| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] jasnega 1 jasno 2 jaz 30 je 2086 jecajoce 1 jecal 1 jed 1 | Frequency [« »] ----- ----- ----- 2086 je 1350 in 867 se 527 v | Ivan Cankar Potepuh Marko in Kralj Matjaž IntraText - Concordances je |
Part
1501 V | kaj se spodobi. ~Romal je, romal; tam je zagodel svatom, 1502 V | spodobi. ~Romal je, romal; tam je zagodel svatom, ondi pijancem; 1503 V | svatom, ondi pijancem; tam je kosil, ondi večerjal; spal 1504 V | kosil, ondi večerjal; spal je kjerkoli. In dobro se mu 1505 V | kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~"Kako daleč se 1506 V | godilo. ~"Kako daleč se je udomil moj ujec!" je potožil 1507 V | se je udomil moj ujec!" je potožil Marko natihoma, 1508 V | potožil Marko natihoma, ko je bil truden. "Rad si odpočije 1509 V | moj bogati ujec!" ~Prišel je Marko v vas, ki je bila 1510 V | Prišel je Marko v vas, ki je bila vsa tiha in neprijazna. 1511 V | udomil, o ujec moj?" se je začudil Marko. Prašal je 1512 V | je začudil Marko. Prašal je starca, ki mu je prišel 1513 V | Prašal je starca, ki mu je prišel naproti, prašal je 1514 V | je prišel naproti, prašal je žensko, ki je sedela na 1515 V | naproti, prašal je žensko, ki je sedela na pragu; nato se 1516 V | sedela na pragu; nato se je pokrižal in je pomolil očenaš. ~" 1517 V | nato se je pokrižal in je pomolil očenaš. ~"Bog ti 1518 V | vendar sem te vesel in lep je nate spomin v mojem srcu. 1519 V | brez greha!" ~Nato pa se je spomnil na capastega in 1520 V | bosonogega popotnika in se je hudo razsrdil. ~"O cigan, 1521 V | matjaževanja? -- -- Kmet je klonil trudni hrbet in je 1522 V | je klonil trudni hrbet in je gledal v tla. ~Marko je 1523 V | je gledal v tla. ~Marko je pljunil srdito, nato je 1524 V | je pljunil srdito, nato je zavzdihnil ter se napotil 1525 V | iz doline v kraje, kjer je sijalo bolj veselo sonce. ~ 1526 V | bolj veselo sonce. ~Romal je, romal; tam je zagodel svatom, 1527 V | sonce. ~Romal je, romal; tam je zagodel svatom, ondi pijancem; 1528 V | svatom, ondi pijancem; tam je kosil, ondi večerjal; spal 1529 V | kosil, ondi večerjal; spal je kjerkoli. In dobro se mu 1530 V | kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~Nekoč, popoldne 1531 V | godilo. ~Nekoč, popoldne je bilo, že skoro v mrak, je 1532 V | je bilo, že skoro v mrak, je dospel Marko v mrtvo vas. 1533 V | zapuščenih krajev. Polje je bilo tam, ampak tiho, udušeno, 1534 V | senožetih, na polju -- kakor da je bilo kamenje deževalo z 1535 V | nikoli ni videl. Še gozd, ki je gledal od daleč na te žalostne 1536 V | daleč na te žalostne kraje, je bil ves tih in oprašen in 1537 V | sonce, še to visoko sonce je bilo oprašeno, slepo, in 1538 V | glasu. ~Ves plah in potrt je bil Marko, ko je stopal 1539 V | in potrt je bil Marko, ko je stopal v vas. Hiše prazne, 1540 V | zaklenjene, okna zabita. Marko se je čudil in prešinil ga je 1541 V | je čudil in prešinil ga je strah. ~"Glej, prišel sem 1542 V | veliki greh!" ~Prišel mu je naproti starec ob palici, 1543 V | starec ob palici, zasenčil je oči, kakor da bi se mu bleščalo 1544 V | da bi se mu bleščalo in je pogledal Marka zelo začuden 1545 V | mladost!" ~Tudi Marko se je začudil. ~"Nič se ne čudi, 1546 V | mi srce želi. Toliko let je že minilo, tako pustih in 1547 V | in veselih oči." ~Starec je gledal in ko se ga je nagledal, 1548 V | Starec je gledal in ko se ga je nagledal, je šel dalje svojo 1549 V | in ko se ga je nagledal, je šel dalje svojo trudno pot. ~" 1550 V | sreče na romanju!" ~Marku se je smilil starec, ki ga je 1551 V | je smilil starec, ki ga je bila spravila starost ob 1552 V | spravila starost ob pamet. ~Šel je dalje. Na pragu je sedela 1553 V | Šel je dalje. Na pragu je sedela starka in Marko je 1554 V | je sedela starka in Marko je postal pred njo. ~"O botra, 1555 V | botra, kaj ne veste, kje je hiša moje tete Agate?" ~ 1556 V | moje tete Agate?" ~Starka je vzdignila premrle oči in 1557 V | vzdignila premrle oči in ves se je zasvetil njen obraz. ~"O 1558 V | ne žejen. Povejte mi, kje je hiša moje tete Agate; tam 1559 V | hiša moje tete Agate; tam je zame miza pogrnjena in postelja 1560 V | postelja postlana" ~-- Starka je pokazala s prstom in Marko 1561 V | pokazala s prstom in Marko se je napotil. Samotna hiša je 1562 V | je napotil. Samotna hiša je stala ob cesti, tiha, speča. 1563 V | bila zagrnjena; pred pragom je rastla trava. ~Marko je 1564 V | je rastla trava. ~Marko je odprl in je stopil v vežo. 1565 V | trava. ~Marko je odprl in je stopil v vežo. Tudi v veži 1566 V | stopil v vežo. Tudi v veži je rastla trava, na vlažnih 1567 V | trava, na vlažnih stenah je poganjal mah, dišalo je 1568 V | je poganjal mah, dišalo je po plesnobi in trohnobi. ~" 1569 V | Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala plaho stara, sključena 1570 V | Čudno bel in ves zgrbljen je bil njen obraz; tudi njene 1571 V | poznate več?" ~Iztegnila je bele, tresoče roke in oči 1572 V | smrtjo; sam božji angel ti je kazal pot. Stopi, o Marko, 1573 V | posteljo, ker si truden in je že blizu noč." ~Prijela 1574 V | blizu noč." ~Prijela ga je za roko in ga je povedla 1575 V | Prijela ga je za roko in ga je povedla v izbo; nato je 1576 V | je povedla v izbo; nato je pogrnila mizo z belim prtom, 1577 V | pogrnila mizo z belim prtom, ki je dišal nekoliko po trohnobi, 1578 V | nekoliko po trohnobi, prinesla je oprašeno steklenico in kruha 1579 V | in svinjine. Njen obraz je bil ves nemiren, dvoje kapelj 1580 V | nemiren, dvoje kapelj krvi je bilo stopilo v lica, noge 1581 V | svetile prijazno. Marko je jedel in pil in prijetno 1582 V | in pil in prijetno se mu je godilo. ~"Tako sem te vesela, 1583 V | zaspane moje oči." ~Obšla ga je bila resnična in globoka 1584 V | materinska prijaznost, ki je prej nikoli ni bil okusil, 1585 V | nikoli ni slišal -- leglo mu je na dušo kakor težàk vonj 1586 V | dušo kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~Pol že v spanju, 1587 V | spanju, že skoro v sanjah je legel na belo pernico. Videl 1588 V | legel na belo pernico. Videl je skozi trepalnice, kako se 1589 V | skozi trepalnice, kako se je nagnil čezenj bel, zgrbljen 1590 V | zgrbljen obraz in bela roka ga je pokrižala na čelu, na ustnicah 1591 V | in na prsih. Nasmehnil se je in tudi njegovo srce se 1592 V | in tudi njegovo srce se je nasmehnilo; občutilo je 1593 V | je nasmehnilo; občutilo je radost, tako veliko in sladko 1594 V | kakor nikoli. ~"Dobro nam je tukaj!" je še pomislil in 1595 V | Dobro nam je tukaj!" je še pomislil in je zaspal. ~ 1596 V | tukaj!" je še pomislil in je zaspal. ~Ko se je zbudil, 1597 V | pomislil in je zaspal. ~Ko se je zbudil, se je kadila na 1598 V | zaspal. ~Ko se je zbudil, se je kadila na mizi vroča, dišeča 1599 V | Dobro jutro, teta Agata!" je pozdravil Marko in nenadoma 1600 V | pozdravil Marko in nenadoma mu je šinilo mimo oči kakor trenotna 1601 V | obraz, pramenič osivelih las je bil zdrknil na čelo; čigav 1602 V | bil zdrknil na čelo; čigav je bil tisti obraz? -- Kakor 1603 V | kakor sladka žalost se je zgenilo v Markovem srcu 1604 V | zgenilo v Markovem srcu in je ugasnilo brez sledu. ~Dobra 1605 V | ugasnilo brez sledu. ~Dobra je bila kava, še boljši je 1606 V | je bila kava, še boljši je bil masleni kruh, teta Agata 1607 V | masleni kruh, teta Agata je bila prijazna in ljubezniva, 1608 V | svetlem, sončnem jutru se mu je zdela izba še bolj pusta 1609 V | mrtveca in belota njenih lic je bila mrtvaška belota. ~" 1610 V | mrtvaška belota. ~"Lepo je pri vas, teta Agata, in 1611 V | Ampak povejte mi, zakaj je tako pust in žalosten ta 1612 V | človeku srce stiska, in zakaj je tako zadehla in trohnobna 1613 V | mi povejte." ~Teta Agata je zavzdihnila globoko. ~"O 1614 V | lepih, mladih fantov, da se je razgledovalo oko nad njimi. 1615 V | razgledovalo oko nad njimi. Veselo je bilo takrat življenje v 1616 V | zdaj molči večer -- ukalo je takrat in prepevalo na holmih, 1617 V | prepevaje vasovali. Pa mi je obolel najstarejši sin, 1618 V | obolel najstarejši sin, hudo je obolel na srcu. -- Mati, 1619 V | živeti tukaj, pretesen mi je dom, moje srce je zakoprnelo 1620 V | pretesen mi je dom, moje srce je zakoprnelo po tujini. -- 1621 V | sem in prosila, on pa se je iztrgal iz mojih rok in 1622 V | iztrgal iz mojih rok in je šel in nikoli več ga nisem 1623 V | sporočim vaš pozdrav. -- In šel je tudi moj drugi sin in tudi 1624 V | mladi sinovi in ostal mi je samo najmlajši, mojega srca 1625 V | srca tolažba in radost. Pa je komaj minilo leto in obolel 1626 V | komaj minilo leto in obolel je tudi on; zabledela so mu 1627 V | zabledela so mu lica in žalosten je bil, jaz pa sem prečula 1628 V | noči in prejokala. Prišla je pomlad, on pa je povezal 1629 V | Prišla je pomlad, on pa je povezal culo in je oblekel 1630 V | on pa je povezal culo in je oblekel prazniško obleko 1631 V | oblekel prazniško obleko in se je napotil. Po kolenih sem 1632 V | njim in sem prosila, on pa je šel in se je komaj ozrl 1633 V | prosila, on pa je šel in se je komaj ozrl in tudi njega 1634 V | videla nikoli več. -- Zato je zdaj tako pust in tih ta 1635 V | moj samotni dom." ~Marko je poslušal in groza ga je 1636 V | je poslušal in groza ga je bilo samote; vstal bi ter 1637 V | napotil brez slovesa. Bilo mu je, kakor da je bil prišel 1638 V | slovesa. Bilo mu je, kakor da je bil prišel o mraku na pokopališče, 1639 V | zapirala za njim. ~"Bog te je poslal, o Marko, v tolažbo 1640 V | veselje mojih oči." ~Strah je bilo Marka in pusto mu je 1641 V | je bilo Marka in pusto mu je bilo, toda pomislil je: " 1642 V | mu je bilo, toda pomislil je: "Rad se odpočije človek; 1643 V | ostal, ko sem truden?" ~Tako je legla tenka pajčina, tenka 1644 V | njegovo srce. ~In Marko je počival. Postopal je in 1645 V | Marko je počival. Postopal je in polegal in pasel lenobo, 1646 V | pasel lenobo, kakor se mu je hotelo. Le roko je iztegnil, 1647 V | se mu je hotelo. Le roko je iztegnil, pa je imel vsega, 1648 V | Le roko je iztegnil, pa je imel vsega, kar mu je srce 1649 V | pa je imel vsega, kar mu je srce poželelo in česar se 1650 V | srce poželelo in česar se je domislil v svoji siti lenobi. 1651 V | siti lenobi. In tako se je polagoma zdebelil; lica 1652 V | kakor dekličje; pri hoji se je postavljal in zibal po župansko 1653 V | zibal po župansko in kadil je iz dolge pipe. Preudaril 1654 V | iz dolge pipe. Preudaril je ter sklenil, da se mu tako 1655 V | Ampak kakor tudi se mu je godilo imenitno, v dnu srca 1656 V | imenitno, v dnu srca mu je zelo presedala večna sitost 1657 V | in lenoba in zdihovaje se je spominjal časih na vse prijetnosti 1658 V | popotniškega življenja. Oprl se je z žalostnim pogledom na 1659 V | pogledom na harmoniko, ki je ležala v kotu oprašena in 1660 V | pozabljena. Dotaknil pa se je ni. Zakaj vedel je, da bi 1661 V | pa se je ni. Zakaj vedel je, da bi ob prvem njenem zvoku 1662 V | tam in čakale vstajenja, je bilo pravo njegovo življenje, 1663 V | kdo pa si ti?" O, sladka je lenoba, kadar je opravilo 1664 V | sladka je lenoba, kadar je opravilo in trud pred durmi, 1665 V | trud pred durmi, prelepa je sitost, če stoje berači 1666 V | zadovoljnost? ~Zazehalo se je Marku in posegel je s plaho 1667 V | Zazehalo se je Marku in posegel je s plaho roko po harmoniki. 1668 V | In ob prvem njenem zvoku je splahnela maščoba njegovih 1669 V | njegovih lic. ~Teta Agata se je prestrašila. ~"Kaj ti je 1670 V | je prestrašila. ~"Kaj ti je o Marko, da gledaš tako 1671 V | urno postrežem." ~Marko pa je samo zmajal z glavo in ni 1672 V | ni odgovoril nič. Obolelo je njegovo srce od velikega 1673 V | velikega koprnenja. Sel je na cesto, na polje. Mrtvaški 1674 V | na polje. Mrtvaški prt je ležal nad vso pokrajino, 1675 V | tuj svetu in življenju, je hodil po neizmernem pokopališču; 1676 V | čemerni in so se čudili, ko je šla mimo mladost; stali 1677 V | žalostnimi, omeglelimi očmi je gledal na polja, na travnike. 1678 V | polja, na travnike. Tam je ležala zemlja, tako rodovitna, 1679 V | ljubezni združil z njo; čakala je tam mati in otroka ni bilo, 1680 V | moji lepi fantje!" ~Gledal je Marko ves otožen in je premislil 1681 V | Gledal je Marko ves otožen in je premislil svoje življenje. 1682 V | premislil svoje življenje. To je bila tista slovesna ura, 1683 V | bila tista slovesna ura, ko je ugledal Marko svoje srce 1684 V | na tleh pred seboj ter ga je spoznal. ~"Ne lakoti vesel 1685 V | po veselju, a v veselju je žalostno. O jaz Marko, siromak!" ~ 1686 V | čisto splahnela, a že se je razjokal Marko in ne jed 1687 V | mi, teta Agata, kako se je zgodilo, da je obolelo srce 1688 V | kako se je zgodilo, da je obolelo srce mojemu bratrancu, 1689 V | najmlajšemu vašemu sinu, ki je bil vašega srca tolažba?" ~ 1690 V | srca tolažba?" ~Teta Agata je zajokala. ~"O Marko, tudi 1691 V | na obrazu. Ali Bog te mi je poslal, ne izpustim te!" ~" 1692 V | izpustim te!" ~"Kako se je zgodilo, teta Agata? Slišal 1693 V | sem nocoj, ne v sanjah, ko je govoril moj bratranec, vaš 1694 V | najmlajši sin. Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~Prestrašila 1695 V | sin. Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~Prestrašila 1696 V | nudil roko." ~Prestrašila se je teta Agata in je iztegnila 1697 V | Prestrašila se je teta Agata in je iztegnila roke. ~"Ne poslušaj 1698 V | sem ga videla in ves bled je bil." ~Marko ni mogel spati 1699 V | pernici in pogovarjal se je s svojim bratrancem, ki 1700 V | s svojim bratrancem, ki je prihajal ponoči v goste, 1701 V | Zakaj si tako bled?" ga je vprašal Marko. "Kaj se ti 1702 V | posteljice?" ~Zasmejal se je bledi gost. ~"Vsega imam 1703 V | tako imenitno, kakor se je godilo tebi, ko si bil še 1704 V | nobenega praga; pijače kolikor je poželim: dobrotljivi ljudje 1705 V | pijanci; in moja postelja je tako prostorna in mehka, 1706 V | tako prostorna in mehka, da je ne menjam za nobeno pernico: 1707 V | pomlad. O Marko, kak sladko je koprnenje brez cilja!" ~ 1708 V | brez cilja!" ~Teta Agata je zaprla vsa okna in zaklenila 1709 V | vse duri; bledi gost pa je prihajal skozi ključavnico, 1710 V | skozi ključavnico, prihajal je z mesečino, ki je sijala 1711 V | prihajal je z mesečino, ki je sijala na posteljo. ~"Marko, 1712 V | sram? Tako lepa, topla noč je zunaj, ti pa se pariš na 1713 V | Ne zameri, ne zameri!" se je izgovarjal Marko in sram 1714 V | izgovarjal Marko in sram ga je bilo. "Samo nekoliko sem 1715 V | komaj čaka name in tudi cula je že povezana." ~Teta Agata 1716 V | že povezana." ~Teta Agata je spala pred durmi, na pragu, 1717 V | durmi, na pragu, in groza je segala v njeno srce, ko 1718 V | segala v njeno srce, ko je slišala Markove globoke 1719 V | žulji na njenih kolenih, ko je prosila, drsala za njim, 1720 V | ni nanje. Bledi gost se je smejal; klečala je nekoč 1721 V | gost se je smejal; klečala je nekoč pred njim in ni se 1722 V | se mu smilila. ~Poslušal je Marko pesem o hrepenenju, 1723 V | Marko pesem o hrepenenju, ki je prepevala v njegovem srcu. ~ 1724 V | prepevala v njegovem srcu. ~Tako je prepevala: ~"Ostavi očeta 1725 V | in hodi za menoj! Lahko je ubogati njemu, ki je trpljenje 1726 V | Lahko je ubogati njemu, ki je trpljenje in bridkost v 1727 V | ljubice lepe oči. Lahko mu je in skromno je njegovo zasluženje 1728 V | Lahko mu je in skromno je njegovo zasluženje pred 1729 V | si debel in sit, ti, ki je pred tabo pogrnjena miza 1730 V | zajokala naglas tvoja mati! To je hrepenenje. Ne hodi za njim, 1731 V | Ne hodi za njim, kadar je lepa in topla noč, tudi 1732 V | topla noč, tudi ne, kadar je tvoje srce mirno in brez 1733 V | brez strahu, ne hodi, kjer je ravna cesta in kjer so široke 1734 V | obraz in ti razgali prsa! To je hrepenenje. O, saj ni popotnik, 1735 V | Kam te vodi? Kam se je namerila tvoja noga, smelo 1736 V | zaveži si oči! Pust popotnik je, ki roma proti cilju, bolehno 1737 V | roma proti cilju, bolehno je že in malodušno njegovo 1738 V | zaželi si počitka, počitek je smrt. Smrt je počitek: ležeš 1739 V | počitka, počitek je smrt. Smrt je počitek: ležeš in zatisneš 1740 V | svoj sladki cilj. -- To je hrepenenje." ~Marko je poslušal 1741 V | To je hrepenenje." ~Marko je poslušal in silno je kipelo 1742 V | Marko je poslušal in silno je kipelo njegovo srce. ~"Kaj 1743 V | Kaj še odlašam?" ~Ozrl se je skozi okno: sijajna bela 1744 V | okno: sijajna bela mesečina je bila razlita po nebu. ~" 1745 V | Matjažem bi bilo skromno. Treba je počakati, da se pooblači 1746 V | vzdigne vihar." ~Na durih je zapraskalo. ~"Kaj ne spiš, 1747 V | bi spal, teta Agata, ko je tako lepa noč zunaj in ko 1748 V | tako lepa noč zunaj in ko je tako bolno moje srce!" ~ 1749 V | bolno moje srce!" ~Stopila je v izbo, vsa bela, sedla 1750 V | v izbo, vsa bela, sedla je k njegovi postelji in mu 1751 V | k njegovi postelji in mu je božala roke in obraz. " 1752 V | nepokojne misli." ~Marko pa je videl skozi zagrnjeno okno 1753 V | nemirne misli. In zdihoval je v polusanjah. ~"Zdaj sem 1754 V | tvoje ljubezni, truden sem je; ne vidim tvojih solz, majka, 1755 V | žalosti. Tako neusmiljena je tvoja ljubezen, tako brezsrčno 1756 V | se že mudi!" ~Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu. 1757 V | Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela 1758 V | vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela teta Agata, zaspale 1759 V | trudne, objokane oči. Veter je bil odpahnil okno, stresal 1760 V | bil odpahnil okno, stresal je duri. Mesečina je ugasnila, 1761 V | stresal je duri. Mesečina je ugasnila, urni sivi oblaki 1762 V | se podili po nebu. ~"Čas je!" je pomislil Marko in se 1763 V | podili po nebu. ~"Čas je!" je pomislil Marko in se je 1764 V | je pomislil Marko in se je oblekel. ~"Ne izpustim te!" 1765 V | oblekel. ~"Ne izpustim te!" je zavzdihnila teta Agata v 1766 V | Agata v sanjah. ~Stopil je v veliko izbo, vzel je harmoniko, 1767 V | Stopil je v veliko izbo, vzel je harmoniko, culo in palico. 1768 V | to poslednjo noč. Veter je pihal skozi izbe, odpiral 1769 V | pihal skozi izbe, odpiral je okna in duri, težki vzduh 1770 V | mu storilo inako, ko se je ozrl še poslednjikrat na 1771 V | na mehko posteljo. Vesel je bil in tako lahke so bile 1772 V | da bi zaplesal. Zunaj se je bližala nevihta. Sivi oblaki 1773 V | so mu kazali pot, veter je ukal preko doline in ga 1774 V | ukal preko doline in ga je klical: Kaj se mudiš, kaj 1775 V | iztegnjenimi rokami, strah v očeh, je prosila teta Agata. ~"Ostani, 1776 V | so bežali oblaki, veter je klical, že je klicalo zamolklo 1777 V | oblaki, veter je klical, že je klicalo zamolklo tudi za 1778 V | teta Agata!" ~Privila se je k njemu, prijela ga je trdno 1779 V | se je k njemu, prijela ga je trdno za obe roki. ~"Ostani, 1780 V | Ostani, ne hodi, vihar je zunaj in mrzla je noč!" ~" 1781 V | vihar je zunaj in mrzla je noč!" ~"Zbogom, teta Agata: 1782 V | zato sem se napravil, ker je zunaj vihar in ker je mrzla 1783 V | ker je zunaj vihar in ker je mrzla noč. Že me kliče za 1784 V | goro; zbogom!" ~Odpahnil je duri z nogo in je stopil 1785 V | Odpahnil je duri z nogo in je stopil v noč, mrzel veter 1786 V | stopil v noč, mrzel veter mu je pljusknil v obraz. ~"Ostani!" 1787 V | Ostani!" Zaječalo, zajokalo je iz groba, Marko pa se je 1788 V | je iz groba, Marko pa se je napotil z veselim korakom. 1789 V | korakom. Poslednjikrat se je ozrl po dolini, po grobu, 1790 V | grobu, in poslednjikrat je vztrepetal: ležal je mrtvec 1791 V | poslednjikrat je vztrepetal: ležal je mrtvec preko doline; po 1792 V | nekoč te oči; tako sladak je bil ta razkopani, zapuščeni 1793 V | kipele te usahle prsi. Mrtvec je ležal preko doline, od izhoda 1794 V | razprostrte roke. ~Marko je planil v prešerni vihar. ~ ~ 1795 VI | VI ~Vso noč je romal Marko; prepeval je 1796 VI | je romal Marko; prepeval je z vetrom, smejal se je plohi, 1797 VI | prepeval je z vetrom, smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal 1798 VI | smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal z gromom. Brez 1799 VI | pogovarjal z gromom. Brez počitka je romal tri noči in tri dni, 1800 VI | bile njegove noge in tako je bilo poti, iskanja, nemira 1801 VI | nikoli in zmerom. ~Trudno je bilo, k tlom je klonilo 1802 VI | Trudno je bilo, k tlom je klonilo srce in tako je 1803 VI | je klonilo srce in tako je zaslišalo malodušno vprašanje: 1804 VI | popotniku neznano. Kje je konec, zaželjeni cilj? Vprašanje, 1805 VI | zaželjeni cilj? Vprašanje, ki je sramota za živega človeka. ~" 1806 VI | zaplešejo po dolinah? In kje je tista široka miza, kjer 1807 VI | žalosti in obupa!" ~Tako je tožil Marko in že se je 1808 VI | je tožil Marko in že se je spomnil, nehvaležen kakor 1809 VI | spomnil, nehvaležen kakor je bil, na dobrotljivo teto 1810 VI | moja lica in tudi moje srce je bilo že tako leno in debelo, 1811 VI | mi zapel tako pesem, ki je ne sme poslušati krščanski 1812 VI | si verjelo!" Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj, 1813 VI | že mnogokdaj, zato ker mu je bilo ob kesanju laže in 1814 VI | bilo ob kesanju laže in ker je občutil prijetno, mehko 1815 VI | glavo in trudnimi nogami je romal Marko v klanec in 1816 VI | romal Marko v klanec in je priromal do koče, samotno 1817 VI | viseče na rebri. Na pragu je sedel starec, pač že stoleten, 1818 VI | pač že stoleten, upiral je glavo v dlani in velika 1819 VI | v dlani in velika žalost je bila na njegovem obrazu. ~" 1820 VI | obrazu. ~"Bog daj, oče!" je pozdravil Marko. ~"Blagor 1821 VI | Blagor ti, ki si mlad!" je odzdravil starec in je zavzdihnil 1822 VI | je odzdravil starec in je zavzdihnil globoko. "Blagor 1823 VI | krepke tvoje roke!" ~Ozrl se je starec na polje, ki se je 1824 VI | je starec na polje, ki se je bahalo v dolini pod svetlim 1825 VI | rovnice ne drže več. Tam je polje, glej, kakor da bi 1826 VI | na mojem obrazu! Samotno je življenje, samotno brez 1827 VI | dekla! Kaj bi molil? Še Bogu je zoprna neprestana molitev, 1828 VI | kaj bi ga nadlegoval? Hudo je tako življenje, življenje 1829 VI | ni postaralo, še zmerom je kakor nevesta. O, blagor 1830 VI | ti, ki si mlad!" ~Marko je povesil glavo. Sam ni vedel, 1831 VI | glavo. Sam ni vedel, kaj ga je zabolelo v srcu; ali je 1832 VI | je zabolelo v srcu; ali je bil sram, ali je bilo kesanje, 1833 VI | srcu; ali je bil sram, ali je bilo kesanje, ali je bila 1834 VI | ali je bilo kesanje, ali je bila pritajena, bolestna 1835 VI | bolestna radost. Povesil je glavo, nič ni odgovoril 1836 VI | glavo, nič ni odgovoril in je šel dalje. Nad klancem se 1837 VI | šel dalje. Nad klancem se je ozrl in čudno se mu je stisnilo 1838 VI | se je ozrl in čudno se mu je stisnilo srce. Starec se 1839 VI | stisnilo srce. Starec se je bil vzdignil; do pasu mu 1840 VI | bil vzdignil; do pasu mu je klonil život, noge so se 1841 VI | varno, ob dveh palicah je lezel navzdol, zavil je 1842 VI | je lezel navzdol, zavil je na levo, proti polju, ki 1843 VI | levo, proti polju, ki se mu je smejalo naproti veselo in 1844 VI | veselo in svatovsko. Počival je, gledal je s koprnečimi 1845 VI | svatovsko. Počival je, gledal je s koprnečimi očmi; dolga 1846 VI | s koprnečimi očmi; dolga je bila pač pot, dolga starcu; 1847 VI | preko sto sežnjev. Omahoval je, klonil je globoko; dospel 1848 VI | sežnjev. Omahoval je, klonil je globoko; dospel je do razora, 1849 VI | klonil je globoko; dospel je do razora, do prve brazde 1850 VI | razora, do prve brazde in se je zgrudil na kolena, čelo 1851 VI | zgrudil na kolena, čelo se mu je doteknilo tople brazde. 1852 VI | tople brazde. Razprostrl je onemogle, trepetajoče roke, 1853 VI | trepetajoče roke, objel je, pobožal po toplih, mehkih 1854 VI | mlado nevesto. Zgrudil se je na kolena in ni več vstal, 1855 VI | ni več vstal, razprostrl je roke in jih ni več sklenil. ~ 1856 VI | jih ni več sklenil. ~Marko je stal kakor ob božjem čudu, 1857 VI | ob božjem čudu, odkril se je, pripognil kolena kakor 1858 VI | povzdigovanju. Srce se mu je stisnilo in sam ni vedel, 1859 VI | bolestne radosti. ~Šel je dalje, truden, nevesel, 1860 VI | brez koprnenja; v gozdu ga je zalotil mrak. Kakor ranjen 1861 VI | zalotil mrak. Kakor ranjen se je zgrudil Marko na obraz in 1862 VI | zgrudil Marko na obraz in je zaihtel. Nikoli še, ob vsem 1863 VI | kakor kamen iz grede! Kam me je vodilo moje zapeljano, lahkoverno 1864 VI | si ukazovalo!" ~Spoznaval je svojo nepridnost in lahkovernost, 1865 VI | nepridnost in lahkovernost, ihtel je zmerom bolj in vroče solze 1866 VI | prijetno bi se mi godilo! Tam je bil moj dom, tako lep in 1867 VI | redil pri tebi, kakor tudi je bilo dolgčas, debel in zadovoljen 1868 VI | se nebo zvedrilo. -- Kaj je zdaj moj delež? Večna pot, 1869 VI | kar si mi vzelo!" ~Tako je tožil in ihtel Marko in 1870 VI | tožil in ihtel Marko in je zaspal. Košate bukve so 1871 VI | nad njim; razmeknilo se je časih vejevje in zasvetil 1872 VI | časih vejevje in zasvetil se je košček jasnega neba, z zvezdami 1873 VI | zvezdami posutega. ~Zaspal je Marko in ko je zaspal, se 1874 VI | Zaspal je Marko in ko je zaspal, se je napotil še 1875 VI | Marko in ko je zaspal, se je napotil še ves dremoten, 1876 VI | poihtevajoč na čudno pot. Noč se je bila nenadoma zjasnila, 1877 VI | skozi debla, skozi vejevje je sijala bela podnevna svetloba, 1878 VI | bela podnevna svetloba, kar je bilo skoro čudežno, zakaj 1879 VI | veliko čudil in vse se mu je zdelo po pravici. Stopal 1880 VI | zdelo po pravici. Stopal je urno, ker se mu je mudilo 1881 VI | Stopal je urno, ker se mu je mudilo in je bila pot uglajena 1882 VI | ker se mu je mudilo in je bila pot uglajena pred njim. 1883 VI | uglajena pred njim. Poihteval je še, njegovo srce pa je bilo 1884 VI | Poihteval je še, njegovo srce pa je bilo že veselo in utolaženo. ~" 1885 VI | hrepenelo moje srce." ~Dospel je pod hrib, do pasa s košatimi, 1886 VI | hojami porastel. Pot mu je izginila pod nogami, izgubila 1887 VI | pod nogami, izgubila se je v gosto rašč in grmičevje. 1888 VI | sladkem pričakovanju mu je vztrepetalo srce. ~"Na pragu 1889 VI | kaj bi čakal? Bog sam mi je bil pokazal pot." ~Komaj 1890 VI | bil pokazal pot." ~Komaj je stopil v temno grmičevje, 1891 VI | stopil v temno grmičevje, se je odprla pred njegovimi očmi 1892 VI | skoro ni upal dalje; votlina je bila temna, iz velike daljave 1893 VI | temna, iz velike daljave se je svetlikala bela luč. Stal 1894 VI | svetlikala bela luč. Stal je na pragu in hlad mu je legel 1895 VI | Stal je na pragu in hlad mu je legel na srce, čuden strah. ~" 1896 VI | čuden strah. ~"Tako tiho je, še sopenja ni čuti. Bog 1897 VI | tako dolgo po svetu." ~Ko je stal in ugibal, so se privadile 1898 VI | teme njegove oči in ugledal je visoke, sive stene; vlaga 1899 VI | visoke, sive stene; vlaga si je bila izglodala vanje tànke 1900 VI | debele kaplje. ~Marko se je stresel od mraza. ~"Tako 1901 VI | od mraza. ~"Tako samotno je tukaj, kakor v grobnici. 1902 VI | prepozno." ~Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost 1903 VI | njegovem srcu in stopal je po prstih, da bi ne odmevali 1904 VI | spečih. Iz velike daljave se je svetlikala mirna, bela luč, 1905 VI | brezdanjo globočino. ~Hodnik se je razmeknil, razširil se in 1906 VI | prostorno dvorano. Ob vhodu je slonelo dvoje vojščakov. 1907 VI | rimskim vojščakom, ki jih je videl Marko nekoč v farni 1908 VI | bila v obraz. ~Marko se je spodobno odkril in je ogovoril 1909 VI | se je spodobno odkril in je ogovoril tistega vojščaka, 1910 VI | ogovoril tistega vojščaka, ki je stal na desni strani. ~" 1911 VI | spanju. Ampak Bog sam mi je bil pokazal pot in tako 1912 VI | drži do njegove izbe in če je nocoj dobre volje, ker nisem 1913 VI | trepalnic ni vzdignil, stal je kakor iz kamna. ~"Ni me 1914 VI | kamna. ~"Ni me slišal," je pomislil Marko, "in tako 1915 VI | pomislil Marko, "in tako čudno je odmeval moj glas po tej 1916 VI | tej tihi dvorani, da me je bilo samega strah. Trdno 1917 VI | prihajam." ~Doteknil se je njegove roke, ki se je oklepala 1918 VI | se je njegove roke, ki se je oklepala ratišča. ~"Hej, 1919 VI | dolgo spanje!" ~Vojščak je molčal. Strahoma je opazil 1920 VI | Vojščak je molčal. Strahoma je opazil Marko, da so mu padale 1921 VI | bile njegove ustnice. Marko je iztegnil plaho roko in se 1922 VI | iztegnil plaho roko in se je doteknil njegovega lica: 1923 VI | doteknil njegovega lica: trdo je bilo in mrzlo, da se je 1924 VI | je bilo in mrzlo, da se je Marko stresel. ~"Zaspal 1925 VI | Marko stresel. ~"Zaspal je in je umrl; ne zbudi se 1926 VI | stresel. ~"Zaspal je in je umrl; ne zbudi se nikoli 1927 VI | ob velikem dnevu, on pa je ne bo slišal; jezdil bo 1928 VI | videl. Še obleka njegova je okamenela; guba na plašču 1929 VI | več in niti s sekiro bi je ne presekal." ~Ves žalosten 1930 VI | Ves žalosten in malodušen je stopil Marko v dvorano. 1931 VI | Marko v dvorano. Velika je bila in prazna, vlaga je 1932 VI | je bila in prazna, vlaga je curljala po črnem zidu, 1933 VI | curljala po črnem zidu, kapala je od stropa. Ob stenah so 1934 VI | meče in dolge sulice. Ko je vstopil Marko, se ni zganil 1935 VI | odkrito glavo, plah in ponižen je ostal Marko sredi dvorane. ~" 1936 VI | spanju, ampak Bog sam me je poslal, nevrednega poslanca 1937 VI | godi kralju Matjažu in če je že blizu njegov veliki čas. 1938 VI | mi pot in povejte mi, če je dobre volje, zato ker ne 1939 VI | prstom ni zganil. ~Marka je obšel velik strah. ~"O, 1940 VI | hrabri vojščaki, kaj vas je tako hudo omamil ta dolgi 1941 VI | Matjaž na belem konju? Velika je bila vaša hrabrost, še večja 1942 VI | vaša hrabrost, še večja je vaša lenoba!" ~Nič se niso 1943 VI | se niso na Marka. Stopil je k mrkemu, belobradatemu, 1944 VI | oboroženemu starcu in se je doteknil njegove roke. Kakor 1945 VI | njegove roke. Kakor od kamena je bila težka usnjena rokavica; 1946 VI | rokavica; v hrbet na roki je bila izdolbena globoka okrogla 1947 VI | jamica, kaplja na kapljo je padala vanjo od črnega stropa. ~" 1948 VI | se ne zbude nikoli več!" je zavzdihnil Marko. ~Stresel 1949 VI | zavzdihnil Marko. ~Stresel je za laket mladega, bahato 1950 VI | globoko v tla ukopan; vlaga ga je bila pokrila po obrazu, 1951 VI | ti, tudi ti si zaspal?" je vzkliknil Marko. "Tako mlad, 1952 VI | potrtim in žalostnim srcem se je napotil Marko dalje, beli 1953 VI | luči naproti. Bližala se je bela luč, ali izplamtela 1954 VI | ali izplamtela ni, svetila je mirno in dremotno, sveča 1955 VI | kakor svetloba. ~Odprla se je pred njegovimi očmi velika 1956 VI | široka kakor cerkev. Mrak je bil v dvorani; od stropa 1957 VI | bil v dvorani; od stropa je visela svetilka, svetila 1958 VI | visela svetilka, svetila je z mirnim, belim, mrtvim 1959 VI | mrtvim plamenom; plamen sam je bil okamenel. Ob stenah 1960 VI | rjavih licih. ~Sredi dvorane je stala kamenita miza na oblem, 1961 VI | gladkem kamenu. Za mizo je sedel kralj Matjaž sam na 1962 VI | visokem prestolu. Komolce je opiral na mizo, glavo v 1963 VI | na licih, siva brada se je vila okoli mize; na glavi 1964 VI | vila okoli mize; na glavi je imel ogrsko čepico z dolgim 1965 VI | dolgim peresom. Ob prestolu je slonelo dvoje oprodov; gologlava 1966 VI | kodrih; spala sta. ~Marko je stal pred kraljem; priklonil 1967 VI | pred kraljem; priklonil se je bil globoko, klobuk je držal 1968 VI | se je bil globoko, klobuk je držal z obema rokama, kolena 1969 VI | Našel sem k tebi, ker mi je bil Bog sam pokazal pot. 1970 VI | prišel sem k tebi, ker je hudo na svetu. Kmet, tvoj 1971 VI | Kmet, tvoj zvesti hlapec, je velik siromak; davki, povodnji, 1972 VI | dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril. Ni ga srca, 1973 VI | oznanim evangelij." ~Tako je govoril Marko, kralj Matjaž 1974 VI | govoril Marko, kralj Matjaž pa je molčal in se ni ganil; molčala 1975 VI | in so molčali. ~Hudo se je prestrašil Marko in srce 1976 VI | prestrašil Marko in srce mu je oledenelo. ~"Kralj Matjaž, 1977 VI | odrešenik, izpregovori!" je zaklical z žalostnim glasom 1978 VI | zaklical z žalostnim glasom in je pokleknil sredi dvorane. ~" 1979 VI | bi te videli. Dobro nam je, da si! Ne zavrzi naše vere, 1980 VI | pogledal, kako sonce sije? Lepo je zunaj, tukaj pa je zadehlo 1981 VI | Lepo je zunaj, tukaj pa je zadehlo in trohnobno. Izpregovori, 1982 VI | Matjaž, odrešenik!" ~Marko je prosil, a kralj Matjaž je 1983 VI | je prosil, a kralj Matjaž je molčal, dolge trepalnice 1984 VI | vztrepetali. ~Silna groza je prešinila Markovo srce. ~" 1985 VI | prešinila Markovo srce. ~"Umrl je!" ~Vzdignil se je, kolena 1986 VI | Umrl je!" ~Vzdignil se je, kolena so se mu šibila, 1987 VI | plah, pijan, omahujoč se je približal mizi, doteknil 1988 VI | približal mizi, doteknil se je bele roke kralja Matjaža, 1989 VI | kralja Matjaža, doteknil se je sive brade. Kamen, ki je 1990 VI | je sive brade. Kamen, ki je kapal od stropa, je bil 1991 VI | ki je kapal od stropa, je bil ovil s tanko, svetlo 1992 VI | svetlolasa oproda. Takrat je opazil Marko velikega črnega 1993 VI | velikega črnega vrana, ki je sedel na kraljevi rami; 1994 VI | rami; tudi vranovo perje se je svetilo, oblečeno v kamen. ~" 1995 VI | oblečeno v kamen. ~"Umrl!" je vzkliknil Marko in se je 1996 VI | je vzkliknil Marko in se je zgrudil na kolena. ~"Ljudje 1997 VI | Ljudje božji, umrite: umrl je kralj Matjaž!" ~In je padel 1998 VI | umrl je kralj Matjaž!" ~In je padel na obraz. ~Ihteč, 1999 VI | obraz. ~Ihteč, objokan se je zdramil Marko. ~"Hej, ti, 2000 VI | lepi fant, kaj pa se ti je sanjalo, da si tako bridko