Part

501 IV |            je stisnil pesti, oči so se mu zaiskrile. ~-- Čemu bi
502 IV |       strašno nevarno je, norčevati se iz kralja in njegove besede. --
503 IV |                 Bog vedi, hudi časi se bližajo. ~In se je pokrižal
504 IV |           hudi časi se bližajo. ~In se je pokrižal in je mislil
505 IV |            oni strani, na holmu, so se svetila grajska okna kakor
506 IV |             razbojniški obraz in so se prestrašile; ena sama je
507 IV |            Komaj so ugasnile vešče, se je izvil čudežen glas iz
508 IV | zmagoslavnega upanja vriskajoča, da se je krčilo srce in je kipelo
509 IV |            sladke solze. ~Popotniku se je zdelo, da ga nekdo kliče
510 IV |            in da ga tolaži. ~-- Nič se ne boj, popotnik, in nič
511 IV |           svojo hčer. Silno snubcev se je oglasilo od vseh strani
512 IV |             lepoti Ali paševe hčeri se je bil razlegel po vsem
513 IV |            še ni doživel. ~Popotnik se je zasmejal z grohotom. ~--
514 IV |          Ali paševem gradu! ~Smejal se je s hudobnim smehom in
515 IV |             je s hudobnim smehom in se je napotil v vas. Tu tam
516 IV |           me ne poznaš več? Zelo si se postaral, sosed! No, pripoveduj
517 IV |             matjaževanju? ~In sosed se je zdrznil, vzdignil je
518 IV |             je trudno glavo; v očeh se je zasvetilo kakor sladak
519 IV |            o matjaževanju? ~Zgenilo se je v srcih. V mirno, temno
520 IV |          durmi. Iskal je oči, ki bi se zaiskrile svetleje ob spominu,
521 IV |              In našel je oči, ki so se svetile razbojniško, in
522 IV |         razbojniško, in srca, ki so se parala od koprnenja in zavisti. ~--
523 IV |            sosed, to lepo njivo, ki se ziblje živa v soncu! Tvoja
524 IV |         popotno palico, siromak, in se napoti v svet! Ne moreš:
525 IV |          bilo ob tistem času, ko so se vozili v dolino svatje od
526 IV |            švignil mimo. ~-- Koliko se jih je že vozilo tod nocoj?
527 IV |          pravici in postavi. Vozijo se na grad, tam jih čakajo
528 IV |            treba storiti? ~Zasmejal se je, da so se stresla okna
529 IV |               Zasmejal se je, da so se stresla okna in se je razlegel
530 IV |            da so se stresla okna in se je razlegel razbojniški
531 IV |       prespal svojo pijanost; on pa se je polastil ob mojem spanju
532 IV |            moje senožeti in, ko sem se zdramil, me je uklenil še
533 IV |           so in vsi so spoznali, da se bliža ura velike groze,
534 IV |           ni prišlo na misel, da bi se pokrižal ter se rešil izkušnjavca. ~
535 IV |        misel, da bi se pokrižal ter se rešil izkušnjavca. ~Svetilka
536 IV |           je in je ugasnila. V temi se je razločil samo še popotnikov
537 IV |            noči niso zaupale, ko so se bile porodile same iz dna
538 IV |            dna grešne noči. ~Kaj so se pogovarjali ob tisti pozni
539 IV |             oknu in bi poslušal, bi se mu bili zježili lasje, obraz
540 IV |            bile tiste besede, ki so se glasile pred starodavnimi
541 IV |          Tiste pesmi so bile, ki so se glasile nekoč in ki so prepevale
542 IV |             srpi in cepci oborožena se vali rjoveča drhal po holmu
543 IV |        drhal po holmu navzgor, vije se proti gradu ob večerni zarji
544 IV |          goreča bakla; v črnem dimu se krešejo, prasketajo proti
545 IV |  razčrepinjen porcelan; zaleskečejo se v rdeči dimasti luči zlate
546 IV |        plamenov, dvoje ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem loku
547 IV |            krvavih postav; utrudijo se, usujejo se na grmado, njih
548 IV |        postav; utrudijo se, usujejo se na grmado, njih uboge ožgane
549 IV |         plamenom. Milost! Odprla so se grajska vrata; vreča se
550 IV |             se grajska vrata; vreča se je prevalila preko praga,
551 IV |            Poslušal bi človek: Vijo se črni dimi nad tulečo drhaljo,
552 IV |             tulečo drhaljo, družijo se z njo, odpirajo ji duri
553 IV |           očem nevidni, grohotajoči se in preklinjajoči. Nad drhaljo,
554 IV |             teklo, hripave pesmi so se glasile, ukanje od holma
555 IV |       trupla so hodili biriči in so se sklanjali in so uklepali
556 IV |             je in podkrižano; zgodi se, kakor je božja volja. ~
557 IV |     njegovem srcu in zasmehljivo so se mu napele ustnice, če se
558 IV |            se mu napele ustnice, če se je spomnil na neumne bajke
559 IV |           ugasnila sveta nebesa, ki se svetijo v daljavi? Ne more
560 IV |          svetijo v daljavi? Ne more se odrešiti sam, zatorej blagor
561 IV |           je gledal proti gradu, ki se je svetil na holmu. Vsa
562 IV |          snubec, zalučil na tla, da se je razdrobil v tisočero
563 IV |      krožniku neroden služabnik, pa se je spotaknil ter mu je zdrknila
564 IV |            mu je zdrknila na tla in se zakotalila in povaljala
565 IV |           njenem poročnem šopku, ki se je je bil dotaknil ženin
566 IV |        porojeno. Potrpi, oče: nocoj se ti izpolni koprnenje in
567 IV |            To je bilo tisto noč, ko se je oglasila glasneje pesem
568 IV |           gozda. Vabila je, bližala se je in same radosti je bila
569 IV |           je še pod nebom, združila se je z zvezdami in v vse lepši
570 IV |          svoje neveste. In od grada se je spustila nebeška podoba,
571 IV |          bil nič žalosten, zasmejal se je zvonko. ~-- Ubogi, debeli
572 IV |          imaš konja in voz? ~-- Saj se še ne mudi, saj je še dolga
573 IV |          noč. Povečerjaj in poslovi se lepo od očeta in ženina,
574 IV |           spomina po tebi. In dobro se zavij, gorko se odeni, da
575 IV |            In dobro se zavij, gorko se odeni, da ti ne bo mraz,
576 IV |             skozi gozd. Od grada pa se nikar nič ne poslavljaj,
577 IV |          poslavljaj, tudi ne oziraj se ne, kadar prestopiš poslednjikrat
578 IV |             te ne bo strah. Zdaj pa se lepo napravi, kakor se spodobi
579 IV |           pa se lepo napravi, kakor se spodobi nevesti, odpri vesele
580 IV |            pred pijanega ženina, ki se je zgrudil prednjo na kolena
581 IV |           rob. Ni še ura minila, pa se je oglasila iz gozda vesela,
582 IV |          zmagoslavna pesem, bližala se je čudovito hitro, kakor
583 IV |          grmečih oblakih. Svatje so se spogledali in so prebledeli
584 IV |         pihal mrzel veter. Ali paša se je hotel vzdigniti in ni
585 IV |             železna roka. ~Na pragu se je prikazal silen človek,
586 IV |         gledale belo. Ustnice pa so se smejale tako prešerno in
587 IV |           prešerno in zlobno, kakor se smeje lobanja. Tako se je
588 IV |        kakor se smeje lobanja. Tako se je smejal Ali paša, ko je
589 IV |               Hej, tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja? ~
590 IV |           paša in tudi čutil ni, ko se mu je odprl na čelu nenadoma
591 IV |               Hej, tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja? ~
592 IV |             krvava zarja. ~Zdramila se je vas, vsa dolina se je
593 IV |      Zdramila se je vas, vsa dolina se je zdramila v pijani radosti;
594 IV |       pijani radosti; črne tolpe so se vzdigale iz tal in so se
595 IV |            se vzdigale iz tal in so se opotekale proti holmu, tolpe
596 IV |           rokah in nogah. Odprle so se jim nastežaj bogate kleti,
597 IV |             bogate kleti, odprli so se neizmerni sodje in v potokih
598 IV |            z rdečim plaščem. Tu tam se je pretrgal rdeči plašč
599 IV |           planil črn svat, prevalil se po holmu ter odkotalil v
600 IV |        odkotalil v dolino. Prikazal se je baron Peter sam, osmojen
601 IV |           je roke in je požiral, da se Bogu usmili. Ko je vstal,
602 IV |      obrisal ustnice z dlanjo, ozrl se je naokoli in je zaklical
603 V  |         poslušal v poluspanju. Nebo se je bilo zjasnilo, tanki
604 V  |       bežali proti izhodu, nad goro se je zasvetila zarja. Iz mokre
605 V  |          zadremal in kakor v sanjah se mu je zdelo, da se ziblje
606 V  |           sanjah se mu je zdelo, da se ziblje pred njim bradat
607 V  |          brez miru, ahasver. Ziblje se ob palici, z dlanjo je bil
608 V  |       dlanjo je bil zasenčil oči in se ozira proti zlatemu izhodu. ~"
609 V  |        proti zlatemu izhodu. ~"Dani se in dolga je še moja pot. --
610 V  |             plamena, iz črnega dima se je izvil človek; grozepolne
611 V  |              ne voda izprala. Izvil se je iz plamena, opotekal
612 V  |             je iz plamena, opotekal se po grmičevju, po grapah
613 V  |             so segale za njim, vile se nad njim; klonil je glavo,
614 V  |             v vetru prešeren grohot se je razlegel v dolino, objel
615 V  |           tla. "Hej, tlačan, kaj si se naveličal matjaževanja?"
616 V  |            omamljen; v eni sami uri se mu je upognil hrbet, so
617 V  |            ga je bil iztesal sam in se je napotil na pot brez konca.
618 V  |         Marko s polspečimi očmi, ko se je zazibal, visoka črna
619 V  |               Marko je zaspal in ko se je zdramil, je sijalo sonce
620 V  |             je, pomel si je oči ter se ozrl začuden. ~"Glej, prespal
621 V  |             so bile sanje. Na slami se pozna, da je ležal tam človek.
622 V  |           svežega mladega polja, ki se je bilo šele komaj otreslo
623 V  |            veselimi očmi, tudi gozd se je bil že zdavnaj zdramil,
624 V  |          zdavnaj zdramil, preleknil se je krepak in prešeren ter
625 V  |      prešeren ter zašumel, zasmejal se ob spominu na nevihto, ki
626 V  |     razmršila kuštravo glavo. Marko se mu je odkril in ga je lepo
627 V  |           Zakaj Marko je vedel, kaj se spodobi. ~Romal je, romal;
628 V  |          spal je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~"Kako daleč
629 V  |             je godilo. ~"Kako daleč se je udomil moj ujec!" je
630 V  |           odzdravil. ~"Kaj tukaj si se udomil, o ujec moj?" se
631 V  |             se udomil, o ujec moj?" se je začudil Marko. Prašal
632 V  |            je sedela na pragu; nato se je pokrižal in je pomolil
633 V  |            in brez greha!" ~Nato pa se je spomnil na capastega
634 V  |             bosonogega popotnika in se je hudo razsrdil. ~"O cigan,
635 V  |          pogostil in napojil, kakor se spodobi in bi mi pokazal
636 V  |      sladkosti moje srce. Začeli bi se preimenitni dnevi, tudi
637 V  |            doba Matjaževa. Morda bi se bil celo oženil. Tako pa
638 V  |         očmi: Hej, tlačani, kaj ste se naveličali matjaževanja? -- --
639 V  |              nato je zavzdihnil ter se napotil z urnimi koraki
640 V  |          spal je kjerkoli. In dobro se mu je godilo. ~Nekoč, popoldne
641 V  |      zaklenjene, okna zabita. Marko se je čudil in prešinil ga
642 V  |        zasenčil je oči, kakor da bi se mu bleščalo in je pogledal
643 V  |       ugledal mladost!" ~Tudi Marko se je začudil. ~"Nič se ne
644 V  |          Marko se je začudil. ~"Nič se ne čudi, otrok ljubeznivi,
645 V  |        otrok ljubeznivi, in daj, da se te nagledam, kakor mi srce
646 V  |              Starec je gledal in ko se ga je nagledal, je šel dalje
647 V  |           sreče na romanju!" ~Marku se je smilil starec, ki ga
648 V  |        vzdignila premrle oči in ves se je zasvetil njen obraz. ~"
649 V  |          lačen in žejen, na čevljih se ti pozna, da imaš dolgo
650 V  |          pokazala s prstom in Marko se je napotil. Samotna hiša
651 V  |             roke so bile bele in so se tresle. ~"Teta Agata, kaj
652 V  |              tresoče roke in oči so se ji zasolzile od radosti. ~"
653 V  |           so nenadoma oživele in so se svetile prijazno. Marko
654 V  |            jedel in pil in prijetno se mu je godilo. ~"Tako sem
655 V  |              Odkod prihajaš? Kod si se mudil tak dolgo, da se nisi
656 V  |           si se mudil tak dolgo, da se nisi nič oglasil pri meni,
657 V  |           je skozi trepalnice, kako se je nagnil čezenj bel, zgrbljen
658 V  |     ustnicah in na prsih. Nasmehnil se je in tudi njegovo srce
659 V  |             je in tudi njegovo srce se je nasmehnilo; občutilo
660 V  |          pomislil in je zaspal. ~Ko se je zbudil, se je kadila
661 V  |           zaspal. ~Ko se je zbudil, se je kadila na mizi vroča,
662 V  |      trenotna svetla senca: Na mizi se kadi vroča, dišeča kava,
663 V  |            kava, nad bele skodelice se sklanja bel, tako blag in
664 V  |         spomin, kakor sladka žalost se je zgenilo v Markovem srcu
665 V  |             in zadovoljen, kakor bi se spodobilo. V svetlem, sončnem
666 V  |            V svetlem, sončnem jutru se mu je zdela izba še bolj
667 V  |             in žalosten ta kraj, da se človeku srce stiska, in
668 V  |            lepih, mladih fantov, da se je razgledovalo oko nad
669 V  |        Jokala sem in prosila, on pa se je iztrgal iz mojih rok
670 V  |         oblekel prazniško obleko in se je napotil. Po kolenih sem
671 V  |            prosila, on pa je šel in se je komaj ozrl in tudi njega
672 V  |           bilo samote; vstal bi ter se napotil brez slovesa. Bilo
673 V  |           in težka železna vrata so se škripaje zapirala za njim. ~"
674 V  |   zapuščenemu srcu. Ostani in dobro se ti bo godilo, ničesar ne
675 V  |       svinjine. Ko sediš pred mano, se mi zdi, da si moj najmlajši
676 V  |              toda pomislil je: "Rad se odpočije človek; zakaj bi
677 V  |      polegal in pasel lenobo, kakor se mu je hotelo. Le roko je
678 V  |           je srce poželelo in česar se je domislil v svoji siti
679 V  |          svoji siti lenobi. In tako se je polagoma zdebelil; lica
680 V  |          polagoma zdebelil; lica so se mu lepo izpolnila in zaokrožila,
681 V  |            kakor dekličje; pri hoji se je postavljal in zibal po
682 V  |        Preudaril je ter sklenil, da se mu tako imenitno še nikoli
683 V  |           godilo. ~Ampak kakor tudi se mu je godilo imenitno, v
684 V  |       sitost in lenoba in zdihovaje se je spominjal časih na vse
685 V  |        popotniškega življenja. Oprl se je z žalostnim pogledom
686 V  |             pozabljena. Dotaknil pa se je ni. Zakaj vedel je, da
687 V  |       maščoba njegovih lic in da bi se zdramilo v njegovem srcu
688 V  |         cigansko zatajeno. ~Kako bi se bahal človek s svojim debelim
689 V  |           če ni bilo nikogar, da bi se postavil predenj: "Jaz sem
690 V  |             zadovoljnost? ~Zazehalo se je Marku in posegel je s
691 V  |           njegovih lic. ~Teta Agata se je prestrašila. ~"Kaj ti
692 V  |           pokopališču; še zasmejati se ni smel, niti izpregovoriti
693 V  |            zgrbljeni, čemerni in so se čudili, ko je šla mimo mladost;
694 V  |         Pljunil bi bil Marko, če bi se bilo spodobilo pljuvati
695 V  |           in nikogar ni bilo, ki bi se v ljubezni združil z njo;
696 V  |          bila čisto splahnela, a že se je razjokal Marko in ne
697 V  |        Povejte mi, teta Agata, kako se je zgodilo, da je obolelo
698 V  |            tudi ti si obolel, pozna se ti na obrazu. Ali Bog te
699 V  |             ne izpustim te!" ~"Kako se je zgodilo, teta Agata?
700 V  |           nudil roko." ~Prestrašila se je teta Agata in je iztegnila
701 V  |         mehki pernici in pogovarjal se je s svojim bratrancem,
702 V  |           ga je vprašal Marko. "Kaj se ti ne godi tako dobro, kakor
703 V  |           ne godi tako dobro, kakor se godi meni pri teti Agati,
704 V  |        mehke posteljice?" ~Zasmejal se je bledi gost. ~"Vsega imam
705 V  |         imam dovolj, Marko, in godi se mi tako imenitno, kakor
706 V  |             mi tako imenitno, kakor se je godilo tebi, ko si bil
707 V  |           topla noč je zunaj, ti pa se pariš na tej vroči, žaltavi
708 V  |           obesil culo na palico ter se napotil in zaukal v lepo,
709 V  |              Ne zameri, ne zameri!" se je izgovarjal Marko in sram
710 V  |          nerazumljive besede. Še so se poznali žulji na njenih
711 V  |           tolažba in radost!" Še so se poznale rane in nenadoma
712 V  |       pomislil ni nanje. Bledi gost se je smejal; klečala je nekoč
713 V  |            je nekoč pred njim in ni se mu smilila. ~Poslušal je
714 V  |          miza in poln kozarec in ki se ziblje pod tabo mehka pernica;
715 V  |            solze tvoje matere in ki se ti ovija okoli vratu nežna
716 V  |           vratu nežna devojka -- ti se vzdigni, kakor si, napoti
717 V  |           vzdigni, kakor si, napoti se brez slovesa in brez žalosti
718 V  |            brvi; v dežju in viharju se napoti, skoči iz gorke postelje,
719 V  |           vodi. -- Kam te vodi? Kam se je namerila tvoja noga,
720 V  |             trdno uklenjena? Zasmej se in zaveži si oči! Pust popotnik
721 V  |            ležeš in zatisneš oči in se ne zbudiš. Dosegel si svoj
722 V  |          kipelo njegovo srce. ~"Kaj se mudim? Kaj še odlašam?" ~
723 V  |              Kaj še odlašam?" ~Ozrl se je skozi okno: sijajna bela
724 V  |      skromno. Treba je počakati, da se pooblači to jasno nebo in
725 V  |        pooblači to jasno nebo in da se vzdigne vihar." ~Na durih
726 V  |      mlademu, koprnenja polnemu, da se napotim v svet, da poiščem
727 V  |             ga bodo napajale; ne bo se zasvetil več v soncu plug,
728 V  |               Izpusti me, tudi meni se že mudi!" ~Vzdramil se je,
729 V  |         meni se že mudi!" ~Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu.
730 V  |       ugasnila, urni sivi oblaki so se podili po nebu. ~"Čas je!"
731 V  |           je!" je pomislil Marko in se je oblekel. ~"Ne izpustim
732 V  |           culo in palico. Nikoli še se mu ni zdel duh po trohnobi
733 V  |             in duri, težki vzduh pa se ni ganil; če bi prižgal
734 V  |             ni bilo Marku žal in ni se mu storilo inako, ko se
735 V  |             se mu storilo inako, ko se je ozrl še poslednjikrat
736 V  |         noge, da bi zaplesal. Zunaj se je bližala nevihta. Sivi
737 V  |         doline in ga je klical: Kaj se mudiš, kaj še odlašaš? ~"
738 V  |       Zbogom, teta Agata!" ~Privila se je k njemu, prijela ga je
739 V  |        Zbogom, teta Agata: zato sem se napravil, ker je zunaj vihar
740 V  |      zajokalo je iz groba, Marko pa se je napotil z veselim korakom.
741 V  |      veselim korakom. Poslednjikrat se je ozrl po dolini, po grobu,
742 VI |        prepeval je z vetrom, smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal
743 VI |          smejal se je plohi, ukajoč se je pogovarjal z gromom.
744 VI |         željno njegovo srce. Dokler se ni utrudilo: v brezdelju
745 VI |        trepalnice, dolga bela brada se ovija okoli mize. O kje
746 VI |           Tako je tožil Marko in že se je spomnil, nehvaležen kakor
747 VI |           srce, si verjelo!"  Marko se je kesal, kakor že mnogokdaj,
748 VI |           krepke tvoje roke!" ~Ozrl se je starec na polje, ki se
749 VI |           se je starec na polje, ki se je bahalo v dolini pod svetlim
750 VI |        dekle ob prazniku, in oči so se mu zasolzile. ~"Moje roke
751 VI |            za nobeno rabo; prah, ki se zbira na tleh brez potrebe;
752 VI |         brez življenja. In tam doli se sveti moje lepo, bahato
753 VI |             lepo, bahato polje; nič se ni postaralo, še zmerom
754 VI |           je šel dalje. Nad klancem se je ozrl in čudno se mu je
755 VI |         klancem se je ozrl in čudno se mu je stisnilo srce. Starec
756 VI |            je stisnilo srce. Starec se je bil vzdignil; do pasu
757 VI |            je klonil život, noge so se tresle in so omahovale.
758 VI |            na levo, proti polju, ki se mu je smejalo naproti veselo
759 VI |           razora, do prve brazde in se je zgrudil na kolena, čelo
760 VI |             zgrudil na kolena, čelo se mu je doteknilo tople brazde.
761 VI |        svojo mlado nevesto. Zgrudil se je na kolena in ni več vstal,
762 VI |        kakor ob božjem čudu, odkril se je, pripognil kolena kakor
763 VI |        kakor ob povzdigovanju. Srce se mu je stisnilo in sam ni
764 VI |          zalotil mrak. Kakor ranjen se je zgrudil Marko na obraz
765 VI |          otrok za metuljem! Kam sem se bil nameril, česa sem iskal?
766 VI |            nameril, česa sem iskal? Se kamen ve kam, ko se zakotali
767 VI |          iskal? Se kamen ve kam, ko se zakotali v dolino, še list
768 VI |        Govori, ti moje srce, kam si se bilo namerilo, ko si tako
769 VI |             grenkih urah; takrat si se skrilo in me nisi poznalo
770 VI |           te nisem poslušal, da sem se ravnal po lepih naukih svojega
771 VI |           kako dobro in prijetno bi se mi godilo! Tam je bil moj
772 VI |           bil danes župan, bahal bi se po cesti z dolgo pipo v
773 VI |          senožet, gozd; naposled bi se še oženil, izbrali bi me
774 VI |             sem Marko, in zdajle bi se že bahal po cesti z dolgo
775 VI |           te ranil! Do konca dni bi se bil hranil in redil pri
776 VI |             še počakal nisem, da bi se poti posušile in da bi se
777 VI |           se poti posušile in da bi se nebo zvedrilo. -- Kaj je
778 VI |     pošumevale nad njim; razmeknilo se je časih vejevje in zasvetil
779 VI |           časih vejevje in zasvetil se je košček jasnega neba,
780 VI |           je Marko in ko je zaspal, se je napotil še ves dremoten,
781 VI |       poihtevajoč na čudno pot. Noč se je bila nenadoma zjasnila,
782 VI |            bi ga zakrival. Marko pa se ni veliko čudil in vse se
783 VI |           se ni veliko čudil in vse se mu je zdelo po pravici.
784 VI |        pravici. Stopal je urno, ker se mu je mudilo in je bila
785 VI |       izginila pod nogami, izgubila se je v gosto rašč in grmičevje.
786 VI |            rašč in grmičevje. Marko se ni prestrašil; le v čudnem,
787 VI |           stopil v temno grmičevje, se je odprla pred njegovimi
788 VI |            temna, iz velike daljave se je svetlikala bela luč.
789 VI |             prišel prepozno, ko sem se klatil brez potrebe tako
790 VI |            Ko je stal in ugibal, so se privadile teme njegove oči
791 VI |        kapale debele kaplje. ~Marko se je stresel od mraza. ~"Tako
792 VI |           spečih. Iz velike daljave se je svetlikala mirna, bela
793 VI |        brezdanjo globočino. ~Hodnik se je razmeknil, razširil se
794 VI |           se je razmeknil, razširil se in vzbočil v prostorno dvorano.
795 VI |             povešala glavo, roke so se opirale ob ratišče dolge
796 VI |            sta bila v obraz. ~Marko se je spodobno odkril in je
797 VI |            rad v nadlego." ~Vojščak se ni ganil, še trepalnic ni
798 VI |              Trdno spi, v stoletjih se ni naspal. Kaj bi mi zameril,
799 VI |             ogovorim glasneje in če se ga dotaknem? S pošteno mislijo
800 VI |        mislijo prihajam." ~Doteknil se je njegove roke, ki se je
801 VI |     Doteknil se je njegove roke, ki se je oklepala ratišča. ~"Hej,
802 VI |              da me ne ogovoriš? Kaj se nisi še naspal, ko spiš
803 VI |           kapale na tla, vojščak pa se ni ganil. Njegove oči so
804 VI |           je iztegnil plaho roko in se je doteknil njegovega lica:
805 VI |           trdo je bilo in mrzlo, da se je Marko stresel. ~"Zaspal
806 VI |             je in je umrl; ne zbudi se nikoli več. Zatrobila bo
807 VI |           okamenela; guba na plašču se ne vda več in niti s sekiro
808 VI |            klonile na prsi, roke so se opirale ob meče in dolge
809 VI |        sulice. Ko je vstopil Marko, se ni zganil nobeden, nobeno
810 VI |          zganil nobeden, nobeno oko se ni odprlo, nobena guba ni
811 VI |          pogledam in poprašam, kako se godi kralju Matjažu in če
812 VI |          zamerite, ampak ne spodobi se za krščanskega človeka,
813 VI |         večja je vaša lenoba!" ~Nič se niso razsrdili speči vojščaki,
814 VI |            speči vojščaki, še ozrli se niso na Marka. Stopil je
815 VI |          hudo oboroženemu starcu in se je doteknil njegove roke.
816 VI |             stropa. ~"Zaspali so in se ne zbude nikoli več!" je
817 VI |        ustnice, še zmerom polne, so se smehljale, oči pa so bile
818 VI |          mlad, pa spiš tisoč let in se ne zdramiš in te ni nič
819 VI |       pozove?" ~Oprodove ustnice so se smehljale, zgenile se niso. ~
820 VI |            so se smehljale, zgenile se niso. ~S potrtim in žalostnim
821 VI |          potrtim in žalostnim srcem se je napotil Marko dalje,
822 VI |          beli luči naproti. Bližala se je bela luč, ali izplamtela
823 VI |             kakor svetloba. ~Odprla se je pred njegovimi očmi velika
824 VI |           dolgih vrstah, opirali so se ob dolge meče, klonili so
825 VI |         obrazi, dolge rdeče rane so se poznale na čelu, na rjavih
826 VI |         ležale na licih, siva brada se je vila okoli mize; na glavi
827 VI |             pred kraljem; priklonil se je bil globoko, klobuk je
828 VI |             obema rokama, kolena so se mu tresla od spoštovanja
829 VI |           mu ne dajo dihati; še Bog se mu je skoro izneveril. Ni
830 VI |           napoči tvoja ura, zato da se vrnem in oznanim evangelij." ~
831 VI |        kralj Matjaž pa je molčal in se ni ganil; molčala sta oproda
832 VI |        ganil; molčala sta oproda in se nista genila in vojščaki
833 VI |         vrstah in so molčali. ~Hudo se je prestrašil Marko in srce
834 VI |            nami, o kralj Matjaž, če se ne zdramiš nikoli več? Osirotelo
835 VI |          umrl! Tako zaupamo nate in se tolažimo v teh bridkih časih
836 VI |    trepalnice so ležale na licih in se niso genile, tudi košati
837 VI |         srce. ~"Umrl je!" ~Vzdignil se je, kolena so se mu šibila,
838 VI |           Vzdignil se je, kolena so se mu šibila, plah, pijan,
839 VI |       šibila, plah, pijan, omahujoč se je približal mizi, doteknil
840 VI |            približal mizi, doteknil se je bele roke kralja Matjaža,
841 VI |            kralja Matjaža, doteknil se je sive brade. Kamen, ki
842 VI |            rami; tudi vranovo perje se je svetilo, oblečeno v kamen. ~"
843 VI |               je vzkliknil Marko in se je zgrudil na kolena. ~"
844 VI |           na obraz. ~Ihteč, objokan se je zdramil Marko. ~"Hej,
845 VI |           hej, ti lepi fant, kaj pa se ti je sanjalo, da si tako
846 VI |       Zgrbljen, rjav, brezzob obraz se mu je zasmejal pred licem. ~"
847 VI |       zasmejal pred licem. ~"Zdrami se, godec, svetel dan je že!" ~
848 VI |           si je pomel oči, vzdignil se je na komolcih. Pred njim
849 VI |            je kuhala zajtrk. ~Marko se je komaj ozrl po godcih;
850 VI |  Pozdravljeni!" ~Resnično, komaj da se je ozrl Marko po godcih.
851 VI |        okusil ne jedi, pijače in da se nikoli ni mogel domisliti,
852 VI |         nikoli v življenju. Zgodilo se je nebeško čudo: zašumel
853 VI |           so jasna polja, iz razora se je vzdignil škrjanec; zavriskala,
854 VI |          Marko? Kaj si zajokal?" so se začudili in prestrašili
855 VI |         slepar in malopridnež. Opil se je bil na praznik tako nečloveško,
856 VI |           zjutraj smo ga budili, pa se ni zdramil. Tako smo ga
857 VI |            pusto in nerodno. Bog pa se nas je usmilil v tej žalosti
858 VI |            pri nas, Marko, in dobro se ti bo godilo." ~Tako je
859 VI |     življenje, veselo, romarsko, ki se mi je zdelo tako bogato,
860 VI |           po tvojih licih." ~Pol so se smejale, narahlo se umikale,
861 VI |          Pol so se smejale, narahlo se umikale, pol so vabile,
862 VI |             vztrepetal; silen ogenj se je razlil v njegovo telo,
863 VI |              In v svetlem mraku sta se poljubila, kakor je ukazalo
864 VI |           tako blizu si bila!" ~Vse se je zjasnilo v njegovi duši.
865 VI |              moja lepa devojka, kaj se mi je sanjalo snoči! Sanjalo
866 VI |           je sanjalo snoči! Sanjalo se mi je, da je umrl kralj
867 VI |     izveličavni ljubezni. -- ~Marko se je poročil z lepo cigansko