Part

  1 I  |      žaloval ves teden. Ni šel ne na polje, ne v gozd; zaklenil
  2 I  |      povabim sosede in prijatelje na sedmino." ~Tako je Marko
  3 I  |       rodu: --"Miza je pogrnjena, na, pij in jej!" ~Pa so pili
  4 I  |      veseli vinski duh in samo še na črnih suknjah se je poznalo
  5 I  |           trkali, da je lilo vino na mizo, na tla. ~"Rajnim nebesa,"
  6 I  |          da je lilo vino na mizo, na tla. ~"Rajnim nebesa," je
  7 I  |           zažvenketali so kozarci na mizi, prevračali so se stoli,
  8 I  |          vzdigale, dan je prižgal na hribu svetlo luč. ~Prišla
  9 I  |           Prišla je mimo kmetica; na polje je šla. ~"Ljudje nekrščanski,
 10 I  |          se je zdramil. "Drugi so na polju, jaz spim!" ~Spet
 11 I  |          Marko."Zdaj ne bom hodil na polje! Lepa reč bi bila,
 12 I  |           in kontrabantarji. ~Ali na svetu je vse minljivo, denar
 13 I  |    prijetno pri srcu, ko je čutil na prsih debelo listnico. Stopal
 14 I  |          in razbojnikov je veliko na svetu!" ~Ni se bal Marko
 15 I  |          od dolge vožnje pa bi že na delo?" ~Tako je mislil. ~
 16 I  |      potepuhe, ki so se prikazali na pragu, vse berače in popotnike.
 17 I  |         slekel suknjo, zagodel je na harmoniko in je plesal sam
 18 I  |         je bila prazna. Stopil je na cesto -- cesta je bila prazna.
 19 I  |         ves začuden, in je prišel na polje. Tam na njivi, glej
 20 I  |           je prišel na polje. Tam na njivi, glej tam na njivi
 21 I  |            Tam na njivi, glej tam na njivi kleči človek! Mirno
 22 I  |           se pokrižale; tudi kmet na njivi ga je slišal in je
 23 I  |        Kam bi se obrnil? Tam doli na Hrvaškem, tam je dobro vino
 24 I  |     napregel je in se je popeljal na Hrvaško. ~Sam Bog vedi,
 25 I  |        pijan in napol nag obležal na cesti, ljudem v pohujšanje
 26 I  |          pijanega, kakor je bil. ~Na vozu se je streznil Marko. ~"
 27 I  |           pipo iz ust, pljunil je na cesto in se je okrenil k
 28 I  |          človek ogne, če ga sreča na cesti. ~"O Marko! Marko!" ~
 29 I  |           Polagoma se je domislil na to, na ono. ~"Pili smo...
 30 I  |    Polagoma se je domislil na to, na ono. ~"Pili smo... da...
 31 I  |          si kje doma! Jaz zavijem na levo!" ~Marko je skočil
 32 I  |        skočil z voza in je krenil na desno. Napol pijan je še
 33 I  |          se je plazil po lestvici na podstrešje, zaril se je
 34 I  |     vendarle še ostal in bi rodil na pomlad stoteren blagoslov! --
 35 I  |          Kaj pa si iskal tam doli na Hrvaškem?" ~Toda Marko ni
 36 I  |        Komaj so se posušile solze na obrazu, nauxxx je bilo že
 37 I  |        preoblekel. Nato je stopil na prag. ~"Kako lep jesenski
 38 I  |   popoldne je že, nagiba se sonce na večerno stran. Kaj bi zdaj?" ~
 39 I  |          da te ni bilo tako dolgo na izpregled?" ~"Po svetu sem
 40 I  |       povedal, da je bil zapravil na Hrvaškem voz in konje in
 41 I  |           bi zdaj?" se je tolažil na tihem. "Če sem zapravil
 42 I  |          drugače v snegu zaspal. ~Na Sveti večer, natanko opolnoči
 43 I  |         Odprle so se bile duri in na pragu je stal Markov oče
 44 I  |         dolgem kožuhu, črno kučmo na glavi. Stal je tam in je
 45 I  |       Krčmar, kdo je stal pravkar na pragu?" ~"Kaj se ti sanja,
 46 I  |            ni mislil Marko več ne na očeta, ne na svoje hude
 47 I  |         Marko več ne na očeta, ne na svoje hude sanje, ne na
 48 I  |           na svoje hude sanje, ne na kesanje in ne na pokoro.
 49 I  |        sanje, ne na kesanje in ne na pokoro. Kakor bi zalučil
 50 I  |           je domov, zgrudil se je na posteljo in je gledal v
 51 I  |            Kam je šlo?" ~Ležal je na postelji in je stokal; premišljeval
 52 I  |              Šel je dalje, šel je na polje, na travnik. Sonce
 53 I  |           dalje, šel je na polje, na travnik. Sonce je bilo raztopilo
 54 I  |     čemeren in mrk. ~"Nocoj pijem na upanje!" ~Krčmar je pomežiknil
 55 I  |           si pač, da prideš nekoč na upanje. Kako ne bi!" ~Marko
 56 I  |       nisem nič dejal! Saj ti dam na upanje! Boš že plačal!" ~"
 57 I  |         uganili: Konec je z njim, na obrazu se mu pozna! ~Marko
 58 I  |         Le hodi z Bogom, pa misli na plačilo!" ~Marko je šel,
 59 I  |        mislil, da bi šel pogledat na polje. ~"Kaj bi se zdaj
 60 I  |           se zdaj pehal, potil se na tuji zemlji za tujo korist?" ~
 61 I  |        sedel je v krčmo in je pil na upanje in je bil vesel,
 62 I  |        vesel, da mu ni bilo treba na polje. ~Pa ga popraša krčmar
 63 I  |          pravijo, da si že precej na koncu." ~"Kdo pravi?" ~"
 64 I  |   harmoniko, še enkrat se je ozrl na svojo rodno hišo in po cesti
 65 II |      zemlja se je razširila silno na vse štiri strani, razmeknila
 66 II |       Marko, sebi in svojemu rodu na žalost: kakor list, ki pada
 67 II |           pravici, dokler ne pade na vlažna tla ter zgnije, po
 68 II |    namenil Marko; zato so kozolci na svetu in zato so tako daleč
 69 II |         zvezde, ki jih je vžigala na nebu vešča roka božja; slišal
 70 II |     pobeljena, o! Ob cesti stoji, na polje gleda, na dobrotljivo,
 71 II |      cesti stoji, na polje gleda, na dobrotljivo, še v spanju
 72 II |        črn plašč odet, črno kučmo na glavi. ~In Marko se je razjokal. ~"
 73 II |            pregnali so ga iz izbe na svisli, v skedenj, celo
 74 II |          Marko je potisnil klobuk na čelo in je stopal z dolgimi
 75 II |           vas. Krčmarica je stala na pragu. ~"He, Marko!" ~Pozna
 76 II |       zlodej vzemi babo! ~Še niže na nos je potisnil klobuk in
 77 II |          bo lepo." ~Zleknil se je na klopi, sklenil je roke pod
 78 II |           strop in je bil bogat.  Na večer je prišel gospodar,
 79 II |          nato je naslonil komolce na mizo; prsten, razoran je
 80 II |       samotno pri srcu. ~Sedel je na klopi sključen kmet, star,
 81 II |          polumrak. Marko je ležal na klopi in je sanjal velike
 82 II |          njim pa je umrla pravica na svetu." ~Dremala je svetilka
 83 II |      svetu." ~Dremala je svetilka na stropu, skoro je zadremala.
 84 II |          da se je razmeknila gora na njegov ukaz in da je stopil
 85 II |     dlaneh, dolge trepalnice leže na licih, brada se ovija okoli
 86 II |            Razmeknila se bo gora, na plan bo stopil kralj Matjaž,
 87 II |         se je in se je začudil. ~"Na polje, Marko !" ~Domislil
 88 II |          je bil. Ko se je napotil na polje, je bil prav tako
 89 II |         še kos kruha mi niso dali na pot. O sleparji, hinavci,
 90 II |         zapuščenega doma. ~Šel je na polje drugi dan in še bolj
 91 II |           In že je potrkala misel na njegovo pusto srce: Bilo
 92 II |          nikoli več ne bo. Šel je na polje in je videl kmeta
 93 II |           polje in je videl kmeta na polju in je postal. Razkoračen
 94 II |         želi pa bodo tuji ljudje. Na cesto kaplje moj pot, z
 95 II |           Tretji dan je šel Marko na polje. Lep dan je bil; kakor
 96 II |       roke in noge, zvezali so me na rokah in nogah, še geniti
 97 II |         more. Toda jaz se napotim na to lepo, veselo pot. Jaz
 98 II |       starec, kaj počneš?" ~Vrata na svisli so zaškripala in
 99 II |   ugasnila. ~"Hej!"  Tiho je bilo na svislih; še seno ni zašumelo. ~"
100 II |         in črno truplo je lopnilo na tla, vzdigalo se je, padlo
101 II |           jaz bi tja, ker je hudo na svetu in žalostno. Hudo
102 II |     dlaneh, dolge trepalnice leže na licih, brada se vije okoli
103 II |          spanja. In spomnil se je na starca, hlapca, zvezanega
104 II |         starca, hlapca, zvezanega na rokah in nogah. ~"Marko!"
105 II |  prikazalo visoko gori med vratmi na svisli, prikazalo se je
106 II |          je veselo in je pomislil na snaho, na lepo žensko s
107 II |          in je pomislil na snaho, na lepo žensko s prešernimi,
108 II |           bil kdo narahlo potrkal na mali zvon; zaječalo je in
109 II |         pesmi, zložene samo njemu na čast, da šume in se priklanjajo
110 II |          Marko je potisnil klobuk na čelo in je gledal v tla
111 II |       povabi v hišo in mi prinese na mizo kruha in vina. Pa bodi
112 II |         Še se niso posušile solze na njegovih licih, pa se je
113 II |         okni. Če bi stopil človek na najvišji hrib, bi ne pregledal
114 II |         Marko pride in ujec stoji na pragu in mu seže v obedve
115 II |          Marko se je bil vzdignil na komolcu, gledal je v temo,
116 II |          ščetine, klobuka ni imel na glavi, na vse strani so
117 II |         klobuka ni imel na glavi, na vse strani so štrleli kuštravi
118 II |           se je zgrudil pred njim na kolena in je bridko zajokal. ~"
119 III|           suknja se še komaj drži na ramah, klobuk mi je odnesel
120 III|       treba in ne bi bilo pravice na svetu, če bi se mi godilo
121 III|          mestu in nisem mislil ne na dom, ne na prihodnost. Zakaj
122 III|        nisem mislil ne na dom, ne na prihodnost. Zakaj bi mislil
123 III|       prihodnost. Zakaj bi mislil na dom in na prihodnost, če
124 III|         Zakaj bi mislil na dom in na prihodnost, če sem imel
125 III|           hiša, zato da ne umrjem na cesti; star sem in betežen,
126 III|            spoznal sem vse narode na zemlji, gore sem preplezal,
127 III|           vetru, nebo se zasveti, na pragu stoji moj oče, ob
128 III|       vrata so zaprta, nikogar ni na pragu, svetlega neba ni
129 III| Pripoveduj, kako si bil šel molit na grob očeta." ~Dolgo je molčal
130 III|          bil Bog povrnil zdravje. Na prisojnem holmu je stala
131 III|           po dolini in se je ozrl na svetli gradič, se je odkril
132 III|          ceste, namesto da bi šli na polje. Komaj pa se je prikazal
133 III|     kislice. Kakšna pravica je to na svetu? In opustili so delo
134 III|          suša, pa nihče ni mislil na molitev in prošnjo pot.
135 III|         enega pravičnega ne našel na fari in v vseh deveterih
136 III|    Antikrist, pa se jim je smejal na vse grlo in jih je povpraševal:
137 III|         še vse neumne in zaspane, na opustošena polja, kakor
138 III|        več opravljal svojega dela na svojem polju; tlačanil je
139 III|       groša in obresti je grmadil na obresti. Kmetje so bili
140 III|            Nekaj jih je pobegnilo na Hrvaško, na Nemško in v
141 III|          je pobegnilo na Hrvaško, na Nemško in v Ameriko, ostali
142 III|           klečali in so se trkali na prsi; pomagalo pa ni nič. ~
143 III|          nič. ~Ali paši je prišlo na misel, da si je postavil
144 III|          misel, da si je postavil na prisojnem holmu bel gradič
145 III|      zelenimi okni. Tam je slonel na lini in si je gladil črno
146 III|          kako so se potili kmetje na njegovem polju in srce se
147 III|       pogled, vse do sončne megle na obzorju so orale črne mravlje,
148 III|        mravlje, ozirale se trudne na beli gradič ter klonile
149 III|           po lepoti ni bilo enake na vsem svetu. Skoro bi rekel
150 III|        zato ne, ker nobeden jezik na svetu nima besed, ki bi
151 III|         ker bi se drugače zgrudil na kolena in klečal tam ter
152 III|         in klečal tam ter pozabil na vso spodobnost, na svoje
153 III|        pozabil na vso spodobnost, na svoje opravilo in na zveličanje
154 III|  spodobnost, na svoje opravilo in na zveličanje svoje duše. ~
155 III|           so zvečer zažarela okna na holmu in je zasviral mladi
156 III|           je zasviral mladi godec na svoje čudežne gosli, so
157 III|       imenitnega gosta; dišala so na mizi najslastnejša jedila,
158 III|       zavzdihnila zvezda. ~Spleza na okno, skoči na plano. ~--
159 III|             Spleza na okno, skoči na plano. ~-- Kaj si ti, o
160 III|    napotil godec v vas in iz vasi na hrib in s hriba v gozd ter
161 III|         sredi gozda. Tam je legel na tla in se je razjokal. Ko
162 III|    ljubezni in globoki bridkosti. Na lini je slonela devica in
163 III|      pomagala nič; ni jih kapljic na svetu, ki bi zacelile ranjeno
164 III|          druga svojat, ki je zato na svetu, da je in pije in
165 III|           Snubec je stopal snubcu na pete, gostba se je vrstila
166 III|           Kmetje, ki so se potili na polju, so klonili globoko
167 III|       dolge in črne -- kakor vran na snegu -- so le ležale na
168 III|          na snegu -- so le ležale na belih licih. Nobeden izmed
169 III|      začudil in od čuda izpraznil na dušek svoj mogočni kozarec. ~--
170 III|          se je naslonil s komolci na mizo in je uprl glavo v
171 III|       dlani, Ali paša se je zibal na stolu in se je smejal grohotoma. ~--
172 III|         črne trepalnice so ležale na licih. ~Ali paša je vstal
173 III|       Sedel je, naslonil je glavo na roke in je v tistem hipu
174 III|       krčmi in po kmetiških hišah na vasi, drugi pa so šatorili
175 III|         dohtarji in pijani baroni na to nedolžno pokrajino in
176 III|          ga ni pozdravila nevesta na pragu. Ali potolažil se
177 III|        slovesni družbi. ~-- To pa na zdravje tvoji nevesti! --
178 III|           razsvetljeno dvorano in na pragu se je prikazala čudovita
179 III|         njih čista in sladka luč. Na belih licih so vzcvetele
180 III|         je globoko, zgrudil se je na kolena in ji je poljubljal
181 III|          oznanjujoča, vzplapolala na vzhodu. ~Nevesta se je ozrla
182 III|          je čudovito hitro, kakor na bežečih, grmečih oblakih.
183 IV |           so pošumevale v snopju; na vzhodu so se vzdigali oblaki,
184 IV |     večerilo se je že; počival je na hribu in se je oziral po
185 IV |     doline, ni se prikazal človek na beli cesti. Tiho je bilo
186 IV |         cesti. Tiho je bilo kakor na pokopališču. Ne vesele pesmi,
187 IV |          senci spečo, brezglasno. Na polju je ugledal človeka,
188 IV |            kakor da bi nosil križ na rami in gledal je v tla.
189 IV |       pozdravil in se ni več ozrl na popotnika; šel je svojo
190 IV |           mimo, ne da bi se ozrla na popotnika in ne da bi pozdravila.
191 IV |         Gregor! Boljše je povsodi na svetu, nego v tej dolini,
192 IV |       život, še težji je bil križ na njenih ramah. Morda so se
193 IV |           od daleč zvonki spomini na tisto življenje, ki je bilo
194 IV |            kakor je človeka strah na pokopališču opolnoči in
195 IV |        okna, strmela so naravnost na popotnika in so vpraševala:
196 IV |         starosti. Nikogar ni bilo na pragu, veža je bila temna;
197 IV |         in tiha. Popotnik je stal na cesti in ni vedel kam; zdelo
198 IV |      starca; prišel je in je stal na pragu in se je čudil. ~--
199 IV |         Vdrugič se je ozrl krčmar na popotnika; pol žalosten
200 IV |            Kaj mu niste postavili na gomilo lesenega križa, ne
201 IV |          bi bil legel med živino, na topli gnoj. Ni ga v tej
202 IV |          domisli Ali paša, požene na cesto, na polje, pod kozolec
203 IV |        Ali paša, požene na cesto, na polje, pod kozolec tudi
204 IV |           zemlje. Tvoj oče je šel na polje, na polje Ali paševo,
205 IV |         Tvoj oče je šel na polje, na polje Ali paševo, delal
206 IV |         je glavo in se je potrkal na prsi. ~-- Bog se usmili
207 IV |       postnem času in se je ženil na stara leta. O Gregor, sladko
208 IV |         ali si videl tisti gradič na holmu? Tisti beli gradič
209 IV |           očesom. Kesanje se trka na prsi, srce koprni po matjaževanju. ~
210 IV |      Krčmar, pripravi mi posteljo na podstrešju. ~Popotnik je
211 IV |          je pokrižal in je mislil na lepo dobo Matjaževo. ~Popotnik
212 IV |       dolini, že v noč utopljeni; na oni strani, na holmu, so
213 IV |         utopljeni; na oni strani, na holmu, so se svetila grajska
214 IV |      pojedine pripravlja Ali paša na svojem gradu, ker izbira
215 IV |       svatbe, kakor jo bo doživel na Ali paševem gradu! ~Smejal
216 IV |          v vas. Tu tam je potrkal na okno, stopil na prag. ~--
217 IV |           potrkal na okno, stopil na prag. ~-- Hej, sosed, kaj
218 IV |    zavalovalo. ~Popotnik je trkal na okna, postajal med durmi.
219 IV |    gosposkih vozeh in je zašumelo na gradu bučno in veselo življenje. ~
220 IV |          svetila okajena svetilka na stropu. ~Popotnik je točil. ~--
221 IV |     pravici in postavi. Vozijo se na grad, tam jih čakajo obložene
222 IV |          srca, beseda si ni upala na jezik. ~-- Kaj nas učiš,
223 IV |  dodobrega in obležal sem siromak na cesti. In oropal me je v
224 IV |       razbojnik bi me bil ostavil na cesti, da bi prespal svojo
225 IV |          obraz. Nikomur ni prišlo na misel, da bi se pokrižal
226 IV |           platno, svila in žamet; na dvorišče pada razbito pohištvo,
227 IV |           utrudijo se, usujejo se na grmado, njih uboge ožgane
228 IV |          Kmetje, bratje! -- Cepec na plešo, cepec v obraz; po
229 IV |           lepe mlade gospe; cepec na plešo, cepec v obraz; izbite
230 IV |          mlade gospe. In vrgli so na grmado debelo blatno vrečo. ~
231 IV |          njo in za njo; vodijo jo na črnih verigah, gonijo jo
232 IV |   zasijala rdeča zarja, so ležala na holmu, ob grmadi, v blatu
233 IV |           ob mrtvaškem odru. Tudi na njegov obraz so sijale in
234 IV |         ustnice, če se je spomnil na neumne bajke in vraže svojih
235 IV |          in vraže svojih sosedov, na njih neutolažljivo, neumrljivo
236 IV |      proti gradu, ki se je svetil na holmu. Vsa okna so bila
237 IV |        osramočeni snubec, zalučil na tla, da se je razdrobil
238 IV |         je bil prinesel v dvorano na srebrnem krožniku neroden
239 IV |      spotaknil ter mu je zdrknila na tla in se zakotalila in
240 IV |       Morda je naše polje pripeto na njeno poročno obleko, drobna
241 IV |      poročno obleko, drobna čipka na njenih prsih, svetel gumb
242 IV |         njenih prsih, svetel gumb na njenem krilu? Ali morda
243 IV |            Ali morda samo pentlja na njenem drobnem čeveljčku,
244 IV |  čeveljčku, samo svilena rokavica na njeni nežni roki? O, ali
245 IV |         jo je slišal, je pomislil na svojo mladost in na sladke
246 IV |      pomislil na svojo mladost in na sladke oči svoje ljubice
247 IV |           name z veselim srcem še na cerkvenem pragu? ~-- O dragi,
248 IV |          ki se je zgrudil prednjo na kolena in poljubljal njenega
249 IV |          je čudovito hitro, kakor na bežečih, grmečih oblakih.
250 IV |         in ni mogel; ležalo mu je na ramah, na rokah in nogah
251 IV |            ležalo mu je na ramah, na rokah in nogah kakor železne
252 IV |         vrat kakor železna roka. ~Na pragu se je prikazal silen
253 IV |         prosil milosti. Slonel je na velikem stolu, glavo globoko
254 IV |      globoko nagnjeno nazaj, roke na kolenih. Obraz njegov je
255 IV |     smejal Ali paša, ko je slonel na lini in gledal na prostrana
256 IV |          slonel na lini in gledal na prostrana polja in na senožeti. ~--
257 IV |      gledal na prostrana polja in na senožeti. ~-- Hej, tlačani,
258 IV |          vse do poročnega prstana na tvoji roki. To so naši domovi,
259 IV |       čutil ni, ko se mu je odprl na čelu nenadoma rdeč studenec
260 IV |         prešerni in zlobni nasmeh na njegovih ustnicah. ~-- Hej,
261 IV |         oblaki so bežali po nebu, na vzhodu je vstajala krvava
262 IV |          še zmerom železne verige na rokah in nogah. Odprle so
263 IV |          je teklo vino; padali so na kolena, pili so v dolgih
264 IV |      skočil je k potoku, legel je na trebuh, razprostrl je roke
265 IV |         času je jezdil skozi gozd na belem konju mladi godec
266 IV |      mladi godec s svojo nevesto; na belem konju je jezdil in
267 V  |            popotnik je zadel križ na svoje rame, težak in silen
268 V  |     sanjah je videl Marko: plamen na holmu, rdeč in visok, do
269 V  |          obraz je bled in spačen; na licih, na rokah krvave pege,
270 V  |         bled in spačen; na licih, na rokah krvave pege, ne ogenj
271 V  |        trepetajoče noge. Zadel je na rame križ, ki si ga je bil
272 V  |      iztesal sam in se je napotil na pot brez konca. Poslednjikrat
273 V  |       zazibal, visoka črna senca, na daljnem holmu ter zatonil. ~
274 V  |            je sijalo sonce visoko na nebu. Vstal je, pomel si
275 V  |           vedi, če so bile sanje. Na slami se pozna, da je ležal
276 V  |            zasmejal se ob spominu na nevihto, ki mu je bila razmršila
277 V  |       vina. Da bi me že pozdravil na pragu moj bogati ujec!" ~
278 V  |      neprijazna. Kmetje so delali na polju; v raševino so bili
279 V  |           je žensko, ki je sedela na pragu; nato se je pokrižal
280 V  |             Nato pa se je spomnil na capastega in bosonogega
281 V  |            Glej, zdaj bi stal tam na pragu Ali paša, bradati
282 V  |           o cigan, da stojim zdaj na cesti s to harmoniko in
283 V  |           Črne razvaline so stale na holmu, gledale so v dolino
284 V  |      stopila nanje človeška noga. Na senožetih, na polju -- kakor
285 V  |      človeška noga. Na senožetih, na polju -- kakor da je bilo
286 V  |        kamenje, kakor ga Marko še na prisojnih, kamenitih lazih
287 V  |       gozd, ki je gledal od daleč na te žalostne kraje, je bil
288 V  |       ljubeznivo, in veliko sreče na romanju!" ~Marku se je smilil
289 V  |          ob pamet. ~Šel je dalje. Na pragu je sedela starka in
290 V  |        Saj si pač lačen in žejen, na čevljih se ti pozna, da
291 V  |           v veži je rastla trava, na vlažnih stenah je poganjal
292 V  |          ni slišal -- leglo mu je na dušo kakor težàk vonj in
293 V  |           skoro v sanjah je legel na belo pernico. Videl je skozi
294 V  |         bela roka ga je pokrižala na čelu, na ustnicah in na
295 V  |          ga je pokrižala na čelu, na ustnicah in na prsih. Nasmehnil
296 V  |           na čelu, na ustnicah in na prsih. Nasmehnil se je in
297 V  |           je zbudil, se je kadila na mizi vroča, dišeča kava
298 V  |      kakor trenotna svetla senca: Na mizi se kadi vroča, dišeča
299 V  |       osivelih las je bil zdrknil na čelo; čigav je bil tisti
300 V  |      ukalo je takrat in prepevalo na holmih, moji fantje, moji
301 V  |   najstarejši sin, hudo je obolel na srcu. -- Mati, nič več mi
302 V  |          drugi sin, hudo mi oboli na srcu. -- Mati, nič več mi
303 V  |          da je bil prišel o mraku na pokopališče, ki so ga bili
304 V  |         prahu in trohnobe že tudi na njegovo srce. ~In Marko
305 V  |   zdihovaje se je spominjal časih na vse prijetnosti in sladkosti
306 V  |           je z žalostnim pogledom na harmoniko, ki je ležala
307 V  |           sitost, če stoje berači na pragu. A kako bi bil vesel
308 V  |        velikega koprnenja. Sel je na cesto, na polje. Mrtvaški
309 V  |       koprnenja. Sel je na cesto, na polje. Mrtvaški prt je ležal
310 V  |        šla mimo mladost; stali so na pragu, upognjeni, s trudnimi
311 V  |           bilo spodobilo pljuvati na pokopališču. ~Z žalostnimi,
312 V  |         omeglelimi očmi je gledal na polja, na travnike. Tam
313 V  |          očmi je gledal na polja, na travnike. Tam je ležala
314 V  |    ugledal Marko svoje srce kakor na tleh pred seboj ter ga je
315 V  |         ti si obolel, pozna se ti na obrazu. Ali Bog te mi je
316 V  |     popotnik in godec. Kruha imam na izbiro: ne zapode me od
317 V  |          z mesečino, ki je sijala na posteljo. ~"Marko, kaj te
318 V  |          je zunaj, ti pa se pariš na tej vroči, žaltavi blazini
319 V  |         namesto da bi obesil culo na palico ter se napotil in
320 V  |        truden. Harmonika leži tam na klopi in že komaj čaka name
321 V  |        Agata je spala pred durmi, na pragu, in groza je segala
322 V  |            Še so se poznali žulji na njenih kolenih, ko je prosila,
323 V  |         in da se vzdigne vihar." ~Na durih je zapraskalo. ~"Kaj
324 V  |          ti ne bo sijala mesečina na zglavje; daj, da počiva
325 V  |          daj, da počiva moja roka na tvojem čelu in da utihnejo
326 V  |         po meni, da bi me prižela na prsi za zmerom! Jaz pa ne
327 V  |          je ozrl še poslednjikrat na belo mizo, na mehko posteljo.
328 V  |       poslednjikrat na belo mizo, na mehko posteljo. Vesel je
329 VI |      trudu zdihujoče po prazniku, na potu željno počitka, ob
330 VI |     dolgih stenah, glavo povešeno na prsi, speči, o silnih bojih
331 VI |           dlaneh ti počiva glava, na licih leže dolge trepalnice,
332 VI |          nehvaležen kakor je bil, na dobrotljivo teto Agato,
333 VI |           dobrotljivo teto Agato, na pogrnjeno mizo in na mehke
334 VI |       Agato, na pogrnjeno mizo in na mehke pernice. ~"Kako grdo
335 VI |     prešerni veter, ko si potrkal na okno ter mi pripovedoval
336 VI |           do koče, samotno viseče na rebri. Na pragu je sedel
337 VI |          samotno viseče na rebri. Na pragu je sedel starec, pač
338 VI |          in velika žalost je bila na njegovem obrazu. ~"Bog daj,
339 VI |         roke!" ~Ozrl se je starec na polje, ki se je bahalo v
340 VI |          že ni bilo sladkega potu na mojem obrazu! Samotno je
341 VI |           rabo; prah, ki se zbira na tleh brez potrebe; v soboto
342 VI |           lezel navzdol, zavil je na levo, proti polju, ki se
343 VI |           brazde in se je zgrudil na kolena, čelo se mu je doteknilo
344 VI |      mlado nevesto. Zgrudil se je na kolena in ni več vstal,
345 VI |        ranjen se je zgrudil Marko na obraz in je zaihtel. Nikoli
346 VI |       zapeljano, lahkoverno srce? Na desno, na levo, brez smeri
347 VI |        lahkoverno srce? Na desno, na levo, brez smeri naprej,
348 VI |         veter in da ne bo z burjo na južno stran. Govori, ti
349 VI |          bi bil in ne želel bi si na svetu drugega ničesar, kakor
350 VI |          dremoten, še poihtevajoč na čudno pot. Noč se je bila
351 VI |      čudežno, zakaj sonca ni bilo na nebu in tudi oblaka ne,
352 VI |       košatimi, svetlimi bukvami, na vrhu s temnimi hojami porastel.
353 VI |         mu je vztrepetalo srce. ~"Na pragu stojim; kaj bi čakal?
354 VI |      svetlikala bela luč. Stal je na pragu in hlad mu je legel
355 VI |         pragu in hlad mu je legel na srce, čuden strah. ~"Tako
356 VI |          dvoje vojščakov. Globoko na prsi sta povešala glavo,
357 VI |      tistega vojščaka, ki je stal na desni strani. ~"Ne zameri,
358 VI |     padale debele kaplje za vrat, na roke, na upognjeno glavo;
359 VI |          kaplje za vrat, na roke, na upognjeno glavo; curljale
360 VI |         po licih, v brado, kapale na tla, vojščak pa se ni ganil.
361 VI |       jezdil bo mimo kralj Matjaž na belem konju, on pa ga ne
362 VI |        njegova je okamenela; guba na plašču se ne vda več in
363 VI |       težkimi čeladami so klonile na prsi, roke so se opirale
364 VI |           so padale debele kaplje na razmočena tla kakor v brezdanjo
365 VI |         pojezdi mimo kralj Matjaž na belem konju? Velika je bila
366 VI |        vojščaki, še ozrli se niso na Marka. Stopil je k mrkemu,
367 VI |         usnjena rokavica; v hrbet na roki je bila izdolbena globoka
368 VI |    globoka okrogla jamica, kaplja na kapljo je padala vanjo od
369 VI |         dremotno, sveča ob grobu. Na vlažnih stenah ob vsem dolgem
370 VI |          meči, kopja in sulice; a na ščitih in mečih in kopjih
371 VI |          klonili so glave globoko na prsi; tiho so stali, poluzaprte
372 VI |          rdeče rane so se poznale na čelu, na rjavih licih. ~
373 VI |       rane so se poznale na čelu, na rjavih licih. ~Sredi dvorane
374 VI |    dvorane je stala kamenita miza na oblem, gladkem kamenu. Za
375 VI |         je sedel kralj Matjaž sam na visokem prestolu. Komolce
376 VI |       prestolu. Komolce je opiral na mizo, glavo v dlani; dolge
377 VI |         sive trepalnice so ležale na licih, siva brada se je
378 VI |      brada se je vila okoli mize; na glavi je imel ogrsko čepico
379 VI |            svetli lasje so padali na ramena v lepih kodrih; spala
380 VI |           sem k tebi, ker je hudo na svetu. Kmet, tvoj zvesti
381 VI |          druge nadloge leže težko na njem in mu ne dajo dihati;
382 VI |        dolge trepalnice so ležale na licih in se niso genile,
383 VI |         črnega vrana, ki je sedel na kraljevi rami; tudi vranovo
384 VI |  vzkliknil Marko in se je zgrudil na kolena. ~"Ljudje božji,
385 VI |       kralj Matjaž!" ~In je padel na obraz. ~Ihteč, objokan se
386 VI |         pomel oči, vzdignil se je na komolcih. Pred njim je stala
387 VI |         in prebolestno ljubeznijo na lepo cigansko devojko. Tako
388 VI |           je vzkriknila, omahnila na zemljo, Marko je povesil
389 VI |         pesmi in ni še bilo godca na svetu, ki bi godel tako
390 VI |       malopridnež. Opil se je bil na praznik tako nečloveško,
391 VI |    ostavil topli dom in sem romal na konopcu goljufivega koprnenja,
392 VI |         smrt. Zame ni več radosti na svetu, trhla veja je moje
393 VI |          zjasnilo v njegovi duši. Na jasi pred njim, v luči plamena,