| Table of Contents | Words: Alphabetical - Frequency - Inverse - Length - Statistics | Help | IntraText Library | ||
| Alphabetical [« »] sapa 1 sapici 1 satan 1 se 867 sebi 1 seboj 5 sede 1 | Frequency [« »] ----- 2086 je 1350 in 867 se 527 v 438 so 393 na | Ivan Cankar Potepuh Marko in Kralj Matjaž IntraText - Concordances se |
Part
1 I | poženi konje in pokrižaj se tríkrat!" ~Tako je govoril 2 I | polje, ne v gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril 3 I | mizo in je lomil kruh, pa se je ozrl nenadoma in je poprašal: ~" 4 I | odgovora ni bilo, Marko pa se je razjokal kakor otrok. 5 I | ob poletnem poldnevu, ko se ne gane veter. In njegova 6 I | bolnik, ne hudodelec!" ~Ozrl se je skozi okno: jasen pomladanski 7 I | jasen pomladanski dan, sonce se vozi po nebu! ~"Greh je 8 I | dni je minilo in spodobi se, da povabim sosede in prijatelje 9 I | samo še na črnih suknjah se je poznalo žalovanje, v 10 I | Marko deseti kozarec in so se mu misli močno omeglile, 11 I | mu misli močno omeglile, se mu je zazdelo, da ga je 12 I | poženi konje in pokrižaj se trikrat!" ~Nekoliko se je 13 I | pokrižaj se trikrat!" ~Nekoliko se je prestrašil Marko, nato 14 I | vino!" ~Bučna vinska radost se je razlegla po krčmi, s 15 I | daljša je noč; utrudili so se, nekaterim so klonile glave 16 I | in jo zagodel. Takoj so se zdramili zaspani gostje, 17 I | kozarci na mizi, prevračali so se stoli, stresel se je pod -- 18 I | prevračali so se stoli, stresel se je pod -- hej, črni gostje 19 I | zaplesali urno polko. ~Tedaj pa se je že svetlikalo skozi okno, 20 I | svetlikalo skozi okno, megle so se vzdigale, dan je prižgal 21 I | svetem jutru!" ~Pokrižala se je in je šla mimo. ~Pa je 22 I | dolge so v krčmi. Marko se je utrudil in je postavil 23 I | harmoniko za peč. Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž, 24 I | petami ob tla in naposled so se stepli. ~"Kaj?" je zaklical 25 I | sem vas zato vabil, da bi se stepli ob moji sedmini?" ~ 26 I | še vso noč do jutra. Ko se je zdramil, ga je bolela 27 I | šele po dolgem premisleku se je spomnil, da mu je umrl 28 I | obhajal sedmino. Lotila se ga je žalost. ~"Tako sem 29 I | Začutil je veliko žejo. ~"Klin se s klinom izbija, pijanost 30 I | klinom izbija, pijanost se preganja z vinom!" ~Tako 31 I | Tako je preudarjal in se je vrnil v krčmo. Vrnil 32 I | je vrnil v krčmo. Vrnil se je v krčmo in je pil, dokler 33 I | krčmo in je pil, dokler se ni znočilo. ~"Dolgčas nam 34 I | je kartal do jutra, nato se je opotekal domu. Srečal 35 I | domu. Srečal ga je sosed in se ga je ognil. "Kaj te ni 36 I | kako boš žel?" ~Marko pa se je razsrdil v svoji pijanosti. ~" 37 I | svoji pijanosti. ~"Brigaj se zase in za svojo staro! 38 I | ves dan!" je zaklical, ko se je zdramil. "Drugi so na 39 I | polju, jaz spim!" ~Spet se ga je polotila žalost, bila 40 I | je bil zunaj, sosedje so se vračali s polja. ~"Kaj bi 41 I | podnevi pa spal!" ~Marko se je vrnil v krčmo. ~"Prinesi 42 I | opravila v mestu ! Popeljem se tja, pa vzdignem še tisto. 43 I | življenje je tam! Zakaj bi se malo ne razvedril, ko mi 44 I | pogledal v hlev in tudi s posli se ni pomenil. Napregel je 45 I | pokušal do večera. ~"Kaj bi se vračal zdaj domu, ko je 46 I | je veliko na svetu!" ~Ni se bal Marko slabe poti in 47 I | voznike in mešetarje. Takoj se je pobratil z njimi in jih 48 I | povesil glavo: razleteli so se bili, kakor da bi bil veter 49 I | rad žalosten in potolažil se je kmalu. ~"Ej, ostalo je 50 I | bi jih pač drevi! Nisem se potil za denar, zakaj bi 51 I | in žvižgal je veselo, ko se je vračal domov. Listnica 52 I | bila v žepu svetla krona, se Marko ni brigal za včerajšnji 53 I | vrgel vajeti hlapcu ter se napotil naravnost v krčmo. ~" 54 I | naravnost v krčmo. ~"Komaj sem se povrnil, ves še truden od 55 I | napajal vse potepuhe, ki so se prikazali na pragu, vse 56 I | berače in popotnike. Ko se je nagnil večer, je slekel 57 I | vročega srpana. ~In tedaj se je zgodilo, da je prišel 58 I | dnevu, velik in silen; usula se je toča, grozna kakor nikoli, 59 I | grozna kakor nikoli, izlila se je povodenj od črnega neba, 60 I | črnega neba, kakor trstje se je klanjalo drevje in se 61 I | se je klanjalo drevje in se je lomilo. Pa se je zjasnilo 62 I | drevje in se je lomilo. Pa se je zjasnilo nebo, še vse 63 I | in je srečal soseda, ki se je vračal s polja. ~"Odkod, 64 I | rdeče kakor od solza. ~Marko se je začudil. ~"Zakaj so ljudje 65 I | mimo in so jokale. ~"Bog se usmili!" ~Tedaj pa se je 66 I | Bog se usmili!" ~Tedaj pa se je domislil Marko in se 67 I | se je domislil Marko in se je zasmejal veselo. ~"Orali 68 I | slane!" ~Prestrašile so se ženske njegovih brezbožnih 69 I | njegovih brezbožnih besed in so se pokrižale; tudi kmet na 70 I | splesnil med njimi! Kam bi se obrnil? Tam doli na Hrvaškem, 71 I | tam so veseli pivci! Tja se napravim!" ~Nič ni veliko 72 I | premišljeval; napregel je in se je popeljal na Hrvaško. ~ 73 I | počel tam doli! Potepal se je pač s pijanci in cigani, 74 I | parkrat pošteno z bičem, kakor se je pač spodobilo, nato pa 75 I | kakor je bil. ~Na vozu se je streznil Marko. ~"Ali 76 I | pljunil je na cesto in se je okrenil k Marku. ~"O 77 I | naj te odložim!" ~Marko se je začudil in se je čudil 78 I | Marko se je začudil in se je čudil zmerom bolj. Pogledal 79 I | Mel si je oči vščipnil se je v nos -- ne niso sanje! ~" 80 I | hodil, Marko? Kaj si počel?" se je poprašal natihoma in 81 I | kesanje v srcu. ~Ogledal se je: pobit po rokah, ves 82 I | klobuka -- potepuh, kakor se mu človek ogne, če ga sreča 83 I | Marko! Marko!" ~Polagoma se je domislil na to, na ono. ~" 84 I | in kartali --" ~In kaj se je zgodilo potem, tega Marko 85 I | so me ociganili!" ~Voznik se je okrenil. ~"No, človek, 86 I | glava ga je bolela in zibalo se mu je pred očmi. ~"O Marko! 87 I | O Marko! Marko! Kaj tak se vračaš domov? In o belem 88 I | belem dnevu?" ~Za vasjo se je skril pod kozolec in 89 I | ni poznal več. ~Kakor tat se je vračal Marko v rodno 90 I | šel, za hišami, skrival se je za plotom, skakal je 91 I | ugledal v izbi luč. Ozre se naskrivoma skozi okno: hlapec 92 I | sedita za mizo, pijeta in se gostita. ~"O tatje, neverniki!" 93 I | O tatje, neverniki!" se je razsrdil Marko. ~Toda 94 I | je bil. Tiho, po prstih se je plazil po lestvici na 95 I | lestvici na podstrešje, zaril se je v seno in je takoj zaspal. ~ 96 I | takoj zaspal. ~Šele zjutraj se je popolnoma zavedel svojih 97 I | svojih nadlog; z obema rokama se je prijel za glavo in je 98 I | Marko ni bil človek, da bi se vdajal kesanju in žalosti 99 I | žalosti preko mere. Komaj so se posušile solze na obrazu, 100 I | Vstal je, šel je v izbo in se je preoblekel. Nato je stopil 101 I | pozno popoldne je že, nagiba se sonce na večerno stran. 102 I | premagal izkušnjavec in napotil se je proti krčmi, še sam ni 103 I | segel v roko."Kod pa si se klatil, Marko, da te ni 104 I | pozne noči. ~"Kaj bi zdaj?" se je tolažil na tihem. "Če 105 I | pomlad in poletje, kaj bi se začel pokoriti jeseni? Počakajmo 106 I | daleč sodni dan!" ~Tako se je tolažil in izgovarjal 107 I | zimskih večerov. Ušatoril se je v toplo zakurjeni krčmi 108 I | vsemu svetu v pohujšanje; ko se je napotil k polnočnici, 109 I | je napotil k polnočnici, se je tako opotekal, da je 110 I | napravil komaj deset korakov in se je vrnil v krčmo, ker bi 111 I | večer, natanko opolnoči se ga je poslednjikrat polotilo 112 I | dlani in je dremal. Tedaj pa se je nenadoma zdramil in je 113 I | tam?" je zaklical Marko in se je tresel od strahu. ~Odprle 114 I | tresel od strahu. ~Odprle so se bile duri in na pragu je 115 I | izpregovoril besede. Nato so se tiho zaprle duri. ~"Krčmar!" 116 I | pravkar na pragu?" ~"Kaj se ti sanja, Marko?" se je 117 I | Kaj se ti sanja, Marko?" se je začudil krčmar. "Nikogar 118 I | pojdi domov!" ~Vzdignil se je Marko in se je napotil 119 I | Vzdignil se je Marko in se je napotil domov. Srce mu 120 I | ponoči hude sanje. Zdelo se mu je, da roma sam po blatni 121 I | je harmonika... ~Ali ko se je zbudil, ni mislil Marko 122 I | Marko vse, kar je imel, pa se je napotil k oderuhu in 123 I | Marko je bil vesel. Kadar se je naveličal domače krčme, 124 I | naveličal domače krčme, se je napravil v sosednjo vas 125 I | obirali po cigansko. Dobro se je godilo Marku in ni ga 126 I | in ni ga bilo mar, da so se ga ogibali vsi krščanski 127 I | pa ti, Marko?" ~Začudil se je Marko neprijaznemu pozdravu. ~" 128 I | Nimaš je!" ~Prestrašil se je Marko. ~"Ti si velik 129 I | glavi. Šel je domov, zgrudil se je na posteljo in je gledal 130 I | je gledal v strop. ~"Kaj se mi sanja?" ~Nič se mu ni 131 I | Kaj se mi sanja?" ~Nič se mu ni sanjalo. Poizkusil 132 I | po vrsti -- toda misli so se mu vrstile v kolobarju in 133 I | lepa rodna hišica! Zmotil se je slepar, ali pa me je 134 I | pesti denar!" Razsrdil se je Marko sam nad seboj in 135 I | je Marko sam nad seboj in se je pričel biti s pestjo 136 I | zardelo je sonce, skrilo se je za daljno goro; hladen 137 I | zapihal Marku v lice. Vrnil se je v vas s povešeno glavo, 138 I | potrt in truden. Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle, 139 I | Kaj?" "No, Marko, nič se ne jezi! Ampak mislil sem 140 I | govoril prej? Zredil si se za moj denar, zdaj pa bi 141 I | Konec je z njim, na obrazu se mu pozna! ~Marko pa je premišljeval: ~" 142 I | razjezila ga je bila žena, pa se je stresel nad mano! Treba 143 I | in je pil, drugo jutro pa se je napotil k oderuhu. Gledal 144 I | prebledeval zmerom bolj in se tresel. ~"Ali je tako, Marko, 145 I | gledal je, pred očmi pa se mu je zibalo. ~"Ni res! 146 I | res! Ni mogoče!" ~Zasmejal se je kramar, oderuh. ~"Glej, 147 I | plesale pred njim, zdelo se mu je, da se mu smejejo 148 I | njim, zdelo se mu je, da se mu smejejo v obraz. ~"Samo 149 I | Marko je šel, opotekal se je kakor pijan. ~"Kaj sem 150 I | pogledat na polje. ~"Kaj bi se zdaj pehal, potil se na 151 I | bi se zdaj pehal, potil se na tuji zemlji za tujo korist?" ~ 152 I | O ti muha sitna, ti! Kaj se bojiš za teh par soldov?" ~" 153 I | ni natočil več, Marko pa se je napotil domov osramočen 154 I | začneš delati -- potepaš se že leto in dan!" ~"Zakaj 155 I | nisi povedal tega prej ?" se je razsrdil Marko. ~Krčmar 156 I | razsrdil Marko. ~Krčmar pa se je zasmejal naglas. ~"Kdor 157 I | boben svojo pesem. ~Zgodilo se je natanko, kakor je Marko 158 I | je harmoniko, še enkrat se je ozrl na svojo rodno hišo 159 I | nato pa je zažvižgal in se napotil v svet. ~ ~ 160 II | II ~Napotil se je Marko v svet in ker je 161 II | ne bilo dolgčas. Oziral se je po deželi naokrog in 162 II | deželi naokrog in čudil se je, kako zelo so se izpremenile 163 II | čudil se je, kako zelo so se izpremenile njegove oči. 164 II | ki so trepetale, vžigale se v njem, ugašale, kakor ognjeni 165 II | kakor ognjeni cvetovi. Čudno se je osvobodilo njegovo srce 166 II | osvobodilo njegovo srce in zemlja se je razširila silno na vse 167 II | štiri strani, razmeknila se v brezkončnost, zažarela, 168 II | in gledali v tla. Ozrlo se je nanj mrko oko, zaničljivo 169 II | Kurent, postopač!" ~Marko pa se je zasmejal. ~"Kako sem 170 II | trepeče v vetru, zasveti se in ugasne tisočkrat, vse 171 II | boš spal? Ko je že hlad in se mrači v dolini. ~Pod kozolcem 172 II | Pod kozolcem bom spal, se je namenil Marko; zato so 173 II | in smrčal tako močno, da se je razlegalo v dolino. Župnik 174 II | je zaprl okno. ~Nenadoma se je Marko zdramil, gledal 175 II | In kakor je bilo treba, se je zbudilo v njegovem srcu 176 II | o! Še suknje ne, da bi se ogrnil, o! Pa stoji hiša 177 II | kučmo na glavi. ~In Marko se je razjokal. ~"Kaj si storil, 178 II | okornimi škornji, smejo se s tujim smehom. In duh mojega 179 II | nebo. Potrt, ves truden se je napotil Marko v vas. 180 II | nos je potisnil klobuk in se ni ozrl. ~"Marko!" "Lačen 181 II | Marko pa je postal. ~"Kam se ti tako mudi, Marko?" ~" 182 II | Kako je doma? Kam si se nameril?" ~"Tja in drugam, 183 II | sram hudega greha. Botra se je pokrižala in je vzdihnila 184 II | ga vesele misli in vdal se jim je s tako prijetnim 185 II | prijetnim občutkom, kakor da bi se kopal v mlačni vodi. ~"Glej, 186 II | prihranil si boš denarja, oženil se boš, priženil hišo, polje, 187 II | travnik, gozd, konje, in se popelješ v mesto in tam 188 II | in tam bo lepo." ~Zleknil se je na klopi, sklenil je 189 II | tebi!" je pomislil Marko in se je spomnil, kako lep je 190 II | prsteni, razpokani; siva prst se je držala rok, suknje, las, 191 II | naglas. Poslušali so in so se spogledali. ~"S svojimi 192 II | videl." ~V Markovem srcu se je čudno zgenilo, kakor 193 II | bo še... nekoč. ~Krčmar se je zasmejal. ~"Kdaj so bili 194 II | so bili tisti časi? Kdaj se je izneverila zemlja?" ~ 195 II | pomežiknil. "Ne zemlja... človek se je izneveril." ~Marko je 196 II | vsega zadosti. ~Razšli so se kmetje, vas je utihnila. 197 II | V toliki obilici pa so se ljudje prevzeli in so se 198 II | se ljudje prevzeli in so se spuntali proti Bogu in kralju. 199 II | in kralju. Še tisto leto se je usula strahovita toča, 200 II | strahovita toča, hribi so se razmeknili in silne vode 201 II | kislice. Vse nadloge so se povrnile med ljudi, zavladala 202 II | več. Trpeti je treba, Bog se nas usmili siromakov!" ~" 203 II | če je zaspal: niti za ped se niso izgubile misli od ravne 204 II | umrl. Zapisano je dalje, da se je razmeknila gora na njegov 205 II | trepalnice leže na licih, brada se ovija okoli mize. Tam sedi 206 II | veselja lačnih. Razmeknila se bo gora, na plan bo stopil 207 II | zakraljeval vse do morja. In tedaj se povrnejo časi, Marko, ko 208 II | Marko, vstani!" ~Prestrašil se je in se je začudil. ~"Na 209 II | vstani!" ~Prestrašil se je in se je začudil. ~"Na polje, 210 II | polje, Marko !" ~Domislil se je Marko lepih sanj in ves 211 II | in ves potrt je bil. Ko se je napotil na polje, je 212 II | klonila k tlom, noge same so se udirale v tla in komaj jih 213 II | kralja Matjaža verniki. Pa se je zgodilo -- kako pač? 214 II | ti bela rodna hiša, ki si se mi tako lepo smejala, ko 215 II | tako lepo smejala, ko sem se vračal iz krčme in sem te 216 II | kaplje tvoje krvi; zavil si se v srobot in mah in si zaspal. 217 II | vedi, kaj je bilo; železo se je svetilo v jutranjem soncu, 218 II | Udaril je z vso močjo, da se je razškropila v kaplje 219 II | Udaril je vdrugič, telo se je krivilo, mišice so pokale 220 II | je kralj Matjaž." ~Vrnil se je v mraku; ves truden je 221 II | umrl?" ~"Ni umrl." ~Hlapec se je preleknil v senu, zavzdihnil 222 II | jaz bi za njim, ampak noge se mi že tresejo, komaj seženj 223 II | tam. Nič ne piše; dobro se mu godi. Mlad je bil, ves 224 II | je že morda hišo, morda se je že oženil. Rad bi jo 225 II | komaj seženj do groba." ~In se je preleknil in je zaspal. ~ 226 II | bil; kakor božje obličje se je svetilo nebo. Marko pa 227 II | mu ni prepevalo. Sklonil se je in se je razkoračil in 228 II | prepevalo. Sklonil se je in se je razkoračil in je udaril 229 II | prokleta! Prokleta!" ~In ko se je vračal o mraku, je bil 230 II | je v senu, v mraku; Marko se ni zgenil. ~"Kako so že 231 II | rokah in nogah, še geniti se nisem mogel. Pa so še tako 232 II | je še moje srce. Napotim se k njemu; kralj Matjaž ni 233 II | njemu. Ne more. Toda jaz se napotim na to lepo, veselo 234 II | to lepo, veselo pot. Jaz se napotim, veselje v srcu, 235 II | ukazuje srce vajino." ~Zgenilo se je v senu, vstalo je! Marko 236 II | v senu, vstalo je! Marko se je zdramil. ~"Ej, hlapec, 237 II | svisli so zaškripala in so se odprla. ~"Ej, budalo staro, 238 II | bil hlapec, kakor pijan se je opotekal po senu, iskal 239 II | poti!" ~Planil je, opotekal se je v temi in je padel, prišel 240 II | prišel je do vrat. Ob vratih se je zibala črna senca. ~" 241 II | lopnilo na tla, vzdigalo se je, padlo je, vzdignilo 242 II | je, padlo je, vzdignilo se je. ~"No?" "E!" je zamahnil 243 II | je zamahnil hlapec in se je opotekal. "Pozno je že, 244 II | treba!" ~In sta legla in sta se odela; hladna je bila noč. ~ 245 II | trepalnice leže na licih, brada se vije okoli mize. Tam spi 246 II | lepo staro pravljico in se napoti v sanjah, da poišče 247 II | jagnedi ob cesti, a polje se še ni zdramilo, tudi hribi 248 II | ni zdramilo, tudi hribi se še niso prikazali. Stresel 249 II | radost. Gledal je, kako se je belila megla zmerom bolj, 250 II | megla zmerom bolj, kako se je že budila, vztrepetavala 251 II | vztrepetavala v plahosti, delila se že skoro v boječe, bežeče 252 II | oči popotnika; odprle so se široko in lep je bil svet 253 II | nisem videl takega jutra!" se je nasmehnil. ~V senu je 254 II | bo ležal do groba. Nikoli se ni napotil, in bi ga tudi 255 II | za kralja Matjaža." ~Tako se je napotil, klobuk postrani, 256 II | trudnega spanja. In spomnil se je na starca, hlapca, zvezanega 257 II | Marko !" ~Nekaj črnega se je prikazalo visoko gori 258 II | vratmi na svisli, prikazalo se je in se je zibalo. Marko 259 II | svisli, prikazalo se je in se je zibalo. Marko je zamahnil 260 II | Čemu pa kričiš, budalo? Sam se je zaril v seno, pa bi rad, 261 II | v seno, pa bi rad, da bi se še jaz!" ~Pospešil je korake 262 II | Pospešil je korake in se ni več ozrl. ~"Starec, nadložni! 263 II | pogledat snaho!" ~Zasmejal se je veselo in je pomislil 264 II | poskakovale, zagodel je: tako bi se zavrtila po izbi. ~"No, 265 II | sladke misli; ob zori, ki se je dramila. ~Od daleč, iz 266 II | srede vasi, iz bele megle se je izvil samoten glas, kakor 267 II | utihnilo. ~Sam ni vedel, kako se mu je zgodilo: postal je 268 II | postal je Marko, odkril se je in se je pokrižal. ~" 269 II | je Marko, odkril se je in se je pokrižal. ~"Bog mu daj 270 II | polja in gozdovi. Marko se jim je odkril in jim je 271 II | njemu na čast, da šume in se priklanjajo gozdovi njemu 272 II | zadovoljnost? Pooblačilo se je nebo, zapihali so mrzli 273 II | Legel je pod kozolec in se je zatopil v grenke misli. ~" 274 II | nas, pravi. O, prijetno bi se mi bilo godilo, nič bi mi 275 II | bilo hudega, ne bilo bi se mi treba potepati po svetu. 276 II | mu omočile lica. Mračilo se je, zmerom bolj sivi so 277 II | zemljo, je zagrmelo zamolklo. Se težja je bila žalost v njegovem 278 II | Zakril je obraz z rokami in se je bridko razjokal. In ko 279 II | je bridko razjokal. In ko se je razjokal, je bila žalost 280 II | žalost rahlejša, kesanje se je utolažilo. ~"Ni koristna 281 II | svoji nespameti, da sem se bil napotil k njemu. Moj 282 II | vsega v izobilici." ~Še se niso posušile solze na njegovih 283 II | solze na njegovih licih, pa se je že srce zasmejalo in 284 II | srce zasmejalo in misli so se napotile v Matjaževo deželo. ~ 285 II | vabijo in v steklenicah se sveti žlahtna starina. " 286 II | jej in pripoveduj, kako se ti je godilo!" ~Tako je 287 II | mogel zaspati. Tedaj pa se je zasvetilo v oblakih in 288 II | bila noč naokoli. Marko se je bil vzdignil na komolcu, 289 II | ni ničesar. ~"Hej! Oglasi se, če si človek!" ~Zašumelo 290 II | nič ni odgovorilo. ~Marko se je pokrižal. ~"Če si krščen 291 II | izpregovori! Če si satan, pa se poberi odtod !" ~Zasvetilo 292 II | poberi odtod !" ~Zasvetilo se je vdrugič in tedaj mu je 293 II | Bog jezik! Kdo si in zakaj se potepaš tod ob tako poznem 294 II | mojo ubogo dušo." ~Marku se je zasmilil skesani popotnik. ~" 295 II | laže pri srcu." ~Zabliskalo se je silno od vzhoda do zahoda 296 II | Marko sem jaz." ~In popotnik se je zgrudil pred njim na 297 II | kolni me nikar!" ~Marko se je začudil. ~ 298 III| III ~Zelo se je začudil Marko in je izpregovoril: ~" 299 III| Nisem izpovednik, da bi se mi izpovedaval in da bi 300 III| nimajo podplatov, suknja se še komaj drži na ramah, 301 III| pravice na svetu, če bi se mi godilo bolje. ~Toda Marko, 302 III| nebesa. Poslušaj, Marko, kako se je to zgodilo: Živel sem 303 III| veseli predpust, komaj da sem se dobro zavedel. In nastopila 304 III| sem povezal culo in sem se napotil, kamor je pihal 305 III| mesece in dolga leta. Godilo se mi je dobro in slabo, kakor 306 III| kesanja. Truden sem bil. ~Pa se je zgodilo nekoč, ni še 307 III| ni še dolgo tega, da sem se ponoči zdramil, kakor da 308 III| deželi? sem pomislil in sem se zelo prestrašil. Gluha noč 309 III| bilo. ~Gregor! Poslušam in se stresem. Zakaj pomisli, 310 III| zaškripljejo v vetru, nebo se zasveti, na pragu stoji 311 III| takoj je ugasnilo. Stojim in se tresem, zobje mi šklepečejo 312 III| palico še tisto noč in sem se napotil čez gore in doline, 313 III| pljusknilo v kozolec in se je utolažilo. Zapihal je 314 III| Zapihal je veter, oblaki so se razmeknili in so se vzdignili, 315 III| oblaki so se razmeknili in so se vzdignili, napotili so se 316 III| se vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"Ali spiš, 317 III| Feliks je rastel in rastel in se je razrastel v Ali pašo. 318 III| okni. Tako je stala, da se je grela v soncu od zore 319 III| soncu od zore do mraka in se je razgledavala po dolini, 320 III| šel človek po dolini in se je ozrl na svetli gradič, 321 III| je ozrl na svetli gradič, se je odkril takoj in se sklonil 322 III| gradič, se je odkril takoj in se sklonil še niže, kakor da 323 III| hrbtom valptov bič. Tako so se povrnili časi tlake in desetine 324 III| Najbolj čudno pa je, kako se je to zgodilo. Ali paša 325 III| mešetar Feliks, in tedaj se je vse izpremenilo. ~Navada 326 III| samo ob nedeljah, kakor se kristjanom spodobi, in še 327 III| takrat ne pozno v noč. Nikoli se ni zgodilo, da bi vriskali 328 III| bi šli na polje. Komaj pa se je prikazal Ali paša, je 329 III| mešetar drugo in gostov se je trlo pri njem ob delavnikih 330 III| Polje je rodilo, ne da bi se kdo zmenil zanj, vino se 331 III| se kdo zmenil zanj, vino se je cedilo v potokih in treba 332 III| zmerom konec, temveč da se povrnejo, še lepši in še 333 III| veseli nego kdaj. Takrat da se povrnejo, kadar bo zakraljeval 334 III| svojih dni in zahrepenelo se jim je po blagoslovljeni 335 III| kraljevanju kralja Matjaža. Ubija se človek leto in dan -- tako 336 III| delo in trud in pričelo se je strahovito pijančevanje, 337 III| delavnikih, ob belem dnevu so se opotekali ljudje po cesti, 338 III| dni in dve noči, preden se je toliko naspal in streznil, 339 III| bilo nikogar v cerkev. Bog se usmili, taki časi so bili, 340 III| Bog je pošiljal dež, pa se nihče ni zmenil zanj; sonce 341 III| sijalo brez koristi; usula se je toča, pa se še stare 342 III| koristi; usula se je toča, pa se še stare babe niso več pokrižale; 343 III| veselo življenje! Komaj so se dobro privadili lenobi in 344 III| pijančevanju, je prišla ura, ko so se streznili ter si pulili 345 III| zapeljivec in Antikrist, pa se jim je smejal na vse grlo 346 III| je povpraševal: Kaj ste se že naveličali Matjaževega 347 III| vam ne diši več vino, ki se cedi v potokih, ne teknejo 348 III| več prasci in piščanci, ki se vam motajo okoli nog pečeni 349 III| doma in zemlje, polastil se je bil celo njih rok, kupil 350 III| in polna kesanja. ~Niso se vrnili v deželo Matjaževi 351 III| njegovi nego živina, ki se ji vsaj klanjati ni treba 352 III| kesanja tako oslabeli, da se jim je vrnila v kri pristna 353 III| pristna tlačanska čud in bi se bili dali vpreči v jarem, 354 III| kmetje so klečali in so se trkali na prsi; pomagalo 355 III| je gladil črno brado ter se razgledaval po svojem kraljestvu. 356 III| Z line je videl, kako so se potili kmetje na njegovem 357 III| na njegovem polju in srce se mu je smejalo od objesti. 358 III| orale črne mravlje, ozirale se trudne na beli gradič ter 359 III| valptov bič. -- Kaj ste se naveličali matjaževanja? 360 III| naveličali matjaževanja? se je smejal Ali paša in njegovo 361 III| da zatemni sonce, kadar se prikaže njen obraz. Njena 362 III| teh oči omamljenega. Če so se uprle v človeka, tako velike, 363 III| moral povesiti glavo, ker bi se drugače zgrudil na kolena 364 III| hudega življenja. ~Zgodilo se je nekega dne, da je prišel 365 III| obstrmeli kmetje v dolini in so se odkrili, kakor da bi bili 366 III| paša ga je pogostil, kakor se spodobi za tako imenitnega 367 III| najslastnejša jedila, v steklenicah se je iskrila najžlahtnejša 368 III| okusil jedil in še za vino se ni zmenil veliko. Ves zamaknjen 369 III| In ko gleda in zdihuje, se mu zazdi nenadoma, da je 370 III| obraz je ugasnil, ker so se bili ~usuli nanj svetli 371 III| koprnenja. Nikoli, o Milan, se ne bosta srečali najini 372 III| srečali najini roki, nikoli se ne bodo združile najine 373 III| tvoja žalost, o Milena! Čemu se je trudil ročni vrvar, da 374 III| stesal lestvico? Pripravi se, o Milena, in že prihodnjo 375 III| Milena, in že prihodnjo noč se bodo združile najine ustnice. ~ 376 III| najine ustnice. ~Tako sta se menila vso dolgo noč skoro 377 III| skoro do svetle zarje in sta se domenila. Zjutraj pa je 378 III| Ves potrt in žalosten se je napotil godec v vas in 379 III| hrib in s hriba v gozd ter se je nastanil v koči, ki je 380 III| Tam je legel na tla in se je razjokal. Ko se je najokal, 381 III| tla in se je razjokal. Ko se je najokal, je zagodel pesem, 382 III| žalostno in milobno, da se je paralo srce človeku, 383 III| ranjeno srce. ~Ali paša se je ustrašil in je pomislil, 384 III| izbe v izbo. In naposled se je domislil. ~-- Oženim 385 III| svetu, da je in pije in se iz Boga norca dela. Snubec 386 III| stopal snubcu na pete, gostba se je vrstila za gostbo, v 387 III| pijani pajdaši in vozniki so se opotekali okoli grada, da 388 III| bila sramota. Kmetje, ki so se potili na polju, so klonili 389 III| kozarce, toda njene trepalnice se niso vzdignile nikoli, dolge 390 III| ni bil tako srečen, da bi se bile ozrle nanj njene oči, 391 III| nobeden tako srečen, da bi se mu nasmehnile njene ustnice. 392 III| kmetje, da bi ne živel, kakor se spodobi graščaku? ~In gostbe 393 III| bučne in razkošne. Ali paša se je domislil, da je veselje 394 III| pljunil ne prednje. In začelo se je pohujšanje, da nikoli 395 III| solze, doli v dvorani pa so se grohotali objestni pijanci 396 III| mogoče. ~V pijanosti pa se je spomnil Ali paša, kaj 397 III| hčerke, izbirati ženina. Ko se je tako domislil v svoji 398 III| v svoji hudi pijanosti, se je začel ozirati po gostih 399 III| Ali paša. ~-- Ukazuj! -- se je zasmejal veseli Peter 400 III| si moj gost? ~Baron Peter se je začudil in od čuda izpraznil 401 III| odgovora; mislil je, ni se mogel domisliti ničesar. ~-- 402 III| ga je izpraznil; prijazno se je svetil njegov obraz. ~ 403 III| rad vedel. ~Baron Peter se je naslonil s komolci na 404 III| glavo v dlani, Ali paša se je zibal na stolu in se 405 III| se je zibal na stolu in se je smejal grohotoma. ~-- 406 III| ljubljanskim natakaricam? ~Tedaj pa se je zgodilo, da je skočil 407 III| ropotoma težki stol ter se udaril z dlanjo po čelu 408 III| po čelu s toliko silo, da se je slišalo v dolino. Nato 409 III| kozarcev po vrsti. Baron Peter se je domislil, Ali paša pa 410 III| tvoj ženin. ~Baron Peter se je vzdignil, da bi se poklonil, 411 III| Peter se je vzdignil, da bi se poklonil, toda opotekel 412 III| poklonil, toda opotekel se je in je omahnil; omamila 413 III| Milena je omedlela. ~Ali paša se je namenil, da napravi svoji 414 III| vsemi grehi obložena, da se Bogu usmili. Ob času najveselejšega 415 III| kakor črne kobilice so se usuli ti črni škrici, ti 416 III| nedolžno pokrajino in devetkrat se je ulila ploha, preden je 417 III| obraz je bil tako bel, da se nič več ni razločila njegova 418 III| globoke oči; poslušala je, če se ne oglasi morda pesem iz 419 III| ob životu, njene ustnice se niso genile, ali njeno srce 420 III| že, o dragi moj godec, že se bliža poslednja ura. O povej, 421 III| na pragu. Ali potolažil se je kmalu in še tisti večer 422 III| kmalu in še tisti večer se je dodobrega upijanil, tako 423 III| O budalo pijano! -- se je zasmejal Ali paša. Kdo 424 III| zasmejal Ali paša. Kdo pa se ženi, ali ti, ali jaz? Stavim, 425 III| poskočil baron Peter in se je udaril z dlanjo po čelu, 426 III| sramežljivih očeh. In takoj se je izpolnilo njegovo pijano 427 III| pijano koprnenje. Odprle so se duri v razsvetljeno dvorano 428 III| razsvetljeno dvorano in na pragu se je prikazala čudovita podoba, 429 III| iz nebes poslana, da bi se spokorili in izpreobrnili 430 III| obstrmela. ~Prvikrat so se odprle oči neveste in v 431 III| oči neveste in v dvorano se je izlila njih čista in 432 III| vzcvetele rože, rdeče ustnice so se smehljale. ~-- Pozdravljen, 433 III| ljubezni. Z opletajočimi koraki se je bližal svoji nevesti, 434 III| svoji nevesti, poklonil se je globoko, zgrudil se je 435 III| poklonil se je globoko, zgrudil se je na kolena in ji je poljubljal 436 III| Ne zavrzi me! ~Sklonila se je usmiljeno in mu ponudila 437 III| jo je poljubil; nato sta se napotila k mizi, med strmečo 438 III| kozarec. ~Tako so pili in se veselili do zore, ki je 439 III| vzplapolala na vzhodu. ~Nevesta se je ozrla skozi visoko okno 440 III| mize. V tistem trenutku se je oglasilo iz gozda, kakor 441 III| nevihto šumečega. Oglasila se je vesela, prešerna, zmagoslavna 442 III| zmagoslavna pesem, bližala se je čudovito hitro, kakor 443 III| grmečih oblakih. Svatje so se spogledali in so prebledeli 444 IV | grobu svojega očeta. Nevihta se je polegla, debele kaplje 445 IV | pošumevale v snopju; na vzhodu so se vzdigali oblaki, že so se 446 IV | se vzdigali oblaki, že so se robili z rumenim zlatom. ~ 447 IV | kraje popotnik; večerilo se je že; počival je na hribu 448 IV | počival je na hribu in se je oziral po dolini. ~Poznalo 449 IV | oziral po dolini. ~Poznalo se je popotniku, da je bil 450 IV | mu je klonila glava, ko se je oziral po dolini in njegove 451 IV | pozdravljen, moj rodni dom! ~Srce se mu je stiskalo od čudne 452 IV | glasu ni bilo iz doline, ni se prikazal človek na beli 453 IV | hriba, od belega gradiča se je glasilo zamolklo šumenje, 454 IV | storili, o domovina? ~Napotil se je v dolino, v senci spečo, 455 IV | popotnika je hotel, ne da bi se ozrl nanj in ne da bi ga 456 IV | hodi zbogom! ~Popotnik se je začudil in še bolj se 457 IV | se je začudil in še bolj se mu je stisnilo srce od čudne 458 IV | prijatelj si bil in igral si se z mano, ko sem bil še paglavec. 459 IV | bil še paglavec. Zelo si se postaral, Matijec! Ves siv 460 IV | kraj. Le brž poveži culo in se vrni v daljno deželo, odkoder 461 IV | prišel. ~Kmet ni pozdravil in se ni več ozrl na popotnika; 462 IV | plahimi koraki, kakor da bi se bal zbuditi bolnika, je 463 IV | Hotela je mimo, ne da bi se ozrla na popotnika in ne 464 IV | Popotnik pa jo je spoznal in se je prestrašil. ~-- O botra, 465 IV | poznate več? Postojte in se ozrite name! ~Počasi je 466 IV | krstu v svojem naročju? Kaj se niste tako lepo igrali z 467 IV | paglavec? Kako zelo ste se postarali, botra! Moje oči 468 IV | zakrvavele oči, zasolzile se niso, izžete od trpljenja. ~-- 469 IV | nesreča vas je zadela, da se je tako brž postaralo vaše 470 IV | postaralo vaše telo in da se vam roke tako tresejo? ~-- 471 IV | iz daljne dežele, le brž se napoti in se vrni tja, o 472 IV | dežele, le brž se napoti in se vrni tja, o Gregor! Boljše 473 IV | Zbogom, Gregor! ~Še niže se je sklonil njen život, še 474 IV | na njenih ramah. Morda so se bili oglasili od daleč zvonki 475 IV | brž, le brž poveži culo in se vrni v daljno deželo. Povsod 476 IV | zvonke besede. Popotnik se je oziral z začudenim in 477 IV | skoro ni več spoznal. Manjša se mu je zdela, kakor sključena, 478 IV | cesti in ni vedel kam; zdelo se mu je, da je zapisano nad 479 IV | je in je stal na pragu in se je čudil. ~-- Lačen sem 480 IV | prinesel vode in kruha; roke so se mu tresle, njegov obraz 481 IV | kakor razbojnik? ~Krčmar se je ozrl nanj z nezaupljivim 482 IV | paglavec in vaš sosed. Zelo ste se postarali, krčmar, komaj 483 IV | vas še spoznal. Vsa dolina se je postarala, kakor da je 484 IV | svojega očeta. ~Vdrugič se je ozrl krčmar na popotnika; 485 IV | imel hišo in hlev. Kadar se domisli Ali paša, požene 486 IV | kozolec tudi mene, starca, če se mu ne poklonim do pasu ter 487 IV | ne poklonim do pasu ter se ne odkrijem do črne zemlje. 488 IV | brž poveži culo, le brž se vrni tja! ~Popotnik je vzdignil 489 IV | ko skoro sam ne vem, kako se je zgodilo. Bog je hotel. 490 IV | izobilici? No, tisti časi so se bili povrnili v to lepo 491 IV | bili... ~Krčmarjeve oči so se čudno zasvetile, uprle so 492 IV | čudno zasvetile, uprle so se v daljavo, ki je utonila 493 IV | za zmerom. Ali nenadoma se je zdrznil, kakor da je 494 IV | obraz, povesil je glavo in se je potrkal na prsi. ~-- 495 IV | potrkal na prsi. ~-- Bog se usmili nas grešnikov! Razuzdanost 496 IV | plesal ob postnem času in se je ženil na stara leta. 497 IV | slekel do nagega; nato pa smo se zdramili in smo se streznili 498 IV | pa smo se zdramili in smo se streznili in smo bili njegovi 499 IV | razcunjano in umazano, da se Bog nekoč ne bo ozrl nanjo 500 IV | usmiljenim očesom. Kesanje se trka na prsi, srce koprni