Part

 501 III|              pravica je to na svetu? In opustili so delo in trud
 502 III|           svetu? In opustili so delo in trud in pričelo se je strahovito
 503 III|             opustili so delo in trud in pričelo se je strahovito
 504 III|              kričali so kakor prasci in prepevali, da je bila žalost
 505 III|         prepevali, da je bila žalost in sramota. Celo župan sam
 506 III|          ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči, preden se je toliko
 507 III|           preden se je toliko naspal in streznil, da je mogel v
 508 III|            krčmo. Župnik je pridigal in je rotil, pa ni pomagalo
 509 III|          božja beseda ni zalegla več in ne človeška. Polje je ležalo
 510 III|           nihče ni mislil na molitev in prošnjo pot. Če bi bil zažugal
 511 III|       zažugal takrat Bog z žveplenim in ognjenim dežjem, bi niti
 512 III|          pravičnega ne našel na fari in v vseh deveterih vaseh naokoli.
 513 III|      Matjažem: držali so roke križem in so imeli vsega v izobilici. ~
 514 III|            se dobro privadili lenobi in pijančevanju, je prišla
 515 III|            si pulili lase od žalosti in obupa. Ali paša, zapeljivec
 516 III|          obupa. Ali paša, zapeljivec in Antikrist, pa se jim je
 517 III|            jim je smejal na vse grlo in jih je povpraševal: Kaj
 518 III|       potokih, ne teknejo več prasci in piščanci, ki se vam motajo
 519 III|              motajo okoli nog pečeni in ocvrti? -- O slepar, razbojnik!
 520 III|             je pognal, še vse neumne in zaspane, na opustošena polja,
 521 III|              bil ugrabil; ne le doma in zemlje, polastil se je bil
 522 III|              rok, kupil je njih delo in trud za sramoten denar,
 523 III|        toliko da jim je pustil dušo, in še tista je bila vsa pegasta
 524 III|            tista je bila vsa pegasta in zanemarjena in polna kesanja. ~
 525 III|           vsa pegasta in zanemarjena in polna kesanja. ~Niso se
 526 III|              časi, temveč časi tlake in desetine in suženjstva.
 527 III|        temveč časi tlake in desetine in suženjstva. Kmet ni več
 528 III|              ki je držal roke križem in je imel vsega v izobilici.
 529 III|      neusmiljen gospod, bolj okruten in nečloveški, nego katerikoli
 530 III|               Odpustil ni niti groša in obresti je grmadil na obresti.
 531 III|      pobegnilo na Hrvaško, na Nemško in v Ameriko, ostali pa so
 532 III|              pijančevanja, od strahu in od kesanja tako oslabeli,
 533 III|            kri pristna tlačanska čud in bi se bili dali vpreči v
 534 III|              vrat, kmetje so klečali in so se trkali na prsi; pomagalo
 535 III|          okni. Tam je slonel na lini in si je gladil črno brado
 536 III|       kraljestvu. Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje in je
 537 III|          Opustil je kupčijo in krčmo in kmetovanje in je živel večen
 538 III|       kupčijo in krčmo in kmetovanje in je živel večen praznik.
 539 III|             kmetje na njegovem polju in srce se mu je smejalo od
 540 III|  matjaževanja? se je smejal Ali paša in njegovo turško srce ni čutilo
 541 III|              Njena lica so bila bela in tako prečudno nežna, da
 542 III|        morala skrivati vročemu soncu in celo mehki jutrnji sapici,
 543 III|            drugače zgrudil na kolena in klečal tam ter pozabil na
 544 III|        spodobnost, na svoje opravilo in na zveličanje svoje duše. ~
 545 III|        telesna lepota je bila lepota in dobrota njenega srca. Kakor
 546 III|            volji svojega brezsrčnega in okrutnega moža, tako je
 547 III|        zvečer zažarela okna na holmu in je zasviral mladi godec
 548 III|            obstrmeli kmetje v dolini in so se odkrili, kakor da
 549 III|        tolažba je prišla v njih srce in mnogo jih je bilo, ki so
 550 III|            ki so zajokali od radosti in milobe. Tako preotožno je
 551 III|              je lepo hčerko Ali paše in v tistem trenutku je prešinila
 552 III|             pa skoro ni okusil jedil in še za vino se ni zmenil
 553 III|             bil v prelepi beli obraz in čudežno globoke oči device.
 554 III|       globoke oči device. Tako močna in koprnenja polna je bila
 555 III|          ljubezen, da so mu obledela in upadla lica še tisto uro
 556 III|             upadla lica še tisto uro in da so mu palile oči krvave
 557 III|             gradu; godec pa ni legel in ni zatisnil očesa vso noč.
 558 III|           vso noč. Slonel je ob oknu in je zdihoval in gledal proti
 559 III|            je ob oknu in je zdihoval in gledal proti nebu, tihemu,
 560 III|            belimi zvezdami posutemu. In ko gleda in zdihuje, se
 561 III|       zvezdami posutemu. In ko gleda in zdihuje, se mu zazdi nenadoma,
 562 III|             ga je z line sladàk glas in nikoli niso pele njegove
 563 III|            glasom? ~Nagnila je glavo in beli obraz je ugasnil, ker
 564 III|                  Od ljubezni je bled in od koprnenja, o Milena! ~--
 565 III|         pohlepen po kraljevski kroni in skriva globoko v srcu to
 566 III|             srce je tako dobrotljivo in usmiljeno, da mi je, beraču,
 567 III|               Pripravi se, o Milena, in že prihodnjo noč se bodo
 568 III|            noč skoro do svetle zarje in sta se domenila. Zjutraj
 569 III|         zgrabil je godca pod pazduho in ga je vrgel iz grada, za
 570 III|            njegove gosli. ~Ves potrt in žalosten se je napotil godec
 571 III|            se je napotil godec v vas in iz vasi na hrib in s hriba
 572 III|             v vas in iz vasi na hrib in s hriba v gozd ter se je
 573 III|           gozda. Tam je legel na tla in se je razjokal. Ko se je
 574 III|         zagodel pesem, tako žalostno in milobno, da se je paralo
 575 III|             je slišal. Gozd je šumel in iz šumenja je stokalo in
 576 III|             in iz šumenja je stokalo in zdihovalo, prepevalo o veliki
 577 III|          prepevalo o veliki ljubezni in globoki bridkosti. Na lini
 578 III|            Na lini je slonela devica in njena lica so bledela in
 579 III|             in njena lica so bledela in brisala si je solze s svetlimi
 580 III|              bil njen obraz bolj suh in bled in luč njenih oči je
 581 III|          njen obraz bolj suh in bled in luč njenih oči je ugašala.
 582 III|              Ali paša se je ustrašil in je pomislil, kako dolgčas
 583 III|              bi mu umrla lepa hčerka in bi ponoči, ko bi ne spalo
 584 III|            oblačilu po stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. In
 585 III|              po stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. In naposled
 586 III|            in dol in iz izbe v izbo. In naposled se je domislil. ~--
 587 III|           gradov te prostrane dežele in iz mnogih mest. Sama oblizana
 588 III|             baroni, jezični dohtarji in druga svojat, ki je zato
 589 III|              je zato na svetu, da je in pije in se iz Boga norca
 590 III|              na svetu, da je in pije in se iz Boga norca dela. Snubec
 591 III|              lilo sladko vino, klali in pekli in cvrli so noč in
 592 III|          sladko vino, klali in pekli in cvrli so noč in dan. Življenje
 593 III|             in pekli in cvrli so noč in dan. Življenje je bilo,
 594 III|            Življenje je bilo, veselo in bučno, da svet še ni videl
 595 III|          videl takega. Pijani snubci in njih še bolj pijani pajdaši
 596 III|          njih še bolj pijani pajdaši in vozniki so se opotekali
 597 III|         klonili globoko trudni život in strmeli v grudo, srce polno
 598 III|              grudo, srce polno gorja in kesanja. ~Šum in pijančevanje
 599 III|         polno gorja in kesanja. ~Šum in pijančevanje so prinesli
 600 III|             Milena je stregla gostom in jim je točila kozarce, toda
 601 III|              vzdignile nikoli, dolge in črne -- kakor vran na snegu --
 602 III|             nikogar, slišala ni šuma in razumela ni nobene sladke
 603 III|          kakor se spodobi graščaku? ~In gostbe so bile zmerom bolj
 604 III|            so bile zmerom bolj bučne in razkošne. Ali paša se je
 605 III|             ženske komaj pol veselja in tako so prišle ženske v
 606 III|              odkod, čudno našemljene in naščepirjene babnice, ki
 607 III|            še ne pljunil ne prednje. In začelo se je pohujšanje,
 608 III|           grohotali objestni pijanci in počeli take reči, da jih
 609 III|        pijančevanja poglavitni vzrok in namen. Tako kakor so pozabili
 610 III|              začel ozirati po gostih in vsi so mu bili pogodi, ker
 611 III|           pogodi, ker so bili veseli in šumni ljudje. Najbolj po
 612 III|               najkorenitejši pijanec in pri ženskah najhujši nesramnež.
 613 III|           drobne oči v tolšči skrite in zakrvavele; malo plešast
 614 III|            Baron Peter se je začudil in od čuda izpraznil na dušek
 615 III|              vprašam, čemu si prišel in kaj te je privedlo v ta
 616 III|              v ta moj samotni gradič in zakaj popivaš za tole mizo
 617 III|           mizo že cele tri tedne noč in dan? ~Nikoli še ni bilo
 618 III|              vprašanje je tako težko in zavozlano, da ti ne morem
 619 III|        besede, natočil si je kozarec in ga je izpraznil; prijazno
 620 III|              mizo ob tej lenobni uri in zakaj ne piješ rajši doma
 621 III|              Peter je pogledal srepo in zamišljeno. ~-- Zakaj da
 622 III|           naslonil s komolci na mizo in je uprl glavo v dlani, Ali
 623 III|            paša se je zibal na stolu in se je smejal grohotoma. ~--
 624 III|            izmed vas, mojih častitih in veselih gostov, ne more
 625 III|             mi je bil prišel v goste in zakaj pije nocoj to mojo
 626 III|         dohtar Pavel, ki delaš pesmi in ki te spravi pod mizo kozarec
 627 III|            licih. ~Ali paša je vstal in jo je nagovoril. ~-- Odpri
 628 III|            Izbral sem ti ga po vesti in očetovskem srcu. Baron Peter
 629 III|        poklonil, toda opotekel se je in je omahnil; omamila ga je
 630 III|              je čista lepota neveste in vino mu je nenadoma zašumelo
 631 III|            naslonil je glavo na roke in je v tistem hipu zaspal. ~
 632 III|         Nekateri so nočevali v krčmi in po kmetiških hišah na vasi,
 633 III|            tako razuzdana, brezbožna in z vsemi grehi obložena,
 634 III|               ti malopridni dohtarji in pijani baroni na to nedolžno
 635 III|             na to nedolžno pokrajino in devetkrat se je ulila ploha,
 636 III|          poročno obleko, so brbljale in pripovedovale, ona ni slišala
 637 III|           Tako je klicalo njeno srce in njene oči, vse trudne od
 638 III|            Ali potolažil se je kmalu in še tisti večer se je dodobrega
 639 III|          pozabil, čemu je bil prišel in zakaj popiva v tako imenitni
 640 III|         zakaj popiva v tako imenitni in slovesni družbi. ~-- To
 641 III|            neveste s treznimi očmi. ~In spet je poskočil baron Peter
 642 III|              je poskočil baron Peter in se je udaril z dlanjo po
 643 III|         belem oblačilu, nežnih licih in sramežljivih očeh. In takoj
 644 III|          licih in sramežljivih očeh. In takoj se je izpolnilo njegovo
 645 III|          duri v razsvetljeno dvorano in na pragu se je prikazala
 646 III|          poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili pijani grešniki.
 647 III|         Prešerna družba je umolknila in obstrmela. ~Prvikrat so
 648 III|             so se odprle oči neveste in v dvorano se je izlila njih
 649 III|              se je izlila njih čista in sladka luč. Na belih licih
 650 III|              je vstal, pijan od vina in od burno vzplapolale, nikoli
 651 III|              zgrudil se je na kolena in ji je poljubljal belega
 652 III|             Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila roko, da jo
 653 III|             mizi, med strmečo družbo in mlada nevesta je sedla in
 654 III|            in mlada nevesta je sedla in je polnila s prenežno roko
 655 III|       mogočni kozarec. ~Tako so pili in se veselili do zore, ki
 656 III|              ozrla skozi visoko okno in je vstala izza mize. V tistem
 657 III|              Svatje so se spogledali in so prebledeli od groze. ~-- -- -- -- -- ~ ~
 658 IV |           pod kozolcem potepuh Marko in trudni popotnik, ki je bil
 659 IV |            robili z rumenim zlatom. ~In popotnik je pripovedoval
 660 IV |              že; počival je na hribu in se je oziral po dolini. ~
 661 IV |             mu je bila vsa razcapana in nerodno zakrpana, čevlji
 662 IV |        čevlji so bili brez podplatov in gole noge so krvavele. Globoko
 663 IV |            ko se je oziral po dolini in njegove oči so bile vse
 664 IV |          neznanega strahu. Gledal je in poslušal, toda glasu ni
 665 IV |             da bi nosil križ na rami in gledal je v tla. Mimo popotnika
 666 IV |         hotel, ne da bi se ozrl nanj in ne da bi ga pozdravil. Popotnik
 667 IV |            Kmet ga je pogledal srepo in neprijazno. ~-- Ne poznam
 668 IV |               Popotnik se je začudil in še bolj se mu je stisnilo
 669 IV |        Mojega očeta prijatelj si bil in igral si se z mano, ko sem
 670 IV |         Kakšna žalost te je doletela in kakšna nadloga te je tako
 671 IV |             da nisi doživel strahote in nesreče, ki je udarila tvoj
 672 IV |             kraj. Le brž poveži culo in se vrni v daljno deželo,
 673 IV |           prišel. ~Kmet ni pozdravil in se ni več ozrl na popotnika;
 674 IV |          svojo pot, sključen, truden in teman. ~S plahimi koraki,
 675 IV |              ki je visel do tal. Siv in razgreben je bil njen obraz
 676 IV |          razgreben je bil njen obraz in je klonil zmerom niže, počitka
 677 IV |             bi se ozrla na popotnika in ne da bi pozdravila. Popotnik
 678 IV |            Popotnik pa jo je spoznal in se je prestrašil. ~-- O
 679 IV |             ne poznate več? Postojte in se ozrite name! ~Počasi
 680 IV |         zakleti kraj? Ne poznam te. ~In hotela je dalje ob palici,
 681 IV |              brž postaralo vaše telo in da se vam roke tako tresejo? ~--
 682 IV |             dežele, le brž se napoti in se vrni tja, o Gregor! Boljše
 683 IV |               ki jo je Bog tako zelo in tako zasluženo kaznoval.
 684 IV |          tisto življenje, ki je bilo in ki ga ne bo nikoli več,
 685 IV |              pol resnica pol že lepa in neverjetna bajka; ob spominih
 686 IV |     zakljuvalo kesanje v starem srcu in križ je zarezal globlje
 687 IV |                Popotnik je šel dalje in strah ga je bilo; kakor
 688 IV |              na pokopališču opolnoči in če sije mesec še tako svetlo.
 689 IV |         brezzvočen je bil njih glas. In prestrašene oči popotnikove
 690 IV |          videle golo, zobato lobanjo in belo rjuho ovito okoli okostnika.
 691 IV |            okoli okostnika.  Samotno in žalostno pokopališče je
 692 IV |             kakor gomile brez cvetic in brez križa, pozabljene od
 693 IV |            so naravnost na popotnika in so vpraševala: Kam te je
 694 IV |              brž, le brž poveži culo in se vrni v daljno deželo.
 695 IV |             se je oziral z začudenim in plahim pogledom in mrzla
 696 IV |         začudenim in plahim pogledom in mrzla groza je bila v njegovem
 697 IV |            srcu. ~Dospel je do krčme in je skoro ni več spoznal.
 698 IV |          okna je videl v veliko izbo in izba je bila prazna in tiha.
 699 IV |          izbo in izba je bila prazna in tiha. Popotnik je stal na
 700 IV |            Popotnik je stal na cesti in ni vedel kam; zdelo se mu
 701 IV |              svojo pot, zakaj žalost in puščoba je tukaj. ~Ali zašlo
 702 IV |                Ali zašlo je že sonce in blizu je bila noč; popotnik
 703 IV |            noč; popotnik je pomislil in je stopil v krčmo. Duri
 704 IV |             ljudje božji! ~Klical je in je priklical nadložnega
 705 IV |         nadložnega starca; prišel je in je stal na pragu in se je
 706 IV |        prišel je in je stal na pragu in se je čudil. ~-- Lačen sem
 707 IV |              je čudil. ~-- Lačen sem in žejen. ~Starec je prinesel
 708 IV |              Starec je prinesel vode in kruha; roke so se mu tresle,
 709 IV |          njegov obraz je bil čemeren in zlovoljen. ~-- O krčmar,
 710 IV |               ko sem bil še paglavec in vaš sosed. Zelo ste se postarali,
 711 IV |        žalosten je bil njegov pogled in pol zloben. ~-- Ne boš mu
 712 IV |             križa, ne napisali imena in letnice? ~-- Ali ti povem,
 713 IV |              Gregor, ki bi imel hišo in hlev. Kadar se domisli Ali
 714 IV |            mraku pa je legel v razor in je umrl. Hlapci so ga pobrali
 715 IV |           umrl. Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli bogvedi kam.
 716 IV |              je nagnil glavo do mize in zakril obraz z rokami. ~--
 717 IV |           Popotnik je vzdignil glavo in ves izpremenjen je bil njegov
 718 IV |         Njegove oči, prej tako plahe in žalostne, so gledale mrko
 719 IV |            žalostne, so gledale mrko in razbojniško, lica so bila
 720 IV |       razbojniško, lica so bila siva in trda, kakor iz kamna izklesana. ~--
 721 IV |         izklesana. ~-- Sedi, krčmar, in pripoveduj mi o kazni božji,
 722 IV |             doletela to lepo dolino; in o Ali paši, razbojniku,
 723 IV |               Krčmar je zagrnil okna in je prižgal svetilko, ki
 724 IV |               Steklo je bilo okajeno in v umazani rumenkasti svetlobi
 725 IV |          pripovedovati o tej sramoti in bridkosti, ko skoro sam
 726 IV |            je držal kmet roke križem in je imel vsega v izobilici?
 727 IV |        dolino. Jaz sem jih sam videl in doživel. Sramota mojim očem,
 728 IV |              obraz, povesil je glavo in se je potrkal na prsi. ~--
 729 IV |           takrat velika v tej dolini in pijančevanje je bilo tako
 730 IV |            je plesal ob postnem času in se je ženil na stara leta.
 731 IV |         stara leta. O Gregor, sladko in prijetno je bilo takrat
 732 IV |              hitro je minil predpust in nastopila je strašna pepelnica.
 733 IV |            pa jih bo izročil zlodeju in njegovemu ognju. ~Krčmarjevo
 734 IV |            Ali paša nas je upijanil; in ko smo ležali pijani, nas
 735 IV |         ležali pijani, nas je oropal in nas slekel do nagega; nato
 736 IV |              nato pa smo se zdramili in smo se streznili in smo
 737 IV |         zdramili in smo se streznili in smo bili njegovi hlapci.
 738 IV |               celo naši žulji so tam in pot našega obraza, tudi
 739 IV |            nam jo je tako razcunjano in umazano, da se Bog nekoč
 740 IV |             Kralj Matjaž je obljubil in kralj Matjaž ne bo snedel
 741 IV |          obljubo, njega je osleparil in nas. Ampak strašno nevarno
 742 IV |               norčevati se iz kralja in njegove besede. -- Krčmar,
 743 IV |               Popotnik je popil vino in komaj da je rekel lahko
 744 IV |              lahko noč; gospodovalen in osoren je bil njegov obraz,
 745 IV |             Krčmar je gledal za njim in čudna plahost mu je prešinila
 746 IV |               hudi časi se bližajo. ~In se je pokrižal in je mislil
 747 IV |          bližajo. ~In se je pokrižal in je mislil na lepo dobo Matjaževo. ~
 748 IV |              sivi, razbojniški obraz in so se prestrašile; ena sama
 749 IV |          gozda. Popotnik je poslušal in neskončna miloba je napolnila
 750 IV |     vriskajoča, da se je krčilo srce in je kipelo od veselja in
 751 IV |              in je kipelo od veselja in bridkosti in so tekle po
 752 IV |              od veselja in bridkosti in so tekle po licih sladke
 753 IV |             zdelo, da ga nekdo kliče in da ga tolaži. ~-- Nič se
 754 IV |             Nič se ne boj, popotnik, in nič ne omahuj. Sam kralj
 755 IV |            oskrunil njegovo besedo. ~In popotniku je bilo, da zdihuje
 756 IV |            iz noči, plaka oskrunjena in kliče odrešenika. ~-- Ne
 757 IV |          prišel sem, da te odrešim! ~In je legel in je sladko zaspal. ~
 758 IV |             te odrešim! ~In je legel in je sladko zaspal. ~Zjutraj
 759 IV |            krčmar: ~-- Velike gostbe in pojedine pripravlja Ali
 760 IV |              oglasilo od vseh strani in iz vseh dežel, zakaj glas
 761 IV |           razlegel po vsem cesarstvu in je segel celo preko njegovih
 762 IV |             Ali paša je velik gospod in napravil bo svatbo, kakršne
 763 IV |              se je s hudobnim smehom in se je napotil v vas. Tu
 764 IV |             je bilo o matjaževanju? ~In sosed se je zdrznil, vzdignil
 765 IV |         mirno, temno jezero spominov in bolečine je segla luč, kakor
 766 IV |           luč, kakor silna bela roka in jezero je zdihnilo v globokem
 767 IV |              zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~Popotnik
 768 IV |      zakričala glasneje od bolečine. In našel je oči, ki so se svetile
 769 IV |              se svetile razbojniško, in srca, ki so se parala od
 770 IV |            so se parala od koprnenja in zavisti. ~-- Glej, sosed,
 771 IV |             ob cesti, tako tujo zdaj in žalostno! Tvoja je bila
 772 IV |             popotno palico, siromak, in se napoti v svet! Ne moreš:
 773 IV |            hlevu, ki ima krme dovolj in duše nič. -- Povej, o sosed,
 774 IV |             svatje v gosposkih vozeh in je zašumelo na gradu bučno
 775 IV |              zašumelo na gradu bučno in veselo življenje. ~V krčmi
 776 IV |         njimi. Krčmar je bil zagrnil in zadelal okna; zaspano je
 777 IV |              prijetno sedeli za mizo in srkali to sladko starino?
 778 IV |           čas, pa niste znali živeti in tako vam je zatonil. ~Kmetje
 779 IV |           gosposkih cunjah, z zlatom in srebrom nakičeni. Osleparili
 780 IV |          ugrabili zase proti pravici in postavi. Vozijo se na grad,
 781 IV |             jih čakajo obložene mize in polne steklenice. Čigava
 782 IV |            je, da so se stresla okna in se je razlegel razbojniški
 783 IV |             je k meni slepar, sladak in prijazen, pravil mi je lepe
 784 IV |              pravil mi je lepe bajke in mi je točil v kozarec močnega
 785 IV |             me je upijanil dodobrega in obležal sem siromak na cesti.
 786 IV |        obležal sem siromak na cesti. In oropal me je v tihi noči,
 787 IV |            mi je celo prstan s prsta in uhane iz ušes in me je slekel
 788 IV |             s prsta in uhane iz ušes in me je slekel do nagega.
 789 IV |              moje hiše, mojega polja in moje senožeti in, ko sem
 790 IV |        mojega polja in moje senožeti in, ko sem se zdramil, me je
 791 IV |            storiti? ~Skozi zagrnjena in zabita okna je zašumelo
 792 IV |             iz daljave. Poslušali so in vsi so spoznali, da se bliža
 793 IV |         groze, ki spi zdaj še v noči in globoko v srcu. ~Popotnik
 794 IV |              je sedel med njimi bled in ukazujoč; bil je nenadoma
 795 IV |      nenadoma za glavo večji od vseh in čuden hlad je dihal od njega,
 796 IV |             je dremala, zadremala je in je ugasnila. V temi se je
 797 IV |             samo še popotnikov obraz in strmeli so nanj kakor uročeni.
 798 IV |           pogovarjali ob tisti pozni in zlousodni uri, tega ni mogoče
 799 IV |              bil stal človek ob oknu in bi poslušal, bi se mu bili
 800 IV |              obraz bi mu bil obledel in srce bi mu bilo oledenelo
 801 IV |            oknom, s spačenim obrazom in stisnjenimi pestmi. ~To
 802 IV |             časi od dežele do dežele in ki so prihajale v kmetiške
 803 IV |              spe vsi krščanski, Bogu in gosposki vdani ljudje. Po
 804 IV |               ne gora jih ni ovirala in ne voda, človek ni videl,
 805 IV |          videl, kdaj jih je zaslišal in kje; zastrupile so mu srce
 806 IV |           kje; zastrupile so mu srce in sam ni vedel. Tiste pesmi
 807 IV |               ki so se glasile nekoč in ki so prepevale o krvavem
 808 IV |            prepevale o krvavem puntu in o stari pravdi. ~Poslušal
 809 IV |          pravdi. ~Poslušal bi človek in njegove oči bi ugledale
 810 IV |             silno strahoto: S kosami in srpi in cepci oborožena
 811 IV |           strahoto: S kosami in srpi in cepci oborožena se vali
 812 IV |            Okna zažvenkečejo; grohot in krik; med drhal padajo lepi
 813 IV |              dragoceno platno, svila in žamet; na dvorišče pada
 814 IV |             rdeči dimasti luči zlate in srebrne posode; plamen sega
 815 IV |         metulji, pisma starih krivic in krvavih postav; utrudijo
 816 IV |             vezilo lepe mlade gospe. In vrgli so na grmado debelo
 817 IV |              z njo, odpirajo ji duri in okna, klet in kaščo; zli
 818 IV |       odpirajo ji duri in okna, klet in kaščo; zli duhovi, uročenim
 819 IV |              nevidni, grohotajoči se in preklinjajoči. Nad drhaljo,
 820 IV | preklinjajoči. Nad drhaljo, pred njo in za njo; vodijo jo na črnih
 821 IV |            črnimi biči, tulečo, krvi in vina in pravice pijano.
 822 IV |           biči, tulečo, krvi in vina in pravice pijano. Nastežaj
 823 IV |         holma do holma rdeči plameni in silen črn oblak je prepregel
 824 IV |            nebo od izhoda do zahoda. In ko je zasijala rdeča zarja,
 825 IV |            holmu, ob grmadi, v blatu in v jarkih razgaljena trupla;
 826 IV |              trupla so hodili biriči in so se sklanjali in so uklepali
 827 IV |            biriči in so se sklanjali in so uklepali blatne, onemogle
 828 IV |           njegovo srce, brez žalosti in brez strahu. Pisana je bila
 829 IV |         strahu. Pisana je bila sodba in podkrižal jo je; ne odvrnila
 830 IV |            na njegov obraz so sijale in je bil tako bel kakor mrtvečev
 831 IV |      mrtvečev obraz. ~-- Zapisano je in podkrižano; zgodi se, kakor
 832 IV |              ni bilo v njegovem srcu in zasmehljivo so se mu napele
 833 IV |              spomnil na neumne bajke in vraže svojih sosedov, na
 834 IV |          spet privrelo iz globočine. In obšlo ga je kakor sočutje. ~--
 835 IV |         odrešenika. ~Premišljeval je in je gledal proti gradu, ki
 836 IV |           škrici, sleparski dohtarji in debeli baroni. Oče, kje
 837 IV |            ter mu je zdrknila na tla in se zakotalila in povaljala
 838 IV |              na tla in se zakotalila in povaljala v prahu? Oče,
 839 IV |        dotaknil ženin z nečisto roko in je uvenela prezgodaj? Oče,
 840 IV |             pomolim ob tvoji gomili; in pomolil bom, da Bog še ni
 841 IV |             Ali paša moži svojo hčer in svet še ni doživel take
 842 IV |              se ti izpolni koprnenje in napravim ti matjaževanje,
 843 IV |             Vabila je, bližala se je in same radosti je bila polna.
 844 IV |            pomislil na svojo mladost in na sladke oči svoje ljubice
 845 IV |             sladke oči svoje ljubice in srce mu je prešinila čudna
 846 IV |            združila se je z zvezdami in v vse lepši luči so zasijale. ~
 847 IV |             kostanja, v skriti noči, in je čakal svoje neveste.
 848 IV |              je čakal svoje neveste. In od grada se je spustila
 849 IV |        nebeška podoba, bela nevesta, in je utonila v senco kostanja,
 850 IV |          videl, kako so že vsa bleda in suha moja lica in kako so
 851 IV |              bleda in suha moja lica in kako so objokane moje oči.
 852 IV |        slišal njegove glasne požirke in njegovo smrčanje, ko je
 853 IV |             bledela tvoja nežna lica in zakaj so jokale tvoje lepe
 854 IV |              nisi slišala moje pesmi in kaj ni bilo toliko vere
 855 IV |             Tako daleč je bila pesem in tako blizu je bil baron!
 856 IV |           pred oltar. Kje imaš konja in voz? ~-- Saj se še ne mudi,
 857 IV |             še dolga noč. Povečerjaj in poslovi se lepo od očeta
 858 IV |             poslovi se lepo od očeta in ženina, da ne bo hudega
 859 IV |              hudega spomina po tebi. In dobro se zavij, gorko se
 860 IV |          Zato da ti ne bo srce težko in da te ne bo strah. Zdaj
 861 IV |             tem ubogim črnim svatom. In kadar začuješ mojo pesem,
 862 IV |           začuješ mojo pesem, vstani in pridi. ~Tako je stopila
 863 IV |            zgrudil prednjo na kolena in poljubljal njenega krila
 864 IV |              Svatje so se spogledali in so prebledeli od groze. ~
 865 IV |           iskale so jo osteklele oči in je niso našle; skozi odprte
 866 IV |           paša se je hotel vzdigniti in ni mogel; ležalo mu je na
 867 IV |             mu je na ramah, na rokah in nogah kakor železne verige;
 868 IV |           verige; hotel je zakričati in ni mogel; tiščalo ga je
 869 IV |         prikazal silen človek, velik in črn; črne oči so sijale
 870 IV |              te vesele svate? Hranil in zbiral si za nas, za razkošno
 871 IV |            oči so bile široko odprte in so gledale belo. Ustnice
 872 IV |             se smejale tako prešerno in zlobno, kakor se smeje lobanja.
 873 IV |           paša, ko je slonel na lini in gledal na prostrana polja
 874 IV |            gledal na prostrana polja in na senožeti. ~-- Hej, tlačani,
 875 IV |               Nič ni prosil Ali paša in tudi slišal ni, ko je govoril
 876 IV |              zapravil svojega, zapil in zapiroval. Kar je ostalo,
 877 IV |            naša polja, naše senožeti in naši gozdi. Dopolnil si! ~
 878 IV |               Nič ni slišal Ali paša in tudi čutil ni, ko se mu
 879 IV |          čelu nenadoma rdeč studenec in je lil v počasnem in lenem
 880 IV |        studenec in je lil v počasnem in lenem curku mimo oči po
 881 IV |        navzdol. Okamenel je prešerni in zlobni nasmeh na njegovih
 882 IV |              Svatje so iztegali roke in so padali hropeč. Skozi
 883 IV |          tolpe so se vzdigale iz tal in so se opotekale proti holmu,
 884 IV |              železne verige na rokah in nogah. Odprle so se jim
 885 IV |         odprli so se neizmerni sodje in v potokih je teklo vino;
 886 IV |            pili so v dolgih požirkih in so obležali. Svetila jim
 887 IV |            je prodirala izza oblakov in silni plamen, ki je bil
 888 IV |              je pretrgal rdeči plašč in iz očrnelega trupla je planil
 889 IV |             baron Peter sam, osmojen in omamljen, brez brk in brez
 890 IV |        osmojen in omamljen, brez brk in brez suknje; skočil je k
 891 IV |           trebuh, razprostrl je roke in je požiral, da se Bogu usmili.
 892 IV |           dlanjo, ozrl se je naokoli in je zaklical s pijanim glasom. ~--
 893 IV |        svetem Jakobu! ~Nato je legel in je zaspal. Spali so tudi
 894 IV |            kmetje, ležali so v blatu in vinu, kakor snopje, ki jih
 895 IV |              drevesom zaspane hrošče in so jih povezali še napol
 896 IV |             na belem konju je jezdil in držal jo je v naročju, svojo
 897 IV |         pripovedoval Marku razcapani in bosonogi popotnik. ~ ~
 898 V  |        popotnikom?" je vprašal Marko in je dremal. Z zaspanimi očmi
 899 V  |           videl človeka, razcapanega in ubogega, ki je stal pred
 900 V  |            stal pred njim trepetajoč in globoko upognjen, kakor
 901 V  |             glasneje, že je zadremal in kakor v sanjah se mu je
 902 V  |              ziblje pred njim bradat in sključen starec, popotnik
 903 V  |           dlanjo je bil zasenčil oči in se ozira proti zlatemu izhodu. ~"
 904 V  |            zlatemu izhodu. ~"Dani se in dolga je še moja pot. --
 905 V  |            križ na svoje rame, težak in silen križ kakor si ga je
 906 V  |              bil iztesal. Odpusti mu in moli za njegovo ubogo dušo!" ~
 907 V  |         Marko: plamen na holmu, rdeč in visok, do neba segajoč.
 908 V  |            oči, njegov obraz je bled in spačen; na licih, na rokah
 909 V  |             si ga je bil iztesal sam in se je napotil na pot brez
 910 V  |            zatonil. ~Marko je zaspal in ko se je zdramil, je sijalo
 911 V  |            Glej, prespal sem vso noč in vse lepo jutro. In kako
 912 V  |           vso noč in vse lepo jutro. In kako čudne so bile moje
 913 V  |            tam človek. No Bog z njim in milost njegovi duši! Velik
 914 V  |         razbojnik je bil." ~Prijazno in toplo mu je svetilo sonce
 915 V  |           komaj otreslo rosnih sanj, in pozdravljal ga je z veselimi
 916 V  |               preleknil se je krepak in prešeren ter zašumel, zasmejal
 917 V  |         glavo. Marko se mu je odkril in ga je lepo pozdravil. Zakaj
 918 V  |          večerjal; spal je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~"
 919 V  |            belega kruha bi časih rad in žlahtnega vina. Da bi me
 920 V  |             vas, ki je bila vsa tiha in neprijazna. Kmetje so delali
 921 V  |           starci, gledali so čemerno in noben mu ni odzdravil. ~"
 922 V  |           pragu; nato se je pokrižal in je pomolil očenaš. ~"Bog
 923 V  |            Kakor si bil velik slepar in razbojnik, vendar sem te
 924 V  |       razbojnik, vendar sem te vesel in lep je nate spomin v mojem
 925 V  |         zasužnjil, če ti nudijo roke in hrbet? Zakaj bi ne vzel,
 926 V  |           Ali paša; umrl si nedolžen in brez greha!" ~Nato pa se
 927 V  |              je spomnil na capastega in bosonogega popotnika in
 928 V  |              in bosonogega popotnika in se je hudo razsrdil. ~"O
 929 V  |              pragu Ali paša, bradati in veseli ujec moj, pozdravil
 930 V  |            ujec moj, pozdravil bi me in bi me pogostil in napojil,
 931 V  |              bi me in bi me pogostil in napojil, kakor se spodobi
 932 V  |            napojil, kakor se spodobi in bi mi pokazal povrhu še
 933 V  |              na cesti s to harmoniko in ne vem, ne kod ne kam." ~
 934 V  |          Kmet je klonil trudni hrbet in je gledal v tla. ~Marko
 935 V  |          večerjal; spal je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~
 936 V  |            Marko v mrtvo vas. Nikoli in nikjer še ni videl tako
 937 V  |              še ni videl tako pustih in zapuščenih krajev. Polje
 938 V  |            tiho, udušeno, neobdelano in z osatom in plevelom porastlo.
 939 V  |               neobdelano in z osatom in plevelom porastlo. Ceste
 940 V  |              Ceste grapave, neposute in nerazvožene, kakor da nikoli
 941 V  |       žalostne kraje, je bil ves tih in oprašen in še sonce, še
 942 V  |            je bil ves tih in oprašen in še sonce, še to visoko sonce
 943 V  |             je bilo oprašeno, slepo, in čemerno. In od nikoder človeškega
 944 V  |         oprašeno, slepo, in čemerno. In od nikoder človeškega glasu. ~
 945 V  |          človeškega glasu. ~Ves plah in potrt je bil Marko, ko je
 946 V  |            zabita. Marko se je čudil in prešinil ga je strah. ~"
 947 V  |           kakor da bi se mu bleščalo in je pogledal Marka zelo začuden
 948 V  |          pogledal Marka zelo začuden in ves vesel. ~"O blagor meni!
 949 V  |              čudi, otrok ljubeznivi, in daj, da se te nagledam,
 950 V  |            je že minilo, tako pustih in samotnih let, da nisem videl
 951 V  |            da nisem videl rdečih lic in belih zob in veselih oči." ~
 952 V  |              rdečih lic in belih zob in veselih oči." ~Starec je
 953 V  |              oči." ~Starec je gledal in ko se ga je nagledal, je
 954 V  |         Hvala ti, o dete ljubeznivo, in veliko sreče na romanju!" ~
 955 V  |            Na pragu je sedela starka in Marko je postal pred njo. ~"
 956 V  |             je vzdignila premrle oči in ves se je zasvetil njen
 957 V  |              mleka? Saj si pač lačen in žejen, na čevljih se ti
 958 V  |               botra, ne, lačen nisem in ne žejen. Povejte mi, kje
 959 V  |           tam je zame miza pogrnjena in postelja postlana" ~-- Starka
 960 V  |          Starka je pokazala s prstom in Marko se je napotil. Samotna
 961 V  |        rastla trava. ~Marko je odprl in je stopil v vežo. Tudi v
 962 V  |           mah, dišalo je po plesnobi in trohnobi. ~"Teta Agata!" ~
 963 V  |          Agata!" ~Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala plaho
 964 V  |         dopetno sivo ruto. Čudno bel in ves zgrbljen je bil njen
 965 V  |              njene roke so bile bele in so se tresle. ~"Teta Agata,
 966 V  |      Iztegnila je bele, tresoče roke in oči so se ji zasolzile od
 967 V  |         stopi v izbo, da te nahranim in napojim in da ti napravim
 968 V  |            da te nahranim in napojim in da ti napravim mehko posteljo,
 969 V  |              posteljo, ker si truden in je že blizu noč." ~Prijela
 970 V  |                Prijela ga je za roko in ga je povedla v izbo; nato
 971 V  |      prinesla je oprašeno steklenico in kruha in svinjine. Njen
 972 V  |         oprašeno steklenico in kruha in svinjine. Njen obraz je
 973 V  |              oči so nenadoma oživele in so se svetile prijazno.
 974 V  |             prijazno. Marko je jedel in pil in prijetno se mu je
 975 V  |      prijazno. Marko je jedel in pil in prijetno se mu je godilo. ~"
 976 V  |          tetka moja, zelo sem truden in rad bi spal. Po svetu sem
 977 V  |          romal, po širokem, veselem, in toliko sem videl dežel in
 978 V  |            in toliko sem videl dežel in mest, da so že zaspane moje
 979 V  |            Obšla ga je bila resnična in globoka utrujenost, tako
 980 V  |       globoka utrujenost, tako mehka in sladka, kakor da bi ležal
 981 V  |              Zapuščenega doma tišina in trohnoba, materinska prijaznost,
 982 V  |             na dušo kakor težàk vonj in jo je omamilo. ~Pol že v
 983 V  |           čezenj bel, zgrbljen obraz in bela roka ga je pokrižala
 984 V  |       pokrižala na čelu, na ustnicah in na prsih. Nasmehnil se je
 985 V  |            na prsih. Nasmehnil se je in tudi njegovo srce se je
 986 V  |      občutilo je radost, tako veliko in sladko kakor nikoli. ~"Dobro
 987 V  |            je tukaj!" je še pomislil in je zaspal. ~Ko se je zbudil,
 988 V  |           Agata!" je pozdravil Marko in nenadoma mu je šinilo mimo
 989 V  |            se sklanja bel, tako blag in usmiljen obraz, pramenič
 990 V  |              zgenilo v Markovem srcu in je ugasnilo brez sledu. ~
 991 V  |          teta Agata je bila prijazna in ljubezniva, da si kaj bolj
 992 V  |            da si kaj bolj prijaznega in ljubeznivega še misliti
 993 V  |             pa ni bil več tako vesel in zadovoljen, kakor bi se
 994 V  |             zdela izba še bolj pusta in samotna; dom pozabljenih,
 995 V  |              Agate so bile tako bele in koščene kakor roke mrtveca
 996 V  |           koščene kakor roke mrtveca in belota njenih lic je bila
 997 V  |              je pri vas, teta Agata, in zelo prijazno in ljubeznivo
 998 V  |              Agata, in zelo prijazno in ljubeznivo ste me sprejeli,
 999 V  |       povejte mi, zakaj je tako pust in žalosten ta kraj, da se
1000 V  |              se človeku srce stiska, in zakaj je tako zadehla in