Part

 1 I  |      obložene mize tudi ljudje, ki jih ni bil videl še nikoli v
 2 I  |          se je pobratil z njimi in jih je napajal; kartali so vso
 3 I  |         ostalo je še dovolj! Če bi jih snoči ne bil zaigral, bi
 4 I  |           snoči ne bil zaigral, bi jih pač drevi! Nisem se potil
 5 II |            je prešteval zvezde, ki jih je vžigala na nebu vešča
 6 II |         tiste čase; te moje oči so jih videle." ~Starec je govoril
 7 II |       spogledali. ~"S svojimi očmi jih je videl." ~V Markovem srcu
 8 II |          se udirale v tla in komaj jih je vzdigal. Sanje, misli --
 9 II |          sam. To so bile pesmi, ki jih je sijalo sonce in ki jih
10 II |          jih je sijalo sonce in ki jih je prepevalo polje in ki
11 II |           prepevalo polje in ki so jih šumeli gozdovi. ~Ali kaj
12 III|            nadloge in kazni, ki mi jih je Bog poslal in tudi vse
13 III|           je smejal na vse grlo in jih je povpraševal: Kaj ste
14 III|          slepar, razbojnik! Docela jih je oropal, do nagega jih
15 III|           jih je oropal, do nagega jih je slekel, pa jih je pognal,
16 III|           nagega jih je slekel, pa jih je pognal, še vse neumne
17 III|         treba pred gospodom. Nekaj jih je pobegnilo na Hrvaško,
18 III|            tako prečudno nežna, da jih je morala skrivati vročemu
19 III|        mehki jutrnji sapici, ki bi jih hudo ranila. O njenih očeh
20 III|        prišla v njih srce in mnogo jih je bilo, ki so zajokali
21 III|        učenost ni pomagala nič; ni jih kapljic na svetu, ki bi
22 III|            in počeli take reči, da jih še popisati ni mogoče. ~
23 IV |         mrtveci so bili ljudje, ki jih je srečaval; neprijazno
24 IV |            to lepo dolino. Jaz sem jih sam videl in doživel. Sramota
25 IV |         Sramota mojim očem, da sem jih videl, sramota moji starosti,
26 IV |      sramota moji starosti, da sem jih doživel! Ampak, o Gregor,
27 IV |         ljudmi Antikrist: zapeljal jih bo s sladko posvetnostjo,
28 IV |       sladko posvetnostjo, nato pa jih bo izročil zlodeju in njegovemu
29 IV | Antikristov; tam so domovi, ki nam jih je bil ugrabil, tam so naša
30 IV |        švignil mimo. ~-- Koliko se jih je že vozilo tod nocoj?
31 IV |             Vozijo se na grad, tam jih čakajo obložene mize in
32 IV |          kraj, kakor kuga: ne gora jih ni ovirala in ne voda, človek
33 IV |        voda, človek ni videl, kdaj jih je zaslišal in kje; zastrupile
34 IV |          gozd? V enem samem večeru jih je pokosila tuja kosa, v
35 IV |          in vinu, kakor snopje, ki jih je bil razmetal vihar po
36 IV |          prišli biriči, pobrali so jih, kakor pobira otrok pod
37 IV |      drevesom zaspane hrošče in so jih povezali še napol speče,
38 V  |        rokah krvave pege, ne ogenj jih ni izžgal, ne voda izprala.
39 V  |      spomin v mojem srcu. Zakaj bi jih ne zasužnjil, če ti nudijo
40 V  |         gorke, božajoče besede, ki jih prej nikoli ni slišal --
41 V  |           so šli moji sinovi in ni jih bilo več nazaj, vsi moji
42 VI |           Moji sinovi so tam, glej jih, in moji vnuki; veselo prepevajo
43 VI |       vstal, razprostrl je roke in jih ni več sklenil. ~Marko je
44 VI |       tistim rimskim vojščakom, ki jih je videl Marko nekoč v farni