Part

 1 I  |         tudi ljudje, ki jih ni bil videl še nikoli v življenju. Marko
 2 II | izpremenile njegove oči. Nikoli ni videl prej, kako lep je gozd,
 3 II |         strah budeč. Tudi polja ni videl prej, živega, tako sopečega,
 4 II |              S svojimi očmi jih je videl." ~V Markovem srcu se je
 5 II |            gospodar. In ničesar ni videl več; zastrte so bile njegove
 6 II |            so bile njegove oči. Ni videl gozda, šumeče lepote njegove;
 7 II |          šumeče lepote njegove; ni videl polja, ki je vzdigalo polne
 8 II |          bo. Šel je na polje in je videl kmeta na polju in je postal.
 9 II |            je že oženil. Rad bi jo videl, snaho. Nič ne piše; daleč
10 II |       starcu. In tudi snaho bi rad videl." ~Marko je premišljeval
11 II |           njimi. ~"Nikoli še nisem videl takega jutra!" se je nasmehnil. ~
12 II |           je odzdravljal prijazno. Videl je, da mu sije sonce tako
13 II |         njemu v pozdrav. Vse to je videl in slišal in je bil vesel. ~
14 II |          je vdrugič in tedaj mu je videl Marko naravnost v obraz.
15 III|     žlahtno starino. Take čase sem videl; daleč so. Držal sem roke
16 III|          in malokdaj mi je sijalo! Videl sem premnogo dežela, spoznal
17 III| pijančevanje, kakršnega svet še ni videl. Ob delavnikih, ob belem
18 III|           večen praznik. Z line je videl, kako so se potili kmetje
19 III|            in bučno, da svet še ni videl takega. Pijani snubci in
20 III|         tako svatbo, kakršne še ni videl svet. Povabil je toliko
21 III|          dragi moj zet, da še nisi videl neveste s treznimi očmi. ~
22 IV |           Leta so minila, da nisem videl svoje rodne zemlje. Zdaj
23 IV |         temna; skozi ubita okna je videl v veliko izbo in izba je
24 IV |            dolino. Jaz sem jih sam videl in doživel. Sramota mojim
25 IV |     Sramota mojim očem, da sem jih videl, sramota moji starosti,
26 IV |     njegovi hlapci. Gregor, ali si videl tisti gradič na holmu? Tisti
27 IV |       komaj vteknil glavo skoznjo. Videl je po dolini, že v noč utopljeni;
28 IV |      ovirala in ne voda, človek ni videl, kdaj jih je zaslišal in
29 IV |             dragi moj godec! Ko bi videl, kako so že vsa bleda in
30 V  |        dremal. Z zaspanimi očmi ni videl človeka, razcapanega in
31 V  |          dušo!" ~Kakor v sanjah je videl Marko: plamen na holmu,
32 V  |         konca. Poslednjikrat ga je videl Marko s polspečimi očmi,
33 V  |             Nikoli in nikjer še ni videl tako pustih in zapuščenih
34 V  |          kamenitih lazih nikoli ni videl. Še gozd, ki je gledal od
35 V  |          in samotnih let, da nisem videl rdečih lic in belih zob
36 V  |             veselem, in toliko sem videl dežel in mest, da so že
37 V  |          je legel na belo pernico. Videl je skozi trepalnice, kako
38 V  |        njenih besed, njenih ran ni videl in tudi pomislil ni nanje.
39 V  |     nepokojne misli." ~Marko pa je videl skozi zagrnjeno okno sijajno
40 V  |       nanje. Ostani!" ~Marko pa ni videl njenih solz in ni občutil
41 VI |       rimskim vojščakom, ki jih je videl Marko nekoč v farni cerkvi
42 VI |        belem konju, on pa ga ne bo videl. Še obleka njegova je okamenela;