Part

1001 V  |             in zakaj je tako zadehla in trohnobna ta vaša prijazna
1002 V  |           Marko, kako bi ne bil pust in žalosten ta kraj! Poslušaj,
1003 V  |             hiši, zdaj tako samotni, in v tej lepi dolini, zdaj
1004 V  |          lepi dolini, zdaj tako tihi in pusti; bogato so rodila
1005 V  |             naša polja -- neobdelana in nerodovitna samevajo zdaj;
1006 V  |             večer -- ukalo je takrat in prepevalo na holmih, moji
1007 V  |             po tujini. -- Jokala sem in prosila, on pa se je iztrgal
1008 V  |              je iztrgal iz mojih rok in je šel in nikoli več ga
1009 V  |       iztrgal iz mojih rok in je šel in nikoli več ga nisem videla.
1010 V  |             ga nisem videla. Za leto in dan mi oboli drugi sin,
1011 V  |            mi ni živeti v tem pustem in tesnem kraju; za bratom
1012 V  |             sporočim vaš pozdrav. -- In šel je tudi moj drugi sin
1013 V  |            šel je tudi moj drugi sin in tudi njega nisem videla
1014 V  |              Tako so šli moji sinovi in ni jih bilo več nazaj, vsi
1015 V  |           vsi moji lepi mladi sinovi in ostal mi je samo najmlajši,
1016 V  |       najmlajši, mojega srca tolažba in radost. Pa je komaj minilo
1017 V  |              Pa je komaj minilo leto in obolel je tudi on; zabledela
1018 V  |             on; zabledela so mu lica in žalosten je bil, jaz pa
1019 V  |         prečula v bojazni dolge noči in prejokala. Prišla je pomlad,
1020 V  |        pomlad, on pa je povezal culo in je oblekel prazniško obleko
1021 V  |             oblekel prazniško obleko in se je napotil. Po kolenih
1022 V  |             sem šla do praga za njim in sem prosila, on pa je šel
1023 V  |            sem prosila, on pa je šel in se je komaj ozrl in tudi
1024 V  |              šel in se je komaj ozrl in tudi njega nisem videla
1025 V  |               Zato je zdaj tako pust in tih ta moj samotni dom." ~
1026 V  |             dom." ~Marko je poslušal in groza ga je bilo samote;
1027 V  |             ostavili plahi pogrebci; in težka železna vrata so se
1028 V  |             zapuščenemu srcu. Ostani in dobro se ti bo godilo, ničesar
1029 V  |           oči." ~Strah je bilo Marka in pusto mu je bilo, toda pomislil
1030 V  |           pajčina, tenka plast prahu in trohnobe že tudi na njegovo
1031 V  |            že tudi na njegovo srce. ~In Marko je počival. Postopal
1032 V  |              je počival. Postopal je in polegal in pasel lenobo,
1033 V  |               Postopal je in polegal in pasel lenobo, kakor se mu
1034 V  |              kar mu je srce poželelo in česar se je domislil v svoji
1035 V  |        domislil v svoji siti lenobi. In tako se je polagoma zdebelil;
1036 V  |              so se mu lepo izpolnila in zaokrožila, njegove roke
1037 V  |            roke so bile kmalu tolste in bele kakor dekličje; pri
1038 V  |            pri hoji se je postavljal in zibal po župansko in kadil
1039 V  |      postavljal in zibal po župansko in kadil je iz dolge pipe.
1040 V  |          zelo presedala večna sitost in lenoba in zdihovaje se je
1041 V  |     presedala večna sitost in lenoba in zdihovaje se je spominjal
1042 V  |             časih na vse prijetnosti in sladkosti popotniškega življenja.
1043 V  |            je ležala v kotu oprašena in pozabljena. Dotaknil pa
1044 V  |       splahnela maščoba njegovih lic in da bi se zdramilo v njegovem
1045 V  |              pesmih, ki so spale tam in čakale vstajenja, je bilo
1046 V  |            svojim debelim županstvom in s svojo sito lenobo, če
1047 V  |            lenoba, kadar je opravilo in trud pred durmi, prelepa
1048 V  |         lenobe, če lenari po poklicu in z lahko vestjo, kako bi
1049 V  |  zadovoljnost? ~Zazehalo se je Marku in posegel je s plaho roko
1050 V  |             plaho roko po harmoniki. In ob prvem njenem zvoku je
1051 V  |            pa je samo zmajal z glavo in ni odgovoril nič. Obolelo
1052 V  |         ležal nad vso pokrajino, siv in težak, in še sonce samo
1053 V  |             pokrajino, siv in težak, in še sonce samo ni prodrlo
1054 V  |           sam, živ človek, tuj svetu in življenju, je hodil po neizmernem
1055 V  |            stari, zgrbljeni, čemerni in so se čudili, ko je šla
1056 V  |         upognjeni, s trudnimi koleni in so pozdravljali debelega
1057 V  |            rodovitna, semena željna; in nikogar ni bilo, ki bi se
1058 V  |              njo; čakala je tam mati in otroka ni bilo, da bi ga
1059 V  |           Gledal je Marko ves otožen in je premislil svoje življenje.
1060 V  |           spoznal. ~"Ne lakoti vesel in ne sitosti. Ne popotovanja
1061 V  |              sitosti. Ne popotovanja in ne počitka. Truda ne marajo
1062 V  |            Truda ne marajo moje roke in lenobe so trudne. Moje srce
1063 V  |            bile okrogle njegove roke in tudi lica še niso bila čisto
1064 V  |              že se je razjokal Marko in ne jed mu ni teknila več
1065 V  |             ne jed mu ni teknila več in ne pijača. ~"Povejte mi,
1066 V  |       najmlajši sin. Ogovarjal me je in mi je nudil roko." ~Prestrašila
1067 V  |         Prestrašila se je teta Agata in je iztegnila roke. ~"Ne
1068 V  |               Tudi jaz sem ga videla in ves bled je bil." ~Marko
1069 V  |          mogel spati v mehki pernici in pogovarjal se je s svojim
1070 V  |             ponoči v goste, ves bled in ves vesel. ~"Zakaj si tako
1071 V  |             nimaš vsega dovolj: jedi in pijače in mehke posteljice?" ~
1072 V  |         vsega dovolj: jedi in pijače in mehke posteljice?" ~Zasmejal
1073 V  |            Vsega imam dovolj, Marko, in godi se mi tako imenitno,
1074 V  |          tebi, ko si bil še popotnik in godec. Kruha imam na izbiro:
1075 V  |       dobrotljivi ljudje so pijanci; in moja postelja je tako prostorna
1076 V  |           postelja je tako prostorna in mehka, da je ne menjam za
1077 V  |             Agata je zaprla vsa okna in zaklenila vse duri; bledi
1078 V  |           tej vroči, žaltavi blazini in delaš sramoto svojemu rodu
1079 V  |           delaš sramoto svojemu rodu in cehu, namesto da bi obesil
1080 V  |             na palico ter se napotil in zaukal v lepo, toplo noč!" ~"
1081 V  |               se je izgovarjal Marko in sram ga je bilo. "Samo nekoliko
1082 V  |          Harmonika leži tam na klopi in že komaj čaka name in tudi
1083 V  |          klopi in že komaj čaka name in tudi cula je že povezana." ~
1084 V  |          spala pred durmi, na pragu, in groza je segala v njeno
1085 V  |       slišala Markove globoke vzdihe in jecajoče, nerazumljive besede.
1086 V  |          Ostani, mojega srca tolažba in radost!" Še so se poznale
1087 V  |                Še so se poznale rane in nenadoma so zakrvavele. ~"
1088 V  |           solza bi oslepele moje oči in izkrvavelo bi moje srce!" ~
1089 V  |           besed, njenih ran ni videl in tudi pomislil ni nanje.
1090 V  |           klečala je nekoč pred njim in ni se mu smilila. ~Poslušal
1091 V  |            prepevala: ~"Ostavi očeta in mater in hodi za menoj!
1092 V  |                Ostavi očeta in mater in hodi za menoj! Lahko je
1093 V  |       ubogati njemu, ki je trpljenje in bridkost v njegovem srcu;
1094 V  |        ljubice lepe oči. Lahko mu je in skromno je njegovo zasluženje
1095 V  |         Bogom. Ampak ti, ki si debel in sit, ti, ki je pred tabo
1096 V  |             pred tabo pogrnjena miza in poln kozarec in ki se ziblje
1097 V  |       pogrnjena miza in poln kozarec in ki se ziblje pod tabo mehka
1098 V  |            čevlje solze tvoje matere in ki se ti ovija okoli vratu
1099 V  |               napoti se brez slovesa in brez žalosti in zaukaj,
1100 V  |              slovesa in brez žalosti in zaukaj, ko bo zajokala naglas
1101 V  |          hodi za njim, kadar je lepa in topla noč, tudi ne, kadar
1102 V  |            kadar je tvoje srce mirno in brez strahu, ne hodi, kjer
1103 V  |            hodi, kjer je ravna cesta in kjer so široke brvi; v dežju
1104 V  |              so široke brvi; v dežju in viharju se napoti, skoči
1105 V  |            gorke postelje, bridkosti in grozi naproti, plezaj, padaj
1106 V  |            če ti plane ploha v obraz in ti razgali prsa! To je hrepenenje.
1107 V  |              popotnik, ki si ostavil in s ponosnim srcem zatajil
1108 V  |            siromak, ki imaš bogastvo in si ga z zasmehom zalučil
1109 V  |             hrepenenja, ti si gospod in hlapec njegov, ti ga vodiš,
1110 V  |           trdno uklenjena? Zasmej se in zaveži si oči! Pust popotnik
1111 V  |           proti cilju, bolehno je že in malodušno njegovo srce;
1112 V  |       njegovo srce; romaj brez cilja in brez konca, ne zaželi si
1113 V  |               Smrt je počitek: ležeš in zatisneš oči in se ne zbudiš.
1114 V  |       počitek: ležeš in zatisneš oči in se ne zbudiš. Dosegel si
1115 V  |      hrepenenje." ~Marko je poslušal in silno je kipelo njegovo
1116 V  |          ampak zasluženje pred Bogom in Matjažem bi bilo skromno.
1117 V  |            se pooblači to jasno nebo in da se vzdigne vihar." ~Na
1118 V  |            ko je tako lepa noč zunaj in ko je tako bolno moje srce!" ~
1119 V  |          sedla je k njegovi postelji in mu je božala roke in obraz.  "
1120 V  |        postelji in mu je božala roke in obraz.  "Zatisni oči, Marko,
1121 V  |             moja roka na tvojem čelu in da utihnejo nepokojne misli." ~
1122 V  |          sijajno mesečino, jasno noč in pod mehko roko tete Agate
1123 V  |            roko tete Agate so jokale in koprnele nemirne misli.
1124 V  |              koprnele nemirne misli. In zdihoval je v polusanjah. ~"
1125 V  |              pogledal sem ti v obraz in sem te spoznal. Ti zemlja,
1126 V  |           razkopani obraz; le žalost in samota bo orala zdaj brazde
1127 V  |          žalovala, vdova brez otrok, in nikogar ne bo, da bi te
1128 V  |           Čas je!" je pomislil Marko in se je oblekel. ~"Ne izpustim
1129 V  |              vzel je harmoniko, culo in palico. Nikoli še se mu
1130 V  |              ni zdel duh po trohnobi in grobeh tako močan in zadušen
1131 V  |        trohnobi in grobeh tako močan in zadušen kakor to poslednjo
1132 V  |          skozi izbe, odpiral je okna in duri, težki vzduh pa se
1133 V  |                Nič ni bilo Marku žal in ni se mu storilo inako,
1134 V  |         mehko posteljo. Vesel je bil in tako lahke so bile njegove
1135 V  |           veter je ukal preko doline in ga je klical: Kaj se mudiš,
1136 V  |          Tako pa zbogom, teta Agata, in Bog vam povrni vso ljubezen
1137 V  |              vam povrni vso ljubezen in dobroto!" ~Pol v sanjah,
1138 V  |       poslednji! Ostani, da te pojim in hranim in ti postiljam mehko
1139 V  |        Ostani, da te pojim in hranim in ti postiljam mehko posteljo.
1140 V  |              pa ni videl njenih solz in ni občutil njene bridkosti,
1141 V  |              ne hodi, vihar je zunaj in mrzla je noč!" ~"Zbogom,
1142 V  |         napravil, ker je zunaj vihar in ker je mrzla noč. Že me
1143 V  |              Odpahnil je duri z nogo in je stopil v noč, mrzel veter
1144 V  |            ozrl po dolini, po grobu, in poslednjikrat je vztrepetal:
1145 V  |            usmiljene, ljubezni polne in darovanja željne so bile
1146 VI |            počitka je romal tri noči in tri dni, tako spočite in
1147 VI |             in tri dni, tako spočite in lahke so bile njegove noge
1148 VI |           lahke so bile njegove noge in tako je bilo poti, iskanja,
1149 VI |             hrepeneče, srečno nikoli in zmerom. ~Trudno je bilo,
1150 VI |               k tlom je klonilo srce in tako je zaslišalo malodušno
1151 VI |         človeka. ~"O kje si, mogočni in dobrotljivi kralj Matjaž?
1152 VI |          kjer dremljejo iskri vranci in čakajo, da zaplešejo po
1153 VI |             da zaplešejo po dolinah? In kje je tista široka miza,
1154 VI |              O kje si, kralj Matjaž, in kdaj napoči tvoj veliki
1155 VI |              prehodil upajoč, blodeč in nisem te našel. Daj mi znamenje,
1156 VI |             srce ne oboli od žalosti in obupa!" ~Tako je tožil Marko
1157 VI |         obupa!" ~Tako je tožil Marko in že se je spomnil, nehvaležen
1158 VI |             Agato, na pogrnjeno mizo in na mehke pernice. ~"Kako
1159 VI |          debela so že bila moja lica in tudi moje srce je bilo že
1160 VI |            srce je bilo že tako leno in debelo, ti pa si prišel
1161 VI |              debelo, ti pa si prišel in si mi zapel tako pesem,
1162 VI |        pripovedoval bajke, ki nikjer in nikoli niso resnične, temveč
1163 VI |        zlagane vse do zadnje besede! In ti, neumno srce, si verjelo!"
1164 VI |              je bilo ob kesanju laže in ker je občutil prijetno,
1165 VI |         premišljevanju svoje nesreče in zapuščenosti. S skesanim
1166 VI |       zapuščenosti. S skesanim srcem in težko vestjo, s povešeno
1167 VI |             vestjo, s povešeno glavo in trudnimi nogami je romal
1168 VI |              je romal Marko v klanec in je priromal do koče, samotno
1169 VI |              upiral je glavo v dlani in velika žalost je bila na
1170 VI |           mlad!" je odzdravil starec in je zavzdihnil globoko. "
1171 VI |           Blagor ti, ki so še zdrave in krepke tvoje roke!" ~Ozrl
1172 VI |             kakor dekle ob prazniku, in oči so se mu zasolzile. ~"
1173 VI |             sinovi so tam, glej jih, in moji vnuki; veselo prepevajo
1174 VI |              vnuki; veselo prepevajo in pot jim teče po obrazu.
1175 VI |        potrebe; v soboto pride dekla in ga pomete. Da bi že prišla
1176 VI |        neprestana molitev, iz lenobe in dolgega časa porojena; kaj
1177 VI |            življenje brez življenja. In tam doli se sveti moje lepo,
1178 VI |              glavo, nič ni odgovoril in je šel dalje. Nad klancem
1179 VI |               Nad klancem se je ozrl in čudno se mu je stisnilo
1180 VI |             život, noge so se tresle in so omahovale. Počasi, varno,
1181 VI |            je smejalo naproti veselo in svatovsko. Počival je, gledal
1182 VI |            do razora, do prve brazde in se je zgrudil na kolena,
1183 VI |              Zgrudil se je na kolena in ni več vstal, razprostrl
1184 VI |            vstal, razprostrl je roke in jih ni več sklenil. ~Marko
1185 VI |               Srce se mu je stisnilo in sam ni vedel, ali od sramu,
1186 VI |            je zgrudil Marko na obraz in je zaihtel. Nikoli še, ob
1187 VI |           kateri smeri ga nosi veter in da ne bo z burjo na južno
1188 VI |         govori, ko sem ti vse zaupal in sem te ubogal, kakor si
1189 VI |        Spoznaval je svojo nepridnost in lahkovernost, ihtel je zmerom
1190 VI |   lahkovernost, ihtel je zmerom bolj in vroče solze so mu tekle
1191 VI |            urah; takrat si se skrilo in me nisi poznalo več. Da
1192 VI |           lepih naukih svojega očeta in drugih pametnih ljudi, kako
1193 VI |           pametnih ljudi, kako dobro in prijetno bi se mi godilo!
1194 VI |             je bil moj dom, tako lep in gorak: za kozarec vina sem
1195 VI |             prikupil bi si bil še to in ono leho, še ta in oni travnik;
1196 VI |             še to in ono leho, še ta in oni travnik; morda bi bil
1197 VI |           cesti z dolgo pipo v ustih in sosedje bi me spoštljivo
1198 VI |             gorki dom, za zmerom! -- In prišel sem k botri; pošteni
1199 VI |          prišel sem k botri; pošteni in dobrotljivi ženski; ostal
1200 VI |              tam za hlapca, delal bi in bi hranil, botra bi umrla,
1201 VI |         botra bi umrla, boter za njo in vse bi bilo moje, hiša,
1202 VI |            za župana, ker sem Marko, in zdajle bi se že bahal po
1203 VI |           cesti z dolgo pipo v ustih in sosedje bi me spoštljivo
1204 VI |        pobegnil sem ponoči kakor tat in še zbogom nisem rekel. Vse
1205 VI |       dediščina bogata, lepa nevesta in veselo županovanje. -- In
1206 VI |            in veselo županovanje. -- In ti, o teta Agata, polna
1207 VI |              Agata, polna usmiljenja in blagosti, kako hudo sem
1208 VI |           konca dni bi se bil hranil in redil pri tebi, kakor tudi
1209 VI |          tudi je bilo dolgčas, debel in zadovoljen bi bil in ne
1210 VI |           debel in zadovoljen bi bil in ne želel bi si na svetu
1211 VI |              budalo, ob viharni noči in še počakal nisem, da bi
1212 VI |               da bi se poti posušile in da bi se nebo zvedrilo. --
1213 VI |            mi vzelo!" ~Tako je tožil in ihtel Marko in je zaspal.
1214 VI |              je tožil in ihtel Marko in je zaspal. Košate bukve
1215 VI |       razmeknilo se je časih vejevje in zasvetil se je košček jasnega
1216 VI |           posutega. ~Zaspal je Marko in ko je zaspal, se je napotil
1217 VI |             prozorna kakor od stekla in skozi debla, skozi vejevje
1218 VI |          zakaj sonca ni bilo na nebu in tudi oblaka ne, ki bi ga
1219 VI |          Marko pa se ni veliko čudil in vse se mu je zdelo po pravici.
1220 VI |            urno, ker se mu je mudilo in je bila pot uglajena pred
1221 VI |            srce pa je bilo že veselo in utolaženo. ~"Kako nespametno
1222 VI |             svojemu koprnečemu srcu! In že čisto blizu uglajene
1223 VI |             pa zbogom, ti pusti dom, in zbogom botra, zbogom teta
1224 VI |          izgubila se je v gosto rašč in grmičevje. Marko se ni prestrašil;
1225 VI |      prestrašil; le v čudnem, plahem in sladkem pričakovanju mu
1226 VI |           pred njegovimi očmi visoka in široka votlina, tako prostorna,
1227 VI |           bela luč. Stal je na pragu in hlad mu je legel na srce,
1228 VI |         dolgo po svetu." ~Ko je stal in ugibal, so se privadile
1229 VI |           privadile teme njegove oči in ugledal je visoke, sive
1230 VI |          malodušnost v njegovem srcu in stopal je po prstih, da
1231 VI |            je razmeknil, razširil se in vzbočil v prostorno dvorano.
1232 VI |              grobom; tudi tako rjava in bradata sta bila v obraz. ~
1233 VI |          Marko se je spodobno odkril in je ogovoril tistega vojščaka,
1234 VI |            sam mi je bil pokazal pot in tako sem prišel, da vidim
1235 VI |          Matjaža, odrešenika našega, in da ga poprašam spoštljivo,
1236 VI |            veža drži do njegove izbe in če je nocoj dobre volje,
1237 VI |         slišal," je pomislil Marko, "in tako čudno je odmeval moj
1238 VI |              če ga ogovorim glasneje in če se ga dotaknem? S pošteno
1239 VI |             so bile zatisnjene, trde in resne so bile njegove ustnice.
1240 VI |         Marko je iztegnil plaho roko in se je doteknil njegovega
1241 VI |         njegovega lica: trdo je bilo in mrzlo, da se je Marko stresel. ~"
1242 VI |           Marko stresel. ~"Zaspal je in je umrl; ne zbudi se nikoli
1243 VI |              na plašču se ne vda več in niti s sekiro bi je ne presekal." ~
1244 VI |             presekal." ~Ves žalosten in malodušen je stopil Marko
1245 VI |              dvorano. Velika je bila in prazna, vlaga je curljala
1246 VI |           roke so se opirale ob meče in dolge sulice. Ko je vstopil
1247 VI |                Z odkrito glavo, plah in ponižen je ostal Marko sredi
1248 VI |              kralja Matjaža, gospoda in odrešenika našega! Ne zamerite,
1249 VI |            da vas motim v tem dolgem in sladkem spanju, ampak Bog
1250 VI |             mojega rodu, da pogledam in poprašam, kako se godi kralju
1251 VI |          kako se godi kralju Matjažu in če je že blizu njegov veliki
1252 VI |          veliki čas. Pokažite mi pot in povejte mi, če je dobre
1253 VI |          Vojščaki so sloneli ob zidu in so molčali; še s trepalnico
1254 VI |          spal brez nehanja tisoč let in še dalje in da bi vsaj v
1255 VI |        nehanja tisoč let in še dalje in da bi vsaj v spanju ne odzdravil
1256 VI |              hudo oboroženemu starcu in se je doteknil njegove roke.
1257 VI |          črnega stropa. ~"Zaspali so in se ne zbude nikoli več!"
1258 VI |           stresal kip od kamena: trd in nepremičen, globoko v tla
1259 VI |            pokrila po obrazu, plašču in orožju s tanko, svetlo,
1260 VI |              mlad, pa spiš tisoč let in se ne zdramiš in te ni nič
1261 VI |           tisoč let in se ne zdramiš in te ni nič sram! Kako boš
1262 VI |          zgenile se niso. ~S potrtim in žalostnim srcem se je napotil
1263 VI |      izplamtela ni, svetila je mirno in dremotno, sveča ob grobu.
1264 VI |             ščiti, dolgi meči, kopja in sulice; a na ščitih in mečih
1265 VI |         kopja in sulice; a na ščitih in mečih in kopjih svetla,
1266 VI |         sulice; a na ščitih in mečih in kopjih svetla, mokra, kamenena
1267 VI |          očmi velika dvorana, visoka in široka kakor cerkev. Mrak
1268 VI |             so strmele v tla, osorni in temni so bili obrazi, dolge
1269 VI |          oprodov; gologlava sta bila in rdeče oblečena, svetli lasje
1270 VI |             mu tresla od spoštovanja in ponižnosti. ~"Ne zameri
1271 VI |       povodnji, suša, toča, duhovska in posvetna gosposka in druge
1272 VI |        duhovska in posvetna gosposka in druge nadloge leže težko
1273 VI |           nadloge leže težko na njem in mu ne dajo dihati; še Bog
1274 VI |          srca, ki bi v teh žalostnih in bridkih časih ne zahrepenelo
1275 VI |         časih ne zahrepenelo po tebi in tvojem kraljevanju. Vstani,
1276 VI |              Vstani, o kralj Matjaž, in izpolni obljubo, ki si jo
1277 VI |          tvoja ura, zato da se vrnem in oznanim evangelij." ~Tako
1278 VI |            kralj Matjaž pa je molčal in se ni ganil; molčala sta
1279 VI |            ganil; molčala sta oproda in se nista genila in vojščaki
1280 VI |            oproda in se nista genila in vojščaki so stali ob zidu
1281 VI |              ob zidu v dolgih vrstah in so molčali. ~Hudo se je
1282 VI |          Hudo se je prestrašil Marko in srce mu je oledenelo. ~"
1283 VI |          zaklical z žalostnim glasom in je pokleknil sredi dvorane. ~"
1284 VI |               kakor polje brez dežja in sonca. Ti si naša hrana,
1285 VI |            Ti si naša hrana, tolažba in upanje naše. Pomisli, kralj
1286 VI |              umrl! Tako zaupamo nate in se tolažimo v teh bridkih
1287 VI |           zunaj, tukaj pa je zadehlo in trohnobno. Izpregovori,
1288 VI |        trepalnice so ležale na licih in se niso genile, tudi košati
1289 VI |             kraljev obraz, bele roke in brado in tudi obadva rdeče
1290 VI |            obraz, bele roke in brado in tudi obadva rdeče oblečena
1291 VI |            Umrl!" je vzkliknil Marko in se je zgrudil na kolena. ~"
1292 VI |              umrl je kralj Matjaž!" ~In je padel na obraz. ~Ihteč,
1293 VI |           zajokal?" ~Marko je gledal in je strmel; oči so ga bolele
1294 VI |             strmel; oči so ga bolele in zelo mu je trepetalo srce. ~"
1295 VI |              Njene roke so bile črne in krivenčaste, kakor korenine,
1296 VI |                Slabo si spal, godec, in nemirno si sanjal; počitka
1297 VI |           nemirno si sanjal; počitka in zajtrka si željan; pojdi
1298 VI |              menoj!" ~Marko je vstal in je šel s ciganko skozi gozd
1299 VI |             šel s ciganko skozi gozd in je dospel do lepe zelene
1300 VI |           črni so bili vsi, belozobi in bujnolasi. Najstarejši izmed
1301 VI |          nekoliko upognjen, je vstal in ga je pozdravil spodobno
1302 VI |             ga je pozdravil spodobno in prijazno. ~"Pozdravljen,
1303 VI |   Pozdravljen, godec! Kako ti je ime in odkod prihajaš." ~"Ime mi
1304 VI |         prihajaš." ~"Ime mi je Marko in svet je moj dom. Pozdravljeni!" ~
1305 VI |             neizrečenim občudovanjem in prebolestno ljubeznijo na
1306 VI |             bil Marko uročen, očaran in zaljubljen, da ni okusil
1307 VI |            ni okusil ne jedi, pijače in da se nikoli ni mogel domisliti,
1308 VI |         ljubezen, njena lepota močna in sladka pijača. ~Pa je izpregovoril
1309 VI |         umetnost." ~Marko je zagodel in je godel tako čudovito in
1310 VI |            in je godel tako čudovito in milobno, kakor še nikoli
1311 VI |         prelepe oči ciganske devojke in je spoznal svoje življenje --
1312 VI |        zemljo, Marko je povesil roke in je zajokal. ~"Kaj ti je,
1313 VI |             zajokal?" so se začudili in prestrašili cigani. "Nikoli
1314 VI |             nismo slišali take pesmi in ni še bilo godca na svetu,
1315 VI |            ki bi godel tako čudovito in milobno." ~In najstarejši
1316 VI |          tako čudovito in milobno." ~In najstarejši cigan je stopil
1317 VI |           cigan je stopil pred Marka in ga je nagovoril slovesno. ~"
1318 VI |        slovesno. ~"Žalostni smo bili in potrti, o Marko, ker nam
1319 VI |         primeri s tabo je bil slepar in malopridnež. Opil se je
1320 VI |               da je obležal ob cesti in zaspal; zjutraj smo ga budili,
1321 VI |            še malo ob njegovem grobu in smo romali dalje brez četrtega
1322 VI |               kar je bilo zelo pusto in nerodno. Bog pa se nas je
1323 VI |             je usmilil v tej žalosti in nam je poslal tebe, godca
1324 VI |               Ostani pri nas, Marko, in dobro se ti bo godilo." ~
1325 VI |       izpregovoril, legel je v travo in je premišljeval grenke misli. ~"
1326 VI |              je zdaj izžeto, kesanja in žalosti trudno moje srce,
1327 VI |          srce, sem ostavil topli dom in sem romal na konopcu goljufivega
1328 VI |            da bi človek utonil vanje in bi še hvalil Boga za lepo
1329 VI |         trhla veja je moje življenje in kmalu jo zaluči v plamen
1330 VI |             gledal, ti lepa devojka, in umrl bom od prežalostnega
1331 VI |           imaš rad? Poljubi me rajši in objemi, nama obema v tolažbo
1332 VI |         objemi, nama obema v tolažbo in radost. Saj tudi moje ustnice
1333 VI |             ustnice koprne po tvojih in obrisala bom s temi črnimi
1334 VI |         plamen je švignil proti nebu in je razsvetlil mrak. In v
1335 VI |          nebu in je razsvetlil mrak. In v svetlem mraku sta se poljubila,
1336 VI |          dosežena. Kje sem te iskal, in tako blizu si bila!" ~Vse
1337 VI |              po njem, kakor po očetu in materi, on pa je živel v
1338 VI |            pa je živel v tvojih očeh in je živel v najini ljubezni
1339 VI |              živel v najini ljubezni in v mojih pesmih in v mojem
1340 VI |           ljubezni in v mojih pesmih in v mojem srcu in bo živel
1341 VI |         mojih pesmih in v mojem srcu in bo živel večno življenje." ~"
1342 VI |             godec, moj dragi mož!" ~"In bo živel večno življenje
1343 VI |             bo živel večno življenje in bo hodil z nama, kamorkoli
1344 VI |              je neumrljivo moje srce in ker je neumrljiva lepota
1345 VI |           Tisto noč je zagodel godec in gozd je utihnil in je poslušal
1346 VI |             godec in gozd je utihnil in je poslušal to prečudno
1347 VI |              z lepo cigansko devojko in je napravil imenitno svatbo.
1348 VI |             imenitno svatbo. Pili so in peli in plesali in so bili
1349 VI |              svatbo. Pili so in peli in plesali in so bili veseli
1350 VI |           Pili so in peli in plesali in so bili veseli do konca