| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] imenitni 1 imenitno 4 imenu 2 in 1350 inako 1 iskal 8 iskale 1 | Frequency [« »] ----- ----- 2086 je 1350 in 867 se 527 v 438 so | Ivan Cankar Potepuh Marko in Kralj Matjaž IntraText - Concordances in |
Part
1 I | krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se tríkrat!" ~Tako 2 I | tríkrat!" ~Tako je govoril oče in je umrl, Marko pa je ostal 3 I | gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril z nikomer. Sedel 4 I | Sedel je opoldne za mizo in je lomil kruh, pa se je 5 I | pa se je ozrl nenadoma in je poprašal: ~"Kaj bi danes, 6 I | Očetov stol je bil prazen in odgovora ni bilo, Marko 7 I | poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova duša je bila zmerom 8 I | ampak sedem dni je minilo in spodobi se, da povabim sosede 9 I | spodobi se, da povabim sosede in prijatelje na sedmino." ~ 10 I | je Marko storil. Vstal je in je odprl nastežaj okna in 11 I | in je odprl nastežaj okna in duri. Izginil je iz hiše 12 I | je iz hiše mrtvaški duh in iz Markovega srca je izginila 13 I | sosednjih vasi je povabil znance in sedli so za obložene mize 14 I | Marko pa ni prašal po imenu in rodu: --"Miza je pogrnjena, 15 I | Miza je pogrnjena, na, pij in jej!" ~Pa so pili in jedli 16 I | pij in jej!" ~Pa so pili in jedli do pozne noči, do 17 I | napolnil izbo veseli vinski duh in samo še na črnih suknjah 18 I | v besedah ga ni bilo več in tudi v srcu ne. ~Ko je izpraznil 19 I | izpraznil Marko deseti kozarec in so se mu misli močno omeglile, 20 I | krčmo ob poti, poženi konje in pokrižaj se trikrat!" ~Nekoliko 21 I | ne privoščite kozarca?" ~In vstali so omahovaje in so 22 I | In vstali so omahovaje in so trkali, da je lilo vino 23 I | nekaterim so klonile glave in nekdo je v kotu glasno zasmrčal. ~" 24 I | zato vabil?" ~Poskočil je in je vzel harmoniko in jo 25 I | je in je vzel harmoniko in jo zagodel. Takoj so se 26 I | jutru!" ~Pokrižala se je in je šla mimo. ~Pa je prišel 27 I | za praznik!" ~Pljunil je in je šel mimo. ~Dolge so ure 28 I | krčmi. Marko se je utrudil in je postavil harmoniko za 29 I | ob mizo, s petami ob tla in naposled so se stepli. ~" 30 I | pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli pod kap, harmoniko 31 I | domu, sam Bog vedi kako in je spal do noči in še vso 32 I | kako in je spal do noči in še vso noč do jutra. Ko 33 I | bolela glava. Premišljeval je in šele po dolgem premisleku 34 I | spomnil, da mu je umrl oče in da je obhajal sedmino. Lotila 35 I | Tako sem spoštoval očeta in besede njegove!" ~Ali žalost 36 I | Ali žalost ni bila globoka in tudi ne dolga. Začutil je 37 I | vinom!" ~Tako je preudarjal in se je vrnil v krčmo. Vrnil 38 I | krčmo. Vrnil se je v krčmo in je pil, dokler se ni znočilo. ~" 39 I | Dolgčas nam je ob samem vinu in besedah!" je zaklical pijan. " 40 I | domu. Srečal ga je sosed in se ga je ognil. "Kaj te 41 I | pijanosti. ~"Brigaj se zase in za svojo staro! Jaz bom 42 I | svojo staro! Jaz bom oral in sejal, kadar bo meni volja!" ~ 43 I | meni volja!" ~Nato je legel in je spal do večera. ~"Glej, 44 I | bila pa je še manj globoka in še bolj kratka nego kdaj 45 I | Prinesi karte, krčmar!" ~In Marko je igral vso noč s 46 I | vso noč s potepuhi, cigani in kontrabantarji. ~Ali na 47 I | je pomel oči, ves zaspan in len, in je zavzdihnil iz 48 I | oči, ves zaspan in len, in je zavzdihnil iz skesanega 49 I | kontrabantarji!" ~Toda sredi kesanja in žalosti je začutil žejo 50 I | žalosti je začutil žejo in takoj so bile njegove misli 51 I | krone, če ne za sina?" ~In kmalu je uganil. ~"Saj imam 52 I | Kaj bi brez denarja?" ~In zraven je še pomislil: ~" 53 I | hiši, ni pogledal v hlev in tudi s posli se ni pomenil. 54 I | ni pomenil. Napregel je in je pognal. Podil je po cesti, 55 I | v mesto, je stopil takoj in je vzdignil denar. Lepi 56 I | bankovci, še čisto novi, in Marku je bilo prijetno pri 57 I | mestu!" ~Marko je pokušal in vino mu je bilo tako pogodi, 58 I | pomislil. "Pot je slaba in razbojnikov je veliko na 59 I | se bal Marko slabe poti in tudi razbojnikov ne; ampak 60 I | šel rad najprvi iz cerkve in poslednji iz krčme. Dolgčas 61 I | Dolgčas mu je bilo samemu in tako je sedel med veselo 62 I | veselo družbo, med voznike in mešetarje. Takoj se je pobratil 63 I | Takoj se je pobratil z njimi in jih je napajal; kartali 64 I | napajal; kartali so vso noč in vso noč je izgubljal pijani 65 I | pa je prešteval bankovce in je povesil glavo: razleteli 66 I | vozniki!" je zavzdihnil Marko in žal mu je bilo lepih, pisanih 67 I | Marko ni bil rad žalosten in potolažil se je kmalu. ~" 68 I | jokal za njim?" ~Napregel je in žvižgal je veselo, ko se 69 I | pa tudi prazna ni bila. In dokler je bila v žepu svetla 70 I | ne. ~Ustavil je pred hišo in je skočil z voza, vrgel 71 I | zaklical s solzami v očeh in je napajal vse potepuhe, 72 I | prikazali na pragu, vse berače in popotnike. Ko se je nagnil 73 I | zagodel je na harmoniko in je plesal sam sredi izbe. ~ 74 I | izbe. ~Tako je Marko pil in je godel in plesal vso lepo 75 I | je Marko pil in je godel in plesal vso lepo pomlad in 76 I | in plesal vso lepo pomlad in vse poletje do vročega srpana. ~ 77 I | poletje do vročega srpana. ~In tedaj se je zgodilo, da 78 I | vihar ob belem dnevu, velik in silen; usula se je toča, 79 I | trstje se je klanjalo drevje in se je lomilo. Pa se je zjasnilo 80 I | šel Marko, ves začuden, in je prišel na polje. Tam 81 I | pesti. ~Marko je šel dalje in je srečal soseda, ki se 82 I | ženske naproti, šle so mimo in so jokale. ~"Bog se usmili!" ~ 83 I | pa se je domislil Marko in se je zasmejal veselo. ~" 84 I | zasmejal veselo. ~"Orali ste in ste sejali, o ljudje; -- 85 I | vaša žetev? Jaz nisem oral in nisem sejal, pa me ni strah 86 I | njegovih brezbožnih besed in so se pokrižale; tudi kmet 87 I | kmet na njivi ga je slišal in je vzdignil pest. ~"Ej," 88 I | Hrvaškem, tam je dobro vino in tam so veseli pivci! Tja 89 I | premišljeval; napregel je in se je popeljal na Hrvaško. ~ 90 I | Potepal se je pač s pijanci in cigani, popival in kartal, 91 I | pijanci in cigani, popival in kartal, da je bila žalost 92 I | kartal, da je bila žalost in sramota. Najprvo je zapravil 93 I | denar, nato je prodal voz in konje, naposled še suknjo, 94 I | suknjo, dokler ni pijan in napol nag obležal na cesti, 95 I | cesti, ljudem v pohujšanje in zasmeh. Usmiljen voznik 96 I | ga je naložil kakor vrečo in ga je prepeljal čez mejo, 97 I | sta stopala konja počasi in previdno. ~Voznik je vzel 98 I | ust, pljunil je na cesto in se je okrenil k Marku. ~" 99 I | Pa povej rajši, odkod si in čigav, zato da bom vedel, 100 I | odložim!" ~Marko se je začudil in se je čudil zmerom bolj. 101 I | se je poprašal natihoma in zakljuvalo mu je kesanje 102 I | ono. ~"Pili smo... da... in kartali --" ~In kaj se je 103 I | da... in kartali --" ~In kaj se je zgodilo potem, 104 I | Marko je skočil z voza in je krenil na desno. Napol 105 I | bil, glava ga je bolela in zibalo se mu je pred očmi. ~" 106 I | Kaj tak se vračaš domov? In o belem dnevu?" ~Za vasjo 107 I | se je skril pod kozolec in je čakal noči. ~"Čigav je 108 I | Prišel je do svoje hiše in je ugledal v izbi luč. Ozre 109 I | naskrivoma skozi okno: hlapec in dekla sedita za mizo, pijeta 110 I | dekla sedita za mizo, pijeta in se gostita. ~"O tatje, neverniki!" 111 I | podstrešje, zaril se je v seno in je takoj zaspal. ~Šele zjutraj 112 I | rokama se je prijel za glavo in je zastokal. ~"Kaj si počel! 113 I | Tako je stokal Marko in debele solze so mu tekle 114 I | eden bi vendarle še ostal in bi rodil na pomlad stoteren 115 I | da bi se vdajal kesanju in žalosti preko mere. Komaj 116 I | bilo že tudi srce mirno in veselo. ~"Čemu bi zdaj tarnal? 117 I | Vstal je, šel je v izbo in se je preoblekel. Nato je 118 I | Kako lep jesenski dan! In pozno popoldne je že, nagiba 119 I | že premagal izkušnjavec in napotil se je proti krčmi, 120 I | pozdravili zgodnji pivci, lenuhi, in krčmar mu je segel v roko." 121 I | svetu!" je odgovarjal Marko in ni povedal, da je bil zapravil 122 I | zapravil na Hrvaškem voz in konje in suknjo. Koga pa 123 I | na Hrvaškem voz in konje in suknjo. Koga pa je to kaj 124 I | Koga pa je to kaj brigalo? ~In Marko je sedel in je pil, 125 I | brigalo? ~In Marko je sedel in je pil, pil in pil, sam 126 I | je sedel in je pil, pil in pil, sam Bog vedi, do pozne 127 I | zapravil ponemarnem pomlad in poletje, kaj bi se začel 128 I | dan!" ~Tako se je tolažil in izgovarjal v svojem srcu 129 I | izgovarjal v svojem srcu in srečen je bil, da je imel 130 I | zimo, dolgo zimo brez dela in brez skrbi. ~In res so prišli 131 I | brez dela in brez skrbi. ~In res so prišli kmalu mrazovi 132 I | v toplo zakurjeni krčmi in je pil in kartal brez nehanja. 133 I | zakurjeni krčmi in je pil in kartal brez nehanja. Prepil 134 I | napravil komaj deset korakov in se je vrnil v krčmo, ker 135 I | upiral je glavo v dlani in je dremal. Tedaj pa se je 136 I | pa se je nenadoma zdramil in je pogledal proti durim 137 I | tam?" je zaklical Marko in se je tresel od strahu. ~ 138 I | Odprle so se bile duri in na pragu je stal Markov 139 I | kučmo na glavi. Stal je tam in je gledal Marku naravnost 140 I | naravnost v obraz z jeznimi očmi in ni izpregovoril besede. 141 I | Vzdignil se je Marko in se je napotil domov. Srce 142 I | domov. Srce mu je bilo težko in sanjal je ponoči hude sanje. 143 I | po blatni cesti, ves ubog in razcapan; ne hiše nima več, 144 I | hude sanje, ne na kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil 145 I | navzdol: udari včasi ob skalo in odskoči, nato hiti še urneje 146 I | se je napotil k oderuhu in si izposodil denarja. ~" 147 I | še ostane!" si je mislil in je veselo popival. ~No, 148 I | vedel, kaj je njegovega in si tudi skrbi ni delal velikih, 149 I | človek mlad, bodi vesel!" ~In Marko je bil vesel. Kadar 150 I | napravil v sosednjo vas in je tam popival ter napajal 151 I | popival ter napajal znance in neznance. Zaslovel je po 152 I | Zaslovel je po vsej fari in iz daljnih krajev so prihajali 153 I | so pili za njegov denar, in goljufi-kvartopirci, da 154 I | Dobro se je godilo Marku in ni ga bilo mar, da so se 155 I | ljudje. ~Nič ni mislil Marko in tako tudi ni pomislil, da 156 I | zgrudil se je na posteljo in je gledal v strop. ~"Kaj 157 I | premislil vse lepo počasi in po vrsti -- toda misli so 158 I | se mu vrstile v kolobarju in niso mogle nikamor. ~"Kdaj 159 I | sam človek v eni sami zimi in če je še tako dolga? Kam 160 I | Ležal je na postelji in je stokal; premišljeval 161 I | stokal; premišljeval je in ni mogel premisliti ničesar. ~" 162 I | mogel premisliti ničesar. ~"In hiša! Moja lepa rodna hišica! 163 I | se je Marko sam nad seboj in se je pričel biti s pestjo 164 I | Marko, potepuh!" ~Vstal je in je begal po hiši kakor brez 165 I | ded je bil rojen v njej in moj oče; moja zibka je stala 166 I | kaščo je šel, v skedenj in v hlev. ~"To vse je bilo 167 I | hlev. ~"To vse je bilo moje in to vse je bilo polno nekoč. 168 I | polno nekoč. Prazno je zdaj in pusto -- kakor da bi bili 169 I | je zakril obraz z rokami in je zajokal. Globoka in grenka 170 I | rokami in je zajokal. Globoka in grenka je bila takrat bridkost 171 I | s povešeno glavo, potrt in truden. Vrnil se je v vas 172 I | truden. Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle, kakor 173 I | sedel je za mizo čemeren in mrk. ~"Nocoj pijem na upanje!" ~ 174 I | Krčmar je pomežiknil z očmi in je zažvižgal natihoma. ~" 175 I | plačal!" je vzkliknil Marko in je gorel v obraz od srda 176 I | je gorel v obraz od srda in sramu. Natihem pa je premišljeval: " 177 I | skoro podil preko praga!" ~In kolikor bolj jo je namakal 178 I | pogledal, z nikomer ni govoril. In vsi, ki so ga videli, so 179 I | enkrat stopim k njemu!" ~In ko je tako sklenil, je bila 180 I | žalost pri kraju. Pil je in je pil, drugo jutro pa se 181 I | je podpisaval, gledal je in računil in je prebledeval 182 I | podpisaval, gledal je in računil in je prebledeval zmerom bolj 183 I | prebledeval zmerom bolj in se tresel. ~"Ali je tako, 184 I | oderuh. ~"Glej, Marko! Glej in štej!" ~Marko je štel, štel 185 I | štej!" ~Marko je štel, štel in računil, številke pa so 186 I | potepuh, ki mu je cesta dom in hrana zrak in premoženje 187 I | cesta dom in hrana zrak in premoženje vbogajme?" ~Pomlad 188 I | zemlji za tujo korist?" ~In sedel je v krčmo in je pil 189 I | korist?" ~In sedel je v krčmo in je pil na upanje in je bil 190 I | krčmo in je pil na upanje in je bil vesel, da mu ni bilo 191 I | ki vedo !" ~Krčmar je šel in mu ni natočil več, Marko 192 I | napotil domov osramočen in jezen. Prišel je v krčmo 193 I | druge poti. Dan je bil vroč in Marko je bil žejen. ~"Kaj 194 I | nocoj!" je odgovoril Marko in je povesil glavo. ~"Nič 195 I | delati -- potepaš se že leto in dan!" ~"Zakaj mi nisi povedal 196 I | postopačev. Zbogom, Marko!" ~In tisto noč Marko ni bil pijan, 197 I | bil pijan, ne tisto noč in nikoli več, dokler ni zapel 198 I | ozrl na svojo rodno hišo in po cesti navzgor proti krčmi, 199 I | krčmi, nato pa je zažvižgal in se napotil v svet. ~ ~ 200 II | Napotil se je Marko v svet in ker je bil dan lep in topel, 201 II | svet in ker je bil dan lep in topel, ni bilo v njegovem 202 II | kesanja. Prostran je svet in življenje je dolgo: nekje, 203 II | se je po deželi naokrog in čudil se je, kako zelo so 204 II | osvobodilo njegovo srce in zemlja se je razširila silno 205 II | brezkončnost, zažarela, in nebo je oživelo, zazvonilo 206 II | Marko je godel vesele pesmi in tako prijetno in lahko mu 207 II | vesele pesmi in tako prijetno in lahko mu je bilo, da ni 208 II | stopali s težkimi koraki in gledali v tla. Ozrlo se 209 II | nanj mrko oko, zaničljivo in zavidno: "Lahko tebi, Kurent, 210 II | Tak je bil Marko, sebi in svojemu rodu na žalost: 211 II | trepeče v vetru, zasveti se in ugasne tisočkrat, vse po 212 II | tisočkrat, vse po naturi in pravici, dokler ne pade 213 II | tla ter zgnije, po naturi in pravici. ~O Marko, kje boš 214 II | boš spal? Ko je že hlad in se mrači v dolini. ~Pod 215 II | zato so kozolci na svetu in zato so tako daleč od vasi. ~ 216 II | daleč od vasi. ~Legel je in je zaspal in smrčal tako 217 II | Legel je in je zaspal in smrčal tako močno, da se 218 II | Župnik je slonel ob oknu in je prešteval zvezde, ki 219 II | mraku, stresel je z glavo in je zaprl okno. ~Nenadoma 220 II | preko neba, zastirajo okno in ga odgrinjajo. Močen, hladen 221 II | Marko, to je tvoja postelja. In kakor je bilo treba, se 222 II | odet, črno kučmo na glavi. ~In Marko se je razjokal. ~" 223 II | smejo se s tujim smehom. In duh mojega očeta nima pokoja, 224 II | pregnali! O!" ~Klel je Marko in je ihteč zaspal. Jutro je 225 II | zaspal. Jutro je bilo vlažno in hladno, umazano, cunjasto 226 II | napotil Marko v vas. Ubožna in pusta je bila vas, okna 227 II | potisnil klobuk na čelo in je stopal z dolgimi koraki 228 II | na nos je potisnil klobuk in se ni ozrl. ~"Marko!" " 229 II | ozrl. ~"Marko!" "Lačen sem in tudi žejen," je pomislil 230 II | Dobro jutro, botra!" ~In je stopil v hišo. Prinesla 231 II | hišo. Prinesla mu je vina in belega kruha, Marko pa je 232 II | Kam si se nameril?" ~"Tja in drugam, kamor kaže pot. 233 II | da bi ga z britvijo obril in hiša je pogorela s skednjem 234 II | hiša je pogorela s skednjem in kaščo vred; še harmoniko 235 II | odnesel veter." ~Marko je pil in ni ga bilo sram hudega greha. 236 II | greha. Botra se je pokrižala in je vzdihnila globoko. ~" 237 II | Položil je harmoniko v kot in je sedel široko in lagotno, 238 II | v kot in je sedel široko in lagotno, kakor prisodi domačemu 239 II | Obšle so ga vesele misli in vdal se jim je s tako prijetnim 240 II | zdaj boš hlapec v spodobni in gostoljubni hiši, pri svoji 241 II | Bog ji povrni vse dobrote, in delal boš, kakor vsi krščanski 242 II | nato si boš kupil še to in še ono polje, še en travnik, 243 II | en travnik, gozd, konje, in se popelješ v mesto in tam 244 II | in se popelješ v mesto in tam bo lepo." ~Zleknil se 245 II | sklenil je roke pod glavo in je gledal v strop in je 246 II | glavo in je gledal v strop in je bil bogat. Na večer 247 II | razpokane, nerodovite zemlje. In je pogledal Marku srepo 248 II | Zapravil, zapil si pač hišo in polje in gozd, pa je ves 249 II | zapil si pač hišo in polje in gozd, pa je ves svet tvoj. 250 II | tebi!" je pomislil Marko in se je spomnil, kako lep 251 II | samotna," je pomislil Marko in že mu je bilo tudi samemu 252 II | je bilo tudi samemu pusto in samotno pri srcu. ~Sedel 253 II | neoškropljena, razpokana in nerodovita. ~"V tistih časih 254 II | sanjal naglas. Poslušali so in so se spogledali. ~"S svojimi 255 II | tako je bilo v tistih časih in tako bo še... nekoč. ~Krčmar 256 II | obraz, pogledal je v luč in je pomežiknil. "Ne zemlja... 257 II | strmel v daljavo, čez gore in vode: In vendar je bilo 258 II | daljavo, čez gore in vode: In vendar je bilo nekoč; človek 259 II | človek je držal roke križem in je imel vsega zadosti. ~ 260 II | Marko je ležal na klopi in je sanjal velike sanje; 261 II | mizo sta sedela gospodar in star hlapec, ki je zdihoval 262 II | star hlapec, ki je zdihoval in pokašljeval. Tudi hlapec 263 II | nekoč; bral sem v knjigah in tam je bilo zapisano." ~ 264 II | deželam. Premagal je kralje in cesarje in je zakraljeval 265 II | Premagal je kralje in cesarje in je zakraljeval vse do morja. 266 II | Konec je bil vseh nadlog in težav, pod Matjaževo krono 267 II | prepodil graščake, biriče in financarje, odpravil je 268 II | financarje, odpravil je desetino in davke in je povrnil kmetu 269 II | odpravil je desetino in davke in je povrnil kmetu starodavne 270 II | blagoslovil njegovo dobrotljivost in pravičnost; pod Matjažem 271 II | premajhna sta bila skedenj in kašča. V toliki obilici 272 II | pa so se ljudje prevzeli in so se spuntali proti Bogu 273 II | so se spuntali proti Bogu in kralju. Še tisto leto se 274 II | hribi so se razmeknili in silne vode so preplavile 275 II | zavladala je strašna lakot in kuga je prišla v deželo. 276 II | nad toliko nehvaležnostjo in je umrl. Z njim pa je umrla 277 II | umrlo vse njegovo upanje in kakor da bi umrl on sam, 278 II | Ležala sta v senu Marko in hlapec. ~"Ne, ni umrl!" 279 II | razmeknila gora na njegov ukaz in da je stopil vanjo s svojimi 280 II | ovija okoli mize. Tam sedi in čaka." ~Vzdihnil je Marko; 281 II | dan, tvoj dan, o Marko! In tvojih bratov dan, počitka 282 II | Matjaž, premagal bo kralje in cesarje in bo zakraljeval 283 II | premagal bo kralje in cesarje in bo zakraljeval vse do morja. 284 II | zakraljeval vse do morja. In tedaj se povrnejo časi, 285 II | ko boš držal roke križem in boš imel vsega v izobilici." ~ 286 II | vstani!" ~Prestrašil se je in se je začudil. ~"Na polje, 287 II | Domislil se je Marko lepih sanj in ves potrt je bil. Ko se 288 II | prav tako sključen, težak in okoren, kakor stari hlapec 289 II | okoren, kakor stari hlapec in kakor gospodar. In ničesar 290 II | hlapec in kakor gospodar. In ničesar ni videl več; zastrte 291 II | same so se udirale v tla in komaj jih je vzdigal. Sanje, 292 II | čemeren, mrk -- "bilo je in ne bo več nikoli"; tam kmetje: 293 II | vsi!" je pomislil Marko in je povesil glavo. "Vi vsi 294 II | človeku. Križem sem držal roke in vsega sem imel v izobilici. 295 II | zakaj. Napajal sem goste in vsi smo bili veseli; zagodel 296 II | veseli; zagodel sem jim in plesali so, moji bratje, 297 II | pač? Umrl je kralj Matjaž in pognali so me po svetu, 298 II | sleparji, hinavci, neverniki! In vsi so bili v svojem srcu 299 II | vsega v izobilici. Pili bi in godli in plesali, njih srce 300 II | izobilici. Pili bi in godli in plesali, njih srce je koprnelo. 301 II | zavidali, tako so me sovražili in so me pognali po svetu, 302 II | pognali po svetu, sleparji!" ~In obšla ga je žalost, tako 303 II | ko sem se vračal iz krčme in sem te pozdravljal? Nikoli 304 II | krvi; zavil si se v srobot in mah in si zaspal. Kak žalujete 305 II | zavil si se v srobot in mah in si zaspal. Kak žalujete 306 II | Šel je na polje drugi dan in še bolj sključeno je bilo 307 II | težje so bile njegove noge in še niže je klonila glava. 308 II | podoben starcu, hlapcu. In že je potrkala misel na 309 II | več ne bo. Šel je na polje in je videl kmeta na polju 310 II | je videl kmeta na polju in je postal. Razkoračen je 311 II | Razkoračen je stal kmet in globoko sključen. Ni imel 312 II | Njegov obraz je bil trd in surov, oči so bile skrite 313 II | pokale pod potno srajco. In kakor je udaril, je zastokalo 314 II | me biješ?" ~Marko je stal in je gledal. ~"Kako jo sovraži, 315 II | mraku; ves truden je bil in potrt. ~In je mislil: "To 316 II | truden je bil in potrt. ~In je mislil: "To ni moj dom; 317 II | ki v njem ležim, ni moje. In to ni moje polje; orjem 318 II | to ni moje polje; orjem in sejem, želi pa bodo tuji 319 II | bi." ~Poslušal je Marko in takoj so bile onstran morja 320 II | komaj seženj do groba." ~In se je preleknil in je zaspal. ~ 321 II | groba." ~In se je preleknil in je zaspal. ~Marko je mislil, 322 II | je, v koprnenju njegovem. In komaj seženj do groba. Kako 323 II | srcu, ko je še tak mlado?" ~In je zasanjal lepe sanje in 324 II | In je zasanjal lepe sanje in je zaspal. ~Tretji dan je 325 II | prepevalo. Sklonil se je in se je razkoračil in je udaril 326 II | se je in se je razkoračil in je udaril zemlji v obraz, 327 II | Ti prokleta! Prokleta!" ~In ko se je vračal o mraku, 328 II | sklenil je roke pod glavo in je skrčil pesti. ~"Ne morem! 329 II | Priklenili so me za roke in noge, zvezali so me na rokah 330 II | zvezali so me na rokah in nogah, še geniti se nisem 331 II | dežele graščake, biriče in financarje. Kmet je držal 332 II | Kmet je držal roke križem in je imel vsega v izobilici." ~ 333 II | Priklenjene so jim roke in noge. Celo ta zemlja, kipeča, 334 II | na svisli so zaškripala in so se odprla. ~"Ej, budalo 335 II | opotekal po senu, iskal je in je molčal, v temi je bil 336 II | belimi v temi, je iskal; in bel je bil tudi njegov obraz. ~" 337 II | njegovem srcu je kralj Matjaž; in zmerom misli nanj." ~Iskal 338 II | nanj." ~Iskal je hlapec in je našel. Cvileč so zaškripala 339 II | so zaškripala vrata v noč in so butila ob zid; luč neba 340 II | je, opotekal se je v temi in je padel, prišel je do vrat. 341 II | začuden. Prerezal je vrv in črno truplo je lopnilo na 342 II | E!" je zamahnil hlapec in se je opotekal. "Pozno je 343 II | je že, spati je treba!" ~In sta legla in sta se odela; 344 II | je treba!" ~In sta legla in sta se odela; hladna je 345 II | tja, ker je hudo na svetu in žalostno. Hudo je starcu. 346 II | žalostno. Hudo je starcu. In tudi snaho bi rad videl." ~ 347 II | Marko je premišljeval in je dremal in je skoro zadremal. ~" 348 II | premišljeval in je dremal in je skoro zadremal. ~"Oj, 349 II | gozdom. Sloni za veliko mizo in spi, glava počiva v dlaneh, 350 II | vije okoli mize. Tam spi in čaka." ~Zaspal je; otrok, 351 II | polusanjah lepo staro pravljico in se napoti v sanjah, da poišče 352 II | Odpahnil je vrata z nogo in pozdravilo ga je megleno 353 II | je megleno jutro, mrzlo in vlažno. Komaj je razločil 354 II | je prišla nenadoma sveža in pogumna radost. Gledal je, 355 II | popotnika; odprle so se široko in lep je bil svet pred njimi. ~" 356 II | Prsi so bile razgaljene in so dihale težko; roke so 357 II | prsteni obraz je bil trd in resen. ~"Tam leži," je pomislil 358 II | leži," je pomislil Marko, "in je ležal tako od rojstva 359 II | je ležal tako od rojstva in bo ležal do groba. Nikoli 360 II | groba. Nikoli se ni napotil, in bi ga tudi ne bil našel. 361 II | pozdrav za sina, amerikanca, in za lepo snaho in za kralja 362 II | amerikanca, in za lepo snaho in za kralja Matjaža." ~Tako 363 II | je, ko je šel mimo okna in je pogledal v izbo. ~"Zbogom, 364 II | v megli spečo, siromašno in pusto. Nizke koče so stale 365 II | globokega, trudnega spanja. In spomnil se je na starca, 366 II | hlapca, zvezanega na rokah in nogah. ~"Marko!" Glas, 367 II | svisli, prikazalo se je in se je zibalo. Marko je zamahnil 368 II | jaz!" ~Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~"Starec, 369 II | Zasmejal se je veselo in je pomislil na snaho, na 370 II | prešernimi, črnimi očmi in rdečimi lici in belimi zobmi. 371 II | črnimi očmi in rdečimi lici in belimi zobmi. Noge so mu 372 II | na mali zvon; zaječalo je in je takoj utihnilo. ~Sam 373 II | postal je Marko, odkril se je in se je pokrižal. ~"Bog mu 374 II | pozdravljali Marka: sonce, polja in gozdovi. Marko se jim je 375 II | Marko se jim je odkril in jim je odzdravljal prijazno. 376 II | mu sije sonce tako lepo in toplo, kakor drugemu nikomur, 377 II | samo njemu na čast, da šume in se priklanjajo gozdovi njemu 378 II | pozdrav. Vse to je videl in slišal in je bil vesel. ~ 379 II | Vse to je videl in slišal in je bil vesel. ~Tako je romal 380 II | je romal Marko čez hribe in doline, čez vode in skozi 381 II | hribe in doline, čez vode in skozi gozdove. Romal je 382 II | gozdove. Romal je tri dni in tri noči in nič mu ni bilo 383 II | Romal je tri dni in tri noči in nič mu ni bilo hudega. Zagodel 384 II | bilo hudega. Zagodel je in ljudje so umolknili in poslušali, 385 II | je in ljudje so umolknili in poslušali, Ni še bilo godca, 386 II | ki bi bil godel tako lepe in sladke pesmi, komaj bi ga 387 II | ki jih je sijalo sonce in ki jih je prepevalo polje 388 II | ki jih je prepevalo polje in ki so jih šumeli gozdovi. ~ 389 II | je človeška stanovitnost in zadovoljnost? Pooblačilo 390 II | zapihali so mrzli vetrovi in Marko je potisnil klobuk 391 II | potisnil klobuk na čelo in je gledal v tla in je bil 392 II | čelo in je gledal v tla in je bil žalosten. ~"Truden 393 II | Legel je pod kozolec in se je zatopil v grenke misli. ~" 394 II | Kako sem bil nespameten in kako nehvaležen! Šel sem 395 II | ženska, dobrotljiva botra. In me povabi v hišo in mi prinese 396 II | botra. In me povabi v hišo in mi prinese na mizo kruha 397 II | mi prinese na mizo kruha in vina. Pa bodi hlapec pri 398 II | pobegnil ponoči kakor hudodelec in še zbogom nisem rekel. O 399 II | rekel. O Marko, potepuh!" ~In solze so mu omočile lica. 400 II | Zakril je obraz z rokami in se je bridko razjokal. In 401 II | in se je bridko razjokal. In ko se je razjokal, je bila 402 II | njemu. Moj ujec je bogat in velik gospod; roke drži 403 II | gospod; roke drži križem in ima vsega v izobilici." ~ 404 II | se je že srce zasmejalo in misli so se napotile v Matjaževo 405 II | Matjaževo deželo. ~Ujec je bogat in velik gospod. Hišo ima v 406 II | zemlje. No, Marko pride in ujec stoji na pragu in mu 407 II | pride in ujec stoji na pragu in mu seže v obedve roki in 408 II | in mu seže v obedve roki in ga povede v izbo. V izbi 409 II | pogrnjena, sočne pečenke in rumene potice vabijo in 410 II | in rumene potice vabijo in v steklenicah se sveti žlahtna 411 II | starina. "Zdaj pa sedi, Marko, in pij in jej in pripoveduj, 412 II | Zdaj pa sedi, Marko, in pij in jej in pripoveduj, kako 413 II | sedi, Marko, in pij in jej in pripoveduj, kako se ti je 414 II | Marko; težko je čakal dneva in ni mogel zaspati. Tedaj 415 II | se je zasvetilo v oblakih in tik pred sabo je ugledal 416 II | mu poskakovale pred očmi in razločil ni ničesar. ~"Hej! 417 II | Zasvetilo se je vdrugič in tedaj mu je videl Marko 418 II | v obraz. Ne star ni bil in ne mlad; po koščenem obrazu 419 II | petami. Razcapan je bil in umazan, še srajce ni imel 420 II | umazan, še srajce ni imel in je kazal izpod suknje gole 421 II | vedi, odkod je pobegnil." ~In luč je ugasnila med oblaki. ~" 422 II | je dal Bog jezik! Kdo si in zakaj se potepaš tod ob 423 II | krščanski, ki imaš čisto vest in srce brez greha, nikar me 424 II | tvoj glas. Noč je zunaj in nevihta je blizu; moli za 425 II | Tudi jaz sem grešnik in dovolj je slame tukaj za 426 II | moj ne tvoj. Odpočij si in če te je volja, mi potoži 427 II | silno od vzhoda do zahoda in kakor v belem ognju je stal 428 II | kozolec. ~Popotnik je obstrmel in je vzkliknil: ~"Kaj nisi 429 II | godec?" ~"Marko sem jaz." ~In popotnik se je zgrudil pred 430 II | zgrudil pred njim na kolena in je bridko zajokal. ~"Odpusti 431 II | Odpusti mi, o Marko, in ne kolni me nikar!" ~Marko 432 III| Zelo se je začudil Marko in je izpregovoril: ~"Kdo sem, 433 III| da bi se mi izpovedaval in da bi ti dajal odvezo. Postelji 434 III| Postelji si, ko si truden in pripoveduj." ~Popotnik si 435 III| Popotnik si je postlal in je legel in vzdihnil prebridko 436 III| si je postlal in je legel in vzdihnil prebridko izpod 437 III| Marko, jaz sem velik grešnik in sem odslužil že vnaprej 438 III| odslužil že vnaprej vse nadloge in kazni, ki mi jih je Bog 439 III| ki mi jih je Bog poslal in tudi vse tiste, ki me še 440 III| prihodnosti. Nocoj sem ubog in razcapan, da bi me še cigani 441 III| veter. Tako je vse prav in kakor je treba in ne bi 442 III| vse prav in kakor je treba in ne bi bilo pravice na svetu, 443 III| Nosil sem bel ovratnik in pisano ovratnico, črno suknjo 444 III| pisano ovratnico, črno suknjo in gosposke čižme; moji lasje 445 III| jedel sem rumeno potico in pil žlahtno starino. Take 446 III| so. Držal sem roke križem in vsega sem imel v izobilici." ~" 447 III| je vzkliknil Marko. ~"Da, in vsega sem imel v izobilici. 448 III| velikem, veselem mestu in nisem mislil ne na dom, 449 III| Zakaj bi mislil na dom in na prihodnost, če sem imel 450 III| umrjem na cesti; star sem in betežen, ti si mlad; sam 451 III| da sem se dobro zavedel. In nastopila je dolga pepelnica. 452 III| moje roke so bile bele in dela nevajene, v glavi mi 453 III| vanjo. Tako sem povezal culo in sem se napotil, kamor je 454 III| sem po svetu dolge mesece in dolga leta. Godilo se mi 455 III| leta. Godilo se mi je dobro in slabo, kakor je pač sijalo 456 III| sijalo sonce. O, Marko, in malokdaj mi je sijalo! Videl 457 III| preplezal, morja sem prejadral. In nikjer ni zadobilo moje 458 III| tuji deželi? sem pomislil in sem se zelo prestrašil. 459 III| Spal sem v praznem hlevu in mraz mi je bilo. ~Gregor! 460 III| bilo. ~Gregor! Poslušam in se stresem. Zakaj pomisli, 461 III| takoj je ugasnilo. Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo 462 III| mi šklepečejo od strahu in mraza; a vrata so zaprta, 463 III| svetlega neba ni nikjer in sama gluha noč je naokoli. ~ 464 III| takrat, da je moj oče umrl in da me je klical ob smrtni 465 III| njegov glas, tako očitajoč. In zgrabil sem popotno palico 466 III| popotno palico še tisto noč in sem se napotil čez gore 467 III| sem se napotil čez gore in doline, da pomolim ob grobu 468 III| je pljusknilo v kozolec in se je utolažilo. Zapihal 469 III| oblaki so se razmeknili in so se vzdignili, napotili 470 III| Feliks, toda Feliks je rastel in rastel in se je razrastel 471 III| Feliks je rastel in rastel in se je razrastel v Ali pašo. 472 III| v soncu od zore do mraka in se je razgledavala po dolini, 473 III| je šel človek po dolini in se je ozrl na svetli gradič, 474 III| gradič, se je odkril takoj in se sklonil še niže, kakor 475 III| so se povrnili časi tlake in desetine in suženjstva. ~ 476 III| povrnili časi tlake in desetine in suženjstva. ~Najbolj čudno 477 III| umazan, premeten, zvijačen in sleparski, a nad vse kratkočasen 478 III| človek, veseljak po rodu in krvi. Tisti kraji so bili 479 III| kraji so bili tako rodovitni in od Boga blagoslovljeni, 480 III| kmetje brez velikih skrbi in nadlog; siromaka ni bilo 481 III| siromaka ni bilo med njimi in tudi zadolženi niso bili, 482 III| prekanjeni mešetar Feliks, in tedaj se je vse izpremenilo. ~ 483 III| kakor se kristjanom spodobi, in še takrat ne pozno v noč. 484 III| zgodilo, da bi vriskali in razgrajali pijanci opolnoči 485 III| ležali zjutraj po jarkih in sredi ceste, namesto da 486 III| toliko rajši pa so popivali in prepevali. Ene krčme jim 487 III| ustanovil mešetar drugo in gostov se je trlo pri njem 488 III| kakor ob nedeljah, podnevi in ponoči. O, kratkočasen človek 489 III| kratkočasen človek je bil in znal je pripovedovati lepe 490 III| je kmet držal roke križem in je imel vsega v izobilici. 491 III| vino se je cedilo v potokih in treba je bilo samo zajemati, 492 III| zajemati, pečeni prasci in ocvrti piščanci so letali 493 III| sliši človek kaj takega. In mešetar je prerokoval, da 494 III| da se povrnejo, še lepši in še bolj veseli nego kdaj. 495 III| spi v gori za veliko mizo in čaka. No, tudi temu prerokovanju 496 III| Prišlo je mednje spoznanje in s spoznanjem je prišla nezadovoljnost. 497 III| prekanjeni mešetar o brezdelju in veselem življenju, so spoznali 498 III| spoznali nenadoma vse nadloge in težave svojih dni in zahrepenelo 499 III| nadloge in težave svojih dni in zahrepenelo se jim je po 500 III| Matjaža. Ubija se človek leto in dan -- tako so zamislili --