Part

 1 I  |         ostal; ne matere ni imel več, ne bratov, ne sester; sorodniki
 2 I  |  žalovanje, v besedah ga ni bilo več in tudi v srcu ne. ~Ko je
 3 I  |      domov. Listnica res ni bila več rejena, pa tudi prazna ni
 4 I  |          ljudje v teh krajih! Ni več vesele besede iz njih ust,
 5 I  |       potem, tega Marko ni vedel več. ~"O cigani, kako so me
 6 I  |        svojega kozolca ni poznal več. ~Kakor tat se je vračal
 7 I  |        in razcapan; ne hiše nima več, ne polja, ne gozda, vse
 8 I  |          zbudil, ni mislil Marko več ne na očeta, ne na svoje
 9 I  |         Naposled Marko še sam ni več vedel, kaj je njegovega
10 I  |   prijatelj, človek!" ~"Ne krone več, Marko, ne desetice! Saj
11 I  |          je šel in mu ni natočil več, Marko pa se je napotil
12 I  |          je povesil glavo. ~"Nič več, Marko, nič več! Saj si
13 I  |     glavo. ~"Nič več, Marko, nič več! Saj si že zadosti pil,
14 I  |           ne tisto noč in nikoli več, dokler ni zapel pred njegovo
15 II |          pečjo?" ~"Kaj ne poznaš več botre?" ~"Dobro jutro, botra!" ~
16 II |    pobila, da ni ostalo ne bilke več, gozd je porušil vihar,
17 II |      Bilo je nekoč, ne bo nikoli več. Trpeti je treba, Bog se
18 II |    gospodar. In ničesar ni videl več; zastrte so bile njegove
19 II |         mrk -- "bilo je in ne bo več nikoli"; tam kmetje: izpod
20 II |      pusto srce: Bilo je; nikoli več ne bo. Šel je na polje in
21 II |      Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~"Starec, nadložni!
22 III|         mi piše oče: Ne polja ni več, ne senožeti, ne živine;
23 III|       faraonovih, živine je imel več nego svetopisemski Job,
24 III|          zlodej obsedel. Delo ni več dišalo nikomur, toliko rajši
25 III|          božja beseda ni zalegla več in ne človeška. Polje je
26 III|         pa se še stare babe niso več pokrižale; nastopila je
27 III|     kraljevanja? Kaj vam ne diši več vino, ki se cedi v potokih,
28 III|       cedi v potokih, ne teknejo več prasci in piščanci, ki se
29 III|     polja, kakor živino. Ni bilo več najbolj siromašne koče,
30 III|  desetine in suženjstva. Kmet ni več opravljal svojega dela na
31 III|          bil tako bel, da se nič več ni razločila njegova polt
32 IV |        Matijec, kaj me ne poznaš več? ~Kmet ga je pogledal srepo
33 IV |       bergle, pa ti ne more biti več nego petdeset let. Kakšna
34 IV |       Kmet ni pozdravil in se ni več ozrl na popotnika; šel je
35 IV |         botra, kaj me ne poznate več? Postojte in se ozrite name! ~
36 IV |       bilo in ki ga ne bo nikoli več, ki je samo še pol resnica
37 IV |          do krčme in je skoro ni več spoznal. Manjša se mu je
38 IV |        kaj me tudi vi ne poznate več? Vsaj obraz mi poglejte!
39 IV |          sosed, kaj me ne poznaš več? Zelo si se postaral, sosed!
40 IV |           da ni bilo za vero nič več prostora. Tako daleč je
41 V  |         Agata, kaj me ne poznate več?" ~Iztegnila je bele, tresoče
42 V  |          mogoče, Marko pa ni bil več tako vesel in zadovoljen,
43 V  |     obolel na srcu. -- Mati, nič več mi ni živeti tukaj, pretesen
44 V  |          rok in je šel in nikoli več ga nisem videla. Za leto
45 V  |      oboli na srcu. -- Mati, nič več mi ni živeti v tem pustem
46 V  |        njega nisem videla nikoli več. Tako so šli moji sinovi
47 V  |       moji sinovi in ni jih bilo več nazaj, vsi moji lepi mladi
48 V  |        njega nisem videla nikoli več. -- Zato je zdaj tako pust
49 V  |         tako žalostno? Kaj ti ni več dobro pri meni, kaj nimaš
50 V  |          in ne jed mu ni teknila več in ne pijača. ~"Povejte
51 V  |      napajale; ne bo se zasvetil več v soncu plug, ne bo več
52 V  |          več v soncu plug, ne bo več toplega dežja, ne jutranje
53 VI | zasolzile. ~"Moje roke ne morejo več, še rovnice ne drže več.
54 VI |          več, še rovnice ne drže več. Tam je polje, glej, kakor
55 VI |           moje roke pa ne morejo več. Moji sinovi so tam, glej
56 VI |    Zgrudil se je na kolena in ni več vstal, razprostrl je roke
57 VI |     razprostrl je roke in jih ni več sklenil. ~Marko je stal
58 VI |        skrilo in me nisi poznalo več. Da te nisem poslušal, da
59 VI |         umrl; ne zbudi se nikoli več. Zatrobila bo trobenta ob
60 VI |         guba na plašču se ne vda več in niti s sekiro bi je ne
61 VI |         so in se ne zbude nikoli več!" je zavzdihnil Marko. ~
62 VI |          če se ne zdramiš nikoli več? Osirotelo bi naše srce,
63 VI |           ker moje srce ne pozna več druge poti. Kjerkoli si
64 VI |          počitek." ~Ne besede ni več izpregovoril, legel je v
65 VI |       Boga za lepo smrt. Zame ni več radosti na svetu, trhla