Part

  1 I  |               Ni šel ne na polje, ne v gozd; zaklenil se je v hišo
  2 I  |            ne v gozd; zaklenil se je v hišo in ni govoril z nikomer.
  3 I  |             Kaj bi zmerom tako sedel v zaklenjeni hiši? Saj nisem
  4 I  |           jih ni bil videl še nikoli v življenju. Marko pa ni prašal
  5 I  |             se je poznalo žalovanje, v besedah ga ni bilo več in
  6 I  |       besedah ga ni bilo več in tudi v srcu ne. ~Ko je izpraznil
  7 I  |            klonile glave in nekdo je v kotu glasno zasmrčal. ~"
  8 I  |              Pa je prišel mimo kmet; v gozd je šel. ~"Ob delavniku
  9 I  |          jutra do poldneva, dolge so v krčmi. Marko se je utrudil
 10 I  |            preudarjal in se je vrnil v krčmo. Vrnil se je v krčmo
 11 I  |           vrnil v krčmo. Vrnil se je v krčmo in je pil, dokler
 12 I  |              Marko pa se je razsrdil v svoji pijanosti. ~"Brigaj
 13 I  |            spal!" ~Marko se je vrnil v krčmo. ~"Prinesi karte,
 14 I  |              pa je hranil oče, nosil v mesto bele krone, če ne
 15 I  |               Saj imam tako opravila v mestu ! Popeljem se tja,
 16 I  |            ozrl po hiši, ni pogledal v hlev in tudi s posli se
 17 I  |             je po cesti, čez klance, v dolino, po zeleni ravni.
 18 I  |              mu je pač. Ko je dospel v mesto, je stopil takoj in
 19 I  |         pokusimo, kakšno vino točijo v mestu!" ~Marko je pokušal
 20 I  |              bila. In dokler je bila v žepu svetla krona, se Marko
 21 I  |             ter se napotil naravnost v krčmo. ~"Komaj sem se povrnil,
 22 I  |                je zaklical s solzami v očeh in je napajal vse potepuhe,
 23 I  |               golo. ~Stopil je Marko v krčmo -- krčma je bila prazna.
 24 I  |          Marko,"dolgočasni so ljudje v teh krajih! Ni več vesele
 25 I  |             obležal na cesti, ljudem v pohujšanje in zasmeh. Usmiljen
 26 I  |             si je oči vščipnil se je v nos -- ne niso sanje! ~"
 27 I  |             zakljuvalo mu je kesanje v srcu. ~Ogledal se je: pobit
 28 I  |         Kakor tat se je vračal Marko v rodno vas; po poljski stezi
 29 I  |             svoje hiše in je ugledal v izbi luč. Ozre se naskrivoma
 30 I  |             je razsrdil Marko. ~Toda v izbo ni stopil; sram ga
 31 I  |              podstrešje, zaril se je v seno in je takoj zaspal. ~
 32 I  |            je še!" ~Vstal je, šel je v izbo in se je preoblekel.
 33 I  |        lenuhi, in krčmar mu je segel v roko."Kod pa si se klatil,
 34 I  |             je tolažil in izgovarjal v svojem srcu in srečen je
 35 I  |              večerov. Ušatoril se je v toplo zakurjeni krčmi in
 36 I  |             Sveti večer, vsemu svetu v pohujšanje; ko se je napotil
 37 I  |         deset korakov in se je vrnil v krčmo, ker bi bil drugače
 38 I  |            krčmo, ker bi bil drugače v snegu zaspal. ~Na Sveti
 39 I  |         polito mizo, upiral je glavo v dlani in je dremal. Tedaj
 40 I  |             pragu je stal Markov oče v dolgem kožuhu, črno kučmo
 41 I  |            je gledal Marku naravnost v obraz z jeznimi očmi in
 42 I  |         odskoči, nato hiti še urneje v dolino. ~Zapil je Marko
 43 I  |         domače krčme, se je napravil v sosednjo vas in je tam popival
 44 I  |             na posteljo in je gledal v strop. ~"Kaj se mi sanja?" ~
 45 I  |          toda misli so se mu vrstile v kolobarju in niso mogle
 46 I  |            polje, da ni bilo lepšega v vasi, prostrani pašniki,
 47 I  |        zapravil vse to en sam človek v eni sami zimi in če je še
 48 I  |           podpisal! Samo da sem imel v pesti denar!"  Razsrdil
 49 I  |           hiša! Moj ded je bil rojen v njej in moj oče; moja zibka
 50 I  |           moja zibka je stala tam!" ~V kaščo je šel, v skedenj
 51 I  |         stala tam!" ~V kaščo je šel, v skedenj in v hlev. ~"To
 52 I  |           kaščo je šel, v skedenj in v hlev. ~"To vse je bilo moje
 53 I  |              je bila takrat bridkost v njegovem srcu. ~No, zardelo
 54 I  |         hladen mrak je zapihal Marku v lice. Vrnil se je v vas
 55 I  |            Marku v lice. Vrnil se je v vas s povešeno glavo, potrt
 56 I  |         potrt in truden. Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle,
 57 I  |              pač navajene, naravnost v krčmo. ~Nič ni pozdravil;
 58 I  |          vzkliknil Marko in je gorel v obraz od srda in sramu.
 59 I  |        denarja! Dokler so žvenketale v žepu bele kronice, je bil
 60 I  |           kolikor bolj jo je namakal v vinu, toliko bolj živa je
 61 I  |              mu je, da se mu smejejo v obraz. ~"Samo še stotak,
 62 I  |           tujo korist?" ~In sedel je v krčmo in je pil na upanje
 63 I  |        osramočen in jezen. Prišel je v krčmo drugi dan, o mraku
 64 I  |          Kdor ima denarja, naj stopi v mojo hišo, ne bom mu branil.
 65 I  |       natanko, kakor je Marko sanjal v hudih sanjah: vse njegovo
 66 I  |              zažvižgal in se napotil v svet. ~ ~
 67 II |              II ~Napotil se je Marko v svet in ker je bil dan lep
 68 II |            dan lep in topel, ni bilo v njegovem srcu ne žalosti,
 69 II |           človeku srce, da ni upanja v njem? ~Zagodel si je Marko,
 70 II |              lep je gozd, veličasten v svoji črni neizmernosti,
 71 II |             svoji črni neizmernosti, v neskončnem šumenju, tako
 72 II |             so trepetale, vžigale se v njem, ugašale, kakor ognjeni
 73 II |          štiri strani, razmeknila se v brezkončnost, zažarela,
 74 II |            težkimi koraki in gledali v tla. Ozrlo se je nanj mrko
 75 II |       zasmejal. ~"Kako sem bil bebec v svoji žalosti, budalo v
 76 II |              v svoji žalosti, budalo v svojih skrbeh! Prav tako
 77 II |            ob sončnem dnevu; trepeče v vetru, zasveti se in ugasne
 78 II |            Ko je že hlad in se mrači v dolini. ~Pod kozolcem bom
 79 II |            močno, da se je razlegalo v dolino. Župnik je slonel
 80 II |             Marko zdramil, gledal je v noč s prestrašenimi očmi:
 81 II | prestrašenimi očmi: kako silno okno, v večnost gleda človek skoznje!
 82 II |            od hriba, snopje pošumeva v kozolcu. ~O Marko, to je
 83 II |            bilo treba, se je zbudilo v njegovem srcu bridko kesanje. ~
 84 II |            gleda, na dobrotljivo, še v spanju doječe; a nad njo
 85 II |           silen, kakor zvest hlapec, v črn plašč odet, črno kučmo
 86 II |             so ga iz izbe na svisli, v skedenj, celo izpod kozolca
 87 II |           truden se je napotil Marko v vas. Ubožna in pusta je
 88 II |              ti tako mudi, Marko?" ~"V svet, v svet, o mati! Mlad
 89 II |              mudi, Marko?" ~"V svet, v svet, o mati! Mlad je človek,
 90 II |         jutro, botra!" ~In je stopil v hišo. Prinesla mu je vina
 91 II |         Marko pa je pomôlil natihoma v zahvalo Bogu, ki skrbi za
 92 II |                 Položil je harmoniko v kot in je sedel široko in
 93 II |       občutkom, kakor da bi se kopal v mlačni vodi. ~"Glej, zdaj
 94 II |                Glej, zdaj boš hlapec v spodobni in gostoljubni
 95 II |          gozd, konje, in se popelješ v mesto in tam bo lepo." ~
 96 II |          roke pod glavo in je gledal v strop in je bil bogat.
 97 II |           prišel gospodar, prišli so v krčmo kmetje. Gospodar je
 98 II |              je pogledal Marku srepo v oči. ~"Bog vedi, Marko,
 99 II |             je bil gozd, ko je romal v njegovi senci, kako je žarelo
100 II |          senci, kako je žarelo polje v dolini. ~Tiho so pili kmetje;
101 II |             držala rok, suknje, las, v prst ukopane so bile mrke
102 II |        sključen kmet, star, suhljat, v prsteno suknjo zavit, ves
103 II |           razpokana in nerodovita. ~"V tistih časih ni bilo ne
104 II |           davkov, ne vojska; dvakrat v letu je rodilo polje, nikoli
105 II |         svojimi očmi jih je videl." ~V Markovem srcu se je čudno
106 II |            tvoje misli; tako je bilo v tistih časih in tako bo
107 II |          suhljati obraz, pogledal je v luč in je pomežiknil.  "
108 II |              Marko je mislil, strmel v daljavo, čez gore in vode:
109 II |             svetilka, izba je tonila v polumrak. Marko je ležal
110 II |              je bilo nekoč; bral sem v knjigah in tam je bilo zapisano." ~
111 II |           sta bila skedenj in kašča. V toliki obilici pa so se
112 II |              lakot in kuga je prišla v deželo. Kralj Matjaž je
113 II |              Žalostni so bili obrazi v njeni luči, kakor obrazi
114 II |            kralj Matjaž?  Ležala sta v senu Marko in hlapec. ~"
115 II |               je zavzdihnil Marko že v polusanjah. ~"Kaj meni mar!"
116 II |          kamenito mizo, glava počiva v dlaneh, dolge trepalnice
117 II |               Vzdihnil je Marko; ali v sanjah, ali z bdečimi očmi. ~"
118 II |             križem in boš imel vsega v izobilici." ~Ni še zasvetila
119 II |             nebu, po soncu koprneče. V tla je gledal, glava je
120 II |              noge same so se udirale v tla in komaj jih je vzdigal.
121 II |             vzdigal. Sanje, misli -- v gori zakopane. ~Truden je
122 II |           prsti koprneči, vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani. ~"
123 II |       koprneči, vzdihujoči v upanju, v nejevolji vdani. ~"O, vi
124 II |         držal roke in vsega sem imel v izobilici. Bilo je, pa je
125 II |            neverniki! In vsi so bili v svojem srcu kakor jaz. Radi
126 II |            roke, radi bi imeli vsega v izobilici. Pili bi in godli
127 II |           brez mene, ti svetlo polje v dolini? Nikoli te ni ranil
128 II |              tvoje krvi; zavil si se v srobot in mah in si zaspal.
129 II |             sključen. Ni imel motike v rokah, Bog vedi, kaj je
130 II |           bilo; železo se je svetilo v jutranjem soncu, kakor okrvavljeno.
131 II |          močjo, da se je razškropila v kaplje trda prst. Suval
132 II |             majko dobrotljivo ! Tudi v njegovem srcu je kralj Matjaž." ~
133 II |          kralj Matjaž." ~Vrnil se je v mraku; ves truden je bil
134 II |              moj dom; še to seno, ki v njem ležim, ni moje. In
135 II |               Hlapec se je preleknil v senu, zavzdihnil je globoko. ~"
136 II |            komaj seženj je do groba. V Ameriko bi." ~Poslušal je
137 II |          drži človek roke, ima vsega v izobilici. ~"V Ameriko bi,
138 II |             ima vsega v izobilici. ~"V Ameriko bi, moj sin je tam.
139 II |          sanjal, zadremal je. ~"Tudi v njegovem srcu je, v koprnenju
140 II |             Tudi v njegovem srcu je, v koprnenju njegovem. In komaj
141 II |            do groba. Kako bi ne bilo v mojem srcu, ko je še tak
142 II |              starec, truden, prsten, v zemljo ukopan. Ni mu sijalo
143 II |       razkoračil in je udaril zemlji v obraz, da so ga oškropile
144 II |            Pa če ni konca! Upanje je v srcu, veselje! Tam je cesta..." ~
145 II |            je cesta..." ~Zašumelo je v senu, v mraku; Marko se
146 II |                  Zašumelo je v senu, v mraku; Marko se ni zgenil. ~"
147 II |              križem in je imel vsega v izobilici." ~V senu je zašumelo,
148 II |            imel vsega v izobilici." ~V senu je zašumelo, Marko
149 II |              Jaz se napotim, veselje v srcu, harmoniko pod pazduho.
150 II |              vajino." ~Zgenilo se je v senu, vstalo je! Marko se
151 II |               iskal je in je molčal, v temi je bil njegov obraz. ~"
152 II |         razprostrtimi rokami, belimi v temi, je iskal; in bel je
153 II |           Glej," je pomislil Marko, "v njegovem srcu je kralj Matjaž;
154 II |           Cvileč so zaškripala vrata v noč in so butila ob zid;
155 II |             Ne, ne!" je planil Marko v poluspanju. "Prijatelj,
156 II |            Planil je, opotekal se je v temi in je padel, prišel
157 II |            je bila noč. ~Zašumelo je v senu; hlapec ni spal. ~"
158 II |              pa vem, kje ga poiščem. V gori spi, tam za hribom,
159 II |            mizo in spi, glava počiva v dlaneh, dolge trepalnice
160 II |             otrok, ki je poslušal že v polusanjah lepo staro pravljico
161 II |         staro pravljico in se napoti v sanjah, da poišče ptico
162 II |              je rezki jutranji hlad, v srce pa je prišla nenadoma
163 II |             že budila, vztrepetavala v plahosti, delila se že skoro
164 II |         plahosti, delila se že skoro v boječe, bežeče plasti. Njegove
165 II |            jutra!" se je nasmehnil. ~V senu je ležal hlapec, do
166 II |             mimo okna in je pogledal v izbo. ~"Zbogom, gospodar,
167 II |         Matjaža!" ~Šel je skozi vas, v megli spečo, siromašno in
168 II |       obupajoč. Kakor da je zacvilil v samoti lačen pes, ki je
169 II |              budalo? Sam se je zaril v seno, pa bi rad, da bi se
170 II |       zavrtila po izbi. ~"No, vse je v božjih rokah. Kdo ve, če
171 II |              urnimi koraki je stopal v klanec; stopil je v svetlo,
172 II |           stopal v klanec; stopil je v svetlo, sončno jutro, speča
173 II |               speča dolina je ležala v megli globoko pod njim. ~
174 II |            priklanjajo gozdovi njemu v pozdrav. Vse to je videl
175 II |          klobuk na čelo in je gledal v tla in je bil žalosten. ~"
176 II |             kozolec in se je zatopil v grenke misli. ~"Kako sem
177 II |      dobrotljiva botra. In me povabi v hišo in mi prinese na mizo
178 II |              oblaki, že je škropilo. V veliki daljavi, kakor pod
179 II |              Se težja je bila žalost v njegovem srcu. ~"Kaj bi
180 II |       dodelil Bog? Čisto sem pozabil v svoji nespameti, da sem
181 II |             drži križem in ima vsega v izobilici." ~Še se niso
182 II |              in misli so se napotile v Matjaževo deželo. ~Ujec
183 II |            in velik gospod. Hišo ima v dvoje nadstropij, belo hišo
184 II |            stoji na pragu in mu seže v obedve roki in ga povede
185 II |             obedve roki in ga povede v izbo. V izbi je že miza
186 II |            roki in ga povede v izbo. V izbi je že miza pogrnjena,
187 II |              rumene potice vabijo in v steklenicah se sveti žlahtna
188 II |             Tedaj pa se je zasvetilo v oblakih in tik pred sabo
189 II |            da bi bil zrastel iz tal. V oblakih je ugasnilo, zabobnelo
190 II |       vzdignil na komolcu, gledal je v temo, bele iskre so mu poskakovale
191 II |             si človek!" ~Zašumelo je v slami, nič ni odgovorilo. ~
192 II |             je videl Marko naravnost v obraz. Ne star ni bil in
193 II |            vzhoda do zahoda in kakor v belem ognju je stal kozolec. ~
194 III|           vse tiste, ki me še čakajo v prihodnosti. Nocoj sem ubog
195 III|            bi me še cigani ne marali v družbo; moji čevlji nimajo
196 III|             križem in vsega sem imel v izobilici." ~"Kako?" je
197 III|                Da, in vsega sem imel v izobilici. Pa ni trajalo
198 III|             je to zgodilo: Živel sem v mestu, velikem, veselem
199 III|        prihodnost, če sem imel vsega v izobilici? Pa mi piše oče:
200 III|            Stal sem tam, kakor otrok v pustinji; nisem vedel, ne
201 III|          bile bele in dela nevajene, v glavi mi je šumelo od predpustnega
202 III|                Gregor!  Kdo me pozna v teh žalostnih krajih, v
203 III|              v teh žalostnih krajih, v tej tuji deželi? sem pomislil
204 III|          Gluha noč je bila. Spal sem v praznem hlevu in mraz mi
205 III|             Težka vrata zaškripljejo v vetru, nebo se zasveti,
206 III|             nadložen. Kakor prikazen v sanjah: bilo je, takoj je
207 III|         očeta." ~Pljuskala je ploha, v snopju je šumelo. Marko
208 III|           neznanec, stopil je predme v cunjah, a njegov obraz je
209 III|          Poslednjikrat je pljusknilo v kozolec in se je utolažilo.
210 III|            vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"Ali spiš,
211 III|            rastel in se je razrastel v Ali pašo. Njegovih bogastev
212 III|             je stala, da se je grela v soncu od zore do mraka in
213 III|               Ali paša je bil prišel v deželo, kakor pride vsak
214 III|           Tako je bilo, ko je prišel v deželo Ali paša, prekanjeni
215 III|         Navada je bila, da so sedeli v krčmi samo ob nedeljah,
216 III|       spodobi, in še takrat ne pozno v noč. Nikoli se ni zgodilo,
217 III|              križem in je imel vsega v izobilici. Polje je rodilo,
218 III|              zanj, vino se je cedilo v potokih in treba je bilo
219 III|      cesarstvom kralj Matjaž, ki spi v gori za veliko mizo in čaka.
220 III|                 pa si privošči komaj v nedeljo kozarec kislice.
221 III|             župan sam je ležal nekoč v jarku dva dni in dve noči,
222 III|             in streznil, da je mogel v krčmo. Župnik je pridigal
223 III|              ne, ker ni bilo nikogar v cerkev. Bog se usmili, taki
224 III|               kakor da je bil prišel v deželo sam Antikrist; ne
225 III|       pravičnega ne našel na fari in v vseh deveterih vaseh naokoli.
226 III|             križem in so imeli vsega v izobilici. ~Toda, o Marko,
227 III|            diši več vino, ki se cedi v potokih, ne teknejo več
228 III|             kesanja. ~Niso se vrnili v deželo Matjaževi časi, temveč
229 III|              križem in je imel vsega v izobilici. Ali paša je bil
230 III|             na Hrvaško, na Nemško in v Ameriko, ostali pa so bili
231 III|        oslabeli, da se jim je vrnila v kri pristna tlačanska čud
232 III|            in bi se bili dali vpreči v jarem, če bi bil gospod
233 III|              beli gradič ter klonile v pasu, kakor da bi jim pel
234 III|            bi rekel človek, kakor je v knjigah pisano, da zatemni
235 III|          omamljenega. Če so se uprle v človeka, tako velike, globoke,
236 III|             nekega dne, da je prišel v tisto faro Bog vedi po kakšnem
237 III|              ki je bil tako imeniten v svoji umetnosti, da ga je
238 III|            je Ali paša takoj povabil v svoj beli gradič. Ko so
239 III|           gosli, so obstrmeli kmetje v dolini in so se odkrili,
240 III|             Sladka tolažba je prišla v njih srce in mnogo jih je
241 III|              srebrnim zvokom. Nikoli v svojem življenju še ni godel
242 III|              lepo hčerko Ali paše in v tistem trenutku je prešinila
243 III|           mizi najslastnejša jedila, v steklenicah se je iskrila
244 III|         veliko. Ves zamaknjen je bil v prelepi beli obraz in čudežno
245 III|       posteljo, da bi prenočil godec v gradu; godec pa ni legel
246 III|              svetli lasje, plameneči v mesečini. ~-- Le tiho, tiho,
247 III|             tja, da vidim tvoj obraz v mesečini. Zakaj je tako
248 III|       koprnenja, o Milena! ~-- Stopi v senco, da te ne vidi moj
249 III|              kroni in skriva globoko v srcu to predrzno pohlepnost,
250 III|               Žalostna sem, o Milan! V tvojih očeh sem videla tvojo
251 III|         žalosten se je napotil godec v vas in iz vasi na hrib in
252 III|              vasi na hrib in s hriba v gozd ter se je nastanil
253 III|              gozd ter se je nastanil v koči, ki je samevala razpala
254 III|            dolgčas bi mu bilo samemu v gradu, če bi mu umrla lepa
255 III|               romal nemirni njen duh v dolgem belem oblačilu po
256 III|      stopnicah gor in dol in iz izbe v izbo. In naposled se je
257 III|        Oženim jo! ~Tako so prihajali v grad neštevilni gostje iz
258 III|             se je vrstila za gostbo, v potokih je lilo sladko vino,
259 III|              trudni život in strmeli v grudo, srce polno gorja
260 III|      pijančevanje so prinesli snubci v grad, veselja niso prinesli.
261 III|            Hodila je med njimi kakor v sanjah, videla ni nikogar,
262 III|              da sem dremal tak dolgo v tej gluhi samoti. Zakaj
263 III|             in tako so prišle ženske v grad, Bog vedi odkod, čudno
264 III|              lini bridke solze, doli v dvorani pa so se grohotali
265 III|              še popisati ni mogoče. ~V pijanosti pa se je spomnil
266 III|          snubci, čemu so bili prišli v gostoljubni grad, je bil
267 III|               Ko se je tako domislil v svoji hudi pijanosti, se
268 III|           bil baron Peter, ki je bil v družbi največji razgrajač,
269 III|             mlad, ne star, zaripljen v obraz, drobne oči v tolšči
270 III|        zaripljen v obraz, drobne oči v tolšči skrite in zakrvavele;
271 III|         prišel in kaj te je privedlo v ta moj samotni gradič in
272 III|             na mizo in je uprl glavo v dlani, Ali paša se je zibal
273 III|      povedati, čemu mi je bil prišel v goste in zakaj pije nocoj
274 III|        toliko silo, da se je slišalo v dolino. Nato je pobral stol,
275 III|              mu je nenadoma zašumelo v glavi. Sedel je, naslonil
276 III|      naslonil je glavo na roke in je v tistem hipu zaspal. ~Milena
277 III|          zanje. Nekateri so nočevali v krčmi in po kmetiških hišah
278 III|             seboj. ~Milena je čakala v svoji izbi poročnega dne.
279 III|           bil prišel in zakaj popiva v tako imenitni in slovesni
280 III|           vrsti. Zašumelo mu je vino v glavi, zahrepenelo mu je
281 III|         koprnenje. Odprle so se duri v razsvetljeno dvorano in
282 III|             se odprle oči neveste in v dvorano se je izlila njih
283 III|              in je vstala izza mize. V tistem trenutku se je oglasilo
284 IV |          debele kaplje so pošumevale v snopju; na vzhodu so se
285 IV |           tistem času pa je priromal v Ali paševe kraje popotnik;
286 IV |             domovina? ~Napotil se je v dolino, v senci spečo, brezglasno.
287 IV |              Napotil se je v dolino, v senci spečo, brezglasno.
288 IV |            križ na rami in gledal je v tla. Mimo popotnika je hotel,
289 IV |           brž poveži culo in se vrni v daljno deželo, odkoder si
290 IV |          bolnika, je stopal popotnik v vas. Naproti mu je prišla
291 IV |              život upognjen do pasu, v roki črn molek, ki je visel
292 IV |           Kdo si, tujec, ki prihajaš v ta zakleti kraj? Ne poznam
293 IV |            me niste držali pri krstu v svojem naročju? Kaj se niste
294 IV |            je povsodi na svetu, nego v tej dolini, ki jo je Bog
295 IV |       spominih je zakljuvalo kesanje v starem srcu in križ je zarezal
296 IV |              križ je zarezal globlje v razranjeno ramo. ~Popotnik
297 IV |           brž poveži culo in se vrni v daljno deželo. Povsod je
298 IV |         deželo. Povsod je bolje nego v tej dolini, od Boga pozabljeni. --
299 IV |      pogledom in mrzla groza je bila v njegovem srcu. ~Dospel je
300 IV |            skozi ubita okna je videl v veliko izbo in izba je bila
301 IV |             je pomislil in je stopil v krčmo. Duri so bile samo
302 IV |           Duri so bile samo priprte, v izbi ni bilo človeka. ~--
303 IV |            greh vas teži, da gledate v tla kakor razbojnik? ~Krčmar
304 IV |          poznam tujcev, ki prihajajo v mojo krčmo. ~-- O krčmar,
305 IV |            je postarala, kakor da je v jadrnih urah preživela vekove. ~--
306 IV |         živino, na topli gnoj. Ni ga v tej dolini, o Gregor, ki
307 IV |           mraka, o mraku pa je legel v razor in je umrl. Hlapci
308 IV |            Steklo je bilo okajeno in v umazani rumenkasti svetlobi
309 IV |              križem in je imel vsega v izobilici? No, tisti časi
310 IV |             časi so se bili povrnili v to lepo dolino. Jaz sem
311 IV |         čudno zasvetile, uprle so se v daljavo, ki je utonila za
312 IV |    Razuzdanost je bila takrat velika v tej dolini in pijančevanje
313 IV |               Videl je po dolini, že v noč utopljeni; na oni strani,
314 IV |              smehom in se je napotil v vas. Tu tam je potrkal na
315 IV |            vzdignil je trudno glavo; v očeh se je zasvetilo kakor
316 IV |         matjaževanju? ~Zgenilo se je v srcih. V mirno, temno jezero
317 IV |               Zgenilo se je v srcih. V mirno, temno jezero spominov
318 IV |           roka in jezero je zdihnilo v globokem dnu in je zavalovalo. ~
319 IV |             njivo, ki se ziblje živa v soncu! Tvoja je bila. Glej
320 IV |        palico, siromak, in se napoti v svet! Ne moreš: tudi popotna
321 IV |           tvoja. Slabši si od živine v hlevu, ki ima krme dovolj
322 IV |         tistem času, ko so se vozili v dolino svatje od vseh strani,
323 IV |              strani, gosposki svatje v gosposkih vozeh in je zašumelo
324 IV |          bučno in veselo življenje. ~V krčmi je sedelo sedmero
325 IV |          starci, upognjeni, čemerni, v raševino oblečeni. ~Po cesti
326 IV |          lenuhi, objestni postopači, v gosposkih cunjah, z zlatom
327 IV |              vino, ki bo teklo nocoj v debelih požirkih po teh
328 IV |            lepe bajke in mi je točil v kozarec močnega vina. Tako
329 IV |            na cesti. In oropal me je v tihi noči, snel mi je celo
330 IV |             še samega ter me vteknil v hlev med živino, da mu služim
331 IV |         velike groze, ki spi zdaj še v noči in globoko v srcu. ~
332 IV |            zdaj še v noči in globoko v srcu. ~Popotnik je sedel
333 IV |         zadremala je in je ugasnila. V temi se je razločil samo
334 IV |            dežele in ki so prihajale v kmetiške koče Ponoči, ko
335 IV |         bliskoma so švigale iz kraja v kraj, kakor kuga: ne gora
336 IV |         ognjeni jezik, goreča bakla; v črnem dimu se krešejo, prasketajo
337 IV |             porcelan; zaleskečejo se v rdeči dimasti luči zlate
338 IV |             sega po očrnelih podobah v bakrenih okvirjih. Milost!
339 IV |        ognjenih rok se je vzdignilo, v silnem loku pada valpet
340 IV |             onemoglih peroti, izgine v dimu; za njim zafrfotajo
341 IV |            je prevalila preko praga, v blatu povaljana, razcapana
342 IV |                Cepec na plešo, cepec v obraz; po razhojenem blatu
343 IV |         iščejo zlati poročni prstan, v razhojeno blato kloni glava,
344 IV |         gospe; cepec na plešo, cepec v obraz; izbite oči padajo
345 IV |             obraz; izbite oči padajo v blato -- iščejo zlati poročni
346 IV |          ležala na holmu, ob grmadi, v blatu in v jarkih razgaljena
347 IV |         holmu, ob grmadi, v blatu in v jarkih razgaljena trupla;
348 IV |       uklepali blatne, onemogle roke v težke verige. Tako je minilo
349 IV |             človeška moč. ~Gledal je v noč, ki je sijala nad dolino
350 IV |              ki je sijala nad dolino v tisočerih belih lučih, tako
351 IV |          Tudi nič hrepenenja ni bilo v njegovem srcu in zasmehljivo
352 IV |          sveta nebesa, ki se svetijo v daljavi? Ne more se odrešiti
353 IV |         zatorej blagor mu, da veruje v odrešenika. ~Premišljeval
354 IV |              moj rodni dom? Morda je v tistem samem dolgem požirku,
355 IV |              debeli baron? Ali morda v tistem dragocenem kozarcu,
356 IV |              tla, da se je razdrobil v tisočero svetlih črepinj?
357 IV |          svetlih črepinj? Morda celo v tisti rumeni potici, ki
358 IV |        potici, ki jo je bil prinesel v dvorano na srebrnem krožniku
359 IV |              zakotalila in povaljala v prahu? Oče, kje je naše
360 IV |            celo tista lepa tuja roža v njenem poročnem šopku, ki
361 IV |              naš temni, šumeči gozd? V enem samem večeru jih je
362 IV |           jih je pokosila tuja kosa, v eni sami uri ga je posekala
363 IV |          sekira. Počivaj mirno, oče, v prezgodnjem grobu. Prišel
364 IV |            doživel take svatbe. Tudi v tebi, oče, tudi v tvojem
365 IV |               Tudi v tebi, oče, tudi v tvojem srcu je kljuvalo
366 IV |              matjaževanje, da ga boš v grobu vesel. ~Tako je molil
367 IV |         združila se je z zvezdami in v vse lepši luči so zasijale. ~
368 IV |            Godec je stal pod gradom, v senci kostanja, v skriti
369 IV |            gradom, v senci kostanja, v skriti noči, in je čakal
370 IV |          bela nevesta, in je utonila v senco kostanja, v skrito
371 IV |            utonila v senco kostanja, v skrito noč. ~-- Kak pozno
372 IV |              kaj ni bilo toliko vere v tvoji ljubezni, da bi čakala
373 IV |              toliko je bilo ljubezni v mojem srcu, da ni bilo za
374 IV |              Tako je stopila nevesta v dvorano, med pijane svate,
375 IV |              groze. ~Neveste ni bilo v dvorani; iskale so jo osteklele
376 IV |              rdeč studenec in je lil v počasnem in lenem curku
377 IV |      matjaževanja? ~Ugasnile so luči v dvorani. Svatje so iztegali
378 IV |            vsa dolina se je zdramila v pijani radosti; črne tolpe
379 IV |       sužnjev, ki so omahovali kakor v poluspanju, ker so čutili
380 IV |             so se neizmerni sodje in v potokih je teklo vino; padali
381 IV |         padali so na kolena, pili so v dolgih požirkih in so obležali.
382 IV |            se po holmu ter odkotalil v dolino. Prikazal se je baron
383 IV |            so tudi kmetje, ležali so v blatu in vinu, kakor snopje,
384 IV |             povezali še napol speče, v prelepih sanjah vriskajoče. ~--
385 IV |             je jezdil in držal jo je v naročju, svojo mlado, lepo
386 V  |                                      V ~Marko je poslušal v poluspanju.
387 V  |                 V ~Marko je poslušal v poluspanju. Nebo se je bilo
388 V  |              že je zadremal in kakor v sanjah se mu je zdelo, da
389 V  |          njegovo ubogo dušo!" ~Kakor v sanjah je videl Marko: plamen
390 V  |              po grmičevju, po grapah v dolino; črni dimi, dolge
391 V  |           Zabučal je plamen, zatulil v vetru prešeren grohot se
392 V  |       prešeren grohot se je razlegel v dolino, objel je popotnika
393 V  |    matjaževanja?" Vstal je omamljen; v eni sami uri se mu je upognil
394 V  |            toplo mu je svetilo sonce v obraz, ko je stopal v dolino.
395 V  |          sonce v obraz, ko je stopal v dolino. Vesel je bil svežega
396 V  |           odpočije človek, rad zaspi v mehki postelji. Tudi belega
397 V  |              ujec!" ~Prišel je Marko v vas, ki je bila vsa tiha
398 V  |           Kmetje so delali na polju; v raševino so bili oblečeni,
399 V  |          vesel in lep je nate spomin v mojem srcu. Zakaj bi jih
400 V  |           stale na holmu, gledale so v dolino z velikimi, belimi,
401 V  |            trudni hrbet in je gledal v tla. ~Marko je pljunil srdito,
402 V  |              urnimi koraki iz doline v kraje, kjer je sijalo bolj
403 V  |           popoldne je bilo, že skoro v mrak, je dospel Marko v
404 V  |              v mrak, je dospel Marko v mrtvo vas. Nikoli in nikjer
405 V  |              bil Marko, ko je stopal v vas. Hiše prazne, temne,
406 V  |            strah. ~"Glej, prišel sem v zakleto vas, od Boga kaznovano
407 V  |          fant, kaj ne bi malo stopil v mojo izbo, da ti postrežem
408 V  |          Marko je odprl in je stopil v vežo. Tudi v veži je rastla
409 V  |            in je stopil v vežo. Tudi v veži je rastla trava, na
410 V  |             sključena ženica, zavita v dopetno sivo ruto. Čudno
411 V  |           pot. Stopi, o Marko, stopi v izbo, da te nahranim in
412 V  |             za roko in ga je povedla v izbo; nato je pogrnila mizo
413 V  |          kapelj krvi je bilo stopilo v lica, noge so stopicale
414 V  |           kakor da bi ležal do vrata v mirni topli vodi. Zapuščenega
415 V  |            in jo je omamilo. ~Pol že v spanju, že skoro v sanjah
416 V  |            Pol že v spanju, že skoro v sanjah je legel na belo
417 V  |              mizi vroča, dišeča kava v belih skodelicah. ~"Dobro
418 V  |          sladka žalost se je zgenilo v Markovem srcu in je ugasnilo
419 V  |               kakor bi se spodobilo. V svetlem, sončnem jutru se
420 V  |          sive, mrke, kakor objokane; v kotu razpelo, nad mizo žalostna
421 V  |             je bilo takrat življenje v tej hiši, zdaj tako samotni,
422 V  |          hiši, zdaj tako samotni, in v tej lepi dolini, zdaj tako
423 V  |           Mati, nič več mi ni živeti v tem pustem in tesnem kraju;
424 V  |              bil, jaz pa sem prečula v bojazni dolge noči in prejokala.
425 V  |           Bog te je poslal, o Marko, v tolažbo zapuščenemu srcu.
426 V  |              in česar se je domislil v svoji siti lenobi. In tako
427 V  |            se mu je godilo imenitno, v dnu srca mu je zelo presedala
428 V  |              harmoniko, ki je ležala v kotu oprašena in pozabljena.
429 V  |             lic in da bi se zdramilo v njegovem srcu zmagovito
430 V  |            srcu zmagovito koprnenje. V tistih pesmih, ki so spale
431 V  |         lahko vestjo, kako bi užival v pustinji svojo sito zadovoljnost? ~
432 V  |         dramil mrtvecev. Posedali so v temotnih izbah, stari, zgrbljeni,
433 V  |            nikogar ni bilo, ki bi se v ljubezni združil z njo;
434 V  |         nezvesto zapuščena, hirajoča v koprnenju. ~"Oj sinovi,
435 V  |            srce koprni po veselju, a v veselju je žalostno. O jaz
436 V  |          Agata? Slišal sem nocoj, ne v sanjah, ko je govoril moj
437 V  |                 Marko ni mogel spati v mehki pernici in pogovarjal
438 V  |    bratrancem, ki je prihajal ponoči v goste, ves bled in ves vesel. ~"
439 V  |             ter se napotil in zaukal v lepo, toplo noč!" ~"Ne zameri,
440 V  |            pragu, in groza je segala v njeno srce, ko je slišala
441 V  |          hrepenenju, ki je prepevala v njegovem srcu. ~Tako je
442 V  |             je trpljenje in bridkost v njegovem srcu; ki nima ne
443 V  |              in kjer so široke brvi; v dežju in viharju se napoti,
444 V  |            zaukaj, če ti plane ploha v obraz in ti razgali prsa!
445 V  |             si ga z zasmehom zalučil v jarek! Edini ti si vreden
446 V  |              moje srce!" ~Stopila je v izbo, vsa bela, sedla je
447 V  |        nemirne misli. In zdihoval je v polusanjah. ~"Zdaj sem te
448 V  |             spoznal; pogledal sem ti v obraz in sem te spoznal.
449 V  |     koprnenja polnemu, da se napotim v svet, da poiščem kralja
450 V  |      napajale; ne bo se zasvetil več v soncu plug, ne bo več toplega
451 V  |              ne bo, da bi te tolažil v bridkosti. -- Izpusti me,
452 V  |        Vzdramil se je, vztrepetal je v mrazu. Ob zglavju je slonela
453 V  |            je zavzdihnila teta Agata v sanjah. ~Stopil je v veliko
454 V  |           Agata v sanjah. ~Stopil je v veliko izbo, vzel je harmoniko,
455 V  |           ljubezen in dobroto!" ~Pol v sanjah, z iztegnjenimi rokami,
456 V  |           iztegnjenimi rokami, strah v očeh, je prosila teta Agata. ~"
457 V  |             duri z nogo in je stopil v noč, mrzel veter mu je pljusknil
458 V  |          mrzel veter mu je pljusknil v obraz. ~"Ostani!"  Zaječalo,
459 V  |            njegovem so bežale sence, v nebo so strmele njegove
460 V  |   razprostrte roke. ~Marko je planil v prešerni vihar. ~ ~
461 VI |               Dokler se ni utrudilo: v brezdelju trudaželjno, v
462 VI |             v brezdelju trudaželjno, v trudu zdihujoče po prazniku,
463 VI |             miza, kjer sediš ti sam: v dlaneh ti počiva glava,
464 VI |       trudnimi nogami je romal Marko v klanec in je priromal do
465 VI |            stoleten, upiral je glavo v dlani in velika žalost je
466 VI |            na polje, ki se je bahalo v dolini pod svetlim soncem,
467 VI |          zbira na tleh brez potrebe; v soboto pride dekla in ga
468 VI |            vedel, kaj ga je zabolelo v srcu; ali je bil sram, ali
469 VI |             nevesel, brez koprnenja; v gozdu ga je zalotil mrak.
470 VI |         kamen ve kam, ko se zakotali v dolino, še list ve, v kateri
471 VI |       zakotali v dolino, še list ve, v kateri smeri ga nosi veter
472 VI |             se po cesti z dolgo pipo v ustih in sosedje bi me spoštljivo
473 VI |          bahal po cesti z dolgo pipo v ustih in sosedje bi me spoštljivo
474 VI |              ničesar, kakor da bi mi v sladkem dremežu pod jablano
475 VI |           pod nogami, izgubila se je v gosto rašč in grmičevje.
476 VI |           Marko se ni prestrašil; le v čudnem, plahem in sladkem
477 VI |       pokazal pot." ~Komaj je stopil v temno grmičevje, se je odprla
478 VI |              samotno je tukaj, kakor v grobnici. Bog vedi, če nisem
479 VI |              rasla plaha malodušnost v njegovem srcu in stopal
480 VI |          brezglasno od stropa, kakor v brezdanjo globočino. ~Hodnik
481 VI |               razširil se in vzbočil v prostorno dvorano. Ob vhodu
482 VI |             jih je videl Marko nekoč v farni cerkvi pred božjim
483 VI |            rjava in bradata sta bila v obraz. ~Marko se je spodobno
484 VI |               Ne zameri, da te motim v dolgem sladkem spanju. Ampak
485 VI |         volje, ker nisem nikomur rad v nadlego." ~Vojščak se ni
486 VI |             samega strah. Trdno spi, v stoletjih se ni naspal.
487 VI |         glavo; curljale so po licih, v brado, kapale na tla, vojščak
488 VI |            malodušen je stopil Marko v dvorano. Velika je bila
489 VI |           stenah so sloneli vojščaki v dolgi vrsti, pred njimi
490 VI |        kaplje na razmočena tla kakor v brezdanjo globočino. ~Z
491 VI |            Ne zamerite, da vas motim v tem dolgem in sladkem spanju,
492 VI |            ker ne maram biti nikomur v nadlego." ~Vojščaki so sloneli
493 VI |            in še dalje in da bi vsaj v spanju ne odzdravil prijaznemu
494 VI |              težka usnjena rokavica; v hrbet na roki je bila izdolbena
495 VI |           trd in nepremičen, globoko v tla ukopan; vlaga ga je
496 VI |            kakor cerkev. Mrak je bil v dvorani; od stropa je visela
497 VI |             stenah so stali vojščaki v dolgih vrstah, opirali so
498 VI |            poluzaprte oči so strmele v tla, osorni in temni so
499 VI |             je opiral na mizo, glavo v dlani; dolge sive trepalnice
500 VI |            lasje so padali na ramena v lepih kodrih; spala sta. ~