Part

 1 I  |           In njegova duša je bila zmerom bolj samotna. ~Ko je minilo
 2 I  |          pomislil Marko: ~"Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni
 3 I  |         je začudil in se je čudil zmerom bolj. Pogledal je konja --
 4 I  |         računil in je prebledeval zmerom bolj in se tresel. ~"Ali
 5 II |          srcu je kralj Matjaž; in zmerom misli nanj." ~Iskal je hlapec
 6 II |           kako se je belila megla zmerom bolj, kako se je že budila,
 7 II |      omočile lica. Mračilo se je, zmerom bolj sivi so bili oblaki,
 8 III| prerokoval, da tistih časov ni za zmerom konec, temveč da se povrnejo,
 9 III|      graščaku? ~In gostbe so bile zmerom bolj bučne in razkošne.
10 IV |           njen obraz in je klonil zmerom niže, počitka željan, k
11 IV |         daljavo, ki je utonila za zmerom. Ali nenadoma se je zdrznil,
12 IV |        točil. ~-- Kaj ne bi lahko zmerom tako prijetno sedeli za
13 IV |      poluspanju, ker so čutili še zmerom železne verige na rokah
14 V  |          bi me prižela na prsi za zmerom! Jaz pa ne maram tvoje ljubezni,
15 VI |       hrepeneče, srečno nikoli in zmerom. ~Trudno je bilo, k tlom
16 VI |           nič se ni postaralo, še zmerom je kakor nevesta. O, blagor
17 VI |           rodila? Nerodovitna, za zmerom izgubljena, vržena čez plot,
18 VI |         in lahkovernost, ihtel je zmerom bolj in vroče solze so mu
19 VI |           moj lepi, gorki dom, za zmerom! -- In prišel sem k botri;
20 VI |          nisem prišel prepozno." ~Zmerom bolj je rasla plaha malodušnost
21 VI |        plastjo; mlade ustnice, še zmerom polne, so se smehljale,