| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jasnega 1 jasno 2 jaz 30 je 2086 jecajoce 1 jecal 1 jed 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 2086 je 1350 in 867 se 527 v | Ivan Cankar Potepuh Marko in Kralj Matjaž IntraText - Concordances je |
Part
501 II | samotno pri srcu. ~Sedel je na klopi sključen kmet, 502 II | ne vojska; dvakrat v letu je rodilo polje, nikoli ni 503 II | so jih videle." ~Starec je govoril mirno, gledal je 504 II | je govoril mirno, gledal je srepo predse, kakor da bi 505 II | spogledali. ~"S svojimi očmi jih je videl." ~V Markovem srcu 506 II | videl." ~V Markovem srcu se je čudno zgenilo, kakor da 507 II | nespametne tvoje misli; tako je bilo v tistih časih in tako 508 II | še... nekoč. ~Krčmar se je zasmejal. ~"Kdaj so bili 509 II | bili tisti časi? Kdaj se je izneverila zemlja?" ~Starec 510 II | izneverila zemlja?" ~Starec je vzdignil razkopani, suhljati 511 II | suhljati obraz, pogledal je v luč in je pomežiknil. " 512 II | obraz, pogledal je v luč in je pomežiknil. "Ne zemlja... 513 II | Ne zemlja... človek se je izneveril." ~Marko je mislil, 514 II | se je izneveril." ~Marko je mislil, strmel v daljavo, 515 II | gore in vode: In vendar je bilo nekoč; človek je držal 516 II | vendar je bilo nekoč; človek je držal roke križem in je 517 II | je držal roke križem in je imel vsega zadosti. ~Razšli 518 II | Razšli so se kmetje, vas je utihnila. Od očrnelega, 519 II | očrnelega, lesenega stropa je dremala svetilka, izba je 520 II | je dremala svetilka, izba je tonila v polumrak. Marko 521 II | tonila v polumrak. Marko je ležal na klopi in je sanjal 522 II | Marko je ležal na klopi in je sanjal velike sanje; za 523 II | gospodar in star hlapec, ki je zdihoval in pokašljeval. 524 II | pokašljeval. Tudi hlapec je sanjal, ker ga je bilo groba 525 II | hlapec je sanjal, ker ga je bilo groba strah; sam ni 526 II | strah; sam ni vedel, o čem je sanjal. ~"Pa je bilo nekoč; 527 II | vedel, o čem je sanjal. ~"Pa je bilo nekoč; bral sem v knjigah 528 II | bral sem v knjigah in tam je bilo zapisano." ~Tako je 529 II | je bilo zapisano." ~Tako je govoril hlapec. ~"Takrat 530 II | govoril hlapec. ~"Takrat je bilo, ko je kraljeval kralj 531 II | hlapec. ~"Takrat je bilo, ko je kraljeval kralj Matjaž vsem 532 II | Matjaž vsem deželam. Premagal je kralje in cesarje in je 533 II | je kralje in cesarje in je zakraljeval vse do morja. 534 II | zakraljeval vse do morja. Konec je bil vseh nadlog in težav, 535 II | težav, pod Matjaževo krono je zaživel kmet prijetno življenje. 536 II | prijetno življenje. Matjaž je prepodil graščake, biriče 537 II | in financarje, odpravil je desetino in davke in je 538 II | je desetino in davke in je povrnil kmetu starodavne 539 II | starodavne svoboščine. Bog je blagoslovil njegovo dobrotljivost 540 II | pravičnost; pod Matjažem je rodila zemlja kakor nikoli 541 II | suše, ne povodnji. Kmet je pridelal, da ni vedel kam 542 II | kralju. Še tisto leto se je usula strahovita toča, hribi 543 II | povrnile med ljudi, zavladala je strašna lakot in kuga je 544 II | je strašna lakot in kuga je prišla v deželo. Kralj Matjaž 545 II | prišla v deželo. Kralj Matjaž je bil užaljen nad toliko nehvaležnostjo 546 II | toliko nehvaležnostjo in je umrl. Z njim pa je umrla 547 II | nehvaležnostjo in je umrl. Z njim pa je umrla pravica na svetu." ~ 548 II | pravica na svetu." ~Dremala je svetilka na stropu, skoro 549 II | svetilka na stropu, skoro je zadremala. Žalostni so bili 550 II | mrtvecev. ~"Ne, ni umrl!" je vzkliknil Marko. Tako mu 551 II | vzkliknil Marko. Tako mu je bilo pri srcu, kakor da 552 II | kako bi živel človek, če je umrl kralj Matjaž? Ležala 553 II | hlapec. ~"Ne, ni umrl!" je zavzdihnil Marko že v polusanjah. ~" 554 II | polusanjah. ~"Kaj meni mar!" je zamrmral hlapec. "Bilo je 555 II | je zamrmral hlapec. "Bilo je nekoč, ne bo nikoli več. 556 II | ne bo nikoli več. Trpeti je treba, Bog se nas usmili 557 II | ni treba trpeti!" ~Zaspal je Marko. Bog vedi, če je zaspal: 558 II | Zaspal je Marko. Bog vedi, če je zaspal: niti za ped se niso 559 II | poti. ~"Ni umrl. Zapisano je dalje, da se je razmeknila 560 II | Zapisano je dalje, da se je razmeknila gora na njegov 561 II | gora na njegov ukaz in da je stopil vanjo s svojimi zvestimi 562 II | sedi in čaka." ~Vzdihnil je Marko; ali v sanjah, ali 563 II | vstani!" ~Prestrašil se je in se je začudil. ~"Na polje, 564 II | Prestrašil se je in se je začudil. ~"Na polje, Marko !" ~ 565 II | polje, Marko !" ~Domislil se je Marko lepih sanj in ves 566 II | lepih sanj in ves potrt je bil. Ko se je napotil na 567 II | ves potrt je bil. Ko se je napotil na polje, je bil 568 II | se je napotil na polje, je bil prav tako sključen, 569 II | njegove; ni videl polja, ki je vzdigalo polne prsi, kipelo, 570 II | po soncu koprneče. V tla je gledal, glava je klonila 571 II | V tla je gledal, glava je klonila k tlom, noge same 572 II | udirale v tla in komaj jih je vzdigal. Sanje, misli -- 573 II | v gori zakopane. ~Truden je bil zvečer, spal bi, sanjal 574 II | hlapec: čemeren, mrk -- "bilo je in ne bo več nikoli"; tam 575 II | vdani. ~"O, vi vsi, vi vsi!" je pomislil Marko in je povesil 576 II | vsi!" je pomislil Marko in je povesil glavo. "Vi vsi bi 577 II | Matjažu naproti" ~Legel je, zaspati ni mogel. ~"Živel 578 II | Živel sem nekoč," tako je mislil, "živel sem nekoč, 579 II | živel sem nekoč, kakor je treba živeti krščanskemu 580 II | sem imel v izobilici. Bilo je, pa je minilo, Bog vedi, 581 II | v izobilici. Bilo je, pa je minilo, Bog vedi, zakaj. 582 II | kralja Matjaža verniki. Pa se je zgodilo -- kako pač? Umrl 583 II | zgodilo -- kako pač? Umrl je kralj Matjaž in pognali 584 II | godli in plesali, njih srce je koprnelo. Tako so mi zavidali, 585 II | sleparji!" ~In obšla ga je žalost, tako globoka, velika. ~" 586 II | pravem gospodarju!" ~Slišal je Marko šumenje gozda iz daljave, 587 II | zdihovanje zapuščenega doma. ~Šel je na polje drugi dan in še 588 II | dan in še bolj sključeno je bilo njegovo telo, še težje 589 II | njegove noge in še niže je klonila glava. Že je bil 590 II | niže je klonila glava. Že je bil podoben starcu, hlapcu. 591 II | podoben starcu, hlapcu. In že je potrkala misel na njegovo 592 II | njegovo pusto srce: Bilo je; nikoli več ne bo. Šel je 593 II | je; nikoli več ne bo. Šel je na polje in je videl kmeta 594 II | ne bo. Šel je na polje in je videl kmeta na polju in 595 II | videl kmeta na polju in je postal. Razkoračen je stal 596 II | in je postal. Razkoračen je stal kmet in globoko sključen. 597 II | motike v rokah, Bog vedi, kaj je bilo; železo se je svetilo 598 II | kaj je bilo; železo se je svetilo v jutranjem soncu, 599 II | okrvavljeno. Njegov obraz je bil trd in surov, oči so 600 II | prokleta ! Prokleta!" ~Udaril je z vso močjo, da se je razškropila 601 II | Udaril je z vso močjo, da se je razškropila v kaplje trda 602 II | kaplje trda prst. Suval je z nogami, da so letele kepe 603 II | Prokleta! Prokleta!" ~Udaril je vdrugič, telo se je krivilo, 604 II | Udaril je vdrugič, telo se je krivilo, mišice so pokale 605 II | pod potno srajco. In kakor je udaril, je zastokalo zamolklo, 606 II | srajco. In kakor je udaril, je zastokalo zamolklo, zaječalo. ~" 607 II | Čemu me biješ?" ~Marko je stal in je gledal. ~"Kako 608 II | biješ?" ~Marko je stal in je gledal. ~"Kako jo sovraži, 609 II | dobrotljivo ! Tudi v njegovem srcu je kralj Matjaž." ~Vrnil se 610 II | kralj Matjaž." ~Vrnil se je v mraku; ves truden je bil 611 II | se je v mraku; ves truden je bil in potrt. ~In je mislil: " 612 II | truden je bil in potrt. ~In je mislil: "To ni moj dom; 613 II | moja trudna sapa. Moj kruh je vbogajme. O, Marko!" ~Hlapec 614 II | vbogajme. O, Marko!" ~Hlapec je zavzdihnil, zakašljal. ~" 615 II | Ni umrl." ~Hlapec se je preleknil v senu, zavzdihnil 616 II | preleknil v senu, zavzdihnil je globoko. ~"Tudi jaz bi za 617 II | že tresejo, komaj seženj je do groba. V Ameriko bi." ~ 618 II | V Ameriko bi." ~Poslušal je Marko in takoj so bile onstran 619 II | V Ameriko bi, moj sin je tam. Nič ne piše; dobro 620 II | dobro se mu godi. Mlad je bil, ves majhen še, golobrad. 621 II | denarja ima že pač, kupil si je že morda hišo, morda se 622 II | že morda hišo, morda se je že oženil. Rad bi jo videl, 623 II | snaho. Nič ne piše; daleč je. Ali jaz sem star, komaj 624 II | seženj do groba." ~In se je preleknil in je zaspal. ~ 625 II | In se je preleknil in je zaspal. ~Marko je mislil, 626 II | preleknil in je zaspal. ~Marko je mislil, sanjal, zadremal 627 II | mislil, sanjal, zadremal je. ~"Tudi v njegovem srcu 628 II | Tudi v njegovem srcu je, v koprnenju njegovem. In 629 II | ne bilo v mojem srcu, ko je še tak mlado?" ~In je zasanjal 630 II | ko je še tak mlado?" ~In je zasanjal lepe sanje in je 631 II | je zasanjal lepe sanje in je zaspal. ~Tretji dan je šel 632 II | in je zaspal. ~Tretji dan je šel Marko na polje. Lep 633 II | Marko na polje. Lep dan je bil; kakor božje obličje 634 II | kakor božje obličje se je svetilo nebo. Marko pa je 635 II | je svetilo nebo. Marko pa je bil starec, truden, prsten, 636 II | ni prepevalo. Sklonil se je in se je razkoračil in je 637 II | prepevalo. Sklonil se je in se je razkoračil in je udaril 638 II | je in se je razkoračil in je udaril zemlji v obraz, da 639 II | prokleta! Prokleta!" ~In ko se je vračal o mraku, je bil njegov 640 II | ko se je vračal o mraku, je bil njegov obraz ves prsten, 641 II | pozdravil ni nikogar; legel je, sklenil je roke pod glavo 642 II | nikogar; legel je, sklenil je roke pod glavo in je skrčil 643 II | sklenil je roke pod glavo in je skrčil pesti. ~"Ne morem! 644 II | morem! Ne morem!" ~Zapihal je lehàk, prijeten veter, prijetne 645 II | so prišle z njim. ~"Tam je cesta, dolga, brezkončna. 646 II | Pa če ni konca! Upanje je v srcu, veselje! Tam je 647 II | je v srcu, veselje! Tam je cesta..." ~Zašumelo je v 648 II | Tam je cesta..." ~Zašumelo je v senu, v mraku; Marko se 649 II | mlade moje noge, tako veselo je še moje srce. Napotim se 650 II | ni maral hlapcev; zapodil je iz dežele graščake, biriče 651 II | biriče in financarje. Kmet je držal roke križem in je 652 II | je držal roke križem in je imel vsega v izobilici." ~ 653 II | vsega v izobilici." ~V senu je zašumelo, Marko je sanjal. ~" 654 II | senu je zašumelo, Marko je sanjal. ~"Vsi bi radi k 655 II | srce vajino." ~Zgenilo se je v senu, vstalo je! Marko 656 II | Zgenilo se je v senu, vstalo je! Marko se je zdramil. ~" 657 II | senu, vstalo je! Marko se je zdramil. ~"Ej, hlapec, starec, 658 II | staro, kaj počneš?" ~Vstal je bil hlapec, kakor pijan 659 II | bil hlapec, kakor pijan se je opotekal po senu, iskal 660 II | opotekal po senu, iskal je in je molčal, v temi je 661 II | opotekal po senu, iskal je in je molčal, v temi je bil njegov 662 II | je in je molčal, v temi je bil njegov obraz. ~"Ej, 663 II | razprostrtimi rokami, belimi v temi, je iskal; in bel je bil tudi 664 II | v temi, je iskal; in bel je bil tudi njegov obraz. ~" 665 II | tudi njegov obraz. ~"Glej," je pomislil Marko, "v njegovem 666 II | Marko, "v njegovem srcu je kralj Matjaž; in zmerom 667 II | zmerom misli nanj." ~Iskal je hlapec in je našel. Cvileč 668 II | nanj." ~Iskal je hlapec in je našel. Cvileč so zaškripala 669 II | butila ob zid; luč neba je ugasnila. ~"Hej!" Tiho 670 II | ugasnila. ~"Hej!" Tiho je bilo na svislih; še seno 671 II | ni zašumelo. ~"Ne, ne!" je planil Marko v poluspanju. " 672 II | saj tam ni poti!" ~Planil je, opotekal se je v temi in 673 II | Planil je, opotekal se je v temi in je padel, prišel 674 II | opotekal se je v temi in je padel, prišel je do vrat. 675 II | temi in je padel, prišel je do vrat. Ob vratih se je 676 II | je do vrat. Ob vratih se je zibala črna senca. ~"Ne, 677 II | zibala črna senca. ~"Ne, ne!" je jecal Marko, prestrašen, 678 II | prestrašen, začuden. Prerezal je vrv in črno truplo je lopnilo 679 II | Prerezal je vrv in črno truplo je lopnilo na tla, vzdigalo 680 II | lopnilo na tla, vzdigalo se je, padlo je, vzdignilo se 681 II | tla, vzdigalo se je, padlo je, vzdignilo se je. ~"No?" " 682 II | padlo je, vzdignilo se je. ~"No?" "E!" je zamahnil 683 II | vzdignilo se je. ~"No?" "E!" je zamahnil hlapec in se je 684 II | je zamahnil hlapec in se je opotekal. "Pozno je že, 685 II | in se je opotekal. "Pozno je že, spati je treba!" ~In 686 II | opotekal. "Pozno je že, spati je treba!" ~In sta legla in 687 II | in sta se odela; hladna je bila noč. ~Zašumelo je v 688 II | hladna je bila noč. ~Zašumelo je v senu; hlapec ni spal. ~" 689 II | piše. Tudi jaz bi tja, ker je hudo na svetu in žalostno. 690 II | svetu in žalostno. Hudo je starcu. In tudi snaho bi 691 II | snaho bi rad videl." ~Marko je premišljeval in je dremal 692 II | Marko je premišljeval in je dremal in je skoro zadremal. ~" 693 II | premišljeval in je dremal in je skoro zadremal. ~"Oj, jaz 694 II | Tam spi in čaka." ~Zaspal je; otrok, ki je poslušal že 695 II | Zaspal je; otrok, ki je poslušal že v polusanjah 696 II | ptico zlatoperno. ~Še preden je zasvetila zarja, je Marko 697 II | preden je zasvetila zarja, je Marko vstal. Odpahnil je 698 II | je Marko vstal. Odpahnil je vrata z nogo in pozdravilo 699 II | z nogo in pozdravilo ga je megleno jutro, mrzlo in 700 II | mrzlo in vlažno. Komaj je razločil iz megle visoke 701 II | niso prikazali. Stresel ga je rezki jutranji hlad, v srce 702 II | jutranji hlad, v srce pa je prišla nenadoma sveža in 703 II | in pogumna radost. Gledal je, kako se je belila megla 704 II | radost. Gledal je, kako se je belila megla zmerom bolj, 705 II | megla zmerom bolj, kako se je že budila, vztrepetavala 706 II | odprle so se široko in lep je bil svet pred njimi. ~"Nikoli 707 II | videl takega jutra!" se je nasmehnil. ~V senu je ležal 708 II | se je nasmehnil. ~V senu je ležal hlapec, do pasu odet 709 II | Razorani, prsteni obraz je bil trd in resen. ~"Tam 710 II | trd in resen. ~"Tam leži," je pomislil Marko, "in je ležal 711 II | je pomislil Marko, "in je ležal tako od rojstva in 712 II | kralja Matjaža." ~Tako se je napotil, klobuk postrani, 713 II | harmoniko pod pazduho. Zažvižgal je, ko je šel mimo okna in 714 II | pazduho. Zažvižgal je, ko je šel mimo okna in je pogledal 715 II | ko je šel mimo okna in je pogledal v izbo. ~"Zbogom, 716 II | za kralja Matjaža!" ~Šel je skozi vas, v megli spečo, 717 II | trudnega spanja. In spomnil se je na starca, hlapca, zvezanega 718 II | proseč, obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti lačen 719 II | zacvilil v samoti lačen pes, ki je bil izgubil gospodarja. ~ 720 II | izgubil gospodarja. ~Marko je stresel nejevoljen z glavo. ~" 721 II | pa ne da bi bil šel, ko je bil čas." ~"Marko !" ~Nekaj 722 II | Marko !" ~Nekaj črnega se je prikazalo visoko gori med 723 II | na svisli, prikazalo se je in se je zibalo. Marko je 724 II | svisli, prikazalo se je in se je zibalo. Marko je zamahnil 725 II | je in se je zibalo. Marko je zamahnil z roko. ~"Čemu 726 II | pa kričiš, budalo? Sam se je zaril v seno, pa bi rad, 727 II | bi se še jaz!" ~Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~" 728 II | pogledat snaho!" ~Zasmejal se je veselo in je pomislil na 729 II | Zasmejal se je veselo in je pomislil na snaho, na lepo 730 II | mu poskakovale, zagodel je: tako bi se zavrtila po 731 II | zavrtila po izbi. ~"No, vse je v božjih rokah. Kdo ve, 732 II | naproti, kar nenadoma; svet je velik. O Marko, čaka te 733 II | veliko veselja!" ~Mislil je sladke misli; ob zori, ki 734 II | sladke misli; ob zori, ki se je dramila. ~Od daleč, iz srede 735 II | srede vasi, iz bele megle se je izvil samoten glas, kakor 736 II | potrkal na mali zvon; zaječalo je in je takoj utihnilo. ~Sam 737 II | mali zvon; zaječalo je in je takoj utihnilo. ~Sam ni 738 II | Sam ni vedel, kako se mu je zgodilo: postal je Marko, 739 II | se mu je zgodilo: postal je Marko, odkril se je in se 740 II | postal je Marko, odkril se je in se je pokrižal. ~"Bog 741 II | Marko, odkril se je in se je pokrižal. ~"Bog mu daj večni 742 II | pokoj!" ~Z urnimi koraki je stopal v klanec; stopil 743 II | stopal v klanec; stopil je v svetlo, sončno jutro, 744 II | sončno jutro, speča dolina je ležala v megli globoko pod 745 II | globoko pod njim. ~Sonce je zasijalo izza hriba, zapelo 746 II | zasijalo izza hriba, zapelo je polje, zašumeli so gozdovi. 747 II | in gozdovi. Marko se jim je odkril in jim je odzdravljal 748 II | se jim je odkril in jim je odzdravljal prijazno. Videl 749 II | odzdravljal prijazno. Videl je, da mu sije sonce tako lepo 750 II | njemu v pozdrav. Vse to je videl in slišal in je bil 751 II | to je videl in slišal in je bil vesel. ~Tako je romal 752 II | slišal in je bil vesel. ~Tako je romal Marko čez hribe in 753 II | in skozi gozdove. Romal je tri dni in tri noči in nič 754 II | ni bilo hudega. Zagodel je in ljudje so umolknili in 755 II | To so bile pesmi, ki jih je sijalo sonce in ki jih je 756 II | je sijalo sonce in ki jih je prepevalo polje in ki so 757 II | šumeli gozdovi. ~Ali kaj je človeška stanovitnost in 758 II | zadovoljnost? Pooblačilo se je nebo, zapihali so mrzli 759 II | so mrzli vetrovi in Marko je potisnil klobuk na čelo 760 II | potisnil klobuk na čelo in je gledal v tla in je bil žalosten. ~" 761 II | čelo in je gledal v tla in je bil žalosten. ~"Truden sem. 762 II | to romanje, kam?" ~Legel je pod kozolec in se je zatopil 763 II | Legel je pod kozolec in se je zatopil v grenke misli. ~" 764 II | omočile lica. Mračilo se je, zmerom bolj sivi so bili 765 II | sivi so bili oblaki, že je škropilo. V veliki daljavi, 766 II | daljavi, kakor pod zemljo, je zagrmelo zamolklo. Se težja 767 II | zagrmelo zamolklo. Se težja je bila žalost v njegovem srcu. ~" 768 II | Umreti, nič drugega!" ~Zakril je obraz z rokami in se je 769 II | je obraz z rokami in se je bridko razjokal. In ko se 770 II | bridko razjokal. In ko se je razjokal, je bila žalost 771 II | razjokal. In ko se je razjokal, je bila žalost rahlejša, kesanje 772 II | žalost rahlejša, kesanje se je utolažilo. ~"Ni koristna 773 II | bridkost. Kaj za to, če je dež nocoj; jutri bo sijalo 774 II | imam še ujca, čemu mi ga je bil dodelil Bog? Čisto sem 775 II | napotil k njemu. Moj ujec je bogat in velik gospod; roke 776 II | na njegovih licih, pa se je že srce zasmejalo in misli 777 II | Matjaževo deželo. ~Ujec je bogat in velik gospod. Hišo 778 II | ga povede v izbo. V izbi je že miza pogrnjena, sočne 779 II | in pripoveduj, kako se ti je godilo!" ~Tako je sanjal 780 II | se ti je godilo!" ~Tako je sanjal Marko; težko je čakal 781 II | Tako je sanjal Marko; težko je čakal dneva in ni mogel 782 II | mogel zaspati. Tedaj pa se je zasvetilo v oblakih in tik 783 II | oblakih in tik pred sabo je ugledal Marko visokega črnega 784 II | zrastel iz tal. V oblakih je ugasnilo, zabobnelo je za 785 II | oblakih je ugasnilo, zabobnelo je za gorami, spet je bila 786 II | zabobnelo je za gorami, spet je bila noč naokoli. Marko 787 II | bila noč naokoli. Marko se je bil vzdignil na komolcu, 788 II | vzdignil na komolcu, gledal je v temo, bele iskre so mu 789 II | če si človek!" ~Zašumelo je v slami, nič ni odgovorilo. ~ 790 II | ni odgovorilo. ~Marko se je pokrižal. ~"Če si krščen 791 II | poberi odtod !" ~Zasvetilo se je vdrugič in tedaj mu je videl 792 II | se je vdrugič in tedaj mu je videl Marko naravnost v 793 II | štrleli kuštravi lasje. Obraz je bil ves nekrščanski, plah, 794 II | biriči za petami. Razcapan je bil in umazan, še srajce 795 II | umazan, še srajce ni imel in je kazal izpod suknje gole 796 II | suknje gole prsi; okoli vrata je imel zavezano ruto. ~Marko 797 II | imel zavezano ruto. ~Marko je pomislil: "Človek je, čeprav 798 II | Marko je pomislil: "Človek je, čeprav ne veliko prida. " 799 II | prida. "Bog vedi, odkod je pobegnil." ~In luč je ugasnila 800 II | odkod je pobegnil." ~In luč je ugasnila med oblaki. ~"Hej !" 801 II | ugasnila med oblaki. ~"Hej !" je zaklical Marko. "Govori, 802 II | Marko. "Govori, zato ti je dal Bog jezik! Kdo si in 803 II | pošteni ljudje?" ~Neznanec je globoko zavzdihnil. ~"O 804 II | bi slišal tvoj glas. Noč je zunaj in nevihta je blizu; 805 II | Noč je zunaj in nevihta je blizu; moli za mojo ubogo 806 II | mojo ubogo dušo." ~Marku se je zasmilil skesani popotnik. ~" 807 II | jaz sem grešnik in dovolj je slame tukaj za naju obadva; 808 II | tvoj. Odpočij si in če te je volja, mi potoži svojo bolečino, 809 II | pri srcu." ~Zabliskalo se je silno od vzhoda do zahoda 810 II | zahoda in kakor v belem ognju je stal kozolec. ~Popotnik 811 II | stal kozolec. ~Popotnik je obstrmel in je vzkliknil: ~" 812 II | Popotnik je obstrmel in je vzkliknil: ~"Kaj nisi ti 813 II | sem jaz." ~In popotnik se je zgrudil pred njim na kolena 814 II | zgrudil pred njim na kolena in je bridko zajokal. ~"Odpusti 815 II | kolni me nikar!" ~Marko se je začudil. ~ 816 III| III ~Zelo se je začudil Marko in je izpregovoril: ~" 817 III| Zelo se je začudil Marko in je izpregovoril: ~"Kdo sem, 818 III| pripoveduj." ~Popotnik si je postlal in je legel in vzdihnil 819 III| Popotnik si je postlal in je legel in vzdihnil prebridko 820 III| prebridko izpod bremena, ki mu je težilo srce. ~"O Marko, 821 III| nadloge in kazni, ki mi jih je Bog poslal in tudi vse tiste, 822 III| drži na ramah, klobuk mi je odnesel veter. Tako je vse 823 III| mi je odnesel veter. Tako je vse prav in kakor je treba 824 III| Tako je vse prav in kakor je treba in ne bi bilo pravice 825 III| imel v izobilici." ~"Kako?" je vzkliknil Marko. ~"Da, in 826 III| Poslušaj, Marko, kako se je to zgodilo: Živel sem v 827 III| senožeti, ne živine; ostala je prazna hiša, zato da ne 828 III| si mlad; sam glej! Tako je minil moj veseli predpust, 829 III| dobro zavedel. In nastopila je dolga pepelnica. Stal sem 830 III| dela nevajene, v glavi mi je šumelo od predpustnega plesa, 831 III| in sem se napotil, kamor je pihal veter. ~Romal sem 832 III| dolga leta. Godilo se mi je dobro in slabo, kakor je 833 III| je dobro in slabo, kakor je pač sijalo sonce. O, Marko, 834 III| O, Marko, in malokdaj mi je sijalo! Videl sem premnogo 835 III| moje srce miru, zato ker je bilo polno kesanja. Truden 836 III| Truden sem bil. ~Pa se je zgodilo nekoč, ni še dolgo 837 III| zelo prestrašil. Gluha noč je bila. Spal sem v praznem 838 III| praznem hlevu in mraz mi je bilo. ~Gregor! Poslušam 839 III| očetov glas. Njegov glas je bil, tako žalosten. Težka 840 III| prikazen v sanjah: bilo je, takoj je ugasnilo. Stojim 841 III| v sanjah: bilo je, takoj je ugasnilo. Stojim in se tresem, 842 III| nikjer in sama gluha noč je naokoli. ~Jaz pa sem vedel 843 III| pa sem vedel takrat, da je moj oče umrl in da me je 844 III| je moj oče umrl in da me je klical ob smrtni uri. Tako 845 III| smrtni uri. Tako žalosten je bil njegov glas, tako očitajoč. 846 III| svojega očeta." ~Pljuskala je ploha, v snopju je šumelo. 847 III| Pljuskala je ploha, v snopju je šumelo. Marko je mislil: 848 III| snopju je šumelo. Marko je mislil: Glej, prišel je 849 III| je mislil: Glej, prišel je človek neznanec, stopil 850 III| človek neznanec, stopil je predme v cunjah, a njegov 851 III| v cunjah, a njegov obraz je moj, njegove misli so moje. ~ 852 III| so moje. ~Poslednjikrat je pljusknilo v kozolec in 853 III| pljusknilo v kozolec in se je utolažilo. Zapihal je veter, 854 III| se je utolažilo. Zapihal je veter, oblaki so se razmeknili 855 III| molit na grob očeta." ~Dolgo je molčal popotnik, nato pa 856 III| molčal popotnik, nato pa je pripovedoval Marku tole ~ 857 III| Ne daleč odtod, o Marko, je paševal Ali paša. Prej mu 858 III| paševal Ali paša. Prej mu je bilo ime Feliks, toda Feliks 859 III| ime Feliks, toda Feliks je rastel in rastel in se je 860 III| je rastel in rastel in se je razrastel v Ali pašo. Njegovih 861 III| najlepši gozdovi. Kmetom je ostalo komaj par kamenitih 862 III| bogatejše od faraonovih, živine je imel več nego svetopisemski 863 III| svetopisemski Job, ko mu je bil Bog povrnil zdravje. 864 III| zdravje. Na prisojnem holmu je stala njegova hiša, bel 865 III| gradič z zelenimi okni. Tako je stala, da se je grela v 866 III| okni. Tako je stala, da se je grela v soncu od zore do 867 III| soncu od zore do mraka in se je razgledavala po dolini, 868 III| kakor duhovnik z lece. Če je šel človek po dolini in 869 III| šel človek po dolini in se je ozrl na svetli gradič, se 870 III| ozrl na svetli gradič, se je odkril takoj in se sklonil 871 III| suženjstva. ~Najbolj čudno pa je, kako se je to zgodilo. 872 III| Najbolj čudno pa je, kako se je to zgodilo. Ali paša je 873 III| je to zgodilo. Ali paša je bil prišel v deželo, kakor 874 III| zapravljivci, ne pijanci. Tako je bilo, ko je prišel v deželo 875 III| pijanci. Tako je bilo, ko je prišel v deželo Ali paša, 876 III| mešetar Feliks, in tedaj se je vse izpremenilo. ~Navada 877 III| vse izpremenilo. ~Navada je bila, da so sedeli v krčmi 878 III| šli na polje. Komaj pa se je prikazal Ali paša, je bila 879 III| se je prikazal Ali paša, je bila vsa dolina, kakor da 880 III| jim že ni bilo zadosti, pa je ustanovil mešetar drugo 881 III| mešetar drugo in gostov se je trlo pri njem ob delavnikih 882 III| ponoči. O, kratkočasen človek je bil in znal je pripovedovati 883 III| kratkočasen človek je bil in znal je pripovedovati lepe zgodbice. 884 III| lepe zgodbice. Pripovedoval je o tistih časih, ko je kmet 885 III| Pripovedoval je o tistih časih, ko je kmet držal roke križem in 886 III| kmet držal roke križem in je imel vsega v izobilici. 887 III| vsega v izobilici. Polje je rodilo, ne da bi se kdo 888 III| kdo zmenil zanj, vino se je cedilo v potokih in treba 889 III| cedilo v potokih in treba je bilo samo zajemati, pečeni 890 III| neumnim bajkam, ampak lepo je vendar, če sliši človek 891 III| človek kaj takega. In mešetar je prerokoval, da tistih časov 892 III| verjel nihče, ampak pohujšalo je ljudi neznansko. Prišlo 893 III| ljudi neznansko. Prišlo je mednje spoznanje in s spoznanjem 894 III| spoznanje in s spoznanjem je prišla nezadovoljnost. Ko 895 III| prišla nezadovoljnost. Ko jim je govoril prekanjeni mešetar 896 III| dni in zahrepenelo se jim je po blagoslovljeni deveti 897 III| kislice. Kakšna pravica je to na svetu? In opustili 898 III| delo in trud in pričelo se je strahovito pijančevanje, 899 III| prasci in prepevali, da je bila žalost in sramota. 900 III| sramota. Celo župan sam je ležal nekoč v jarku dva 901 III| dni in dve noči, preden se je toliko naspal in streznil, 902 III| toliko naspal in streznil, da je mogel v krčmo. Župnik je 903 III| je mogel v krčmo. Župnik je pridigal in je rotil, pa 904 III| krčmo. Župnik je pridigal in je rotil, pa ni pomagalo nič, 905 III| taki časi so bili, kakor da je bil prišel v deželo sam 906 III| več in ne človeška. Polje je ležalo tam neobdelano, senožet 907 III| senožet nepokošena; Bog je pošiljal dež, pa se nihče 908 III| nihče ni zmenil zanj; sonce je sijalo, pa je sijalo brez 909 III| zanj; sonce je sijalo, pa je sijalo brez koristi; usula 910 III| sijalo brez koristi; usula se je toča, pa se še stare babe 911 III| več pokrižale; nastopila je suša, pa nihče ni mislil 912 III| Toda, o Marko, kak hitro je minilo to veselo življenje! 913 III| lenobi in pijančevanju, je prišla ura, ko so se streznili 914 III| in Antikrist, pa se jim je smejal na vse grlo in jih 915 III| smejal na vse grlo in jih je povpraševal: Kaj ste se 916 III| slepar, razbojnik! Docela jih je oropal, do nagega jih je 917 III| je oropal, do nagega jih je slekel, pa jih je pognal, 918 III| nagega jih je slekel, pa jih je pognal, še vse neumne in 919 III| doma in zemlje, polastil se je bil celo njih rok, kupil 920 III| bil celo njih rok, kupil je njih delo in trud za sramoten 921 III| slabo kislico; toliko da jim je pustil dušo, in še tista 922 III| pustil dušo, in še tista je bila vsa pegasta in zanemarjena 923 III| na svojem polju; tlačanil je gospodu, ki je držal roke 924 III| tlačanil je gospodu, ki je držal roke križem in je 925 III| je držal roke križem in je imel vsega v izobilici. 926 III| vsega v izobilici. Ali paša je bil neusmiljen gospod, bolj 927 III| ni niti groša in obresti je grmadil na obresti. Kmetje 928 III| pred gospodom. Nekaj jih je pobegnilo na Hrvaško, na 929 III| tako oslabeli, da se jim je vrnila v kri pristna tlačanska 930 III| bil gospod ukazal. Lahko je zdaj pridigal župnik; cerkev 931 III| pridigal župnik; cerkev je bila spet polna do vrat, 932 III| pomagalo pa ni nič. ~Ali paši je prišlo na misel, da si je 933 III| je prišlo na misel, da si je postavil na prisojnem holmu 934 III| gradič z zelenimi okni. Tam je slonel na lini in si je 935 III| je slonel na lini in si je gladil črno brado ter se 936 III| svojem kraljestvu. Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje 937 III| in krčmo in kmetovanje in je živel večen praznik. Z line 938 III| živel večen praznik. Z line je videl, kako so se potili 939 III| njegovem polju in srce se mu je smejalo od objesti. Kolikor 940 III| objesti. Kolikor daleč mu je segel pogled, vse do sončne 941 III| naveličali matjaževanja? se je smejal Ali paša in njegovo 942 III| sramu, ne usmiljenja. ~Imel je pa Ali paša hčerko, ki ji 943 III| Skoro bi rekel človek, kakor je v knjigah pisano, da zatemni 944 III| tako prečudno nežna, da jih je morala skrivati vročemu 945 III| globoke, vse sladkosti polne, je moral povesiti glavo, ker 946 III| nego njena telesna lepota je bila lepota in dobrota njenega 947 III| Kakor sveta Genovefa, ki je delila siromakom proti volji 948 III| in okrutnega moža, tako je tudi prelepa hčerka Ali 949 III| hudega življenja. ~Zgodilo se je nekega dne, da je prišel 950 III| Zgodilo se je nekega dne, da je prišel v tisto faro Bog 951 III| naključju, mlad godec, ki je bil tako imeniten v svoji 952 III| v svoji umetnosti, da ga je Ali paša takoj povabil v 953 III| zažarela okna na holmu in je zasviral mladi godec na 954 III| angelsko pesem. Sladka tolažba je prišla v njih srce in mnogo 955 III| v njih srce in mnogo jih je bilo, ki so zajokali od 956 III| in milobe. Tako preotožno je zdihovalo, preradostno vriskalo; 957 III| preradostno vriskalo; še zemlja je zapela, še zvezde so zazvonile 958 III| čudovito, zakaj ugledal je lepo hčerko Ali paše in 959 III| paše in v tistem trenutku je prešinila njegovo srce silna 960 III| silna ljubezen. ~Ali paša ga je pogostil, kakor se spodobi 961 III| jedila, v steklenicah se je iskrila najžlahtnejša starina. 962 III| zmenil veliko. Ves zamaknjen je bil v prelepi beli obraz 963 III| močna in koprnenja polna je bila njegova ljubezen, da 964 III| oči krvave solze. Ali paša je bil ukazal napraviti mehko 965 III| zatisnil očesa vso noč. Slonel je ob oknu in je zdihoval in 966 III| noč. Slonel je ob oknu in je zdihoval in gledal proti 967 III| se mu zazdi nenadoma, da je začul mehàk vzdih iz noči, 968 III| godec moj? ~Poklical ga je z line sladàk glas in nikoli 969 III| gosli tako čudežno, kakor je zapelo takrat njegovo srce. ~-- 970 III| sladkim glasom? ~Nagnila je glavo in beli obraz je ugasnil, 971 III| Nagnila je glavo in beli obraz je ugasnil, ker so se bili ~ 972 III| obraz v mesečini. Zakaj je tako bled tvoj obraz? ~-- 973 III| tvoj obraz? ~-- Od ljubezni je bled in od koprnenja, o 974 III| vidi moj oče. O Milan, kako je žalostno moje srce! -- 975 III| moje srce! -- Kako veselo je moje srce, o Milena! Nisem 976 III| Kakor berač sem bil, ki je pohlepen po kraljevski kroni 977 III| Toda, o Milena, tvoje srce je tako dobrotljivo in usmiljeno, 978 III| dobrotljivo in usmiljeno, da mi je, beraču, samo ponudilo to 979 III| čisto ljubezen, moje srce pa je zajokalo. Roka daleč od 980 III| ustnice. ~-- Kako nespametna je tvoja žalost, o Milena! 981 III| žalost, o Milena! Čemu se je trudil ročni vrvar, da je 982 III| je trudil ročni vrvar, da je spletel vrv, čemu je tesal 983 III| da je spletel vrv, čemu je tesal pridni tesar, da je 984 III| je tesal pridni tesar, da je stesal lestvico? Pripravi 985 III| se domenila. Zjutraj pa je prišel Ali paša, zgrabil 986 III| prišel Ali paša, zgrabil je godca pod pazduho in ga 987 III| godca pod pazduho in ga je vrgel iz grada, za njim 988 III| vrgel iz grada, za njim pa je vrgel njegove gosli. ~Ves 989 III| Ves potrt in žalosten se je napotil godec v vas in iz 990 III| in s hriba v gozd ter se je nastanil v koči, ki je samevala 991 III| se je nastanil v koči, ki je samevala razpala sredi gozda. 992 III| razpala sredi gozda. Tam je legel na tla in se je razjokal. 993 III| Tam je legel na tla in se je razjokal. Ko se je najokal, 994 III| in se je razjokal. Ko se je najokal, je zagodel pesem, 995 III| razjokal. Ko se je najokal, je zagodel pesem, tako žalostno 996 III| žalostno in milobno, da se je paralo srce človeku, ki 997 III| paralo srce človeku, ki jo je slišal. Gozd je šumel in 998 III| človeku, ki jo je slišal. Gozd je šumel in iz šumenja je stokalo 999 III| Gozd je šumel in iz šumenja je stokalo in zdihovalo, prepevalo 1000 III| globoki bridkosti. Na lini je slonela devica in njena