Part

 1 I  |        na cesto in se je okrenil k Marku. ~"O ti pijana duša,
 2 I  |     pohujšanje; ko se je napotil k polnočnici, se je tako opotekal,
 3 I  |        je imel, pa se je napotil k oderuhu in si izposodil
 4 I  |         največji sod. ~Prišel je k oderuhu. ~"No, kaj pa ti,
 5 I  |     premišljeval: ~"Če bi stopil k njemu še enkrat? Morda je
 6 I  |        Tako je, še enkrat stopim k njemu!" ~In ko je tako sklenil,
 7 I  |     drugo jutro pa se je napotil k oderuhu. Gledal je tam pisma,
 8 II |      polne prsi, kipelo, puhtelo k nebu, po soncu koprneče.
 9 II |         gledal, glava je klonila k tlom, noge same so se udirale
10 II |    zemlja, še ta zemlja, kipeča, k nebu koprneča, bi kralju
11 II |         še moje srce. Napotim se k njemu; kralj Matjaž ni maral
12 II |         je sanjal. ~"Vsi bi radi k njemu, glej, pa ne morejo!
13 II |         zemlja, kipeča, puhteča, k nebu hrepeneča, bi rada
14 II |          nebu hrepeneča, bi rada k njemu. Ne more. Toda jaz
15 II | nespameti, da sem se bil napotil k njemu. Moj ujec je bogat
16 III|   poljubil; nato sta se napotila k mizi, med strmečo družbo
17 IV |     zmerom niže, počitka željan, k razpokani grudi. Hotela
18 IV |   Matjaževo. ~Popotnik je stopil k lini, ki je bila tako ozka,
19 IV |          dolini. ~-- Prisedel je k meni slepar, sladak in prijazen,
20 IV |        in brez suknje; skočil je k potoku, legel je na trebuh,
21 V  |         izbo, vsa bela, sedla je k njegovi postelji in mu je
22 V  |      teta Agata!" ~Privila se je k njemu, prijela ga je trdno
23 VI |         zmerom. ~Trudno je bilo, k tlom je klonilo srce in
24 VI |         zmerom! -- In prišel sem k botri; pošteni in dobrotljivi
25 VI |         niso na Marka. Stopil je k mrkemu, belobradatemu, hudo
26 VI |      prijetnem spanju. Našel sem k tebi, ker mi je bil Bog
27 VI |    Matjaž, odrešenik, prišel sem k tebi, ker je hudo na svetu.