Part

 1 I  |        okna in duri. Izginil je iz hiše mrtvaški duh in iz
 2 I  |         iz hiše mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila
 3 I  |         bogato gostovanje; celo iz sosednjih vasi je povabil
 4 I  |        in len, in je zavzdihnil iz skesanega srca. ~"Marko,
 5 I  |        Marko je šel rad najprvi iz cerkve in poslednji iz krčme.
 6 I  |  najprvi iz cerkve in poslednji iz krčme. Dolgčas mu je bilo
 7 I  |    krajih! Ni več vesele besede iz njih ust, niso ne za pijačo,
 8 I  |  previdno. ~Voznik je vzel pipo iz ust, pljunil je na cesto
 9 I  |     Zaslovel je po vsej fari in iz daljnih krajev so prihajali
10 I  |         je bilo raztopilo sneg, iz mokre prsti je poganjala
11 II |        slišal je glas od holma, iz mraku, stresel je z glavo
12 II |     nima pokoja, pregnali so ga iz izbe na svisli, v skedenj,
13 II |       smejala, ko sem se vračal iz krčme in sem te pozdravljal?
14 II |        od mojega čela, ne vzdih iz mojih prsi. Kaj boš zdaj
15 II |   Slišal je Marko šumenje gozda iz daljave, tànko zvonjenje
16 II |      obraz ves prsten, z lopato iz trde ilovice izklesan. ~
17 II |       maral hlapcev; zapodil je iz dežele graščake, biriče
18 II |       vlažno. Komaj je razločil iz megle visoke jagnedi ob
19 II |          ne vzdiha ni čul Marko iz njih globokega, trudnega
20 II |       se je dramila. ~Od daleč, iz srede vasi, iz bele megle
21 II |        Od daleč, iz srede vasi, iz bele megle se je izvil samoten
22 II |         kakor da bi bil zrastel iz tal. V oblakih je ugasnilo,
23 III|         da je začul mehàk vzdih iz noči, od neba, kakor da
24 III|      pod pazduho in ga je vrgel iz grada, za njim pa je vrgel
25 III|       je napotil godec v vas in iz vasi na hrib in s hriba
26 III|        slišal. Gozd je šumel in iz šumenja je stokalo in zdihovalo,
27 III|      Vsako noč je slišala pesem iz gozda, vsako jutro je bil
28 III|         stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. In naposled
29 III|        v grad neštevilni gostje iz vseh gradov te prostrane
30 III|   gradov te prostrane dežele in iz mnogih mest. Sama oblizana
31 III|      svetu, da je in pije in se iz Boga norca dela. Snubec
32 III|        se ne oglasi morda pesem iz zdihujočega zamolklega šumenja.
33 III|  čudovita podoba, kakor od Boga iz nebes poslana, da bi se
34 III|         trenutku se je oglasilo iz gozda, kakor pred nevihto
35 IV |      popotnik, ki je bil prišel iz daljne dežele, da bi pomolil
36 IV |     popotniku, da je bil prišel iz daljnodaljnih dežel; obleka
37 IV |    poslušal, toda glasu ni bilo iz doline, ni se prikazal človek
38 IV |             Odkod prihajaš? ~-- Iz daljnih krajev. Leta so
39 IV |         vzdignila starka obraz, iz globokih jam so pogledale
40 IV |         prihajaš, o Gregor? ~-- Iz daljne dežele, da pomolim
41 IV |       tresejo? ~-- Če si prišel iz daljne dežele, le brž se
42 IV |     sorodnikov. Kakor votle oči iz blatne lobanje so gledala
43 IV |             Odkod prihajaš? ~-- Iz daljne dežele, da pomolim
44 IV |  Zatorej, popotnik, če prihajaš iz daljne dežele: le brž poveži
45 IV |        bila siva in trda, kakor iz kamna izklesana. ~-- Sedi,
46 IV |  kesanje ni bilo globoko; kakor iz zrahljane prsti je poganjalo
47 IV |        nevarno je, norčevati se iz kralja in njegove besede. --
48 IV |        se je izvil čudežen glas iz gozda. Popotnik je poslušal
49 IV |     proseča je bila pesem, tako iz ranjene duše zdihujoča,
50 IV |         nenadoma tako prešerna, iz zmagoslavnega upanja vriskajoča,
51 IV |         da zdihuje rodna zemlja iz noči, plaka oskrunjena in
52 IV |      oglasilo od vseh strani in iz vseh dežel, zakaj glas o
53 IV |         je z vetrom, puhtelo je iz zemlje, gorelo je iz sončne
54 IV |         je iz zemlje, gorelo je iz sončne luči. To je bilo
55 IV |         glave; odgovor je kipel iz srca, beseda si ni upala
56 IV |         prstan s prsta in uhane iz ušes in me je slekel do
57 IV | zašumelo kakor veselo pirovanje iz daljave. Poslušali so in
58 IV |       od njega, kakor da bi bil iz samega ledu njegov obraz.
59 IV |        so se bile porodile same iz dna grešne noči. ~Kaj so
60 IV |          Po bliskoma so švigale iz kraja v kraj, kakor kuga:
61 IV |         silnem loku pada valpet iz visočine, kroži roke, dvoje
62 IV |  izbičano, vselej spet privrelo iz globočine. In obšlo ga je
63 IV |        ga je bil pravkar nagnil iz silne srebrne čaše debeli
64 IV |         je kljuvalo hrepenenje, iz spomina porojeno. Potrpi,
65 IV |         oglasila glasneje pesem iz gozda. Vabila je, bližala
66 IV |       minila, pa se je oglasila iz gozda vesela, prešerna,
67 IV |         črn; črne oči so sijale iz kamenitega obraza, glava
68 IV |       črne tolpe so se vzdigale iz tal in so se opotekale proti
69 IV |         pretrgal rdeči plašč in iz očrnelega trupla je planil
70 V  |     goro se je zasvetila zarja. Iz mokre prsti je puhtel bel
71 V  |         visok, do neba segajoč. Iz plamena, iz črnega dima
72 V  |       neba segajoč. Iz plamena, iz črnega dima se je izvil
73 V  |       voda izprala. Izvil se je iz plamena, opotekal se po
74 V  |         napotil z urnimi koraki iz doline v kraje, kjer je
75 V  |           Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala plaho
76 V  |    prosila, on pa se je iztrgal iz mojih rok in je šel in nikoli
77 V  |         po župansko in kadil je iz dolge pipe. Preudaril je
78 V  |        viharju se napoti, skoči iz gorke postelje, bridkosti
79 V  |           Zaječalo, zajokalo je iz groba, Marko pa se je napotil
80 VI |      zoprna neprestana molitev, iz lenobe in dolgega časa porojena;
81 VI |    vržena čez plot, kakor kamen iz grede! Kam me je vodilo
82 VI |          votlina je bila temna, iz velike daljave se je svetlikala
83 VI |      koraki, ne zbudili spečih. Iz velike daljave se je svetlikala
84 VI |         vzdignil, stal je kakor iz kamna. ~"Ni me slišal,"
85 VI |          zapela so jasna polja, iz razora se je vzdignil škrjanec;