VIII

Že so bila okna odprta, kadar je sijalo sonce in Tončka je stala ob oknu. Roke, ki so jo božale po licih, še niso bile zelo tople, ali prijazne so bile in materinske. Zapihal je časih hladnejši veter, zavisten je bil soncu in se je poigral hudomušno z njenimi lasmi... Ali blizu je že bilo veselo zmagoslavno majsko sonce, zmerom toplejši so bili poljubi, ki jih je čutila na licih; že niso bili več tihi, materinski -- nepoznano, nerazumljivo hrepenenje se je budilo v srcu, tja se je vzdigalo, odkoder je lila nebeška svetloba. Poslušala je in slišala je že od daleč pesem velikonočnih zvonov, pesem čisto, kakor njena duša in njeno nezavedno upanje...

"Tončka!" je zaklicala sestra Cecilija; mrzel je bil njen glas in slovesen, Tončka se ga je prestrašila. Brala je v glasu tihe misli in začutila je, da je bilo sočutje v mrzlem in slovesnem glasu.

Bližali so se koraki in Tončka se je umikala od okna v kot in se je pritisnila k zidu. Poznala je korake, ki so se bližali.

"Prišel je oče, Tončka, da pojdeš z njim!"

Poljubile so jo brkaste ustnice, dišeče po tobaku in gladek glas je izpregovoril:

"Lepo je zdaj doma, Tončka; boljše ti bo nego tukaj..." Nagnila je glavo, molčala je in se ni branila. Imela je takrat trinajst let in komaj so se šele bočili otroški udje. Pred poldrugim letom je bila prišla in takrat je bila slabotna in bolna.

"Boljše ti bo, nego tukaj!" je obljubil gladki glas; Tončka se je domislila dóma in je nagnila glavo...

Spominjala se je luči iz davne preteklosti -- svetilo se je kakor življenje, ki je bilo nekoč, v polpozabljeni preteklosti, in ki bo nekdaj, zato ker srce hrepeni po njem. Spominjala se je tudi obrazov iz tistega časa, nejasno, drug je bil podoben drugemu; en sam obraz je bil drugačen, tako mehak in poln ljubezni, kakor glas sestre Cecilije, kadar je pripovedovala bajke. Ali mati je umrla -- v davni preteklosti; samo sveče je še videla, kako so gorele z visokim rumenim plamenom... Ti spomini so bili nemirni, nerazločni, hipni -- frfotali, trepetali so kakor mušice v luči.

In tedaj se je zgodilo nekoč, da je vse ugasnilo. Strah in nepokoj je bil v hiši, hodili so po sobi neznani ljudje in slišala je ihtenje. Pred njo pa je bila tema -- nič ni bilo, izginil je svet; umrla je... Tudi tisti dan ji ni bil jasen v spominu, nikoli ni mislila nanj... Bila je svetloba nekoč, v polpozabljeni preteklosti in bo nekdaj...

Vmes pa je tema, je življenje in dom. Prišla je bila iz sončnih krajev v dolino, kjer je mrak in kjer žive v mraku ljudje, vsi zli in umazani. Ali pride čas, ko se povrne v sončne kraje, ki so jo pozdravljali od daleč, kadar je stala ob oknu in je sijalo sonce...

Oče je bil imeniten človek; vsi, ki so prihajali, so govorili ponižno z njim. Slišala je časih, kako so prosili, govorili jecljaje, njegov glas pa je bil mrzel in trd. Ali pripetilo se je tudi, da je bil prijazen, gladek in mehek, posebno kadar je govoril z ženskami. In tedaj se je tudi smejal, z drobnim, hihitajočim smehom, ki se ga je Tončka bala, ni vedela zakaj. "Gospod svétnik" so rekli očetu in tisti "svétnik" je bil zmerom tako plah in proseč, dolgi, zategnjeni "é" je trepetal in se je zvijal, da, klečal je in pripogibal ponižni hrbet... Oče je bil pač imeniten gospod, ki je imel pravico, da je delil milosti in prijaznosti. Le malo je bilo gostov, da bi se jim priklanjal on sam -- in takrat se je tresel in zvijal tudi njegov glas, prav tako ponižno in plaho, kakor tisti zategnjeni "é". Samo nekoč je slišala Tončka, kako se je tresel plaho očetov glas. Prišli so trdi koraki, tako mrzlo je zazvenel pozdrav, kakor brušena svetla klina. Tončka je morala v drugo izbo, ali slišala je, ko je rekel gost: "V kriminal sodite, ampak zaradi stranke vas pustimo za zdaj še pri miru..." Nikoli ni bil oče tako strašen kakor ob tistem času; ljudje so prihajali in so prosili zastonj.

Zanjo se ni brigal nič, božal jo je in poljubljal samo tedaj, kadar so bili prijatelji v gostih. Nazadnje je skoro čisto pozabil nanjo in jo je prepustil služkinjam. In služkinje so se menjale zelo hitro, komaj se je privadila katere, se je že poslovila, nanagloma, zgodilo se je bilo Bog vedi kaj. Tončka je poslušala in ugibala, iz glasov in šumov so vstajale čudne podobe, grozne in toliko groznejše, ker so bile nejasne. Ves dan je romala po sobah, kakor sen, nihče se ni zmenil zanjo, kakor po gozdu je hodila. Slišala je nekoč surove, kričeče glasove. Govorila sta oče in služkinja, hlastno, vzburjeno, v presekanih stavkih in polrazumljivih besedah. Prevrnil se je stol; koraki so drsali, kakor da bi se upirale noge z vso silo; težko in sunkoma so dihale prsi. "Nehajte!" Oče je bil umolknil. Šumelo je, kakor da bi se vilo, napadalo in branilo četvero rok. Nató je zaropotalo in udarilo ob tla z vsem telesom. Duri so se hrupoma odprle in zaprle... Drugi dan ni bilo služkinje več v hiši.

Oče se je oženil vdrugič in od začetka je bilo v stanovanju veliko smeha in življenja. Nova mati je poljubovala Tončko, ali Tončka ni marala teh poljubov; materine ustnice so bile mrzle in Tončka je čutila, da so poljubi Judeževi, kakor je razločevala natanko, da so zlagane tudi vse materine mehke in sladke besede. Z novo materjo je prišla tudi njena hčerka in s Tončko sta bili kmalu prijateljici. Lucija ni govorila toliko kakor mati, tudi smejala se ni tako šumno; njen glas je bil nekako zamolkel, toda nežen, kakor poljubljajoč. Spali sta s Tončko skupaj in kadar sta legli, se je pritisnila Lucija tesno k nji, ovila se je je z vsem nežnim, toplim, kačjim telesom. Tončki je bilo prvi večer čudno -- blago ji je bilo in bala se je, umikala. "Kako so lepe, lepe tvoje roke! je šepetala Lucija in jo je poljubljala na rame, na lica, na ustnice. Ni govorila kakor govore otroci, vse njene besede so bile tuje, iz skritega življenja. Pripovedovala je o svoji prejšnji prijateljici, Mariji. Ni ji povedala, kam so se preselili, zato da bi ne prišla v goste. Marija je bila starejša, imela je že dvajset let, prsi velike in polne, boke kakor omožena ženska, in moški so gledali za njo. Lucija je hodila v goste k njim in kadar sta bili sami doma, jo je Marija pestovala, slačila jo je in ji je ponujala gole prsi, kakor majhnemu otroku. Lepo je bilo od začetka -- je pripovedovala Lucija -- in zelo sta se smejali, ali naposled se je naveličala, ker je bila Marija tako divja in grda. Polt je imela na stegnih rumeno in Luciji, ki je bila vsa bleščeče bela, se je to gnusilo. Prestrašila se je časih, kadar so se zalile Mariji oči in je dihala težko in so se prikazale potne kaplje izpod las na sencih in čelu. Stiskala jo je tako tesno k sebi, da jo je dušila, in kadar sta se izpustili, sta bili trudni obedve. Zmerom bolj pogosto je prihajala k njim, pisala ji je tudi pisma, tako neumna, da se je Lucija smejala in da se ji je Marija zastudila. Ogibala se je je in ni marala biti več sama z njo. Marija je prosila, nekoč pa jo je udarila, ugriznila jo je v roko, da se je prikazala kri. Lucija se je bala in zato je šla časih k prijateljici, dasi ni marala njenih objemov; bila je lena in mirna v njenih rokah, ki so se tresle, ležala ji je v naročju in je mislila Bog vedi kam, ni se nič brigala, kaj je delala z njo Marija, samo zamahnila je in ji sunila roko stran, kadar jo je zabolelo. Marija je časih jokala in tedaj je imela obraz ves spačen. "Jaz vem," je dejala nekoč, "Mimico ljubiš zdaj, z njo hodiš." Lucija je komaj poznala tisto Mimico, ali reči ni hotela, da ne hodi z njo, zato ker ji je bilo dobro, kadar je Marija jokala. Zgodilo se je, da jo je Lucija udarila z vso močjo, ali Marija se je zasmejala. "Udari še enkrat, Lucija, s to drobno drobčkeno roko!" In Lucija je ni udarila nikoli več... Tako je pripovedovala Lucija, ali pripovedovala je nekako nemirno, razmišljeno, ni povedala stvari do konca, kakor da je bilo v tistem skritem svetu, v katerem je živela, nekaj skrivnostnega, česar se ni hotela dotekniti; tudi ne zvečer, kadar ni bilo več luči in se je ovijala v tesnem objemu toplega telesa Tončkinega. In Tončke je bilo strah; kakšno življenje je bilo tam! -- Zdelo se ji je, kakor da je bila stopila še za stopnico dol, kjer so vse tiste grde in grozne skrivnosti, ki jih komaj sluti in hi govore neprestano in se gibljejo okoli nje... Tudi podnevi sta bili zmerom skupaj z Lucijo in čelo na izprehodu se je časih pritisnila Lucija k nji in jo je poljubila na ustnice. Pri obedu, kadar sta bila oče in mati poleg, se je sklonila k nji, položila ji je roko na stegno, stiskala se je k nji z nogami. Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen zmerom bolj vroča in divja. Nič ni pripovedovala več, vsa gorela je in trepetala, kadar sta bili sami in ni izpregovorila besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče sonce in Lucija je zagrnila okno. Objela je Tončko in je prosila: "Gorko je, Tončka, sleci se!" Tončki se je smilila, ker se je tresel njen glas in je bil tako plah. "Sama se sleci, tako je lepše... da te vidim, kako odpenjaš bluzo!" Tončki sami je bilo motno v glavi in roke so bile neokretne, ko so odpenjale. "Kako si lepa, lepa; kakor angel, tako se smeje tvoj obraz. Zasmej se, Tončka!" Tončka ni hotela, ali zasmejala se je. "Še čisto otroške so tvoje prsi, ali bele kakor sneg!" Lucija se je sklonila in jo poljubila na prsi, da je Tončko spreletelo. "Poljubi me še ti, objemi me! Glej, potipaj, kako se že dvigajo moje prsi... ali bele so, ne tako rjave in velike, kakor so Marijine..." Šepetali sta, obe vroči in trepetajoči, dokler se ni mračilo zunaj. Tisti večer je bilo Tončki slabo in spala je nemirno... Potrkalo le nekoč, odprle so se duri in Lucija se je vsa prestrašila, ni mogla izpregovoriti besede, ne pozdraviti. Govoril je plah zamolkel glas. "Prišla sem pogledat, Lucija, kako se ti godi zdaj... Zakaj mi nisi povedala? Še poslovila se nisi!" "Čemu bi ti pravila?" je odgovorila Lucija z mirnim glasom; minila jo je prva osuplost in vzdignila se je v nji zlovoljnost, trda odpornost. Marija je prosila in njen glas je bil zmerom bolj boječ in neodločen: "Tako sem te imela rada, Lucija, in lepo je bilo... Glej, še zmerom te imam rada, zato ne glej tako zlovoljno, zasmej se!" Ali Lucija se ni zasmejala. "Tega si se naučila pač od moških... teh lepih besed? Le moškim ponujaj prsi, saj hodijo za tabo!" Vsa uboga in beraška je stala Marija pred njo; oblekla se je bila koketno, da so vabili iz svetle napete obleke kipeči udje, toda zdaj se je zdelo, da je razcapana ženska, ki prodaja pomaranče po hišah. "Nikogar ne ljubim razen tebe. Hudo mi je bilo in zmerom sem mislila nate!" Tončka se je spomnila na ljudi, ki so prihajali v očetovo sobo; prav tako plah in proseč je bil njih glas in zasmilila se ji je Marija. Ali Lucija je bila brezobzirna. "Saj imaš drugih dovolj... in jaz ne maram nič več, ne maram več, nič več!" Govorila je glasneje in zlobno, kakor oče, kadar je kričal: "Opravili ste! Marš! Marš!" -- "Samo roko mi daj, Lucija, in še enkrat me poljubi!" -- "Nikoli več!" -- Tončka se je zgrozila, od tistega trenotka se je bala Lucije in ni ji bilo več prijetno v njenem objemu. Marija je šla počasi proti durim in bilo je Tončki kakor da bi jo videla, kako se je okrenila na pragu še enkrat ter se ozrla z dolgim in prosečim pogledom. "Morda se je samo šalila; zasmeje se in pohiti k meni!" Tako si je pač mislila. Ali Lucija je stala ob oknu in je gledala na cesto; počasi so se zapirale duri...

Minilo je poletje in jeseni so poslali Lucijo v inštitut. Ko je prišla o počitnicah domov, je poljubila Tončko zelo hladno in se ni več veliko brigala zanjo. Dobila si je pač v inštitutu novo prijateljico, ki je bila bolj vesela, bolj gibka in topla, "Bog ji blagoslovi!" si je mislila Tončka in nič ji ni bilo žal.

Tako je ostala sama in kakor prej je popótovala po izbah, po samotnem gozdu. Prišla je časih v očetovo sobo in je sedla na mehek stol; oče se je ozrl nanjo in je ni videl, ni se zmenil zanjo. Tončka ga ni ljubila; zdel se ji je čudovelik in strašen, njegovo življenje je bilo polno skrivnosti, ki se jih je bala in ki so jo vabile, zato ker so bile tako velike in strašne. Bilo je kakor v gozdu: dviga se tam od daleč nekaj silnega, črnega; ali so skale, ali je drevje, ki je okamenelo in se ne gane v vetru; noge se tresejo in se napotijo tja, ne morejo drugam, zato ker je tam groza in noč...

Z ljudmi, hi so prihajali, se je razgovarjal časih oče dolgočasno, poslovno in takrat Tončka ni slišala ničesar, kakor da bi bilo tiho v sobi. Ali slišala je vsak glas, ki je prišel iz srca; kadar je vzkriknilo zlovoljno, kadar je prosilo in tudi kadar se je smejalo s prešernim in umazanim smehom. Prišla je ženska nekoč in je prosila za moža, pisarja, ki je bil pijanec. Oče se je smejal in njegov smeh je bil trd in ostuden. Čutila je Tončka, da se je ženska vsa prestrašila, dasi ni bilo glasu. Oče se je smejal še zmerom in govoril je tišje. Nato je umolknil in tudi ženska je molčala; tiho je bilo, da se je čulo težko sopenje in Tončke je bilo strah. Ženska je odšla tiho, oče pa je dejal: "No, dobro je!" in je zaprl duri za njo. Tedaj je pač ugledal Tončko in jo je ogovoril osorno: "Kaj pa delaš tukaj? Spravi se!" -- Ni bilo še dolgo po poroki, veselja in življenja pa ni bilo več v hiši. Oče in mati sta se prepirala, naposled sta živela zase in Tončka ni slišala skoro nikoli več, da bi se bila razgovarjala prijazno. Kadar je bila mati sama, je hodila s težkimi koraki po sobi in je vzdihovala s smešnojokavim glasom: "O, moja glava! Moja glava!" In nekoč je stopila k Tončki, stresla jo je in je kričala: "Tvoj oče je lump! Lump! Lump!" -- Zajokala je in je pozabila, da je Tončka otrok in je tožila: "Za en mesec samo me je vzel; za zmerom moj denar... Pet mesecev ga že ni bilo pri meni, nisem ne žena njegova, ne dekla... Vpričo mene se je bil polastil druge... smejal se je in jo je vrgel na zofo... Vse ima, omožene ženske in vlačuge in otroke... Lump! Lump! Lump!" -- In Tončka je slišala nekoč, ko sta govorila v sosednji sobi in je dejal oče veselo: "Čemu pa tožiš? Kaj misliš, da ne poznam tvojega fanta? Sram te bodi -- šestnajstleten pobič!" -- Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal...

Prihajal je v goste očetov prijatelj. Ko je prišel prvikrat, je ugledal Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; njegova roka je bila gladka in mrzla kakor riba. "Tončka, ubožica!" je dejal, ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor riba. In nato je prihajal pogostokrat, tudi če očeta ni bilo doma. Posadil si je časih Tončko v naročje, ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo gladko in mrzlo roko. Šinila je nekoč s prsti preko njegovega obraza in spoznala je, da mu je obraz kakor roka in kakor glas -- starikav, ostudnogladek... Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji je padla gnusna kaplja na lice. "Tončka!... Tončka!"... Ko je šel, je vsa trepetala od sramú in od groze in je legla na posteljo... Prihajal je še zmerom, dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, ni si upala klicati. Bil je zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor je hotel. Lica so ji upadala in spala je nemirno; prestrašila se je mnogokrat, vzbudila se je nenadoma in slabo ji je bilo...

Prišlo je hrupno in silno, kakor velik vihar in bilo je, kakor da se je zamajal strop in da se je zazibala vsa hiša. Oče je udaril starca s pestjó, zgrabil ga je bil pač trdo in težki koraki so drsali proti durim. "Lump! Lump!" Nato je stopil k Tončki in jo je sunil v kot; postal je sredi izbe, nato šel molčé in zaprl je duri mirno za sabo, kakor da bi se bil nečesa domislil. Še tisti večer so prišli tuji ljudjé; oče je govoril z njimi v svoji sobi, kričal je in potem je bilo vse tiho. Mati je prišla s hitrimi koraki v izbo, sopla je vzburjena. "Naj se zgodi karkoli! To je bilo plačilo -- dovolj ima!... Tvoj oče je v kletki, Tončka, v kletki! Kakor mi je Bog priča, da pride v kletko!"... Zasmejala se je nenaravno, hripavo, in je šla... Tončka ni razumela, živela je kakor v viharju sredi gozda. In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila se je brez žalosti in vesela je bila, ko je drdral voz po kamenitem tlaku -- Bog vedi kam, v katero deželo. Tja morda, kamor roma njeno hrepenenje, v tiste svetle kraje, kjer sije čisto sonce in boža po licih z nedolžno roko. Da, v tiste kraje, zakaj voz je drdral neprestano, dolga je bila pot in daleč je bil že dom z vso temno in zaduhlo grozo... Ko je prišla, so jo pozdravili veseli glasovi; vzdignile so jo v naročje materinske roke in vedela je, da je bil čist in ljubezniv obraz, ki se je nagnil k nji, tako čist in ljubezniv kakor sonce, ki je sijalo tam blizu in kakor zvonovi, ki jih je slišala časih od daleč in ki so jo vabili... Daleč je bil dom. --

Nagnila je glavo in se ni branila, ko je začula gladki glas, ki jo je vabil domov; tako kakor bi stopala radovoljno in s tresočimi nogami v črni gozd, grozi naproti.

"Lepo je zdaj doma!" je dejal oče. "In ne spodobi se, da bi bila v bolnišnici! Damo ti učitelja in tudi Lucija je zdaj doma. Ali nisi nič vesela?"

"Vesela sem, oče!" je odgovorila Tončka, njen glas pa je bil kakor krik kanarčka, ki je bil butil ob okno in padel na polico ter umrl.

Šla je, med durmi pa se je okrenila. In tedaj so bile njene oči, kakor da bi bile izpregledale: široko so bile odprte in polne groze.

Tako se je vrnila Tončka v življenje. Vrnila se je v dolino; na gori pa je sijala pomlad, lepa kakor še nikoli...