Part

 1 I  |   njegova duša je bila zmerom bolj samotna. ~Ko je minilo sedem
 2 I  |      je še manj globoka in še bolj kratka nego kdaj poprej. ~
 3 I  |       je pozdravil krčmar, še bolj prijazno ga je pozdravila
 4 I  | začudil in se je čudil zmerom bolj. Pogledal je konja -- ne,
 5 I  |     preko praga!" ~In kolikor bolj jo je namakal v vinu, toliko
 6 I  |     je namakal v vinu, toliko bolj živa je bila misel: "Naj
 7 I  |      in je prebledeval zmerom bolj in se tresel. ~"Ali je tako,
 8 II |      na polje drugi dan in še bolj sključeno je bilo njegovo
 9 II |     se je belila megla zmerom bolj, kako se je že budila, vztrepetavala
10 II |   lica. Mračilo se je, zmerom bolj sivi so bili oblaki, že
11 III|      povrnejo, še lepši in še bolj veseli nego kdaj. Takrat
12 III|     je bil neusmiljen gospod, bolj okruten in nečloveški, nego
13 III|       obresti. Kmetje so bili bolj njegovi nego živina, ki
14 III|       jutro je bil njen obraz bolj suh in bled in luč njenih
15 III|      Pijani snubci in njih še bolj pijani pajdaši in vozniki
16 III|      In gostbe so bile zmerom bolj bučne in razkošne. Ali paša
17 IV |  Popotnik se je začudil in še bolj se mu je stisnilo srce od
18 V  |       v kraje, kjer je sijalo bolj veselo sonce. ~Romal je,
19 V  |      in ljubezniva, da si kaj bolj prijaznega in ljubeznivega
20 V  |  jutru se mu je zdela izba še bolj pusta in samotna; dom pozabljenih,
21 VI | lahkovernost, ihtel je zmerom bolj in vroče solze so mu tekle
22 VI |     prišel prepozno." ~Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost