IX

Zunaj je sijala pomlad, lepa kakor še nikoli. Vsa soba je bila polna sonca, vsa srca so ga bila polna. In upanje, prej tako negotovo, skoro nerazumljivo, se je vzdignilo k jasnemu cilju in ga je dosegalo.

Vstala je časih Malči v postelji, tenke roke so se opirale ob blazino in gledala je skozi okno. Tam gori se je svetil košček sinjega neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako blizu, da bi se ga skoro doteknila; gledalo je veselo dol, nji naravnost v oči, smejalo se je in je vabilo...

Jeseni je bilo, ko je prišla Malči, takrat še mlada in otročja. Ni bila samo zima vmes, dolgo življenje je bilo. Njen obraz se je spremenil popolnoma; bel je bil kakor prej in droben, toda nič otroškega ni bilo več na njem. V očeh ni bilo več nemira, plahosti; gledale so resno in pokojno, kakor gledajo oči starca, ki je opravil z življenjem... Spreletelo jo je bilo prvi večer in zajokala je; zdaj je bil daleč tisti večer in vse, kar je bilo pred njim.

Prihajala je mati in je prinašala darov; Malči pa se je zdelo, da prihaja mati iz daljnodaljnih krajev, iz drugega sveta; videla jo je kakor skozi motno zagrinjalo, ubogo romarico, ki je prinašala darov. In mati je pripovedovala o domu, o sosedih, o vsem tistem daljnodaljnem svetu; kar je pripovedovala, je bilo žalostno in malenkostno in smešno, tako da Malči ni poslušala pazljivo in se je samo časih nasmehnila, kakor iz sočutja. Komaj se je zavedala, da je bilo to sočutje; prijela je časih mater za roko in jo je stisnila v obe svoji tenki koščeni roki in jo je privila k sebi -- ubogo, trudno, delavsko roko. Nato jo je izpustila, ni se zavedla več ne sočutja, ne matere in je gledala skozi okno, kjer je sijalo sonce in je vabilo...

Njeno telo je bilo že čisto skopnelo. Tenke, skrivljene in zvite koščice so bile zavite v prozorno kožo; prsti so bili kakor tenki dolgi kremplji tiča; lic ni bilo več, ustnice so bile tanjše in daljše, iz globokih jam so gledale nenaravno velike, mirne oči. Iz kosti na nogah, na hrbtu se je širila bolezen po vsem telesu. Odpirale so se rane na tilniku, prikazale so se hraste za ušesi, otekle so nenadoma celó dlaní in od dolgega ležanja so bila ranjena tudi ledja. Nato se je naselila bolezen v pljuča in naposled v želodec. Ustnice so bile vroče in so pokale, v kotih pa se je nabirala penasta vlaga.

"Ali zelo trpiš, Malči?" je izpraševala mati in solze so ji tekle po licih.

Malči pa se je začudila; samo malo se je nasmehnila in je stresla z glavo, zato ker so ji padali lasjé venomer na čelo in na lica in so jo ščegetali. Videla je mater in je mislila, čemu ji pač teko solze po licih; a glej, zaradi nje tekó!...

Mati je jokala, ali Malči ni bila žalostna in tudi trpela ni. Kaj je bilo trpljenje? Tam daleč je, zunaj, globoko iz doline šumí. Zavzdihnila je časih, ko se je okrenila na postelji, toda sama ni slišala svojega vzdiha in tudi čutila ga ni. Okusila je trpljenje poslednjikrat, ko je umrl kanarček. Ubogi kanarček, ki ga je ubilo življenje...

Zatisnila je nekoč oči; ni bila zaspana, samo gledati se ji ni hotelo. Prišla je mati; Malči je slišala njene korake, toda trepalnic ni vzdignila. In ko je stopila mati k postelji, je zajokala na glas. "Malči! Malči!" Zakaj pač joka mati? Odprla je počasi oči, nasmehnila se je in je iztegnila roko. "Ali me se poznaš, Malči?" Kako je mati otroška! Kakor obraz otroka je njen obraz, ves solzen in plašen. Kako bi ne poznala matere? Govoriti pa se ji ni hotelo in sama ni vedela, kako se je zgodilo, -- spet so se zatisnile trepalnice in samo malo so se svetile bele oči skozi dolge temne vejice. Mati je klečala poleg postelje, skrivala je obraz v rjuho in je jokala. Tedaj pa je prišel duhovnik, Malči ga je spoznala po težki kmečki hoji, ker je nosil z žeblji podkovane čevlje. Ni ga imela rada; dolg je bil in suh, tudi obraz mu je bil dolg in suh in nos je štrlel kakor kljun. "Ne jokajte, gospa, ne jokajte. Veseli bodite, da jo Bog pokliče k sebi. Tako življenje -- ni življenje. Svetu je v nadlego in sebi..." Malči je poslušala in se smejala v srcu. Od daleč nekod s prihajali ti glasovi, ali bili so čisto jasni in razumljivi. Iz doline je govorilo, tako resno in svečano, kakor govoré otroci, kadar se napravijo v odrasle in hodijo po sobi, v naročju punco iz cunj, ali očetov cilinder na glavi in njegovo dolgo pipo v ustih... In o smrti govore s spoštovanjem in strahom, kakor govori otrok o vedomcu... Uboga mati, objokani otrok, ubogi nosokljuni kaplan! Čemu vajino sočutje?...

Govorili so o smrti in tako je tudi Malči mislila nanjo. Kmalu ko je bila prišla, jo je ugledala in se je hitro navadila nanjo, kakor na prijateljico, na sosedo. Da, v sobi je bila, stara spoštljiva mamca, hodila je tiho kakor sestra Cecilija, stopila je k tej, k oni postelji in prijazen je bil njen obraz. Sedela je ponoči v kotu, na nizkem stolu, preštevala je jagode na molku in je dremala... Vse so vedele, da je v sobi in se niso zmenile zanjo, tudi govorile so malokdaj o nji, zato ker se je niso ne bale in je tudi ljubile niso. Tu je bila, kakor miza sredi sobe, kakor bele stene, kakor dremajoča luč pred jaslicami...

Samo nekoč se je prestrašila Malči; bilo je pozimi, ko so bila njena lica še polna in ko so gledale še nemirno njene oči. Ob postelji sta bili mati in sestra Cecilija in mati je bila vsa vesela, zato ker je bila kaplja krvi v Malčinih licih. In tedaj je dejala sestra Cecilija: "Še je mogoče, da se obrne na boljše in da pride na spómlad ven..." Malči, ki je sedela, se je naslonila na vzglavje, tako so jo vzburile te besede. Takrat ni vedela Malči, če se je bila vzburila od strahu ali od veselja. Toda ponoči je začutila rane, tipala se je po ubogem telesu in je jokala... Ob tistem času je bil obraz smrti bolj tuj in bolj strašen, nego pozneje, ni bila še prijazna starka, ki se je bila udomačila v sobi -- ali tisti večer jo je poklicala. Žalostna je bila in ni razumela in tudi ne mislila, odkod žalost...

Zdaj pa je razumela vse, njene misli, prej nemirne, nejasne, so hodile zdaj po lepi ravni cesti, naravnost proti cilju, ki je bil določen od nekdaj in ki ga je od nekdaj slutila. Tako kakor roža v gorki sobi se je razcvetela njena duša, ko so zunaj, v hladnem aprilovem vetru, komaj šele popki poganjali.

Otročje in nerazumno je upala nekoč na "drugo življenje", ki je pravila mati o njem, da je nekjé in da pride nenadoma, "po Božiču morda, po Veliki noči..." Ali ni ga bilo, minil je Božič, minila je Velika noč, mati je sedela pred svetilko, globoko sklonjena, in skrb je rezala v obraz. Nerazumno je bilo tisto upanje, upanje na čudež. "Samo nocoj še in jutri, ko se vzbudim, bo vse drugače..." Nerazumno in nestalno upanje, vzraslo iz bolnega srca, iz skrbi in trpljenja, izgubljeno, blodeče po strmih stezah, daleč od lepe ravne ceste. Slutnja je bilo to upanje, nemirno kakor slutnja, pojemajoče, zdaj visoko plapolajoče, sosed obupu in pričakovanju... Tako ga je čutila Malči, dokler se ni razcvetela njena duša kakor roža v topli sobi.

Zdaj je odprla oči in se je ozrla na nebo, ki je vabilo in se je nasmehnila...

Zunaj je bila pomlad, lepa kakor še nikoli. Gledale so na nebo, ki je sijalo jasno in toplo, na veselo sonce, ki se je smejalo in je hodilo skozi okno v vas, in napravljale so se na pot. Čudne povesti so pripovedovale in v teh povestih je bilo toliko zmagoslavnega pričakovanja! Vse, ki so mogle iz postelje, so se napravljale na pot, v lepo deželo, v drugo življenje. Mnogo jih je bilo že lani tam in pripovedovale so, s čistim in skrivnostnim veseljem, kakor pripovedujejo otroci o svetem Miklavžu, o Božiču in o Veliki noči.

Koncem maja se napravijo na pot. Kakor na veselo svatbo, prazniško oblečene, smejoče in vriskajoče. Sestra Cecilija pojde z njimi; spodaj pred velikimi vratmi bo čakalo troje voz, nestrpno bodo bíli konji s kopiti, voznik se bo oziral in bo priganjal. "Urno, urno, da ne zamudimo vlaka!" Urno, urno na pot! In po širokih, neizmerno dolgih ulicah, mimo visokih hiš, skozi prašno mesto. Zbogom, prašno mesto, zbogom, gospa grofica! Hvaljen bodi Jezus Kristus!... V železniške vozove; že vriska vlak, že je zaropotalo, stresel se je voz... Zbogom, mesto, zbogom, dolina, zbogom, življenje! Vlak drdrá, enakomeren, zamolkel topòt, kakor tiktakanje nevidne velikanske ure. K oknu, otroci! Neizmerno mesto tam doli, brez števila vitkih visokih fabriških dimnikov -- mesto je bilo in ni ga več, pogreznilo se je. In zdaj polja in travniki in holmi, drug svet, novo življenje... Sonce, sonce, sonce! Kje je tisto sonce, ki je sijalo tam doli? Ni ga več, samo upanje je bilo, samo slutnja! In tu je sonce, razgrnilo je svoje kraljevsko bogastvo po vsem širokem nebu, po vsi prostrani zemlji. Visoko je in neizmerno, vse je potopljeno v njem... Tako je poplačal Bog trdno vero...

In vera je bila zmerom nemirnejša, nestrpnejša, kolikor lepši so bili dnevi in kolikor toplejše noči. Na pot, na pot!... Tam je vsa pokrajina neskončen vrt. Ziblje se drevje v sončnih sanjah; rože sanjajo in človek gre mimo in sliši sanje in je srečen, v soncu in sanjah izgubljen. Metulji frfotajo in kakor se kretajo v toplem svetlem zraku, ugašajo krila in se užigajo...

V srcih je bila trdna vera, ki je čakala uresničenja. Kadar so šepetale zvečer, sanjale s široko odprtimi očmi, so prepregale čudne, svetle in sladke pravljice poletni dom, ki je bil pod resničnim soncem, sredi prostranega vrta. Šepetale so pozno v noč o pravljici, ki se uresniči, in sanjale so v spanju do jutra o čudovitem zelenju, o visokem drevju, ki se ziblje v vetru, o rožah, ki sanjajo. In od drevja so visela zlata jabolka, srebrn je bil pesek na tihih stezah, kraljeviči so se sprehajali tam, lepi in mladi; v grmu je sedel pritlikavec z veliko kučmo na glavi in je njuhal tobak. Podile so se po travniku, kjer je segala mehka trava do kolen, oblečene so bile v lahke srajce iz srebrne pajčevine, podile so se in so se smejale, da je segal zvonki smeh do neba, kjer je sedela sestra Cecilija na nizkem zlatem stolcu in je pletla nogavice, gledala dol ter se smehljala; za plotom pa je stala gospa grofica in je prosila, da bi ji odprle duri; njen nos je bil zelo čuden, osoljeni presti podoben; in Lojzka je stopila tja -- "Hvaljen bodi Jezus Kristus!" -- ter je odrezala presto...

Malči je poslušala nekoč, ko so se razgovarjale. "Zakaj čakamo?" -- "Da umrje Malči. Hudo bi ji bilo, zato ker misli, da pojde z nami." -- "Lani ob tem času smo bile že zunaj, in ni bilo takega sonca kakor je letos. Zunaj je pač že vse zeleno, vse že v cvetju." -- "Zakaj ne umrje?" -- "Jutri morda... Samo do nedelje še počakamo in če ne umrje, pojdemo." -- Malči je prašala zjutraj sestro Cecilijo: "Kaj ne pojdem z vami?" -- "Seveda pojdeš!"

In ko je sijalo sonce tako veselo in toplo, se je ozrla Malči po sobi in je videla vse oči uprte váse. Opazovale so njen obraz, njene tenke roke, njene ožgane ustnice, poslušale so, kako je sopla. In vse oči so jo prosile: "Daj, Malči, umri!" Zakaj zunaj je sijalo sonce in je vabilo, vsa srca so se dvigala k njemu.

V drug svet, v novo življenje! Na pot! Na pot!

Nikoli ni mislila Malči, da ne pojde z njimi, niti za trenotek je ni obšel strah. Tudi njena vera je bila trdna, vera v drug svet in v novo življenje in tudi nji se je mudilo tja, kjer sije resnično sonce in je vsa pokrajina neizmeren vrt...

Komaj se je že danilo, je zašumelo skrivnostno po sobi, vstale so in so se napravljale hitro, prazniško veselje je bilo na vseh obrazih. Tudi Malči se je prebudila, vzdignile so se malo trepalnice in ozrla se je po sobi. "Zdaj pač pojdemo!" si je mislila. Sestra Cecilija je hodila tiho, po prstih; stopila je k postelji in se je sklonila, toda videla ni, da se je Malči prebudila. Pogladila jo je po čelu, obrisala ji je z robcem pot in ji je potegnila odejo do vratu...

Danilo se je, zasvetilo se je sonce na steni. Na pot, na pot!

Malči se je zgenila, trudile so se tenke neokretne roke, da bi vzdignile odejo. "Čas je," si je mislila. "Treba je vstati in se napraviti!" Toda glej, glava se ni vzdignila, niso se genile noge. Polodprte oči so iskale nemirno, roka je tipala po odeji, po vzglavji; toda prazniške obleke ni bilo na postelji. Leži pač na stolu in bilo bi treba pogledati. Premikale so se ustnice, da bi poklicale sestro Cecilijo, ali pozabila je, nenadoma so švignile misli drugam. Kako bi na pot brez matere? Tako dolgo je upala mati na drugo življenje, čakala je nanj neprestano, in zdaj je ni, ko je treba na pot...

Že so bile vse oblečene, premikale so se kakor majhne sence; sončni žarki na steni so bili zmerom svetlejši. Premikale so se sence, ropotalo je zamolklo in duri so se odpirale. Tedaj se je ozrla sestra Cecilija, tenek glas se je bil vzdignil iz postelje. Nagnila se je in je poslušala; oči so se odprle trudoma in so zasijale nemirno, ustnice so šepetale nerazumljivo. "Da, Malči, pojdeš!" In sestra Cecilija je šla in ji je prinesla prazniško obleko. Malči se je nasmehnila; njena vera je bila trdna in silna; ni je bil obšel strah, samo čudila se je, ker ni bilo prazniške obleke na postelji in ker so se napravljale tako tiho in tihotapsko, kakor da bi jo hotele prevariti in jo ostaviti samo... Zašumelo je zunaj, zaropotalo je kakor vozovi na kamenitem tlaku... Na pot, na pot! Komaj že čaka sonce, rože diše in vabijo... Treba se je hitro obleči in splesti lasé v lepo dolgo kito in potem na pot... Glej, odprle so se duri, prišla je mati. Samo senca je bila zraven postelje, ali Malči bi bila spoznala mater, tudi če bi se ne ozrla. Ob pravem času je prišla mati in zdaj na pot, v zaželjeno drugo življenje... Roke so drsale po odeji, prsti so se krčili, ali prazniška obleka je bila tako težka, ni le bilo mogoče vzdigniti... Tedaj jo je prvikrat obšel nemir, temno in bolestno ji je leglo na misli, zaječala je. Kakor v sanjah je slišala materin jok...

Obšel jo je nemir, ker se ji je zazdelo, kakor da bi bili krenili vozovi na napačno pot -- dol proti dolini, kjer je noč in trpljenje... Ustnice so se gibale, vzkriknila je, ali glasu ni bilo. Tedaj se je ozrla Lojzka: "Glej, treba je skozi dolino... kako bi drugače gor?" Da, po dolgih ulicah, skozi prašno mesto... Vozovi drdrajo po kamenitih tleh -- zbogom, prašno mesto, zbogom, gospa grofica!... Prijetno so se zibali vozovi in so jo uspavali...

Vesela procesija se je vila iz doline, kjer je noč in trpljenje. Biči so pokali, rezgetali so konji in kopita so bíla po kameniti cesti. Na vozovih so peli mladi glasovi, zmerom nižje se je pogrezala dolina, tam gori pa so že goreli hribi, sonce je prihajalo procesiji naproti, že so se lesketali mu lasjé, iz zlatih žarkov spleteni... Pozdravljen, Kristus, ženin, ti vdano ljubljeni, tako težko pričakovani!... Pozdravljen!...