kanarčka nikar!" Toda ni se zgenila in glasu ni bilo iz grla...

Ali vratca so bila odprta, Bog je hotel in bila so odprta. Kanarček je gledal in se je tresel. Tam je prihajalo, bližalo se je kakor gora.

V poslednjem trenotku -- že se je bila iztegnila silna črna roka -- je skočil na prag, neokretne, od groze odrevenele so mu bile nogé, niso se hotele vzdigniti perotnice, bila je nezavedna, obupna moč. In takrat se mu je zasvetilo nekaj čudnega -- tam je rešitev, tam zunaj! Z vso silo se je pognal proti oknu, udaril je ob steklo in je padel na polico. Rezika je bila tam, bleda, trepetajoča.

Vzela ga je v roko, varno, nalahko, nesla ga je k postelji, kjer je sedela Malči, roké uprte ob blazine, oči široko odprte, ustnice bledosinje.

Komaj je prišel Reziki šepetajoč glas iz grla.

"Malči, glej!"

Položila je kanarčka na vzglavje, malo se je še stresel in je umrl...

Tako je bilo prišlo življenje, ki je živelo tam zunaj v svoji grozi; prišlo je kakor volkodlak opolnoči -- ostala je bleda groza, ko je posijalo jutro in šele počasi, mukoma, se je izvil iz prsi glas, so se izvile solze iz oči in je dihalo srce...

Bližala se je zima, slišale so zvečer, kako je potrkavala na okno. Že je bila osmukala drevje zunaj; sonce ni gorelo več, sijalo je kakor v mrzli vodi, v veliki mirni reki tam gori, ki se je že pokrivala s svetlim ledom.

Ali tu notri ni bilo zime, ne mraza, ne burje; zima je prihajala kakor Božje dete, gorka in prijazna. Kakor Božje dete je prihajala in kakor sestra Cecilija, ki je napravljala jaslice ter se smehljala, smehljajoče oči polne lepih skrivnosti.

Prišla je zjutraj sestra Cecilija, skrivala je nekaj v rokah, ali gibalo se je in je brcalo.

"Otroci, glejte!"

Sklonila se je, izpustila je iz rok in skočilo je na tla -- smešno, nerodno, črno.

Zasmejale so se na glas.

"Vrabec! Vrabec!"

Vrabec se ni zmenil za nikogar. Zelo mlad je še bil, niti zobati še ni mogel in treba bi ga bilo pitati. Ves kuštrav je bil in grd; repa še imel ni, perje mu je viselo navzdol, nerodno in zmršeno -- kakor premočen havelok. Kljun je bil zelo širok, oči se ni videlo. Poskakoval je, kakor da bi hotel pasti na glavo in tako je cepetalo, kakor da bi nosil copate. Vse so bile okoli njega, on pa si je našel pot -- cepet, cepet -- in že je bil pod posteljo.

"Kje pa ste ga dobili, sestra Cecilija?"

"Zmrzaval je na vrtu; padel je z drevesa, ker še ne more leteti, siromak!"

Zaropotalo je pod posteljo, nekaj se je prevrnilo, copat ali kaj. In spet se je prikazal na drugi strani -- cepet, cepet...

Sestra Cecilija je gledala nanj in ko je bil tako črn in potuhnjen v mokrem haveloku, se je nasmejala.

"Anarhist!"

In anarhist se ni udomačil, ni maral lepe, bele, zakurjene sobe. Tudi ljubezni ni maral. Hotele so ga pitati. Malči ga je vzela k sebi v posteljo, da bi ga ogrela. Ni maral jesti in tudi ogreti se ni maral. Komaj se je Malči zavedla. že je štrbunknilo na tla in -- cepet, cepet...

"Kaj pa je temu vrabcu?" je prašala Malči nejevoljno; razžaljena je bila, ker se ni zmenil zanjo in ker ni maral njene ljubezni.

"Ne znaš ga pitati!" je dejala Lojzka in se je vozila po sobi za njim; cepetal je naokoli in se je umikal, Lojzka pa je bila trudna.

"Čemu pa nam je prinesla to grdo žival? Če mu tukaj ni povšeči, pa naj bi bil zmrznil!"

Anarhist je iskal, Bog vedi česa; stikal je po kotih, vso sobo je že preromal in vsevprek; če je počival, se je stisnil v temò in takrat se je zdelo, kakor da se sveti dvoje svojeglavnih, upornih oči.

Izpustile bi ga bile, ali sestra Cecilija ni hotela.

"Si že poišče drobtin pod mizo; ni treba, da bi zmrznil." Prišel je blizu Lojzke, pahnila ga je z roko in smejale so se, ko se je prevalil ter zibaje se in cepetaje odkobacal. Pod okno je prišel in ozrl se je navzgor in je poskakoval. Peroti so bile preslabe, mučil se je in je padal; komaj dve pedí visoko je mogel poskočiti, niti roba nizke postelje ni dosegel. Tekal je pred oknom, kakor je bilo široko, poskočil je tu, poskočil je tam, ali nikjer ni bilo nižje.

Reziki se je zasmilil, vzdignila ga je na polico. In takoj je poskočil, butnil je ob okno z glavo, z vsem majhnim neokretnim životom. Butnil je, ali sunilo ga je nazaj, padel je na polico. Vzdignil se je precej, šel je po polici malo dalje, poskočil je in je butnil znova. In spet ga je sunilo nazaj, spet se je zvrnil ter se precej pobral. Vstopil se je sredi police, videl je ven -- tam je bilo nebo, črne hiše so bile, videl se je vršiček golega drevesa. In anarhist je pozabil, da ga je bilo sunilo nazaj -- saj je bilo tam zunaj nebo in črne hiše so bile in videlo se je golo drevje in vse je bilo tako blizu...

Spet je udarilo zamolklo in spet je padlo. Hotel se je hitro vzdigniti, ali prevrnilo ga je, nato pa se je le vzdignil in je tekel dalje po polici. Nič več ni vedel, da ga je bilo sunilo nazaj, samo to je vedel, da je zunaj nebo in da je drevje zunaj. Tako je butalo zamolklo, neprestano, kakor da bi bil s pestjo ob okno.

"Pa skoči ven! No, pa skoči ven! Skoči! Skoči! Hop!"

Lojzka se je smejala hudobno, vse so bile poleg in so gledale, kako je poskakoval in padal.

"Skoči ven, če ti ni povšeči pri nas! Skoči, anarhist!"

Butilo je in se je prevalilo in je padlo na tla, kakor težek črn klopčič.

"Poginil je!"

Gledale so, nobena se ni genila. Ali vrabec se je stresel, pobrcal je z rumenimi nogami, vstal je.

"Ej, vrabec!" se je razjezila Lojzka."Kakor od lesá je." Komaj se je vzdignil, je poskočil znova proti oknu, ali zdaj komaj za ped visoko; padal je bolj težko, bolj že na prsa in na glavo kakor na noge. Toda ni se utrudil, tako dobro je vedel, da poskoči naposled dovolj visoko in da poleti ven, kjer je nebo in kjer je drevje. Ves čas ni bilo glasu iz njega, nikogar ni bilo, da bi govoril z njim, ali da bi se jezil, ali da bi prosil.

In poskakovalo je neprestano, tekalo ob oknu, poskakovalo in padalo.

A ko se je oziral navzgor, mu je temnelo zmerom bolj pred očmi, ginilo je nebó, ginilo je drevje, noč temnih poslopij se je širila in širila, zagrnila je vse.

Komaj za palec visoko je še poskočil -- ali glej, že ni bilo ničesar več, niti okna ne...

Niso se več zmenile zanj, luč je že gorela, napravljale so se spat. Nehalo je padati, tudi cepetalo ni več, anarhist se je bil skril, Bog vedi kam. Nič se ni več zgenilo, zaspale so...

Ko si je Lojzka zjutraj obuvala copate, se je prestrašila in je zavpila. Črn klopčič se je izvalil iz copata, skrit je bil globoko na dnu.

Pahnila ga je stran z nogo, gnusil se ji je anarhist. Kremplji so bili čudno zviti, sključeni, glava je bila vsa ranjena, komaj še se je poznalo, kjer so oči in kje je kljun, vse je bilo krvavo in zmršeno. Z metlo so ga pomedle skozi duri, na mostovž.

Tako je poginil; ne žalosti ne spomina ni bilo po njem.