Part

  1 I  |           ne sester; sorodniki pa so bili razkropljeni po vsem
  2 I  |           povabil znance in sedli so za obložene mize tudi ljudje,
  3 I  |   pogrnjena, na, pij in jej!" ~Pa so pili in jedli do pozne noči,
  4 I  |           bila družba tiha, resne so bile besede. Kmalu pa je
  5 I  |           Marko deseti kozarec in so se mu misli močno omeglile,
  6 I  |   privoščite kozarca?" ~In vstali so omahovaje in so trkali,
  7 I  |         In vstali so omahovaje in so trkali, da je lilo vino
  8 I  |        krčmi, s hripavimi glasovi so peli vesele pesmi. Toda
  9 I  |           daljša je noč; utrudili so se, nekaterim so klonile
 10 I  |         utrudili so se, nekaterim so klonile glave in nekdo je
 11 I  |    harmoniko in jo zagodel. Takoj so se zdramili zaspani gostje,
 12 I  |      zaspani gostje, zažvenketali so kozarci na mizi, prevračali
 13 I  |       kozarci na mizi, prevračali so se stoli, stresel se je
 14 I  |           pod -- hej, črni gostje so zaplesali urno polko. ~Tedaj
 15 I  |      svetlikalo skozi okno, megle so se vzdigale, dan je prižgal
 16 I  |         je in je šel mimo. ~Dolge so ure od jutra do poldneva,
 17 I  |          jutra do poldneva, dolge so v krčmi. Marko se je utrudil
 18 I  |          harmoniko za peč. Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž,
 19 I  |       Gostje so se sprli, kričali so vsenavzkriž, bili so s pestmi
 20 I  |      kričali so vsenavzkriž, bili so s pestmi ob mizo, s petami
 21 I  |         petami ob tla in naposled so se stepli. ~"Kaj?" je zaklical
 22 I  |          ob moji sedmini?" ~Takoj so planili nanj, pretepli so
 23 I  |         so planili nanj, pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli
 24 I  |       pretepli so ga dodobrega in so ga vrgli pod kap, harmoniko
 25 I  |       vrgli pod kap, harmoniko pa so vrgli za njim. ~Marko je
 26 I  |          ko se je zdramil. "Drugi so na polju, jaz spim!" ~Spet
 27 I  |        mrak je bil zunaj, sosedje so se vračali s polja. ~"Kaj
 28 I  |          je začutil žejo in takoj so bile njegove misli vse drugačne. ~"
 29 I  |           je vzdignil denar. Lepi so bili bankovci, še čisto
 30 I  |           jih je napajal; kartali so vso noč in vso noč je izgubljal
 31 I  |          povesil glavo: razleteli so se bili, kakor da bi bil
 32 I  |          napajal vse potepuhe, ki so se prikazali na pragu, vse
 33 I  |    povešeno glavo, njegove oči pa so bile rdeče kakor od solza. ~
 34 I  |      Marko se je začudil. ~"Zakaj so ljudje tako potrti?" ~Zaslišal
 35 I  |           ceste krik, jok. Prišle so mu ženske naproti, šle so
 36 I  |         so mu ženske naproti, šle so mimo in so jokale. ~"Bog
 37 I  |           naproti, šle so mimo in so jokale. ~"Bog se usmili!" ~
 38 I  |           ne slane!" ~Prestrašile so se ženske njegovih brezbožnih
 39 I  |      njegovih brezbožnih besed in so se pokrižale; tudi kmet
 40 I  |    premišljeval Marko,"dolgočasni so ljudje v teh krajih! Ni
 41 I  |          tam je dobro vino in tam so veseli pivci! Tja se napravim!" ~
 42 I  |       vedel več. ~"O cigani, kako so me ociganili!" ~Voznik se
 43 I  |      stokal Marko in debele solze so mu tekle po licih. ~"Nič
 44 I  |         žalosti preko mere. Komaj so se posušile solze na obrazu,
 45 I  |        vedel kako. ~"Hej, Marko!" so ga pozdravili zgodnji pivci,
 46 I  |       dela in brez skrbi. ~In res so prišli kmalu mrazovi od
 47 I  |         tresel od strahu. ~Odprle so se bile duri in na pragu
 48 I  |         izpregovoril besede. Nato so se tiho zaprle duri. ~"Krčmar!"
 49 I  |         fari in iz daljnih krajev so prihajali malopridneži,
 50 I  |        prihajali malopridneži, da so pili za njegov denar, in
 51 I  |           goljufi-kvartopirci, da so ga obirali po cigansko.
 52 I  |       Marku in ni ga bilo mar, da so se ga ogibali vsi krščanski
 53 I  |         in po vrsti -- toda misli so se mu vrstile v kolobarju
 54 I  |         Vrnil se je v vas in noge so ga zanesle, kakor so bile
 55 I  |         noge so ga zanesle, kakor so bile pač navajene, naravnost
 56 I  |      človeku brez denarja! Dokler so žvenketale v žepu bele kronice,
 57 I  |    nikomer ni govoril. In vsi, ki so ga videli, so uganili: Konec
 58 I  |          In vsi, ki so ga videli, so uganili: Konec je z njim,
 59 I  |           in računil, številke pa so plesale pred njim, zdelo
 60 I  |       drugi dan, o mraku že; noge so ga zanesle tja, ker niso
 61 II |         in čudil se je, kako zelo so se izpremenile njegove oči.
 62 II |      sopečega, ne tistih luči, ki so trepetale, vžigale se v
 63 II |        ljudi obložene, trudne, ki so stopali s težkimi koraki
 64 II |         se je namenil Marko; zato so kozolci na svetu in zato
 65 II |          kozolci na svetu in zato so tako daleč od vasi. ~Legel
 66 II |       očeta nima pokoja, pregnali so ga iz izbe na svisli, v
 67 II |       skedenj, celo izpod kozolca so ga pregnali! O!" ~Klel je
 68 II |           pusta je bila vas, okna so gledala izpod slamnatih,
 69 II |           domačemu človeku. Obšle so ga vesele misli in vdal
 70 II |           prišel gospodar, prišli so v krčmo kmetje. Gospodar
 71 II |      žarelo polje v dolini. ~Tiho so pili kmetje; tudi njih obrazi
 72 II |          kmetje; tudi njih obrazi so bili prsteni, razpokani;
 73 II |       suknje, las, v prst ukopane so bile mrke oči. ~"Kakor vas,
 74 II |         bilo, ne povodnji. Ljudje so držali križem roke, pa so
 75 II |         so držali križem roke, pa so imeli vsega zadosti. Moje
 76 II |           vsega zadosti. Moje oči so videle tiste čase; te moje
 77 II |           tiste čase; te moje oči so jih videle." ~Starec je
 78 II |          sanjal naglas. Poslušali so in so se spogledali. ~"S
 79 II |           naglas. Poslušali so in so se spogledali. ~"S svojimi
 80 II |     Krčmar se je zasmejal. ~"Kdaj so bili tisti časi? Kdaj se
 81 II |       imel vsega zadosti. ~Razšli so se kmetje, vas je utihnila.
 82 II |        kašča. V toliki obilici pa so se ljudje prevzeli in so
 83 II |          so se ljudje prevzeli in so se spuntali proti Bogu in
 84 II |      usula strahovita toča, hribi so se razmeknili in silne vode
 85 II |          razmeknili in silne vode so preplavile dolino. Polje
 86 II |    najslabše kislice. Vse nadloge so se povrnile med ljudi, zavladala
 87 II |      skoro je zadremala. Žalostni so bili obrazi v njeni luči,
 88 II |     ničesar ni videl več; zastrte so bile njegove oči. Ni videl
 89 II |         klonila k tlom, noge same so se udirale v tla in komaj
 90 II |        zagodel sem jim in plesali so, moji bratje, kralja Matjaža
 91 II |           kralj Matjaž in pognali so me po svetu, še kos kruha
 92 II |        hinavci, neverniki! In vsi so bili v svojem srcu kakor
 93 II |       njih srce je koprnelo. Tako so mi zavidali, tako so me
 94 II |         Tako so mi zavidali, tako so me sovražili in so me pognali
 95 II |           tako so me sovražili in so me pognali po svetu, sleparji!" ~
 96 II |       bilo njegovo telo, še težje so bile njegove noge in še
 97 II |          je bil trd in surov, oči so bile skrite pod težkimi
 98 II |       prst. Suval je z nogami, da so letele kepe preko brazd. ~"
 99 II |        telo se je krivilo, mišice so pokale pod potno srajco.
100 II |        Poslušal je Marko in takoj so bile onstran morja njegove
101 II |         udaril zemlji v obraz, da so ga oškropile sive kaplje,
102 II |    prijeten veter, prijetne misli so prišle z njim. ~"Tam je
103 II |        Marko se ni zgenil. ~"Kako so že umirale te moje lepe
104 II |       moje lepe misli! Priklenili so me za roke in noge, zvezali
105 II |          za roke in noge, zvezali so me na rokah in nogah, še
106 II |         geniti se nisem mogel. Pa so še tako mlade moje noge,
107 II |         pa ne morejo! Priklenjene so jim roke in noge. Celo ta
108 II |         počneš?" ~Vrata na svisli so zaškripala in so se odprla. ~"
109 II |           svisli so zaškripala in so se odprla. ~"Ej, budalo
110 II |        hlapec in je našel. Cvileč so zaškripala vrata v noč in
111 II |         zaškripala vrata v noč in so butila ob zid; luč neba
112 II |        bežeče plasti. Njegove oči so bile spet vesele oči popotnika;
113 II |      vesele oči popotnika; odprle so se široko in lep je bil
114 II |          pasu odet s suknjo. Prsi so bile razgaljene in so dihale
115 II |        Prsi so bile razgaljene in so dihale težko; roke so ležale
116 II |          in so dihale težko; roke so ležale ob životu, velike,
117 II |    siromašno in pusto. Nizke koče so stale ob poti; ne glasu,
118 II |        lici in belimi zobmi. Noge so mu poskakovale, zagodel
119 II |         zapelo je polje, zašumeli so gozdovi. Vsi so pozdravljali
120 II |          zašumeli so gozdovi. Vsi so pozdravljali Marka: sonce,
121 II |      hudega. Zagodel je in ljudje so umolknili in poslušali,
122 II |           prekosil Kurent sam. To so bile pesmi, ki jih je sijalo
123 II |          je prepevalo polje in ki so jih šumeli gozdovi. ~Ali
124 II |   Pooblačilo se je nebo, zapihali so mrzli vetrovi in Marko je
125 II |        Marko, potepuh!" ~In solze so mu omočile lica. Mračilo
126 II |           se je, zmerom bolj sivi so bili oblaki, že je škropilo.
127 II |           srce zasmejalo in misli so se napotile v Matjaževo
128 II |      gledal je v temo, bele iskre so mu poskakovale pred očmi
129 II |          mlad; po koščenem obrazu so poganjale dolge, redke ščetine,
130 II |           na glavi, na vse strani so štrleli kuštravi lasje.
131 II |   nezaupljiv, obraz hudodelca, ki so mu biriči za petami. Razcapan
132 III|         Toda Marko, drugačne čase so videle moje oči. Nosil sem
133 III|        gosposke čižme; moji lasje so bili lepo počesani, moje
134 III|          lepo počesani, moje roke so bile bele; jedel sem rumeno
135 III|        Take čase sem videl; daleč so. Držal sem roke križem in
136 III|        dolgo; kakor da bi trenil, so minila nebesa. Poslušaj,
137 III|         ne kod, ne kam; moje roke so bile bele in dela nevajene,
138 III|          strahu in mraza; a vrata so zaprta, nikogar ni na pragu,
139 III|       obraz je moj, njegove misli so moje. ~Poslednjikrat je
140 III|          Zapihal je veter, oblaki so se razmeknili in so se vzdignili,
141 III|        oblaki so se razmeknili in so se vzdignili, napotili so
142 III|         so se vzdignili, napotili so se v tuje dežele. ~"Ali
143 III|           njegove zemlje. Njegova so bila najbolj rodovitna polja,
144 III|  kamenitih lazov. Njegovi hramovi so bili prepolni, njegove žitnice
145 III|          hrbtom valptov bič. Tako so se povrnili časi tlake in
146 III|         rodu in krvi. Tisti kraji so bili tako rodovitni in od
147 III|           Boga blagoslovljeni, da so živeli kmetje brez velikih
148 III|           niso bili, celo hranili so bele tolarje, ker niso bili
149 III|  izpremenilo. ~Navada je bila, da so sedeli v krčmi samo ob nedeljah,
150 III|          nikomur, toliko rajši pa so popivali in prepevali. Ene
151 III|         prasci in ocvrti piščanci so letali po cesti; večen praznik.
152 III|   brezdelju in veselem življenju, so spoznali nenadoma vse nadloge
153 III|        človek leto in dan -- tako so zamislili -- pa si privošči
154 III|          to na svetu? In opustili so delo in trud in pričelo
155 III|        delavnikih, ob belem dnevu so se opotekali ljudje po cesti,
156 III|          ljudje po cesti, kričali so kakor prasci in prepevali,
157 III|          Bog se usmili, taki časi so bili, kakor da je bil prišel
158 III|   deveterih vaseh naokoli. Ljudje so živeli kakor pod Matjažem:
159 III|        kakor pod Matjažem: držali so roke križem in so imeli
160 III|          držali so roke križem in so imeli vsega v izobilici. ~
161 III|           veselo življenje! Komaj so se dobro privadili lenobi
162 III|   pijančevanju, je prišla ura, ko so se streznili ter si pulili
163 III|     katerikoli nemški baron; zató so mu dali kmetje turško ime,
164 III|        grmadil na obresti. Kmetje so bili bolj njegovi nego živina,
165 III|           in v Ameriko, ostali pa so bili od dolgega pijančevanja,
166 III|        spet polna do vrat, kmetje so klečali in so se trkali
167 III|        vrat, kmetje so klečali in so se trkali na prsi; pomagalo
168 III|    praznik. Z line je videl, kako so se potili kmetje na njegovem
169 III|           sončne megle na obzorju so orale črne mravlje, ozirale
170 III|    prikaže njen obraz. Njena lica so bila bela in tako prečudno
171 III|           teh oči omamljenega. Če so se uprle v človeka, tako
172 III|    povabil v svoj beli gradič. Ko so zvečer zažarela okna na
173 III|           na svoje čudežne gosli, so obstrmeli kmetje v dolini
174 III|      obstrmeli kmetje v dolini in so se odkrili, kakor da bi
175 III|          in mnogo jih je bilo, ki so zajokali od radosti in milobe.
176 III|       zemlja je zapela, še zvezde so zazvonile s srebrnim zvokom.
177 III|          imenitnega gosta; dišala so na mizi najslastnejša jedila,
178 III|         bila njegova ljubezen, da so mu obledela in upadla lica
179 III|           lica še tisto uro in da so mu palile oči krvave solze.
180 III|        beli obraz je ugasnil, ker so se bili ~usuli nanj svetli
181 III|      slonela devica in njena lica so bledela in brisala si je
182 III|    domislil. ~-- Oženim jo! ~Tako so prihajali v grad neštevilni
183 III|           klali in pekli in cvrli so noč in dan. Življenje je
184 III|         pijani pajdaši in vozniki so se opotekali okoli grada,
185 III|          bila sramota. Kmetje, ki so se potili na polju, so klonili
186 III|         ki so se potili na polju, so klonili globoko trudni život
187 III|     kesanja. ~Šum in pijančevanje so prinesli snubci v grad,
188 III|            kakor vran na snegu -- so le ležale na belih licih.
189 III|          nobene sladke besede, ki so frfotale kakor metulji okoli
190 III|      spodobi graščaku? ~In gostbe so bile zmerom bolj bučne in
191 III|         komaj pol veselja in tako so prišle ženske v grad, Bog
192 III|          solze, doli v dvorani pa so se grohotali objestni pijanci
193 III|        vzrok in namen. Tako kakor so pozabili snubci, čemu so
194 III|          so pozabili snubci, čemu so bili prišli v gostoljubni
195 III|          ozirati po gostih in vsi so mu bili pogodi, ker so bili
196 III|        vsi so mu bili pogodi, ker so bili veseli in šumni ljudje.
197 III|      jutri pred obedom. ~Utrudile so ga dolge besede, natočil
198 III|          bila oblečena, ob životu so visele roke, nalahko je
199 III|      glava, dolge črne trepalnice so ležale na licih. ~Ali paša
200 III|          pretesen zanje. Nekateri so nočevali v krčmi in po kmetiških
201 III|           hišah na vasi, drugi pa so šatorili kar pod milim nebom.
202 III|       kraji takega pohujšanja. To so bili samo svatje Ali paše,
203 III|          svatje Ali paše, nato pa so prišli še Petrovi; kakor
204 III|      Petrovi; kakor črne kobilice so se usuli ti črni škrici,
205 III|          razčistila ves smrad, ki so ga bili prinesli s seboj. ~
206 III|          bele obleke. Šivilje, ki so ji šivale poročno obleko,
207 III|         ji šivale poročno obleko, so brbljale in pripovedovale,
208 III|           Skozi lino, proti gozdu so gledale njene globoke oči;
209 III|    zamolklega šumenja. Njene roke so visele mrtvo ob životu,
210 III|      tvojega srca? Glej, zaročili so me možu neljubljenemu ti
211 III|         oči, vse trudne od solza, so gledale proti gozdu. ~Baron
212 III|          pijano koprnenje. Odprle so se duri v razsvetljeno dvorano
213 III|           in obstrmela. ~Prvikrat so se odprle oči neveste in
214 III|        sladka luč. Na belih licih so vzcvetele rože, rdeče ustnice
215 III|     vzcvetele rože, rdeče ustnice so se smehljale. ~-- Pozdravljen,
216 III|      Petra mogočni kozarec. ~Tako so pili in se veselili do zore,
217 III|           grmečih oblakih. Svatje so se spogledali in so prebledeli
218 III|        Svatje so se spogledali in so prebledeli od groze. ~-- -- -- -- -- ~ ~
219 IV |         je polegla, debele kaplje so pošumevale v snopju; na
220 IV |    pošumevale v snopju; na vzhodu so se vzdigali oblaki, že so
221 IV |         so se vzdigali oblaki, že so se robili z rumenim zlatom. ~
222 IV |          nerodno zakrpana, čevlji so bili brez podplatov in gole
223 IV |       brez podplatov in gole noge so krvavele. Globoko mu je
224 IV |          po dolini in njegove oči so bile vse solzne. ~-- Pozdravljena,
225 IV |   popivali črni pogrebci. ~-- Kaj so ti storili, o domovina? ~
226 IV |           Iz daljnih krajev. Leta so minila, da nisem videl svoje
227 IV |     starka obraz, iz globokih jam so pogledale ugasle oči. ~--
228 IV |       spoznalo moje srce. ~Starki so zakrvavele oči, zasolzile
229 IV |       križ na njenih ramah. Morda so se bili oglasili od daleč
230 IV |        tako svetlo. Kakor mrtveci so bili ljudje, ki jih je srečaval;
231 IV |           je srečaval; neprijazno so gledale votle oči, zamolkel,
232 IV |       prestrašene oči popotnikove so videle golo, zobato lobanjo
233 IV |       votle oči iz blatne lobanje so gledala okna, strmela so
234 IV |          so gledala okna, strmela so naravnost na popotnika in
235 IV |         naravnost na popotnika in so vpraševala: Kam te je zanesla
236 IV |           je stopil v krčmo. Duri so bile samo priprte, v izbi
237 IV |      prinesel vode in kruha; roke so se mu tresle, njegov obraz
238 IV |          razor in je umrl. Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli
239 IV |           Hlapci so ga pobrali in so ga zagrebli bogvedi kam.
240 IV |           tako plahe in žalostne, so gledale mrko in razbojniško,
241 IV |         mrko in razbojniško, lica so bila siva in trda, kakor
242 IV |         izobilici? No, tisti časi so se bili povrnili v to lepo
243 IV |        Ampak, o Gregor, lepi časi so bili... ~Krčmarjeve oči
244 IV |           bili... ~Krčmarjeve oči so se čudno zasvetile, uprle
245 IV |         se čudno zasvetile, uprle so se v daljavo, ki je utonila
246 IV |           je dom Antikristov; tam so domovi, ki nam jih je bil
247 IV |           jih je bil ugrabil, tam so naša polja, naše senožeti,
248 IV |          gozdovi; celo naši žulji so tam in pot našega obraza,
249 IV |    Popotnik je stisnil pesti, oči so se mu zaiskrile. ~-- Čemu
250 IV |          na oni strani, na holmu, so se svetila grajska okna
251 IV |  trepetajoče bele vešče. Nenadoma so ugasnile; ugledale so morda
252 IV |    Nenadoma so ugasnile; ugledale so morda njegov sivi, razbojniški
253 IV |        sivi, razbojniški obraz in so se prestrašile; ena sama
254 IV |    drobnim belim plamenom. ~Komaj so ugasnile vešče, se je izvil
255 IV |           veselja in bridkosti in so tekle po licih sladke solze. ~
256 IV |     bolečine. In našel je oči, ki so se svetile razbojniško,
257 IV |          razbojniško, in srca, ki so se parala od koprnenja in
258 IV |           bilo ob tistem času, ko so se vozili v dolino svatje
259 IV |           vam je zatonil. ~Kmetje so povesili glave; prezgodnji
260 IV |      srebrom nakičeni. Osleparili so kralja Matjaža za besedo;
261 IV |            kar je obljubil kmetu, so ugrabili zase proti pravici
262 IV |          polne steklenice. Čigava so tista slastna jedila, ki
263 IV |        gosposkih grlih? ~Povesili so glave; odgovor je kipel
264 IV |      storiti? ~Zasmejal se je, da so se stresla okna in se je
265 IV |   pirovanje iz daljave. Poslušali so in vsi so spoznali, da se
266 IV |      daljave. Poslušali so in vsi so spoznali, da se bliža ura
267 IV |       popotnikov obraz in strmeli so nanj kakor uročeni. Besede
268 IV |        nanj kakor uročeni. Besede so bile tišje, šepetajoče;
269 IV |       gluhi noči niso zaupale, ko so se bile porodile same iz
270 IV |          iz dna grešne noči. ~Kaj so se pogovarjali ob tisti
271 IV |           stisnjenimi pestmi. ~To so bile tiste besede, ki so
272 IV |          so bile tiste besede, ki so se glasile pred starodavnimi
273 IV |         od dežele do dežele in ki so prihajale v kmetiške koče
274 IV |         vdani ljudje. Po bliskoma so švigale iz kraja v kraj,
275 IV |       zaslišal in kje; zastrupile so mu srce in sam ni vedel.
276 IV |         sam ni vedel. Tiste pesmi so bile, ki so se glasile nekoč
277 IV |           Tiste pesmi so bile, ki so se glasile nekoč in ki so
278 IV |         so se glasile nekoč in ki so prepevale o krvavem puntu
279 IV |          plamenom. Milost! Odprla so se grajska vrata; vreča
280 IV |        lepe mlade gospe. In vrgli so na grmado debelo blatno
281 IV |           je teklo, hripave pesmi so se glasile, ukanje od holma
282 IV |          je zasijala rdeča zarja, so ležala na holmu, ob grmadi,
283 IV |       trupla; od trupla do trupla so hodili biriči in so se sklanjali
284 IV |        trupla so hodili biriči in so se sklanjali in so uklepali
285 IV |      biriči in so se sklanjali in so uklepali blatne, onemogle
286 IV |        odru. Tudi na njegov obraz so sijale in je bil tako bel
287 IV |      njegovem srcu in zasmehljivo so se mu napele ustnice, če
288 IV |         svetil na holmu. Vsa okna so bila razsvetljena, bele
289 IV |           razsvetljena, bele luči so migljale skozi noč. ~--
290 IV |       uvenela prezgodaj? Oče, kje so naše zelene senožeti, kje
291 IV |      zvezdami in v vse lepši luči so zasijale. ~Godec je stal
292 IV |          godec! Ko bi videl, kako so že vsa bleda in suha moja
293 IV |         in suha moja lica in kako so objokane moje oči. Glej,
294 IV |          moje oči. Glej, zaročili so me neljubljenemu možu, debelemu
295 IV |         mi, o nevestica, zakaj pa so bledela tvoja nežna lica
296 IV |         tvoja nežna lica in zakaj so jokale tvoje lepe oči? Kaj
297 IV |           grmečih oblakih. Svatje so se spogledali in so prebledeli
298 IV |        Svatje so se spogledali in so prebledeli od groze. ~Neveste
299 IV |         ni bilo v dvorani; iskale so jo osteklele oči in je niso
300 IV |            velik in črn; črne oči so sijale iz kamenitega obraza,
301 IV |        njegov je bil ves siv, oči so bile široko odprte in so
302 IV |          so bile široko odprte in so gledale belo. Ustnice pa
303 IV |          gledale belo. Ustnice pa so se smejale tako prešerno
304 IV |         prstana na tvoji roki. To so naši domovi, naša polja,
305 IV |           matjaževanja? ~Ugasnile so luči v dvorani. Svatje so
306 IV |         so luči v dvorani. Svatje so iztegali roke in so padali
307 IV |        Svatje so iztegali roke in so padali hropeč. Skozi duri,
308 IV |        vriskal vihar. Črni oblaki so bežali po nebu, na vzhodu
309 IV |        pijani radosti; črne tolpe so se vzdigale iz tal in so
310 IV |          so se vzdigale iz tal in so se opotekale proti holmu,
311 IV |        tolpe nerodnih sužnjev, ki so omahovali kakor v poluspanju,
312 IV |           kakor v poluspanju, ker so čutili še zmerom železne
313 IV |         na rokah in nogah. Odprle so se jim nastežaj bogate kleti,
314 IV |     nastežaj bogate kleti, odprli so se neizmerni sodje in v
315 IV |     potokih je teklo vino; padali so na kolena, pili so v dolgih
316 IV |         padali so na kolena, pili so v dolgih požirkih in so
317 IV |           so v dolgih požirkih in so obležali. Svetila jim je
318 IV |         legel in je zaspal. Spali so tudi kmetje, ležali so v
319 IV |      Spali so tudi kmetje, ležali so v blatu in vinu, kakor snopje,
320 IV |     razmetal vihar po njivi. Tako so spali do večera. Zvečer
321 IV |        spali do večera. Zvečer pa so prišli biriči, pobrali so
322 IV |         so prišli biriči, pobrali so jih, kakor pobira otrok
323 IV |        drevesom zaspane hrošče in so jih povezali še napol speče,
324 V  |       zjasnilo, tanki sivi oblaki so bežali proti izhodu, nad
325 V  |          izvil človek; grozepolne so njegove oči, njegov obraz
326 V  |        črni dimi, dolge črne roke so segale za njim, vile se
327 V  |           se mu je upognil hrbet, so upadla njegova lica, so
328 V  |           so upadla njegova lica, so onemogle njegove trepetajoče
329 V  |         lepo jutro. In kako čudne so bile moje sanje. -- Bog
330 V  |       moje sanje. -- Bog vedi, če so bile sanje. Na slami se
331 V  |        tiha in neprijazna. Kmetje so delali na polju; v raševino
332 V  |       delali na polju; v raševino so bili oblečeni, vsi so bili
333 V  |    raševino so bili oblečeni, vsi so bili upognjeni kakor trudni
334 V  |      kakor trudni starci, gledali so čemerno in noben mu ni odzdravil. ~"
335 V  |          ne kam." ~Črne razvaline so stale na holmu, gledale
336 V  |           stale na holmu, gledale so v dolino z velikimi, belimi,
337 V  |          cesti, tiha, speča. Duri so bile zaprte, okna so bila
338 V  |         Duri so bile zaprte, okna so bila zagrnjena; pred pragom
339 V  |          Teta Agata!" ~Zaškripale so duri in iz izbe je pogledala
340 V  |       njen obraz; tudi njene roke so bile bele in so se tresle. ~"
341 V  |        njene roke so bile bele in so se tresle. ~"Teta Agata,
342 V  |         bele, tresoče roke in oči so se ji zasolzile od radosti. ~"
343 V  |         bilo stopilo v lica, noge so stopicale neprestano, roke
344 V  |        stopicale neprestano, roke so si dale mnogo opravila,
345 V  |          dale mnogo opravila, oči so nenadoma oživele in so se
346 V  |        oči so nenadoma oživele in so se svetile prijazno. Marko
347 V  |           videl dežel in mest, da so že zaspane moje oči." ~Obšla
348 V  |       Mati božja. Roke tete Agate so bile tako bele in koščene
349 V  |        tako tihi in pusti; bogato so rodila takrat naša polja --
350 V  |          fantje, moji lepi sinovi so prepevaje vasovali. Pa mi
351 V  |           videla nikoli več. Tako so šli moji sinovi in ni jih
352 V  |      obolel je tudi on; zabledela so mu lica in žalosten je bil,
353 V  |          mraku na pokopališče, ki so ga bili bežeč ostavili plahi
354 V  |            in težka železna vrata so se škripaje zapirala za
355 V  |           polagoma zdebelil; lica so se mu lepo izpolnila in
356 V  |          zaokrožila, njegove roke so bile kmalu tolste in bele
357 V  |    koprnenje. V tistih pesmih, ki so spale tam in čakale vstajenja,
358 V  |         dramil mrtvecev. Posedali so v temotnih izbah, stari,
359 V  |      stari, zgrbljeni, čemerni in so se čudili, ko je šla mimo
360 V  |           šla mimo mladost; stali so na pragu, upognjeni, s trudnimi
361 V  |   upognjeni, s trudnimi koleni in so pozdravljali debelega Marka
362 V  |        marajo moje roke in lenobe so trudne. Moje srce koprni
363 V  |          jaz Marko, siromak!" ~Še so bile okrogle njegove roke
364 V  |       poželim: dobrotljivi ljudje so pijanci; in moja postelja
365 V  |           nerazumljive besede. Še so se poznali žulji na njenih
366 V  |       srca tolažba in radost!" Še so se poznale rane in nenadoma
367 V  |          poznale rane in nenadoma so zakrvavele. ~"Ostani, Marko,
368 V  |       kjer je ravna cesta in kjer so široke brvi; v dežju in
369 V  |         pod mehko roko tete Agate so jokale in koprnele nemirne
370 V  |       slonela teta Agata, zaspale so trudne, objokane oči. Veter
371 V  |        ugasnila, urni sivi oblaki so se podili po nebu. ~"Čas
372 V  |        Vesel je bil in tako lahke so bile njegove noge, da bi
373 V  |      bližala nevihta. Sivi oblaki so mu kazali pot, veter je
374 V  | usmiljenja koprneče srce. Hitreje so bežali oblaki, veter je
375 V  |          po belem obrazu njegovem so bežale sence, v nebo so
376 V  |           so bežale sence, v nebo so strmele njegove osteklele
377 V  |         polne in darovanja željne so bile nekoč te oči; tako
378 V  |  razkopani, zapuščeni obraz, tako so kipele te usahle prsi. Mrtvec
379 V  |       doline, od izhoda do zahoda so segale njegove razprostrte
380 VI |        dni, tako spočite in lahke so bile njegove noge in tako
381 VI |     dobrotljivi kralj Matjaž? Kje so tvoje velike dvorane, z
382 VI |        dolgimi meči okrašene? Kje so tvoji hrabri vojščaki, sloneči
383 VI |       silnih bojih sanjajoči? Kje so tvoji prostrani hlevi, kjer
384 VI |           bledi gost! Tako debela so že bila moja lica in tudi
385 VI |           globoko. "Blagor ti, ki so še zdrave in krepke tvoje
386 VI |         dekle ob prazniku, in oči so se mu zasolzile. ~"Moje
387 VI |           morejo več. Moji sinovi so tam, glej jih, in moji vnuki;
388 VI |          mu je klonil život, noge so se tresle in so omahovale.
389 VI |       život, noge so se tresle in so omahovale. Počasi, varno,
390 VI |        zmerom bolj in vroče solze so mu tekle po licih. ~"Kaj
391 VI |           prodal. Prostrana polja so bila moja, bujne senožeti;
392 VI |           je zaspal. Košate bukve so pošumevale nad njim; razmeknilo
393 VI |   nenadoma zjasnila, bukova debla so bila prozorna kakor od stekla
394 VI |             Ko je stal in ugibal, so se privadile teme njegove
395 VI |      struge, od kamenitega stropa so kapale debele kaplje. ~Marko
396 VI |        Glasu ni bilo; celo kaplje so padale brezglasno od stropa,
397 VI |          sta povešala glavo, roke so se opirale ob ratišče dolge
398 VI |      Strahoma je opazil Marko, da so mu padale debele kaplje
399 VI |         upognjeno glavo; curljale so po licih, v brado, kapale
400 VI |          se ni ganil. Njegove oči so bile zatisnjene, trde in
401 VI |         zatisnjene, trde in resne so bile njegove ustnice. Marko
402 VI |           je od stropa. Ob stenah so sloneli vojščaki v dolgi
403 VI |           dolgi vrsti, pred njimi so ležali široki ščiti, glave
404 VI |          glave s težkimi čeladami so klonile na prsi, roke so
405 VI |          so klonile na prsi, roke so se opirale ob meče in dolge
406 VI |           ni zašumela. Brezglasno so padale debele kaplje na
407 VI |     nikomur v nadlego." ~Vojščaki so sloneli ob zidu in so molčali;
408 VI |    Vojščaki so sloneli ob zidu in so molčali; še s trepalnico
409 VI |          črnega stropa. ~"Zaspali so in se ne zbude nikoli več!"
410 VI |         ustnice, še zmerom polne, so se smehljale, oči pa so
411 VI |           so se smehljale, oči pa so bile trdno zatisnjene. ~"
412 VI |        pozove?" ~Oprodove ustnice so se smehljale, zgenile se
413 VI |     stenah ob vsem dolgem hodniku so viseli silni ščiti, dolgi
414 VI |           bil okamenel. Ob stenah so stali vojščaki v dolgih
415 VI |          v dolgih vrstah, opirali so se ob dolge meče, klonili
416 VI |         se ob dolge meče, klonili so glave globoko na prsi; tiho
417 VI |       glave globoko na prsi; tiho so stali, poluzaprte oči so
418 VI |          so stali, poluzaprte oči so strmele v tla, osorni in
419 VI |    strmele v tla, osorni in temni so bili obrazi, dolge rdeče
420 VI |          obrazi, dolge rdeče rane so se poznale na čelu, na rjavih
421 VI |      dlani; dolge sive trepalnice so ležale na licih, siva brada
422 VI |      rdeče oblečena, svetli lasje so padali na ramena v lepih
423 VI |      držal z obema rokama, kolena so se mu tresla od spoštovanja
424 VI |          nista genila in vojščaki so stali ob zidu v dolgih vrstah
425 VI |           zidu v dolgih vrstah in so molčali. ~Hudo se je prestrašil
426 VI |          molčal, dolge trepalnice so ležale na licih in se niso
427 VI |            Vzdignil se je, kolena so se mu šibila, plah, pijan,
428 VI |          gledal in je strmel; oči so ga bolele in zelo mu je
429 VI |      oblečena v cunje. Njene roke so bile črne in krivenčaste,
430 VI |        komaj ozrl po godcih; črni so bili vsi, belozobi in bujnolasi.
431 VI |      Marko po godcih. Njegove oči so bile uročene; strmele so
432 VI |          so bile uročene; strmele so z neizrečenim občudovanjem
433 VI |           v njegovi pesmi, zapela so jasna polja, iz razora se
434 VI |           Marko? Kaj si zajokal?" so se začudili in prestrašili
435 VI |       teko po tvojih licih." ~Pol so se smejale, narahlo se umikale,
436 VI |           narahlo se umikale, pol so vabile, koprnele njene kipeče
437 VI |    napravil imenitno svatbo. Pili so in peli in plesali in so
438 VI |          so in peli in plesali in so bili veseli do konca dni.~ ~