Part

 1 I  |          je premišljeval Marko."Bog daj očetu večni pokoj --
 2 I  |      polni kozarec. ~"Ej, očka, Bog vam daj večni pokoj, --
 3 I  |       Marko je prišel domu, sam Bog vedi kako in je spal do
 4 I  |         so mimo in so jokale. ~"Bog se usmili!" ~Tedaj pa se
 5 I  |       popeljal na Hrvaško. ~Sam Bog vedi, kaj je počel tam doli!
 6 I  |         je pil, pil in pil, sam Bog vedi, do pozne noči. ~"Kaj
 7 I  |     kmalu prinesi obresti -- pa Bog s teboj!" ~Tako je odhajal
 8 II |    botri, ki je poštena ženska, Bog ji povrni vse dobrote, in
 9 II |   pogledal Marku srepo v oči. ~"Bog vedi, Marko, če je res,
10 II |    kmetu starodavne svoboščine. Bog je blagoslovil njegovo dobrotljivost
11 II |    nikoli več. Trpeti je treba, Bog se nas usmili siromakov!" ~"
12 II |      trpeti!" ~Zaspal je Marko. Bog vedi, če je zaspal: niti
13 II |          Bilo je, pa je minilo, Bog vedi, zakaj. Napajal sem
14 II |         Ni imel motike v rokah, Bog vedi, kaj je bilo; železo
15 II |         je in se je pokrižal. ~"Bog mu daj večni pokoj!" ~Z
16 II |       čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto sem pozabil v svoji
17 II |        čeprav ne veliko prida. "Bog vedi, odkod je pobegnil." ~
18 II |          Govori, zato ti je dal Bog jezik! Kdo si in zakaj se
19 III|  nadloge in kazni, ki mi jih je Bog poslal in tudi vse tiste,
20 III| svetopisemski Job, ko mu je bil Bog povrnil zdravje. Na prisojnem
21 III|       ni bilo nikogar v cerkev. Bog se usmili, taki časi so
22 III| neobdelano, senožet nepokošena; Bog je pošiljal dež, pa se nihče
23 III|        Če bi bil zažugal takrat Bog z žveplenim in ognjenim
24 III|       da je prišel v tisto faro Bog vedi po kakšnem naključju,
25 III|        so prišle ženske v grad, Bog vedi odkod, čudno našemljene
26 IV |     nego v tej dolini, ki jo je Bog tako zelo in tako zasluženo
27 IV |        vem, kako se je zgodilo. Bog je hotel. Kaj še nisi slišal
28 IV |         je potrkal na prsi. ~-- Bog se usmili nas grešnikov!
29 IV |      reči. Celo tvoj rajni oče, Bog mu dodeli večni pokoj, je
30 IV | prijetno je bilo takrat živeti, Bog mi greh odpusti, ampak hitro
31 IV |    razcunjano in umazano, da se Bog nekoč ne bo ozrl nanjo z
32 IV |       mu je prešinila srce. ~-- Bog vedi, hudi časi se bližajo. ~
33 IV |      gomili; in pomolil bom, da Bog še ni slišal take molitve.
34 V  |    čudne so bile moje sanje. -- Bog vedi, če so bile sanje.
35 V  |         je ležal tam človek. No Bog z njim in milost njegovi
36 V  |         in je pomolil očenaš. ~"Bog ti dodeli večni pokoj, o
37 V  |     mečejo še srajco pred noge? Bog ti dodeli večni pokoj, Ali
38 V  |     imaš dolgo pot za seboj." ~"Bog vam povrni, botra, ne, lačen
39 V  |    škripaje zapirala za njim. ~"Bog te je poslal, o Marko, v
40 V  |      pozna se ti na obrazu. Ali Bog te mi je poslal, ne izpustim
41 V  |       menjam za nobeno pernico: Bog sam mi jo postelje vsako
42 V  |       pa zbogom, teta Agata, in Bog vam povrni vso ljubezen
43 VI |      bila na njegovem obrazu. ~"Bog daj, oče!" je pozdravil
44 VI |     pragu stojim; kaj bi čakal? Bog sam mi je bil pokazal pot." ~
45 VI |         je, še sopenja ni čuti. Bog vedi, če nisem prišel prepozno,
46 VI |        tukaj, kakor v grobnici. Bog vedi, če nisem prišel prepozno." ~
47 VI |    dolgem sladkem spanju. Ampak Bog sam mi je bil pokazal pot
48 VI |        in sladkem spanju, ampak Bog sam me je poslal, nevrednega
49 VI |       sem k tebi, ker mi je bil Bog sam pokazal pot. O kralj
50 VI |        in mu ne dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril.
51 VI |      Matjaž, kaj bi bilo, če bi Bog umrl! Tako zaupamo nate
52 VI |     bilo zelo pusto in nerodno. Bog pa se nas je usmilil v tej