Part

1001 III|             so bledela in brisala si je solze s svetlimi lasmi.
1002 III|            svetlimi lasmi. Vsako noč je slišala pesem iz gozda,
1003 III|          pesem iz gozda, vsako jutro je bil njen obraz bolj suh
1004 III|            in bled in luč njenih oči je ugašala. Ali paša je klical
1005 III|             oči je ugašala. Ali paša je klical najimenitnejše zdravnike,
1006 III|           ranjeno srce. ~Ali paša se je ustrašil in je pomislil,
1007 III|           Ali paša se je ustrašil in je pomislil, kako dolgčas bi
1008 III|          izbe v izbo. In naposled se je domislil. ~-- Oženim jo! ~
1009 III|         dohtarji in druga svojat, ki je zato na svetu, da je in
1010 III|              ki je zato na svetu, da je in pije in se iz Boga norca
1011 III|              Boga norca dela. Snubec je stopal snubcu na pete, gostba
1012 III|            snubcu na pete, gostba se je vrstila za gostbo, v potokih
1013 III|         vrstila za gostbo, v potokih je lilo sladko vino, klali
1014 III|             so noč in dan. Življenje je bilo, veselo in bučno, da
1015 III|            opotekali okoli grada, da je bila sramota. Kmetje, ki
1016 III|        veselja niso prinesli. Milena je stregla gostom in jim je
1017 III|             je stregla gostom in jim je točila kozarce, toda njene
1018 III|     nasmehnile njene ustnice. Hodila je med njimi kakor v sanjah,
1019 III|         okoli njenih ušes. ~Vesel pa je bil snubcev Ali paša sam,
1020 III|             snubcev Ali paša sam, ki je bil neprestano pijan. ~--
1021 III|               Kako neumen sem bil -- je pomislil -- da sem dremal
1022 III|             in razkošne. Ali paša se je domislil, da je veselje
1023 III|              paša se je domislil, da je veselje brez ženske komaj
1024 III|             ne prednje. In začelo se je pohujšanje, da nikoli takega.
1025 III|             da nikoli takega. Milena je pretakala ob lini bridke
1026 III|           mogoče. ~V pijanosti pa se je spomnil Ali paša, kaj je
1027 III|             je spomnil Ali paša, kaj je bil pijančevanja poglavitni
1028 III|           prišli v gostoljubni grad, je bil pozabil tudi Ali paša
1029 III|        pozabil tudi Ali paša sam, da je treba iskati leka za bolezen
1030 III|               izbirati ženina. Ko se je tako domislil v svoji hudi
1031 III|             svoji hudi pijanosti, se je začel ozirati po gostih
1032 III|        ljudje. Najbolj po srcu pa mu je bil baron Peter, ki je bil
1033 III|            mu je bil baron Peter, ki je bil v družbi največji razgrajač,
1034 III|      najhujši nesramnež. Baron Peter je bil debelušen človek, ne
1035 III|             zakrvavele; malo plešast je že bil, imel pa je silno
1036 III|           plešast je že bil, imel pa je silno košate, rdeče brke. ~--
1037 III|                   Baron Peter! -- ga je poklical Ali paša. ~-- Ukazuj! --
1038 III|              paša. ~-- Ukazuj! -- se je zasmejal veseli Peter iznad
1039 III|            moj gost? ~Baron Peter se je začudil in od čuda izpraznil
1040 III|             čemu si prišel in kaj te je privedlo v ta moj samotni
1041 III|            ni vedel odgovora; mislil je, ni se mogel domisliti ničesar. ~--
1042 III|               Ali paša, to vprašanje je tako težko in zavozlano,
1043 III|             dolge besede, natočil si je kozarec in ga je izpraznil;
1044 III|          natočil si je kozarec in ga je izpraznil; prijazno se je
1045 III|            je izpraznil; prijazno se je svetil njegov obraz. ~Ali
1046 III|              njegov obraz. ~Ali paša je bil pijan, ni odjenjal. ~--
1047 III|              babnicami? ~Baron Peter je pogledal srepo in zamišljeno. ~--
1048 III|           rad vedel. ~Baron Peter se je naslonil s komolci na mizo
1049 III|        naslonil s komolci na mizo in je uprl glavo v dlani, Ali
1050 III|           glavo v dlani, Ali paša se je zibal na stolu in se je
1051 III|              je zibal na stolu in se je smejal grohotoma. ~-- Stavim,
1052 III|            ne more povedati, čemu mi je bil prišel v goste in zakaj
1053 III|            natakaricam? ~Tedaj pa se je zgodilo, da je skočil izza
1054 III|           Tedaj pa se je zgodilo, da je skočil izza mize pijani
1055 III|            čelu s toliko silo, da se je slišalo v dolino. Nato je
1056 III|            je slišalo v dolino. Nato je pobral stol, sedel za mizo
1057 III|             po vrsti. Baron Peter se je domislil, Ali paša pa je
1058 III|             je domislil, Ali paša pa je bil tega dogodka tako vesel,
1059 III|          tega dogodka tako vesel, da je takoj ukazal poklicati svojo
1060 III|         hčerko, lepo Mileno. ~Prišla je, kako pridejo čiste sanje.
1061 III|            pridejo čiste sanje. Belo je bila oblečena, ob životu
1062 III|              so visele roke, nalahko je klonila glava, dolge črne
1063 III|           ležale na licih. ~Ali paša je vstal in jo je nagovoril. ~--
1064 III|              Ali paša je vstal in jo je nagovoril. ~-- Odpri oči,
1065 III|         očetovskem srcu. Baron Peter je tvoj ženin. ~Baron Peter
1066 III|          tvoj ženin. ~Baron Peter se je vzdignil, da bi se poklonil,
1067 III|           poklonil, toda opotekel se je in je omahnil; omamila ga
1068 III|               toda opotekel se je in je omahnil; omamila ga je čista
1069 III|            in je omahnil; omamila ga je čista lepota neveste in
1070 III|            lepota neveste in vino mu je nenadoma zašumelo v glavi.
1071 III|              zašumelo v glavi. Sedel je, naslonil je glavo na roke
1072 III|            glavi. Sedel je, naslonil je glavo na roke in je v tistem
1073 III|         naslonil je glavo na roke in je v tistem hipu zaspal. ~Milena
1074 III|          tistem hipu zaspal. ~Milena je omedlela. ~Ali paša se je
1075 III|            je omedlela. ~Ali paša se je namenil, da napravi svoji
1076 III|            še ni videl svet. Povabil je toliko svatov, da je bil
1077 III|         Povabil je toliko svatov, da je bil grad pretesen zanje.
1078 III|              kar pod milim nebom. To je bila svojat, tako razuzdana,
1079 III|            pokrajino in devetkrat se je ulila ploha, preden je razčistila
1080 III|            se je ulila ploha, preden je razčistila ves smrad, ki
1081 III|            prinesli s seboj. ~Milena je čakala v svoji izbi poročnega
1082 III|            poročnega dne. Njen obraz je bil tako bel, da se nič
1083 III|         njene globoke oči; poslušala je, če se ne oglasi morda pesem
1084 III|          niso genile, ali njeno srce je klicalo, rotilo. ~-- Poslednji
1085 III|            rotilo. ~-- Poslednji dan je že, o dragi moj godec, že
1086 III|              čisto pozabil name? Kaj je tako omahljiva ljubezen
1087 III|               nego pride smrt! ~Tako je klicalo njeno srce in njene
1088 III|              pragu. Ali potolažil se je kmalu in še tisti večer
1089 III|           kmalu in še tisti večer se je dodobrega upijanil, tako
1090 III|          dodobrega upijanil, tako da je popolnoma pozabil, čemu
1091 III|              popolnoma pozabil, čemu je bil prišel in zakaj popiva
1092 III|            zdravje tvoji nevesti! -- je zaklical ter je trčil z
1093 III|          nevesti! -- je zaklical ter je trčil z Ali pašo. ~-- O
1094 III|               O budalo pijano! -- se je zasmejal Ali paša. Kdo pa
1095 III|              treznimi očmi. ~In spet je poskočil baron Peter in
1096 III|           poskočil baron Peter in se je udaril z dlanjo po čelu,
1097 III|              dlanjo po čelu, nato pa je izpraznil troje kozarcev
1098 III|       kozarcev po vrsti. Zašumelo mu je vino v glavi, zahrepenelo
1099 III|              v glavi, zahrepenelo mu je pijano srce po čistejši
1100 III|       sramežljivih očeh. In takoj se je izpolnilo njegovo pijano
1101 III|  razsvetljeno dvorano in na pragu se je prikazala čudovita podoba,
1102 III|            grešniki. Prešerna družba je umolknila in obstrmela. ~
1103 III|              neveste in v dvorano se je izlila njih čista in sladka
1104 III|     pozdravljeni svatje! Baron Peter je vstal, pijan od vina in
1105 III|             Z opletajočimi koraki se je bližal svoji nevesti, poklonil
1106 III|           svoji nevesti, poklonil se je globoko, zgrudil se je na
1107 III|            se je globoko, zgrudil se je na kolena in ji je poljubljal
1108 III|        zgrudil se je na kolena in ji je poljubljal belega krila
1109 III|              zavrzi me! ~Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila
1110 III|              mu ponudila roko, da jo je poljubil; nato sta se napotila
1111 III|              družbo in mlada nevesta je sedla in je polnila s prenežno
1112 III|            mlada nevesta je sedla in je polnila s prenežno roko
1113 III|              se veselili do zore, ki je čudno krvava, grozo oznanjujoča,
1114 III|   vzplapolala na vzhodu. ~Nevesta se je ozrla skozi visoko okno
1115 III|           ozrla skozi visoko okno in je vstala izza mize. V tistem
1116 III|           mize. V tistem trenutku se je oglasilo iz gozda, kakor
1117 III|        nevihto šumečega. Oglasila se je vesela, prešerna, zmagoslavna
1118 III|        zmagoslavna pesem, bližala se je čudovito hitro, kakor na
1119 IV |         Marko in trudni popotnik, ki je bil prišel iz daljne dežele,
1120 IV |            svojega očeta. Nevihta se je polegla, debele kaplje so
1121 IV |         rumenim zlatom. ~In popotnik je pripovedoval Marku dalje
1122 IV |            paše. ~"Ob tistem času pa je priromal v Ali paševe kraje
1123 IV |          kraje popotnik; večerilo se je že; počival je na hribu
1124 IV |           večerilo se je že; počival je na hribu in se je oziral
1125 IV |            počival je na hribu in se je oziral po dolini. ~Poznalo
1126 IV |        oziral po dolini. ~Poznalo se je popotniku, da je bil prišel
1127 IV |          Poznalo se je popotniku, da je bil prišel iz daljnodaljnih
1128 IV |       daljnodaljnih dežel; obleka mu je bila vsa razcapana in nerodno
1129 IV |              so krvavele. Globoko mu je klonila glava, ko se je
1130 IV |              je klonila glava, ko se je oziral po dolini in njegove
1131 IV |           moj rodni dom! ~Srce se mu je stiskalo od čudne bolečine,
1132 IV |             neznanega strahu. Gledal je in poslušal, toda glasu
1133 IV |           človek na beli cesti. Tiho je bilo kakor na pokopališču.
1134 IV |     objestnega ukanja; še sonce samo je umiralo tiho za goro. Le
1135 IV |          hriba, od belega gradiča se je glasilo zamolklo šumenje,
1136 IV |              o domovina? ~Napotil se je v dolino, v senci spečo,
1137 IV |          spečo, brezglasno. Na polju je ugledal človeka, prezgodaj
1138 IV |               mrkega, temnega. Hodil je, kakor da bi nosil križ
1139 IV |         nosil križ na rami in gledal je v tla. Mimo popotnika je
1140 IV |             je v tla. Mimo popotnika je hotel, ne da bi se ozrl
1141 IV |            pozdravil. Popotnik pa ga je spoznal. ~-- Hej, kam, Matijec,
1142 IV |              ne poznaš več? ~Kmet ga je pogledal srepo in neprijazno. ~--
1143 IV |            hodi zbogom! ~Popotnik se je začudil in še bolj se mu
1144 IV |             začudil in še bolj se mu je stisnilo srce od čudne žalosti. ~--
1145 IV |       petdeset let. Kakšna žalost te je doletela in kakšna nadloga
1146 IV |        doletela in kakšna nadloga te je tako hudo potrla? ~-- Odkod
1147 IV |              strahote in nesreče, ki je udarila tvoj rodni kraj.
1148 IV |           več ozrl na popotnika; šel je svojo pot, sključen, truden
1149 IV |              se bal zbuditi bolnika, je stopal popotnik v vas. Naproti
1150 IV |           popotnik v vas. Naproti mu je prišla starka ob palici,
1151 IV |           pasu, v roki črn molek, ki je visel do tal. Siv in razgreben
1152 IV |             do tal. Siv in razgreben je bil njen obraz in je klonil
1153 IV |       razgreben je bil njen obraz in je klonil zmerom niže, počitka
1154 IV |              razpokani grudi. Hotela je mimo, ne da bi se ozrla
1155 IV |           pozdravila. Popotnik pa jo je spoznal in se je prestrašil. ~--
1156 IV |      Popotnik pa jo je spoznal in se je prestrašil. ~-- O botra,
1157 IV |              se ozrite name! ~Počasi je vzdignila starka obraz,
1158 IV |             Ne poznam te. ~In hotela je dalje ob palici, do pasu
1159 IV |              kakšna huda nesreča vas je zadela, da se je tako brž
1160 IV |         nesreča vas je zadela, da se je tako brž postaralo vaše
1161 IV |           vrni tja, o Gregor! Boljše je povsodi na svetu, nego v
1162 IV |             nego v tej dolini, ki jo je Bog tako zelo in tako zasluženo
1163 IV |          Zbogom, Gregor! ~Še niže se je sklonil njen život, še težji
1164 IV |         sklonil njen život, še težji je bil križ na njenih ramah.
1165 IV |       spomini na tisto življenje, ki je bilo in ki ga ne bo nikoli
1166 IV |              ga ne bo nikoli več, ki je samo še pol resnica pol
1167 IV |        neverjetna bajka; ob spominih je zakljuvalo kesanje v starem
1168 IV |        kesanje v starem srcu in križ je zarezal globlje v razranjeno
1169 IV |           razranjeno ramo. ~Popotnik je šel dalje in strah ga je
1170 IV |             je šel dalje in strah ga je bilo; kakor je človeka strah
1171 IV |              strah ga je bilo; kakor je človeka strah na pokopališču
1172 IV |       mrtveci so bili ljudje, ki jih je srečaval; neprijazno so
1173 IV |            oči, zamolkel, brezzvočen je bil njih glas. In prestrašene
1174 IV |              in žalostno pokopališče je bila vsa vas. Polurazpale
1175 IV |             in so vpraševala: Kam te je zanesla pot, predrzni tujec?
1176 IV |              v daljno deželo. Povsod je bolje nego v tej dolini,
1177 IV |           zvonke besede. Popotnik se je oziral z začudenim in plahim
1178 IV |              pogledom in mrzla groza je bila v njegovem srcu. ~Dospel
1179 IV |             v njegovem srcu. ~Dospel je do krčme in je skoro ni
1180 IV |                Dospel je do krčme in je skoro ni več spoznal. Manjša
1181 IV |            več spoznal. Manjša se mu je zdela, kakor sključena,
1182 IV |       Nikogar ni bilo na pragu, veža je bila temna; skozi ubita
1183 IV |              temna; skozi ubita okna je videl v veliko izbo in izba
1184 IV |          videl v veliko izbo in izba je bila prazna in tiha. Popotnik
1185 IV |             prazna in tiha. Popotnik je stal na cesti in ni vedel
1186 IV |            ni vedel kam; zdelo se mu je, da je zapisano nad vratmi:
1187 IV |              kam; zdelo se mu je, da je zapisano nad vratmi: O tujec,
1188 IV |              zakaj žalost in puščoba je tukaj. ~Ali zašlo je že
1189 IV |         puščoba je tukaj. ~Ali zašlo je že sonce in blizu je bila
1190 IV |           zašlo je že sonce in blizu je bila noč; popotnik je pomislil
1191 IV |          blizu je bila noč; popotnik je pomislil in je stopil v
1192 IV |              popotnik je pomislil in je stopil v krčmo. Duri so
1193 IV |           hej, ljudje božji! ~Klical je in je priklical nadložnega
1194 IV |          ljudje božji! ~Klical je in je priklical nadložnega starca;
1195 IV |            nadložnega starca; prišel je in je stal na pragu in se
1196 IV |      nadložnega starca; prišel je in je stal na pragu in se je čudil. ~--
1197 IV |            in je stal na pragu in se je čudil. ~-- Lačen sem in
1198 IV |          Lačen sem in žejen. ~Starec je prinesel vode in kruha;
1199 IV |              mu tresle, njegov obraz je bil čemeren in zlovoljen. ~--
1200 IV |          kakor razbojnik? ~Krčmar se je ozrl nanj z nezaupljivim
1201 IV |            še spoznal. Vsa dolina se je postarala, kakor da je v
1202 IV |            se je postarala, kakor da je v jadrnih urah preživela
1203 IV |           svojega očeta. ~Vdrugič se je ozrl krčmar na popotnika;
1204 IV |              popotnika; pol žalosten je bil njegov pogled in pol
1205 IV |           Ali ti povem, Gregor, kako je umrl tvoj oče? ~-- Povejte. ~--
1206 IV |             do črne zemlje. Tvoj oče je šel na polje, na polje Ali
1207 IV |              polje Ali paševo, delal je do mraka, o mraku pa je
1208 IV |              je do mraka, o mraku pa je legel v razor in je umrl.
1209 IV |         mraku pa je legel v razor in je umrl. Hlapci so ga pobrali
1210 IV |         zemlja Ali paševa! ~Popotnik je nagnil glavo do mize in
1211 IV |           brž se vrni tja! ~Popotnik je vzdignil glavo in ves izpremenjen
1212 IV |             glavo in ves izpremenjen je bil njegov obraz. Njegove
1213 IV |      pripoveduj mi o kazni božji, ki je doletela to lepo dolino;
1214 IV |               mi pripoveduj. ~Krčmar je zagrnil okna in je prižgal
1215 IV |            Krčmar je zagrnil okna in je prižgal svetilko, ki je
1216 IV |              je prižgal svetilko, ki je visela nad mizo. Steklo
1217 IV |              visela nad mizo. Steklo je bilo okajeno in v umazani
1218 IV |          koraka, ne glasu. ~-- Težko je pripovedovati o tej sramoti
1219 IV |            skoro sam ne vem, kako se je zgodilo. Bog je hotel. Kaj
1220 IV |              kako se je zgodilo. Bog je hotel. Kaj še nisi slišal
1221 IV |        slišal o Matjaževih časih, ko je držal kmet roke križem in
1222 IV |            držal kmet roke križem in je imel vsega v izobilici?
1223 IV |            uprle so se v daljavo, ki je utonila za zmerom. Ali nenadoma
1224 IV |              zmerom. Ali nenadoma se je zdrznil, kakor da je bil
1225 IV |              se je zdrznil, kakor da je bil ugledal ob oknu grozoten
1226 IV |              grozoten obraz, povesil je glavo in se je potrkal na
1227 IV |               povesil je glavo in se je potrkal na prsi. ~-- Bog
1228 IV |           nas grešnikov! Razuzdanost je bila takrat velika v tej
1229 IV |           tej dolini in pijančevanje je bilo tako strahovito, da
1230 IV |           Bog mu dodeli večni pokoj, je plesal ob postnem času in
1231 IV |         plesal ob postnem času in se je ženil na stara leta. O Gregor,
1232 IV |           Gregor, sladko in prijetno je bilo takrat živeti, Bog
1233 IV |            greh odpusti, ampak hitro je minil predpust in nastopila
1234 IV |          minil predpust in nastopila je strašna pepelnica. Tako
1235 IV |             kakor iz zrahljane prsti je poganjalo zeleno koprnenje. ~--
1236 IV |           zeleno koprnenje. ~-- Tako je bilo. Ali paša nas je upijanil;
1237 IV |           Tako je bilo. Ali paša nas je upijanil; in ko smo ležali
1238 IV |            ko smo ležali pijani, nas je oropal in nas slekel do
1239 IV |          beli gradič z zelenimi okni je dom Antikristov; tam so
1240 IV |            tam so domovi, ki nam jih je bil ugrabil, tam so naša
1241 IV |          ugrabil, ali ostavil nam jo je tako razcunjano in umazano,
1242 IV |              matjaževanju. ~Popotnik je stisnil pesti, oči so se
1243 IV |           matjaževanju? Kralj Matjaž je obljubil in kralj Matjaž
1244 IV |          snedel besede. Ali paša nas je osleparil za Matjaževo obljubo,
1245 IV |             Matjaževo obljubo, njega je osleparil in nas. Ampak
1246 IV |           nas. Ampak strašno nevarno je, norčevati se iz kralja
1247 IV |             na podstrešju. ~Popotnik je popil vino in komaj da je
1248 IV |            je popil vino in komaj da je rekel lahko noč; gospodovalen
1249 IV |               gospodovalen in osoren je bil njegov obraz, ukazujoč
1250 IV |         ukazujoč njegov glas. Krčmar je gledal za njim in čudna
1251 IV |             njim in čudna plahost mu je prešinila srce. ~-- Bog
1252 IV |              časi se bližajo. ~In se je pokrižal in je mislil na
1253 IV |       bližajo. ~In se je pokrižal in je mislil na lepo dobo Matjaževo. ~
1254 IV |            dobo Matjaževo. ~Popotnik je stopil k lini, ki je bila
1255 IV |        Popotnik je stopil k lini, ki je bila tako ozka, da je komaj
1256 IV |             ki je bila tako ozka, da je komaj vteknil glavo skoznjo.
1257 IV |         vteknil glavo skoznjo. Videl je po dolini, že v noč utopljeni;
1258 IV |             se prestrašile; ena sama je še ostala, gorela je mirno
1259 IV |            sama je še ostala, gorela je mirno z drobnim belim plamenom. ~
1260 IV |          Komaj so ugasnile vešče, se je izvil čudežen glas iz gozda.
1261 IV |              glas iz gozda. Popotnik je poslušal in neskončna miloba
1262 IV |         poslušal in neskončna miloba je napolnila njegovo srce.
1263 IV |           njegovo srce. Tako proseča je bila pesem, tako iz ranjene
1264 IV |             upanja vriskajoča, da se je krčilo srce in je kipelo
1265 IV |              da se je krčilo srce in je kipelo od veselja in bridkosti
1266 IV |          sladke solze. ~Popotniku se je zdelo, da ga nekdo kliče
1267 IV |          omahuj. Sam kralj Matjaž te je poslal, da kaznuješ hudodelca,
1268 IV |            da kaznuješ hudodelca, ki je tako strašno oskrunil njegovo
1269 IV |        njegovo besedo. ~In popotniku je bilo, da zdihuje rodna zemlja
1270 IV |              sem, da te odrešim! ~In je legel in je sladko zaspal. ~
1271 IV |             odrešim! ~In je legel in je sladko zaspal. ~Zjutraj
1272 IV |           sladko zaspal. ~Zjutraj mu je naznanil krčmar: ~-- Velike
1273 IV |         svojo hčer. Silno snubcev se je oglasilo od vseh strani
1274 IV |           lepoti Ali paševe hčeri se je bil razlegel po vsem cesarstvu
1275 IV |        razlegel po vsem cesarstvu in je segel celo preko njegovih
1276 IV |         preko njegovih mej. Ali paša je velik gospod in napravil
1277 IV |             ni doživel. ~Popotnik se je zasmejal z grohotom. ~--
1278 IV |            paševem gradu! ~Smejal se je s hudobnim smehom in se
1279 IV |              s hudobnim smehom in se je napotil v vas. Tu tam je
1280 IV |             je napotil v vas. Tu tam je potrkal na okno, stopil
1281 IV |          pripoveduj no malo, kako pa je bilo o matjaževanju? ~In
1282 IV |           matjaževanju? ~In sosed se je zdrznil, vzdignil je trudno
1283 IV |              se je zdrznil, vzdignil je trudno glavo; v očeh se
1284 IV |              trudno glavo; v očeh se je zasvetilo kakor sladak spomin,
1285 IV |              hrepenenje. ~-- Kako pa je bilo o matjaževanju? ~Zgenilo
1286 IV |            matjaževanju? ~Zgenilo se je v srcih. V mirno, temno
1287 IV |          jezero spominov in bolečine je segla luč, kakor silna bela
1288 IV |            silna bela roka in jezero je zdihnilo v globokem dnu
1289 IV |           zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~Popotnik je
1290 IV |             je zavalovalo. ~Popotnik je trkal na okna, postajal
1291 IV |            postajal med durmi. Iskal je oči, ki bi se zaiskrile
1292 IV |             svetleje ob spominu, src je iskal, ki bi zakričala glasneje
1293 IV |       glasneje od bolečine. In našel je oči, ki so se svetile razbojniško,
1294 IV |           ziblje živa v soncu! Tvoja je bila. Glej to belo hišo
1295 IV |              zdaj in žalostno! Tvoja je bila nekoč. Vzemi popotno
1296 IV |              sosed, razloži mi, kako je bilo o matjaževanju! ~Silno
1297 IV |       matjaževanju! ~Silno koprnenje je napolnilo zrak; privihralo
1298 IV |           napolnilo zrak; privihralo je z vetrom, puhtelo je iz
1299 IV |      privihralo je z vetrom, puhtelo je iz zemlje, gorelo je iz
1300 IV |         puhtelo je iz zemlje, gorelo je iz sončne luči. To je bilo
1301 IV |         gorelo je iz sončne luči. To je bilo ob tistem času, ko
1302 IV |          svatje v gosposkih vozeh in je zašumelo na gradu bučno
1303 IV |           veselo življenje. ~V krčmi je sedelo sedmero mož, popotnik
1304 IV |         sedelo sedmero mož, popotnik je sedel med njimi. Krčmar
1305 IV |              sedel med njimi. Krčmar je bil zagrnil in zadelal okna;
1306 IV |             in zadelal okna; zaspano je svetila okajena svetilka
1307 IV |        svetilka na stropu. ~Popotnik je točil. ~-- Kaj ne bi lahko
1308 IV |             znali živeti in tako vam je zatonil. ~Kmetje so povesili
1309 IV |       oblečeni. ~Po cesti mimo krčme je pridrdral voz, jadrno je
1310 IV |             je pridrdral voz, jadrno je švignil mimo. ~-- Koliko
1311 IV |              mimo. ~-- Koliko se jih je že vozilo tod nocoj? Bogati
1312 IV |        kralja Matjaža za besedo; kar je obljubil kmetu, so ugrabili
1313 IV |             gosposke želodce? Čigavo je tisto žlahtno vino, ki bo
1314 IV |           Povesili so glave; odgovor je kipel iz srca, beseda si
1315 IV |             popotnik? Povej nam: kaj je treba storiti? ~Zasmejal
1316 IV |          treba storiti? ~Zasmejal se je, da so se stresla okna in
1317 IV |             so se stresla okna in se je razlegel razbojniški grohot
1318 IV |              po dolini. ~-- Prisedel je k meni slepar, sladak in
1319 IV |        sladak in prijazen, pravil mi je lepe bajke in mi je točil
1320 IV |        pravil mi je lepe bajke in mi je točil v kozarec močnega
1321 IV |        kozarec močnega vina. Tako me je upijanil dodobrega in obležal
1322 IV |       siromak na cesti. In oropal me je v tihi noči, snel mi je
1323 IV |              je v tihi noči, snel mi je celo prstan s prsta in uhane
1324 IV |         prsta in uhane iz ušes in me je slekel do nagega. Krščanski
1325 IV |             svojo pijanost; on pa se je polastil ob mojem spanju
1326 IV |            in, ko sem se zdramil, me je uklenil še samega ter me
1327 IV |            me učite? Povejte mi: kaj je treba storiti? ~Skozi zagrnjena
1328 IV |             zagrnjena in zabita okna je zašumelo kakor veselo pirovanje
1329 IV |            globoko v srcu. ~Popotnik je sedel med njimi bled in
1330 IV |          njimi bled in ukazujoč; bil je nenadoma za glavo večji
1331 IV |          večji od vseh in čuden hlad je dihal od njega, kakor da
1332 IV |         rešil izkušnjavca. ~Svetilka je dremala, zadremala je in
1333 IV |       Svetilka je dremala, zadremala je in je ugasnila. V temi se
1334 IV |             dremala, zadremala je in je ugasnila. V temi se je razločil
1335 IV |            in je ugasnila. V temi se je razločil samo še popotnikov
1336 IV |            človek ni videl, kdaj jih je zaslišal in kje; zastrupile
1337 IV |      plamenov, dvoje ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem loku
1338 IV |              grajska vrata; vreča se je prevalila preko praga, v
1339 IV |             pravice pijano. Nastežaj je odprta klet -- oj, ljudje,
1340 IV |           zasužnjeni, bičani, prišel je čas Matjažev! Po stoletnem
1341 IV |        delavniku večni praznik. Vino je teklo, hripave pesmi so
1342 IV |           plameni in silen črn oblak je prepregel nebo od izhoda
1343 IV |              izhoda do zahoda. In ko je zasijala rdeča zarja, so
1344 IV |            roke v težke verige. Tako je minilo veselo matjaževanje. ~
1345 IV |      Poslušal bi človek... ~Popotnik je slonel ob lini tisto poslednjo
1346 IV |           tisto poslednjo noč. Mirno je bilo njegovo srce, brez
1347 IV |       žalosti in brez strahu. Pisana je bila sodba in podkrižal
1348 IV |           bila sodba in podkrižal jo je; ne odvrnila bi je ne božja
1349 IV |      podkrižal jo je; ne odvrnila bi je ne božja ne človeška moč. ~
1350 IV |             ne človeška moč. ~Gledal je v noč, ki je sijala nad
1351 IV |            moč. ~Gledal je v noč, ki je sijala nad dolino v tisočerih
1352 IV |            njegov obraz so sijale in je bil tako bel kakor mrtvečev
1353 IV |         mrtvečev obraz. ~-- Zapisano je in podkrižano; zgodi se,
1354 IV |          podkrižano; zgodi se, kakor je božja volja. ~Tudi nič hrepenenja
1355 IV |             mu napele ustnice, če se je spomnil na neumne bajke
1356 IV |            iz globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~-- Zakaj
1357 IV |            odrešenika. ~Premišljeval je in je gledal proti gradu,
1358 IV |      odrešenika. ~Premišljeval je in je gledal proti gradu, ki se
1359 IV |            gledal proti gradu, ki se je svetil na holmu. Vsa okna
1360 IV |          migljale skozi noč. ~-- Tam je dvorana, polna veselih,
1361 IV |              debeli baroni. Oče, kje je moj rodni dom? Morda je
1362 IV |              je moj rodni dom? Morda je v tistem samem dolgem požirku,
1363 IV |          samem dolgem požirku, ki ga je bil pravkar nagnil iz silne
1364 IV |            dragocenem kozarcu, ki ga je bil pijani dohtar Pavel,
1365 IV |        snubec, zalučil na tla, da se je razdrobil v tisočero svetlih
1366 IV |           tisti rumeni potici, ki jo je bil prinesel v dvorano na
1367 IV |             neroden služabnik, pa se je spotaknil ter mu je zdrknila
1368 IV |            pa se je spotaknil ter mu je zdrknila na tla in se zakotalila
1369 IV |          povaljala v prahu? Oče, kje je naše svetlo, živo polje?
1370 IV |          paša ženi svojo hčer. Morda je naše polje pripeto na njeno
1371 IV |         njenem poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil ženin z
1372 IV |             poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil ženin z nečisto
1373 IV |              ženin z nečisto roko in je uvenela prezgodaj? Oče,
1374 IV |            naše zelene senožeti, kje je naš temni, šumeči gozd?
1375 IV |              V enem samem večeru jih je pokosila tuja kosa, v eni
1376 IV |              kosa, v eni sami uri ga je posekala tuja sekira. Počivaj
1377 IV |              oče, tudi v tvojem srcu je kljuvalo hrepenenje, iz
1378 IV |             boš v grobu vesel. ~Tako je molil popotnik. ~To je bilo
1379 IV |          Tako je molil popotnik. ~To je bilo tisto noč, ko se je
1380 IV |             je bilo tisto noč, ko se je oglasila glasneje pesem
1381 IV |      glasneje pesem iz gozda. Vabila je, bližala se je in same radosti
1382 IV |         gozda. Vabila je, bližala se je in same radosti je bila
1383 IV |        bližala se je in same radosti je bila polna. Kdor jo je slišal,
1384 IV |       radosti je bila polna. Kdor jo je slišal, je pomislil na svojo
1385 IV |            polna. Kdor jo je slišal, je pomislil na svojo mladost
1386 IV |             svoje ljubice in srce mu je prešinila čudna miloba. ~
1387 IV |       prešinila čudna miloba. ~Pesem je utihnila, trepetala je še
1388 IV |         Pesem je utihnila, trepetala je še pod nebom, združila se
1389 IV |            še pod nebom, združila se je z zvezdami in v vse lepši
1390 IV |             luči so zasijale. ~Godec je stal pod gradom, v senci
1391 IV |          kostanja, v skriti noči, in je čakal svoje neveste. In
1392 IV |              neveste. In od grada se je spustila nebeška podoba,
1393 IV |             podoba, bela nevesta, in je utonila v senco kostanja,
1394 IV |            nič žalosten, zasmejal se je zvonko. ~-- Ubogi, debeli
1395 IV |              in njegovo smrčanje, ko je zaspal pod mizo. Povej mi,
1396 IV |           pragu? ~-- O dragi, toliko je bilo ljubezni v mojem srcu,
1397 IV |             več prostora. Tako daleč je bila pesem in tako blizu
1398 IV |             bila pesem in tako blizu je bil baron! Da nisi prišel
1399 IV |               Saj se še ne mudi, saj je še dolga noč. Povečerjaj
1400 IV |               vstani in pridi. ~Tako je stopila nevesta v dvorano,
1401 IV |          pred pijanega ženina, ki se je zgrudil prednjo na kolena
1402 IV |              Ni še ura minila, pa se je oglasila iz gozda vesela,
1403 IV |        zmagoslavna pesem, bližala se je čudovito hitro, kakor na
1404 IV |        iskale so jo osteklele oči in je niso našle; skozi odprte
1405 IV |             našle; skozi odprte duri je pihal mrzel veter. Ali paša
1406 IV |             mrzel veter. Ali paša se je hotel vzdigniti in ni mogel;
1407 IV |     vzdigniti in ni mogel; ležalo mu je na ramah, na rokah in nogah
1408 IV |          kakor železne verige; hotel je zakričati in ni mogel; tiščalo
1409 IV |              in ni mogel; tiščalo ga je za vrat kakor železna roka. ~
1410 IV |           železna roka. ~Na pragu se je prikazal silen človek, velik
1411 IV |          kamenitega obraza, glava mu je segala do stropa. ~-- Pozdravljen,
1412 IV |            bilo; sto grozepolnih oči je strmelo nanj. ~-- Ali paša,
1413 IV |            ni prosil milosti. Slonel je na velikem stolu, glavo
1414 IV |             na kolenih. Obraz njegov je bil ves siv, oči so bile
1415 IV |            se smeje lobanja. Tako se je smejal Ali paša, ko je slonel
1416 IV |            se je smejal Ali paša, ko je slonel na lini in gledal
1417 IV |           paša in tudi slišal ni, ko je govoril popotnik. ~-- Po
1418 IV |              zapil in zapiroval. Kar je ostalo, je naše, vse do
1419 IV |            zapiroval. Kar je ostalo, je naše, vse do poročnega prstana
1420 IV |              tudi čutil ni, ko se mu je odprl na čelu nenadoma rdeč
1421 IV |            nenadoma rdeč studenec in je lil v počasnem in lenem
1422 IV |              licih navzdol. Okamenel je prešerni in zlobni nasmeh
1423 IV |             duri, skozi razbita okna je vriskal vihar. Črni oblaki
1424 IV |            bežali po nebu, na vzhodu je vstajala krvava zarja. ~
1425 IV |           krvava zarja. ~Zdramila se je vas, vsa dolina se je zdramila
1426 IV |             se je vas, vsa dolina se je zdramila v pijani radosti;
1427 IV |         neizmerni sodje in v potokih je teklo vino; padali so na
1428 IV |             so obležali. Svetila jim je dvojna bakla: jutranja zarja,
1429 IV |            bakla: jutranja zarja, ki je prodirala izza oblakov in
1430 IV |          oblakov in silni plamen, ki je bil ovil Ali pašev gradič
1431 IV |            rdečim plaščem. Tu tam se je pretrgal rdeči plašč in
1432 IV |         plašč in iz očrnelega trupla je planil črn svat, prevalil
1433 IV |      odkotalil v dolino. Prikazal se je baron Peter sam, osmojen
1434 IV |           brk in brez suknje; skočil je k potoku, legel je na trebuh,
1435 IV |            skočil je k potoku, legel je na trebuh, razprostrl je
1436 IV |             je na trebuh, razprostrl je roke in je požiral, da se
1437 IV |        trebuh, razprostrl je roke in je požiral, da se Bogu usmili.
1438 IV |       požiral, da se Bogu usmili. Ko je vstal, si je obrisal ustnice
1439 IV |              usmili. Ko je vstal, si je obrisal ustnice z dlanjo,
1440 IV |            ustnice z dlanjo, ozrl se je naokoli in je zaklical s
1441 IV |        dlanjo, ozrl se je naokoli in je zaklical s pijanim glasom. ~--
1442 IV |         kuriš o svetem Jakobu! ~Nato je legel in je zaspal. Spali
1443 IV |            Jakobu! ~Nato je legel in je zaspal. Spali so tudi kmetje,
1444 IV |           vinu, kakor snopje, ki jih je bil razmetal vihar po njivi.
1445 IV |           Matjaž!... ~Ob tistem času je jezdil skozi gozd na belem
1446 IV |              nevesto; na belem konju je jezdil in držal jo je v
1447 IV |          konju je jezdil in držal jo je v naročju, svojo mlado,
1448 IV |          Alenčico. ~-- --- -- -- ~To je tista povest o žalostnem
1449 IV |      žalostnem koncu Ali paše, ki jo je pripovedoval Marku razcapani
1450 V  |                             V ~Marko je poslušal v poluspanju. Nebo
1451 V  |       poslušal v poluspanju. Nebo se je bilo zjasnilo, tanki sivi
1452 V  |            proti izhodu, nad goro se je zasvetila zarja. Iz mokre
1453 V  |      zasvetila zarja. Iz mokre prsti je puhtel bel sopar, globoko
1454 V  |            puhtel bel sopar, globoko je sopla nasičena, odpočita
1455 V  |           odpočita zemlja. ~"Kako pa je bilo s popotnikom?" je vprašal
1456 V  |            pa je bilo s popotnikom?" je vprašal Marko in je dremal.
1457 V  |     popotnikom?" je vprašal Marko in je dremal. Z zaspanimi očmi
1458 V  |           razcapanega in ubogega, ki je stal pred njim trepetajoč
1459 V  |          starec ob palici. ~"Kako pa je bilo s popotnikom?" ~Zasopel
1460 V  |              s popotnikom?" ~Zasopel je glasneje, že je zadremal
1461 V  |              Zasopel je glasneje, že je zadremal in kakor v sanjah
1462 V  |              in kakor v sanjah se mu je zdelo, da se ziblje pred
1463 V  |        Ziblje se ob palici, z dlanjo je bil zasenčil oči in se ozira
1464 V  |           izhodu. ~"Dani se in dolga je še moja pot. -- O Marko,
1465 V  |            pot. -- O Marko, popotnik je zadel križ na svoje rame,
1466 V  |            in silen križ kakor si ga je bil iztesal. Odpusti mu
1467 V  |         ubogo dušo!" ~Kakor v sanjah je videl Marko: plamen na holmu,
1468 V  |           plamena, iz črnega dima se je izvil človek; grozepolne
1469 V  |            njegove oči, njegov obraz je bled in spačen; na licih,
1470 V  |            ne voda izprala. Izvil se je iz plamena, opotekal se
1471 V  |             vile se nad njim; klonil je glavo, iztegal onemogle
1472 V  |              milosti proseč. Zabučal je plamen, zatulil v vetru
1473 V  |             vetru prešeren grohot se je razlegel v dolino, objel
1474 V  |             razlegel v dolino, objel je popotnika kakor z žgočim,
1475 V  |              dušečim dimom, butil ga je bežečega ob tla. "Hej, tlačan,
1476 V  |       naveličal matjaževanja?" Vstal je omamljen; v eni sami uri
1477 V  |       omamljen; v eni sami uri se mu je upognil hrbet, so upadla
1478 V  |              trepetajoče noge. Zadel je na rame križ, ki si ga je
1479 V  |            je na rame križ, ki si ga je bil iztesal sam in se je
1480 V  |             je bil iztesal sam in se je napotil na pot brez konca.
1481 V  |              konca. Poslednjikrat ga je videl Marko s polspečimi
1482 V  |             s polspečimi očmi, ko se je zazibal, visoka črna senca,
1483 V  |            holmu ter zatonil. ~Marko je zaspal in ko se je zdramil,
1484 V  |             Marko je zaspal in ko se je zdramil, je sijalo sonce
1485 V  |          zaspal in ko se je zdramil, je sijalo sonce visoko na nebu.
1486 V  |          sonce visoko na nebu. Vstal je, pomel si je oči ter se
1487 V  |             nebu. Vstal je, pomel si je oči ter se ozrl začuden. ~"
1488 V  |         sanje. Na slami se pozna, da je ležal tam človek. No Bog
1489 V  |        njegovi duši! Velik razbojnik je bil." ~Prijazno in toplo
1490 V  |                 Prijazno in toplo mu je svetilo sonce v obraz, ko
1491 V  |            svetilo sonce v obraz, ko je stopal v dolino. Vesel je
1492 V  |            je stopal v dolino. Vesel je bil svežega mladega polja,
1493 V  |         svežega mladega polja, ki se je bilo šele komaj otreslo
1494 V  |              sanj, in pozdravljal ga je z veselimi očmi, tudi gozd
1495 V  |          veselimi očmi, tudi gozd se je bil že zdavnaj zdramil,
1496 V  |        zdavnaj zdramil, preleknil se je krepak in prešeren ter zašumel,
1497 V  |            spominu na nevihto, ki mu je bila razmršila kuštravo
1498 V  |          kuštravo glavo. Marko se mu je odkril in ga je lepo pozdravil.
1499 V  |          Marko se mu je odkril in ga je lepo pozdravil. Zakaj Marko
1500 V  |          lepo pozdravil. Zakaj Marko je vedel, kaj se spodobi. ~